Jedro

Glede na navodila zdravnika, da se tožnik v času bolniškega staleža lahko giblje okoli hiše, vozi na injekcije v ambulanto v kraj, ki je 4 km oddaljen od njegovega prebivališča, in gre v trgovino po hrano, ravnanja, ko je dvakrat peljal hči v šolo, enkrat v trgovino in enkrat do bankomata, ne predstavljajo ravnanj v nasprotju z navodili zdravnika in niso utemeljen razlog za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

Stranki krijeta vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

: Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razveljavilo izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi z dne 2.10.2006 in ugotovilo, da tožniku dne 2.10.2006 ni zakonito prenehalo delovno razmerje in mu še vedno traja. Toženi stranki je naložilo, da je dolžna vzpostaviti delovno razmerje za nedoločen čas, tožnika pozvati nazaj na delo, mu za čas nezakonitega prenehanja delovnega razmerja vpisati delovno v delovno knjižico ter mu plačati plačo oziroma nadomestilo plače vključno z vsemi pravicami, ki mu gredo v zvezi z delom, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva zapadlosti do plačila (1. točka izreka). Toženi stranki je naložilo, da povrne tožniku pravdne stroške v višini 196,63 EUR oziroma pravilno 449,45 EUR skupaj z zakonskimi obrestmi od 9.3.2007 do plačila, vse na račun Delovnega sodišča v Celju, vse v roku osem dni pod izvršbo (2. točka izreka in sklep o popravi).

Zoper navedeno sodbo in sklep o popravi se pritožuje tožena stranka in uveljavlja pritožbene razloge bistvene kršitve določb postopka, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter napačne uporabe materialnega prava. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo spremeni tako, da zahtevek tožeče stranke v celoti zavrne, oziroma podredno, da se izpodbijana sodba razveljavi in zadeva vrne v ponovno obravnavo sodišču prve stopnje. V pritožbi navaja, da se ne strinja z razlogovanjem sodišča prve stopnje in vztraja, da je bil razlog za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi naveden v 3. točki (potovanje iz kraja bivanja brez odobritve pristojnega zdravnika) v dejanskem in pravnem pogledu izkazan. Tako ne vidi nobenega upravičenega argumenta za stališče sodišča, da tožniku ni mogoče očitati, da je brez odobritve pristojnega zdravnika odpotoval iz kraja svojega bivanja. Meni, da sodišče nima pravice povsem jasne določbe zakona dopolnjevati s poljubnimi dodatnimi pogoji ali omilitvami, ki naj bi delavce opravičevale, da kršijo povsem jasno normo. Tožena stranka nasprotuje interpretacijam, da to pravilo ne bi veljalo npr. za vožnjo otrok v šolo ali za vožnjo do trgovine. V takšnem primeru povsem jasna določba zakona postaja dvoumna in izgubi ves svoj smisel. V spisu je pisno potrdilo osebne zdravnice tožnika z dne 14.9.2006, iz katerega izhaja, da je zdravnica tožniku odredila „mirovati mora, lahko pa hodi okrog hiše“. To po mnenju tožene stranke ne pomeni strogega ležanja, jasno pa kaže, da tožniku ni predpisana terapija z vsakodnevnimi vožnjami z avtomobilom v štiri kilometre oddaljeno K. Tožnik je torej navodila zdravnice kršil oziroma se po njih ni ravnal, čeprav je zdravnica, kljub očitni naklonjenosti tožniku, izpovedala, da ni mogoče vožnje v K. označiti kot kršitev navodil, če je tožnik, ko je šel po injekcije, spotoma skočil še v trgovino. Ker tožnik v spornih dneh ni bil pri zdravniku, tudi ni mogoče trditi, da ni šlo za nespoštovanje njenih navodil. Sodišče je spregledalo, da na naslovu tožnika stanuje še njegova žena, ki ni zaposlena, in polnoletni sin, ki imata oba vozniško dovoljenje. Pri hiši sta dva avtomobila, svojega ima tudi sin, kar pomeni, da ni bilo nobenih ovir, da bi v spornih dneh mladoletno hčer peljala v šolo njena mati ali brat. Sodišče je nedvomno sledilo interesu tožnika, da se v času bolniškega staleža prosto prevaža z osebnim avtomobilom po zasebnih opravkih, tudi takrat, ko za to nima odobritve zdravnika, ali ne gre spotoma k zdravniku ali po zdravila. Tožena stranka temu interesu ni naklonjena in se mu ne namerava podrediti. Prizadeva si, da se bolniška odsotnost zmanjša na razumno mero in brez ustreznega reda in discipline pri tem teh ciljev ni mogoče doseči. Tako izpodbijano odločitev sodišča šteje kot direktni napad na njena prizadevanja omejiti bolniški stalež zgolj na medicinsko upravičen nivo. Meni, da je zahtevek tožeče stranke neupravičen, tožeča stranka pa tudi ni upravičena do povračila stroškov delovnega spora.

