Jedro

Osebna zdravnica je izpovedala, da tožnik v času bolniške odsotnosti ni imel predpisanega strogega mirovanja, temveč je lahko opravljal nujna življenjska opravila ter smel do najbližje trgovine oziroma poskrbeti za svojega mladoletnega otroka. Izpodbijana sodba zato pravilno ugotavlja, da tožnik ni kršil navodil zdravnika, ker je dvakrat peljal hčer v šolo, se enkrat odpeljal v trgovino ter enkrat dvignil denar na bankomatu za potrebe hčere.

Drugostopenjsko sodišče je pravilno presodilo, da voženj tožnika v štiri kilometre oddaljeno Kozje ni mogoče šteti za odpotovanje iz kraja bivanja. Šlo je za kratke vožnje (manj kot pol ure), česar niti ni mogoče šteti za odpotovanje iz kraja bivanja. Razlogi, zaradi katerih je tožnik odpotoval v Kozje, ki so bile glede na ugotovitev sodišča prve stopnje center storitev oziroma oskrbe, pa so bile v okviru dovoljenih mu ravnanj v času bolniške odsotnosti.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je kot nezakonito razveljavilo izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi z dne 2. 10. 2006. Odločilo je, da delovno razmerje tožniku še vedno traja, zato ga je tožena stranka dolžna pozvati nazaj na delo, mu za čas nezakonitega prenehanja delovnega razmerja vpisati delovno dobo v delovno knjižico in mu plačati nadomestilo plače, vključno z vsemi pravicami v zvezi z delom, ter mu plačati pripadajoče zakonske zamudne obresti od dneva zapadlosti do plačila. Na podlagi izvedenega dokaznega postopka je ugotovilo, da tožnik ni kršil določila 6. alineje prvega odstavka 111. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR – Ur. l. RS, št. 42/2002). Tožniku v času bolniške odsotnosti ni bilo predpisano tako strogo mirovanje, da ta za nujna življenjska opravila ne bi smel do najbližje trgovine oziroma poskrbeti za svojega mladoletnega otroka, še zlasti, ker se s tem ni poslabšalo njegovo zdravstveno stanje. V dneh, za katere je bila tožniku očitana kršitev citiranega določila ZDR (nespoštovanje navodil zdravnika in odhod iz kraja bivanja brez njegove odobritve), je šlo le za kratke vožnje, ki so trajale manj kot pol ure, in za nujna opravila (vožnja otroka v šolo, dvig denarja, točenje goriva).

2. Sodišče druge stopnje se je strinjalo z dejanskimi ugotovitvami in pravno presojo prvostopenjskega sodišča, zato je pritožbo tožene stranke zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo.

3. Zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje je tožena stranka vložila revizijo zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Podana je kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP – Ur. l. RS, št. 26/1999 in nadaljnji), ker izpodbijana sodba nima razlogov o odločilnih dejstvih, poleg tega pa je drugostopenjska razlaga izpovedbe zdravnice protispisna. Sodišče druge stopnje se ni opredelilo do pritožbenih razlogov. Zmotno je uporabilo določilo 6. alineje drugega odstavka 111. člena ZDR. Tožnik je v spornih dnevih odpotoval iz kraja, kjer prebiva, v štiri km oddaljen kraj K.. Osebna zdravnica mu teh potovanj ni odobrila, opravljena pa so bila izključno zaradi zasebnih opravkov tožnika in niti ne na primer na poti od zdravnika. Pritožbeno sodišče je zmotno presodilo, da odpotovanje iz kraja bivanja brez odobritve zdravnika ne velja na primer za vožnjo otrok v šolo, trgovino, črpalko... Tožniku je zdravnica predpisala hojo okrog hiše, kar ne vsebuje vožnje z avtomobilom v K., s čimer je tožnik nedvomno kršil navodila pristojnega zdravnika. Z izpodbijano odločitvijo so bile toženi stranki kršene ustavne pravice iz 2., 22., 23. - 25., 33. in 125. člena Ustave Republike Slovenije (URS – Ur. l. RS, št. 33/1991 in nadaljnji). Predlaga, da Vrhovno sodišče reviziji ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da pritožbi ugodi in prvostopenjsko sodbo spremeni tako, da tožbo (pravilno: tožbeni zahtevek) zavrne, oziroma podredno, da izpodbijano sodbo razveljavi in vrne zadevo v novo sojenje sodišču druge stopnje.

