Jedro

Rdeča nit pritožbenih navedb je, da je sodišče druge stopnje napačno uporabilo kasatorična pooblastila namesto reformatoričnih zato, ker je izhajalo iz napačne predpostavke, da je prvostopenjsko sodišče kršilo procesna pravila in ker naj bi tiste procesne kršitve, povezane z ugotavljanjem pravno odločilnih dejstev, nakazovale na dejanske zaključke, ki jih tožnica vnaprej zavrača. Njeni očitki o zmotnosti razveljavitve prvostopenjske sodbe, ki jo sama ocenjuje za pravilno, ne vsebujejo razlogov, ki bi utemeljevali zavrnitev kasatoričnih pooblastil, ki jih drugostopenjskemu sodišču daje 357.a člen ZPP.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se izpodbijani sklep potrdi.

II. Odločitev o stroških postopka s to pritožbo se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je razsodilo, da se toženki odpove najemna pogodba za neprofitno najemno stanovanje, sklenjena 22. 7. 2020 s tožečo stranko za stanovanje na naslovu ..., z 90-dnevnim odpovednim rokom ter da je toženka po poteku tega roka dolžna stanovanje izprazniti ter ga prostega oseb in stvari izročiti tožnici. Toženko je zavezalo še, da mora tožnici povrniti pravdne stroške.

2. Ob obravnavanju toženkine pritožbe je sodišče druge stopnje sodbo prvostopenjskega sodišča razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje.

3. Razveljavitveni sklep pritožbenega sodišča izpodbija tožnica, ki meni, da bi sodišče druge stopnje zato, ker prvostopenjskemu sodišču očitane kršitve niso take narave, da jih ne bi moglo samo odpraviti, lahko o zadevi vsebinsko odločilo brez vrnitve zadeve v ponovno sojenje na prvo stopnjo. Ko je to storilo, je kršilo načelo ekonomičnosti in pravico do sojenja v razumnem roku, saj je tudi v ponovljenem sojenju, kljub njegovi dopolnitvi, razumljivo pričakovati enako odločitev: neizvedeni dokazi namreč niso bili bistveni za sam postopek, dejansko stanje je bilo ugotovljeno jasno in v zadostnem obsegu, da je bilo mogoče o zadevi odločiti. Navaja, da pritožbeno sodišče neutemeljeno očita prvostopenjskemu, da se ni opredelilo do toženkinih navedb, da stanovanje ni opremljeno in da je zato nebivalno, ter da ni postavilo izvedenca in ni opravilo testa sorazmernosti glede izselitve iz stanovanja. Poudarja, da je dejstvo, da je bilo stanovanje opremljeno, razvidno tako iz listinskih dokazov kot iz toženkine izpovedi o seznanjenosti s tem, katera oprema je v stanovanju in katero je potrebno dokupiti ter o tem, da je stanovanje vedno uporabljala. S tem je potrdila tudi, da je stanovanje bivalno. Ponovitev sojenja glede teh okoliščin je zato nepotrebna. Nadalje poudarja, da je pritožbeno sodišče povsem v nasprotju s podatki spisa presojalo procesno kršitev iz 8. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) in s tem preseglo dopusten obseg preizkusa prvostopenjske sodbe, določen v 350. členu ZPP. Nadalje trdi, da ne drži argument izpodbijanega sklepa, naj bi prvostopenjsko sodišče neobrazloženo zavrnilo predlog za postavitev izvedenca, saj sodišče to lahko stori s končno odločbo ali s sklepom med postopkom, v obravnavanem primeru pa je sodnica na naroku na kraju samem 15. 6. 2022 pojasnila, da so dokazi, ki so bili zavrnjeni, nepotrebni. Dokaz z izvedencem pa je bil v resnici povsem nepotreben že zato, ker je ob ogledu na kraju samem vrata stanovanja odprl toženkin sin, kar pomeni, da je stanovanje bivalno, da pa v njem ne živi toženka, pač pa njen sin. Poleg tega je bil dokazni predlog za postavitev izvedenca nekonkretiziran oziroma informativen ter prepozen. Zmoten je tudi argument, da je prvostopenjsko sodišče zagrešilo kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, češ da ni bila opravljena presoja ustavne dopustnosti posega v pravico do spoštovanja doma v primerih izselitve iz državnega oziroma socialnega stanovanja. Odločba ustavnega sodišča Up-619/17 govori, da je treba v primeru izselitve iz socialnega stanovanja še dodatno pretehtati in utemeljiti, ali ni mogoče na drugačen, blažji način rešiti spor, saj bi v primeru prenehanja pogodbe najemojemalec ostal brez stanovanja, bit socialnih stanovanj pa je ravno v tem, da so rešitev za osebe, ki niso zmožne najeti stanovanj. Te odločbe pa v konkretnem primeru ni mogoče upoštevati, saj je sodišče ugotovilo, da toženka v stanovanju ne biva, torej si je toženka še pred pričetkom postopka bivališče uredila drugje in prekinitev pogodbe s tožnico nima za posledico, da bi ostala brez bivališča. Test sorazmernosti zato ne pride v poštev. Ker je odločitev pritožbenega sodišča napačna, tožnica predlaga njeno razveljavitev oziroma spremembo tako, da se pritožba toženke zoper prvostopenjsko sodbo zavrne in slednja potrdi, v vsakem primeru pa zahteva povrnitev stroškov z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