V odgovoru na pritožbo tožeča stranka navaja, da so pritožbene navedbe tožene stranke povsem neutemeljene in v nasprotju z dejanskim stanjem. Tožnik je bil zaradi posledic bolezni z odločbo ZPIZ z dne 21.12.2004 spoznan za invalida III. kategorije, vendar ga je toženec razporejal na ista dela oziroma še težja dela, kot pred ugotovitvijo invalidnosti. Delo je opravljal s skrajnimi napori in pri tem se je njegovo zdravstveno stanje še bolj poslabšalo. Zato je dne 5.9.2006 nastopil bolniški stalež, ki je trajal do 24.9.2006. V tem času je moral hoditi k lečeči zdravnici. Prvič ga je zaradi hudih bolečin po injekcijo pripeljala žena, naslednje dni pa se je pripeljal sam, ker se je čutil dovolj sposobnega pripeljati se do štiri kilometre oddaljenega zdravstvenega doma, za to pa je prejel izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi, ker naj bi v času trajanja bolniškega staleža odšel iz kraja bivanja brez odobritve pristojnega zdravnika. Na zdravniškem potrdilu, ki ga je prejel od svoje zdravnice, jasno piše, da mora mirovati, ne sme dvigovati bremen, lahko hodi okrog hiše, nikjer pa ni navedeno, da ne sme voziti avtomobila in da se mora v času bolniškega staleža nahajati samo doma. Tudi zaslišana lečeča zdravnica je na glavni obravnavi izpovedala, da gre lahko pacient s takšno diagnozo, kot je bila ugotovljena pri njem, po petih dneh, ko se zdravstveno stanje izboljšuje, sam do najbližje trgovine z živili, ker je na izdanem potrdilu pisalo „mirovanje“ in ne „strogo mirovanje“. Tako se je ravnal povsem po navodilih svoje lečeče zdravnice in ni kršil nobenih navodil, zato pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbo toženca zavrne kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje v mejah pritožbenih razlogov in pri tem pazilo na pravilno uporabo materialnega prava in absolutne bistvene kršitve določb postopka, kot mu to nalaga 2. odstavek 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP - Ur. l. RS, št. 26/99 in naslednji). Na podlagi navedenega preizkusa je ugotovilo, da je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo dejansko stanje in na ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabilo materialno pravo ter da v postopku ni zagrešilo absolutnih bistvenih kršitev pravil postopka, ki jih uveljavlja pritožba in na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, ko preizkuša sodbo sodišča prve stopnje.

Tožniku je bila pogodba o zaposlitvi odpovedana na podlagi 6. alinee 1. odstavka 111. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR – Ur. l. RS, št. 42/2002 in naslednji). V skladu s to določbo lahko delodajalec izredno odpove pogodbo o zaposlitvi, če delavec v času odsotnosti z dela zaradi bolezni ali poškodbe ne spoštuje navodil pristojnega zdravnika oziroma pristojne zdravniške komisije, ali če v tem času opravlja pridobitno delo ali brez odobritve pristojnega zdravnika oziroma pristojne zdravniške komisije odpotuje iz kraja svojega bivanja. Odpovedni razlog je torej ravnanje v nasprotju z navodili pristojnega zdravnika. Glede na odpovedni razlog je odločilno dejstvo v tem sporu, kakšna navodila je pristojni zdravnik dal tožniku ob odobritvi bolniškega staleža in ali je tožnik ta navodila spoštoval. V zdravniškem potrdilu (priloga A7) je zapisano, da pacient zaradi bolezni ne sme dvigovati niti prenašati bremen. Prihaja na injekcije, mirovati mora, lahko pa hodi okrog hiše. Povsem prepričljiva in nedvoumna je izpovedba lečeče zdravnice, da se je tožnik zglasil zaradi bolečin v križu prvi dan 5.9.2006. Naslednjega dne 6.9.2006 mu je predpisala injekcije, katere je dobival še dne 7.9.2006 in 8.9.2006. Na pregledu pri njej je bil še dne 15.9.2006 in 22.9.2006, bolniški stalež pa mu je zaključila z dne 24.9.2006. V času bolniškega staleža je imel navodila, da se lahko giblje okrog hiše. Tožena stranka je namreč imela obrazec, katerega je potrebno izpolniti, in sicer „gibanje okrog hiše, strogo mirovanje in prosti izhod“. Prosti izhod imajo samo psihiatrični bolniki, ker je to priporočljivo zanje. Tožnik ni imel strogega mirovanja, zato se lahko pacient s takšno diagnozo, ki jo je imel tožnik, sam vozi po injekcije k zdravniku. Tožnik je že s tem, ko je prišel po injekcije, zapustil kraj bivanja, ker je moral po injekcijo v ambulanto v K., ki je štiri kilometre oddaljena od njegove bivališča. Lečeča zdravnica je prepričljivo pojasnila, da pacient s takšno diagnozo, kot jo je imel tožnik, v kolikor nima pomoči bližje doma, lahko gre v trgovino, da si kupi hrano.