4. Revizija je bila v skladu z 375. členom ZPP vročena Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije in tožniku, ki nanjo ni odgovoril. 5. Revizija ni utemeljena.

6. Revizija je izredno, nesuspenzivno, devolutivno, dvostransko in samostojno pravno sredstvo proti pravnomočnim odločbam sodišč druge stopnje. Revizijsko sodišče preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni. Po uradni dolžnosti pazi le na pravilno uporabo materialnega prava (371. člen ZPP).

7. Zmoten je revizijski očitek, da je podana absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Vrhovno sodišče je drugostopenjsko sodbo lahko preizkusilo, saj vsebuje ustrezne razloge o vseh odločilnih dejstvih. Revizijsko izpodbijanje drugostopenjske ugotovitve, da tožniku ni mogoče dokazati, da je odpotoval iz kraja bivanja brez odobritve osebnega zdravnika, po svoji vsebini ne predstavlja zatrjevanega pomanjkanja razlogov o odločilnih dejstvih, temveč gre za uveljavljanje zmotne ugotovitve dejanskega stanja, kar ni dovoljen revizijski razlog (tretji odstavek 370. člena ZPP). Enako velja za revizijsko navajanje, da je drugostopenjska razlaga izpovedbe osebne zdravnice protispisna. V zvezi s tem se tožena stranka sicer formalno sklicuje na kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, vendar ne navede niti, katero izmed pomanjkljivosti sodbe, ki so naštete v tem določilu, pri tem uveljavlja, niti takšne pomanjkljivosti vsebinsko ne obrazloži. Kot je razvidno iz vsebine revizije, dejansko izpodbija dokazno oceno, ki jo je sodišče druge stopnje napravilo o izpovedbi zdravnice, to pa ni dovoljen revizijski razlog.

8. Revizijskega očitka, da se sodišče druge stopnje ni opredelilo do pritožbenih razlogov, ni mogoče upoštevati. Očitek je zgolj pavšalen, saj pritožbeni razlogi, do katerih naj bi se sodišče ne opredelilo, v reviziji niso navedeni, poleg tega pa tudi ni pojasnjeno, katerega od revizijskih razlogov iz 370. člena ZPP tožena stranka uveljavlja v zvezi s tem očitkom.

9. Materialno pravo ni bilo zmotno uporabljeno.

10. Tožniku je bila pogodba o zaposlitvi izredno odpovedana na podlagi 6. alineje prvega odstavka 111. člena ZDR. V skladu s citiranim določilom lahko delodajalec delavcu izredno odpove pogodbo o zaposlitvi, če ta v času odsotnosti z dela zaradi bolezni ali poškodbe ne spoštuje navodil pristojnega zdravnika oziroma pristojne zdravniške komisije ali če v tem času opravlja pridobitno delo (ta kršitev tožniku ni bila očitana) ali brez odobritve pristojnega zdravnika oziroma pristojne zdravniške komisije odpotuje iz kraja svojega bivanja. Tožniku je bilo očitano, da se je v času bolniške odsotnosti kljub odrejenemu mirovanju in dovoljeni hoji le okoli hiše, z avtom odpeljal v trgovino (9. 9. 2006), dvakrat peljal mlajšo osebo do osnovne šole (11. 9. in 13. 9. 2006) ter jo enkrat peljal do trgovine, sam pa šel dvignit denar na bankomat (14. 9. 2006). Vožnje so potekale na relaciji od doma do štiri km oddaljenega K. in nazaj.

