Jedro

V sporu o višini škode, ki naj bi jo predstavljala "ekonomska" najemnina, se ni mogoče mehanično omejiti zgolj na pojem "ekonomska najemnina", ne da bi se pri tem upoštevala njegova vsebina, ki jo predstavlja določen znesek in ki terja oceno, kaj ta znesek na področju stanarin sploh pomeni. Škodo pa ima lahko kdo, ki stanovanja ne more uporabljati zaradi ravnanja tretjega, tudi v primeru, da zaradi tega spi na prostem (in torej nima denarnih izdatkov).

Izrek

Reviziji se ugodi, sodba sodišča druge stopnje se razveljavi in se zadeva vrne sodišču druge stopnje v novo odločanje. Odločitev o stroških revizijskega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je delno ugodilo tožničinemu tožbenemu zahtevku in naložilo tožencu, da ji mora plačati 293.292,00 SIT z obrestmi za škodo, ki jo imata zaradi toženčevega preprečevanja uporabe stanovanja. Višji zahtevek je zavrnilo in tožencu je naložilo tudi plačilo stroškov postopka 48.000,00 SIT.

Sodišče druge stopnje je pritožbi toženca ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje spremenilo tako, da je tožničin celotni tožbeni zahtevek zavrnilo kot neutemeljen.

Zoper sodbo sodišča druge stopnje je tožnica vložila revizijo, pri čemer je uveljavljala revizijska razloga bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotno uporabo materialnega prava ter predlagala, da se sodba spremeni. V reviziji navaja, da je hiša, v kateri se nahaja stanovanje, ki ga je morala zaradi toženčevega ravnanja izprazniti, skupna. Po določilu 14. člena ZTLR ima kot solastnica pravico uživati solastno stvar in njen domnevni delež znaša polovico. Ker toženec protipravno preprečuje, da bi stanovanje uporabljala in torej izvajala soposest, ima pravico do povrnitve škode, ki ji zaradi tega nastaja. Ta škoda znaša najmanj toliko kot znaša ekonomska najemnina za sporno stanovanje. S tako najemnino se zagotavljajo sredstva, ki so potrebna za vzdrževanje objekta in za tisto, da se po uporabi objekta lahko ta nadomesti. Sodišče druge stopnje je vse to prezrlo in ni upoštevalo določila 155. člena ZOR, ki pravi da je škoda zmanjšanje premoženja ali pa preprečitev njegovega povečanja. Ker tožnica solastne hiše zaradi toženčevega ravnanja ne more uporabljati, ji nastaja materialna škoda.

V odgovoru na revizijo predlaga toženec, da naj se ta zavrne. V razlogih predvsem poudarja, da ne soglaša s tem, da je tožnica zapustila hišo zaradi toženčevega grdega ravnanja. Ocenjuje, da sta obe sodbi nižjih sodišč materialnopravno zmotni.

O vročeni reviziji se Državno tožilstvo Republike Slovenije ni izjavilo (3. odstavek 330. člena zakona o pravdnem postopku, naprej ZPP).

Revizija je utemeljena.

Ker revizija ni pojasnila, do kašnih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka naj bi prišlo, je revizijsko sodišče preizkusilo po uradni dolžnosti sodbo sodišča druge stopnje le v smeri bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 10. točke 2. odstavka 354. člena ZPP in pri tem ugotovilo, da navedena kršitev v tem primeru ni bila zagrešena.

Utemeljena pa je revizijska graja, s katero tožnica uveljavlja zmotno uporabo materialnega prava na drugi stopnji. Po oceni revizijskega sodišča je sicer pravilno materialnopravno izhodišče sodišča druge stopnje, da je pravna podlaga tožničinega zahtevka odškodninska in tudi njegova razčlenitev, katere predpostavke morajo biti podane, da je lahko odškodninski zahtevek utemeljen. Toda ta materialnopravna podlaga ni bila v celoti spoštovana pri odločanju na drugi stopnji. Iz razlogov pobijane sodbe namreč izhaja, da je sodišče druge stopnje sprejelo ugotovitve sodišča prve stopnje, ki se nanašajo na obstoj potrebnih predpostavk, le glede višine same škode je imelo pomisleke, ker da ta ne more biti v višini ekonomske stanarine, pač pa, da jo lahko predstavlja le dejansko izpadla vrednost. Na podlagi ugotovitev, da tožničina škoda ne more biti v višini ekonomske stanarine, kot jo je sodišče prve stopnje ob sodelovanju izvedenca zneskovno ugotovilo, je zaključevalo, da tožnica škode ni dokazala in da zato njen odškodninski zahtevek ni utemeljen. Torej na podlagi ugotovitve, po kateri bi mogla biti sporna zgolj višina škode (in kar je dejansko vprašanje), je zaključevalo, da škode tožnica nima. Zaradi navedenega zmotnega materialnopravnega izhodišča, niso bile pravilno ocenjene na prvi stopnji ugotovljene in v pritožbi toženca osporavane odločilne okolnosti o višini škode, v posledici česar pobijana sodba ne more biti materialnopravno pravilna. Revizijsko sodišče je zato moralo razveljaviti pobijano sodbo iz razlogov 2. odstavka 395. člena ZPP.

Naloga sodišča druge stopnje bo, da v ponovljenem postopku ponovno obravnava toženčevo pravno sredstvo in pri tem upošteva celotnost ugotovitev sodišča prve stopnje, tudi v delu, ki zadevajo višino tožničine škode. Pri tem bo moralo upoštevati, da spornost višine škode ne pomeni njene odsotnosti. Ugotavljanje višine škode je dejansko vprašanje, ki je lahko v vsakem konkretnem primeru svojsko (le za primer: določeno škodo ima lahko tudi, kdor zaradi nedopustnega ravnanja tretjega ne more uporabljati svojega stanovanja, pa čeprav spi potem na prostem). Prav tako bo moralo zavzeti svoje stališče o ugotovitvi sodišča prve stopnje o višini škode, ki naj bi bila v višini ekonomske stanarine, upoštevajoč pri tem ne samo pojem "ekonomske", pač pa predvsem njen vsebinski del (ki ga predstavlja določen znesek in ki terja oceno, kaj ta na področju stanarin realno sploh predstavlja). Ta pojasnila, podana na podlagi določb 390. in 2.odstavka 375. člena ZPP, služijo le za usmeritev pri ponovnem odločanju. Način ponovne odločitve pa je v celoti pridržan sodišču druge stopnje v smislu člena 366 in naslednjih ZPP.

Odločba o stroških revizijskega postopka temelji na 3. odstavku 166. člena ZPP.