Glede na tako ugotovljena navodila zdravnika, ni mogoče šteti, da bi tožnik s tem, da je z avtomobilom dvakrat peljal hčer v šolo, enkrat v trgovino in tretjič, ko je moral dvigniti denar na bankomatu za potrebe hčere, ravnal v nasprotju z navodili zdravnika. Okoliščine, da tožnik ni bil pri pregledu pri zdravnici v dneh, ko je bil nadzorovan s strani detektiva in opažen med vožnjo med krajem svojega bivanja in K., ki je oddaljeno štiri kilometre, ne pomeni, da gre za ravnanje v nasprotju z navodili, ali da je odpotoval iz kraja svojega bivanja, kar bi lahko pomenilo resen razlog za odpoved pogodbe o zaposlitvi. Sodišče prve stopnje je pravilno upoštevalo dejstvo, da je v konkretnih primerih šlo za kratke vožnje v štirih dneh, od šestih dni nadzora. Vožnje so trajale manj kot pol ure in šlo je za nujna opravila kot je vožnja otroka v šolo in skrb zanj, ko je moral dvigniti denar ter natočiti gorivo. Tožnik se je v času bolniškega staleža dejansko sam vozil na preglede v štiri kilometre oddaljeni Zdravstveni dom v K., kar je tudi izpovedala njegova lečeča zdravnica. Glede na izpoved tožnika, da ni poskrbljeno za šolski prevoz otrok iz kraja, kjer biva, v K. ter ob izpovedbi tožnikove osebne zdravnice, da tožnik ni imel predpisanega „strogega mirovanja“, temveč da je lahko opravljal nujna življenjska opravila ter je smel do najbližje trgovine oziroma poskrbeti za svojega mladoletnega otroka. Pritožbeno sodišče se strinja z obrazložitvijo sodišča prve stopnje, da tožniku ni mogoče očitati kršitve, ki jo določa 6. alinea 1. odstavka 111. člena ZDR, saj mu ni moč očitati, da ni spoštoval navodil zdravnika in da je odpotoval iz kraja svojega bivanja, kar mu očita izpodbijana odpoved pogodbe o zaposlitvi. Tožnik se je namreč moral že na vsak zdravniški pregled in po injekcije voziti v ambulanto zdravstvenega doma v K., ki je bila oddaljena štiri kilometre od njegovega prebivališča in to tudi ni moč šteti za kršitev, da je odpotoval iz kraja svojega bivanja.

Glede na ugotovljeno dejansko stanje je sodišče prve stopnje pravilno uporabilo materialno pravo, ko je izpodbijano odpoved pogodbe o zaposlitvi razveljavilo ter ugodilo reintegracijskemu zahtevku, ker tožnikovega ravnanja ni mogoče opredeliti pod določbo 6. alinee 1. odstavka 111. člena ZDR, da ni spoštoval navodil zdravnika in je odpotoval iz kraja svojega bivanja.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da s pritožbo uveljavljani razlogi niso podani, prav tako naj ne razlogi, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, zato je na podlagi 353. člena ZPP pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.

Tožena stranka s pritožbo ni uspela, zato v skladu z načelom odgovornosti za uspeh, kot ga določa 154. člen ZPP, sama krije svoje stroške pritožbenega postopka. Sicer pa do povrnitev pritožbenih stroškov ne bi bila upravičena niti v primeru, če bi s pritožbo uspela, saj 5. odstavek 41. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDDS-1, Ur. l. RS, št. 2/2004 in naslednji) določa, da v sporih o prenehanju delovnega razmerja, za takšen spor pa gre tudi v tej zadevi, delodajalec sam krije svoje stroške postopka, ne glede na njegov izid, razen, če je delavec z vložitvijo tožbe ali z ravnanjem v postopku zlorabljal procesne pravice. Tožnik krije sam svoje stroške odgovora na pritožbo, ker ta k rešitvi zadeve ni pripomogel in torej za pravdo ni bil potreben (155. člen ZPP).