Jedro

Kdor prepreči drugi stranki uporabo solastnega stanovanja, je odškodninsko odgovoren. Višina odškodnine ni ekonomska stanarina, temveč dejansko izgubljena korist. Dokazno breme glede višine škode je na tožniku.

Izrek

Pritožbi se ugodi in se v izpodbijanem delu sodba sodišča prve stopnje spremeni tako, da se tožbeni zahtevek, ki glasi: "Toženec je dolžan plačati tožnici 293.292,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 2.11.1993 pa do plačila ter povrniti tožnici 48.000,00 SIT pravdnih stroškov z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 2.11.1993 dalje pa do plačila, vse v 15 dneh, da ne bo potrebna izvršba," z a v r n e .

Obrazložitev

V ponovnem odločanju je sodišče prve stopnje odločilo, da je toženec dolžan plačati tožnici 293.292,00 SIT z zamudnimi obrestmi od 2.11.1993 dalje do plačila ter ji povrniti 48.000,00 SIT pravdnih stroškov. V presežku je tožbeni zahtevek zavrnilo.

Zoper dajatveni del sodbe se iz vseh pritožbenih razlogov pritožuje toženec, ki v pritožbi predlaga, da pritožbeno sodišče ugodi njegovi pritožbi ter izpodbijano sodbo spremeni tako, da stroškovno zavrne tožbeni zahtevek; podrejeno pa da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. V pritožbi toženec navaja, da sta s tožnico še vedno poročena. Dejstvo je, da se je tožnica od toženca odselila in s seboj odpeljala vse pohištvo in kuhinjsko opremo ter gospodinjske aparate in kljub temu, da je toženec zahteval, da se to upošteva je sodišče to popolnoma ignoriralo. Predno je sodišče odločilo o tožbenem zahtevku bi moralo ugotoviti solastninsko razmerje na sporni hiši in sicer delež tožnice ni 1/2, temveč ji gre mnogo manjši delež. Bistvena zmota pa je v tem, ker je sodišče ugotovilo, da je za odselitev tožnice kriv toženec.

Pri tem toženec sodišču prve stopnje očita, da ni skušalo pobrskati o odnosih pravdnih strank v njunem intimnem življenju predvsem zaradi neizkušenosti sodnika, ki je vodil postopek. Pri tem pritožba obširno opisuje, kaj je zakonska sreča in okoliščine ter odnose med pravdnima strankama. Nasilje, kot ga ugotavlja sodišče je izmišljeno, tožnica se je odselila od toženca, ker se ga je naveličala. Zahtevek bi bil utemeljen, če bi tožnica dokazala, da je toženec sobo, ki jo je preje zasedala, dal odplačno v najem. Nadalje toženec v pritožbi navaja, da priča G. v času skupnega življenja sploh ni bila v hiši, sodišče pa tudi ne bi smelo omalovaževati pričanja C.M. mlajšega. Sin C.M. je povedal po resnici in pravici in je na strani svojega očeta v tem sporu, čeprav ima rad tudi svojo mater.

Pritožba je utemeljena.

Tožnica v tožbi zatrjuje, da je do 1/2 solastnica stanovanjske hiše, da je toženec pristal na tiho fizično delitev tako, da je bila posestnica prvega nadstropja hiše, da zaradi ravnanja toženca svojega dela ne more uživati, da ji nastaja škoda, ker mora plačevati stanovanje drugi in da je oškodovana za najmanj toliko kot je ekonomska stanarina za stanovanje v prvem nadstropju. Pravna podlaga na podlagi katere tožnica uveljavlja svoj zahtevek je odškodninska (čl. 154 ZOR). Pritožbeno sodišče nima nikakršnih pomislekov v ugotovitev sodišča prve stopnje, da se je tožnica odselila od toženca zaradi ravnanja toženca, saj je imelo sodišče prve stopnje v obširnem dokaznem postopku dovolj podlage za tako ugotovitev, čeprav se med drugim nekorektno in pravno nevzdržno sklicuje na "prejšnjo izčrpno in prepričljivo obrazložitev" v sodbi P 10/92 z dne 30.9.1992. Namreč te sodbe ni več, saj je bila razveljavljena s sklepom I Cp 2065/92 in se sodišče na neobstoječo sodbo ne more sklicevati. Kot že omenjeno pa je imelo sodišče prve stopnje v drugih izvedenih dokazih, ki jih je tudi ocenilo dovolj podlage za ugotovitev, da se je tožnica iz sporne stanovanjske hiše izselila zaradi ravnanja toženca in obširna pritožbena izvajanja, da temu ni tako ne morejo prepričati.

Odškodninska odgovornost pa je le eden od elementov, potrebnih za povračilo škode. Poleg odškodninske odgovornosti in vzročne zveze med škodnim dejanjem in škodo je potrebno tudi ugotoviti ali škoda obstaja ter v kakšni obliki in višini. Kljub jasnemu napotku v prejšnjem razveljavitvenem sklepu, da tožnica ni upravičena do povračila ekonomske stanarine temveč do dejanske izpadle vrednosti je tožnica vztrajala, da je njena škoda ekonomska stanarina, kakšne druge škode pa ni niti zatrjevala, niti jo ni dokazovala, čeprav je glede višine škode dokazno breme na njej. Sodišče prve stopnje je s tem, ko je nekritično sledilo takemu zahtevku, kot ga je postavila tožnica (ekonomska stanarina) napačno uporabilo materialno pravo ter je bilo zaradi tega utemeljeni pritožbi toženca ugoditi in izpodbijano sodbo spremeniti tako, da se tožbeni zahtevek zavrne (čl. 374 tč. 4ZPP). Tožnici kot že omenjeno ekonomska stanarina ne pripada, kakšne druge škode pa niti ne zatrjuje, niti ne dokazuje.

Izrek o stroških je odpadel, ker toženec pravdnih stroškov ni priglasil.