4. Toženka je na pritožbo odgovorila in Vrhovnemu sodišču predlagala, naj jo zavrne. Poudarja, da tožnica ne izpodbija presoje utemeljenosti uporabe kasatoričnega pooblastila sodišča druge stopnje, pač pa njene pritožbene navedbe pomenijo nestrinjanje z razlogi za odločitev drugostopenjskega sodišča. S tem je presežen domet pritožbenega postopka. Vrhovno sodišče ne more ocenjevati, ali je stališče sodišča druge stopnje o obstoju procesne kršitve, o pravilnosti uporabe materialnega prava ali o pravilnosti dejanskih ugotovitev pravilno. Presodi lahko le, ali bi moralo drugostopenjsko sodišče samo odpraviti kršitve prvostopenjskega sodišča. Opozarja, da skladno z razlogi izpodbijanega sklepa prvostopenjska sodba nima nobenih razlogov glede osebnih okoliščin toženke in tehtanja pravice do doma na eni strani in interesov lastnika stanovanja na drugi strani. Meni, da gre za sklop dejstev, do katerih se prvostopenjsko sodišče ni opredelilo niti po dejanski niti po pravni plati, zaradi česar je razveljavitev sodbe in vrnitev zadeve v ponovno odločanje sodišču prve stopnje utemeljena, saj bi v nasprotnem primeru bila strankam odvzeta pravica do pritožbe.

5. Pritožba ni utemeljena.

6. Po določbah prvega in drugega odstavka 357.a člena ZPP je zoper sklep sodišča druge stopnje o razveljavitvi sodbe in vrnitvi zadeve sodišču prve stopnje dovoljena pritožba. Vložiti jo je dovoljeno samo iz razloga, da je sodišče druge stopnje razveljavilo odločbo sodišča prve stopnje in zadevo vrnilo v novo sojenje, čeprav bi kršitve postopka glede na njeno naravo lahko samo odpravilo (prvi in drugi odstavek 347. člena ZPP) ali bi glede na naravo stvari in okoliščine primera lahko samo dopolnilo postopek oziroma odpravilo pomanjkljivosti (prvi odstavek 355. člena ZPP) ali če bi moralo samo opraviti novo sojenje (drugi odstavek 354. člena in drugi odstavek 355. člena ZPP).

7. Pritožbeni razlogi, iz katerih sme stranka izpodbijati razveljavitveni sklep sodišča druge stopnje, so v drugem odstavku 357.a člena ZPP našteti taksativno in so omejeni izključno na presojo pravilnosti uporabe kasatoričnih pooblastil sodišča druge stopnje: vrhovno sodišče sme presojati le, ali so obstajali razlogi za razveljavitev prvostopenjske sodbe in vrnitev zadeve prvostopenjskemu sodišču, ali pa bi moralo sodišče druge stopnje samo odpraviti kršitve, storjene na prvi stopnji.

8. Pri tej presoji je neizpodbojno izhodišče, da je drugostopenjsko sodišče pravilno ugotovilo procesne napake prvostopenjskega sodišča.1 V obravnavanem primeru to pomeni, da tožnica nedovoljeno graja oceno pritožbenega sodišča, da je sodišče prve stopnje storilo procesne kršitve, ker se ni opredelilo do toženkinih trditev o neopremljenosti in neuporabnosti stanovanja za bivanje, ker ni postavilo izvedenca ustrezne stroke in ker ni opravilo testa sorazmernosti. Prav tako so nedopustne pritožbene trditve, ki poudarjajo pravilnost dejanskih zaključkov sodišča prve stopnje ali jih dopolnjujejo, na primer o ustreznosti stanovanja za bivanje, o tem, da naj bi ga dejansko uporabljal toženkin sin in podobno.

9. Rdeča nit pritožbenih navedb je, da je sodišče druge stopnje napačno uporabilo kasatorična pooblastila namesto reformatoričnih zato, ker je izhajalo iz napačne predpostavke, da je prvostopenjsko sodišče kršilo procesna pravila in ker naj bi tiste procesne kršitve, povezane z ugotavljanjem pravno odločilnih dejstev, nakazovale na dejanske zaključke, ki jih tožnica vnaprej zavrača. Njeni očitki o zmotnosti razveljavitve prvostopenjske sodbe, ki jo sama ocenjuje za pravilno, ne vsebujejo razlogov, ki bi utemeljevali zavrnitev kasatoričnih pooblastil, ki jih drugostopenjskemu sodišču daje 357.a člen ZPP.

10. Poleg tega pa Vrhovno sodišče, ne da bi spregledalo zakonodajalčevo težnjo, da bi se večinski del zadev meritorno in dokončno rešil že pred pritožbenim sodiščem in da je vračanje zadeve v ponovno sojenje pred sodiščem prve stopnje lahko le izjema, dodaja, da iz razveljavitvenega sklepa izhaja, da bi se drugostopenjsko sodišče ob obravnavanju materialnopravnih, procesnih in dejanskih vprašanj, ki so po njegovi oceni ali še odprta ali sploh še niso bila obravnavana, praktično v celoti postavilo v vlogo prvostopenjskega sodišča ter bi s tem kršilo pravico stranka do dvostopenjskega sojenja.

11. V skladu s četrtim odstavkom 357.a člena ZPP je Vrhovno sodišče pritožbo zavrnilo in razveljavitveni sklep potrdilo.

12. Skladno s tretjim odstavkom 165. člena ZPP je Vrhovno sodišče odločitev o stroških pritožbenega postopka pridržalo za končno odločbo.

1 Glej npr. sklepa VS RS Cp 15/2020 z dne 22. 5. 2020, Cp 19/2019 z dne 11. 4. 2019 in Cp 6/2019 z dne 7. 2. 2019.