Jedro

Odločitev sodišča v zadevi Pdp 637/98 je bila sprejeta na drugačni pravni podlagi, kakor odločitev sodišča v obravnavani zadevi.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani sklep.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo zahtevek po tožbi, da je toženec dolžan tožniku plačati 2.711,37 EUR pavšalne odškodnine, določene v pogodbi o zaposlitvi, ker toženec pri odpovedi pogodbe ni spoštoval dogovorjenega odpovednega roka. Ugodilo je zahtevku po nasprotni tožbi za plačilo razlik do minimalne plače za leto 2006, regresa za letni dopust za leto 2006 v skupnem znesku 990,00 EUR, za obračun in izplačilo neizplačane plače za mesec december, vse z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 1. 2007 do poplačila in za vpis delovne dobe do 28. 12. 2006 v delovno knjižico, zavrnilo pa je zahtevek po nasprotni tožbi iz naslova plačila nadur.

2. Sodišče druge stopnje je pritožbi tožnika delno ugodilo in delno spremenilo sodbo sodišča prve stopnje, tako da je tožniku naložilo, da tožencu obračuna regres za letni dopust za leto 2006 v bruto znesku 607,05 EUR in mu po plačilu akontacije dohodnine izplača neto znesek ter obračuna in izplača neizplačano plačo za mesec december, vse z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 1. 2007 do plačila in mu v delovno knjižico vpiše delovno dobo do dne 28. 12. 2006. Zavrnilo pa je zahtevek po nasprotni tožbi za plačilo regresa za letni dopust nad dosojenim zneskom in celotni zahtevek za plačilo razlike do minimalne plače za leto 2006. V preostalem delu je potrdilo odločbo sodišča prve stopnje. Sklenilo je, da se revizija ne dopusti.

3. Zoper sklep o nedopustitvi revizije se pritožuje tožnik. Ne strinja se z odločitvijo sodišča, da je pogodbeno dogovorjena odškodnina nezakonita, pri čemer zatrjuje, da odločitev sodišča odstopa od dosedanje sodne prakse. Nadalje meni, da bo Vrhovno sodišče z odločitvijo razrešilo pomembno pravno vprašanje.

4. Pritožba je bila vročena toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila.

5. Pritožba ni utemeljena.

6. Sodišče glede na določbe 1. odstavka 32. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1) dopusti revizijo, ki sicer glede na določbe 31. člena ne bi bila dovoljena, če je od odločitve Vrhovnega sodišča mogoče pričakovati odločitev o pomembnem pravnem vprašanju (prva alineja), ali če odločba sodišča druge stopnje odstopa od sodne prakse Vrhovnega sodišča glede pravnega vprašanja, ki je bistveno za odločitev, ali če v sodni praksi sodišč druge stopnje o tem pravnem vprašanju ni enotnosti, Vrhovno sodišče pa o tem še ni odločalo (druga alineja). Po določbi tretjega odstavka 32. člena ZDSS-1 je zoper sklep, s katerim sodišče druge stopnje ne dopusti revizije, dopustna pritožba samo iz razloga po drugi alineji prvega odstavka tega člena.

7. Tožnik zatrjuje, da odločitev sodišča, glede zavrnitve zahtevka za plačilo pavšalne odškodnine, odstopa od dosedanje sodne prakse in se pri tem sklicuje na odločbo Višjega delovnega in socialnega sodišča v Ljubljani, v zadevi Pdp 637/98. Ta očitek je neutemeljen. V primeru navedene odločbe je bil namreč izpolnjen zakonski pogoj, da mora biti znesek pogodbeno določene pavšalne odškodnine določen tudi v splošnem aktu oziroma kolektivni pogodbi (sodišče se je v obrazložitvi svoje odločbe v tej zvezi tudi izrecno sklicevalo na 2. odstavek 21. člena takrat veljavne Splošne kolektivne pogodbe pogodbe za gospodarstvo, v katerem je bila določena višina pavšalne odškodnine). V danem primeru, v letu 2006, ko je prišlo do toženčeve odpovedi pogodbe o zaposlitvi, ni bilo v veljavi nobene za tožnika veljavne kolektivne pogodbe, ki bi določala višino pavšalne odškodnine. Ker mora biti za uspešno uveljavljanje pavšalne odškodnine tudi na podlagi 185. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR – Ur. l. RS, št. 42/2002) znesek pavšalne odškodnine naveden v kolektivni pogodbi, ki zavezuje delodajalca, je bila odločitev sodišča v zadevi Pdp 637/98 očitno sprejeta na drugačni pravni podlagi, kakor odločitev sodišča v obravnavani zadevi. Ne gre torej za neutemeljen odstop oziroma za neutemeljeno neenotnost prakse višjega sodišča v smislu določb 2. alineje prvega odstavka 32. člena ZDSS-1. 8. Ker pritožba neutemeljeno zatrjuje neenotnost v praksi sodišča druge stopnje o vprašanju, o katerem Vrhovno sodišče še ni odločalo, pritožbi tožnika ni mogoče ugoditi. Zato je sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in v skladu z določbo druge točke 365. člena ZPP potrdilo izpodbijani sklep.