11. Za presojo, ali je tožnik v času bolniške odsotnosti kršil navodila zdravnika in ali je brez ustrezne odobritve odpotoval iz kraja svojega bivanja, je odločilnega pomena naslednja dejanska ugotovitev izpodbijane sodbe, na katero je Vrhovno sodišče ob upoštevanju tretjega odstavka 370. člena ZPP vezano. Osebna zdravnica je izpovedala, da tožnik v času bolniške odsotnosti ni imel predpisanega strogega mirovanja, temveč je lahko opravljal nujna življenjska opravila ter smel do najbližje trgovine oziroma poskrbeti za svojega mladoletnega otroka. Revizijsko zatrjevanje, da je bila tožniku v času bolniške odsotnosti dovoljena le hoja okrog hiše, kar ne vsebuje vožnje z avtomobilom v K., je neutemeljeno, saj pomeni izpodbijanje ugotovljenega dejanskega stanja, kar ni dovoljen revizijski razlog. Ob upoštevanju izpovedbe osebne zdravnice o tem, kakšna ravnanja so bila tožniku dovoljena v času njegove bolniške odsotnosti, izpodbijana sodba pravilno ugotavlja, da tožnik ni kršil navodil zdravnika, ker je dvakrat peljal hčer (mlajšo osebo) v šolo, se enkrat odpeljal v trgovino ter enkrat dvignil denar na bankomatu za potrebe hčere.

12. Neutemeljena je tudi revizijska navedba, da je tožnik odpotoval iz kraja bivanja brez odobritve zdravnika in zaradi zasebnih opravkov. Drugostopenjsko sodišče je pravilno presodilo, da omenjenih voženj tožnika v štiri km oddaljeno K. ni mogoče šteti za odpotovanje iz kraja bivanja. Izpodbijana sodba namreč ugotavlja, da je šlo za kratke vožnje (manj kot pol ure), česar niti ni mogoče šteti za odpotovanje iz kraja bivanja(1). Kot je razvidno iz prejšnje točke te odločbe so bili razlogi, zaradi katerih je tožnik odpotoval v K., ki so bile glede na ugotovitev sodišča prve stopnje center storitev oziroma oskrbe(2), v okviru dovoljenih mu ravnanj v času bolniške odsotnosti. Posebna odobritev vsakokratne vožnje v K. s strani osebnega zdravnika zato ni bila potrebna.

13. Revizija neuspešno očita, da so bile z izpodbijano odločitvijo toženi stranki kršene ustavne pravice iz 2., 22., 23. - 25. in 125. člena URS, saj tako zatrjevanih kršitev v ničemer ne obrazloži. Konkretizirana je zgolj kršitev 33. člena URS, ki pa je uveljavljana neutemeljeno. Obveznost tožene stranke, da tožnika reintegrira in mu prizna vse pravice iz delovnega razmerja, temelji na pravnomočni sodni odločbi in zato ne more predstavljati nedovoljenega posega v zasebno lastnino tožene stranke.

14. Glede na obrazloženo je sodišče pravilno ugotovilo, da tožnik ni kršil 6. alineje prvega odstavka 111. člena ZDR in tožbenemu zahtevku za razveljavitev izredne odpovedi ter reintegracijskemu in reparacijskemu zahtevku utemeljeno ugodilo.

15. Ker v reviziji uveljavljani razlogi niso podani, jo je Vrhovno sodišče na podlagi 378. člena ZPP zavrnilo.

Op. št. (1): V sklepu VIII Ips 294/2006 z dne 7. 11. 2006 Vrhovno sodišče RS krajše odsotnosti z doma ni štelo za odpotovanje iz kraja bivanja.

Op. št. (2): Pritožbeno sodišče je štelo na prvi stopnji ugotovljeno dejansko stanje za pravilno.