Jedro

Redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga, ki so jih prejeli tožniki, niso zakonite, saj tožena stranka ob podaji odpovedi ni izpolnila svoje obveznosti, da tožnikom, za katere je imela na razpolago ustrezna delovna mesta v drugi delovni enoti, ponudi nove pogodbe o zaposlitvi.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

Tožena stranka sama krije svoje stroške pritožbe.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje delno ugodilo tožbenemu zahtevku ter ugotovilo, da so redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga, ki jih je dne 10. 12. 2007 tožena stranka podala tožečim strankam, nezakonite in se razveljavijo (1. točka izreka); naložilo toženi stranki, da je dolžna tožeče stranke pozvati in vrniti na delo, jim obdobje prenehanja delovnega razmerja do 31. 12. 2008 vpisati kot delovno dobo v delovno knjižico in jih od 1. 1. dalje do vrnitve na delo prijaviti v zavarovanje za vpis v matično evidenco pri Zavodu za pokojninsko in invalidsko zavarovanje Slovenije, ter jim za obdobje od prenehanja delovnega razmerja do vrnitve na delo obračunati bruto zneske mesečnih nadomestil plač, upoštevaje višino bruto plač, ki bi bile tožečim strankam obračunane, če bi v istem obdobju delale pri toženi stranki, plačati od tako obračunanih zneskov predpisane davke in prispevke ter tožečim strankam izplačati neto zneske mesečnih nadomestil plač, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, od zapadlosti mesečnega nadomestila plače od 10. dne v mesecu za pretekli mesec, do plačila (2. točka izreka); sklenilo, da tožena stranka sama krije svoje stroške sodnega postopka, prvotožeči in drugotožeči stranki pa je dolžna povrniti stroške sodnega postopka v skupnem znesku 2.127,44 EUR, tretjetožeči stranki pa stroške postopka v znesku 1.698,72 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izteka izpolnitvenega roka do plačila, vse v osmih dneh pod izvršbo (3. točka izreka).

Zoper navedeno sodbo se pritožuje tožena stranka iz pritožbenih razlogov zmotne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava. V pritožbi navaja, da je tožena stranka izpolnila obveznost po 3. odstavku 88. člena ZDR, saj je preverila možnost ohranitve zaposlitve tožnikov. Glede na potrebe po delu livarjev v DE U. je tožena stranka tožnike zaradi ponudbe in sklenitve nove pogodbe o zaposlitvi napotila na predpisani preventivni zdravstveni pregled, vendar je bilo ugotovljeno, da ni podana njihova zdravstvena zmožnost za opravljanje tega dela. Priča dr. A.M.Č., zaposlena v JZ Zdravstveni dom ..., ki opravlja naloge pooblaščenega zdravnika po 20. členu ZVZD, je v svoji izpovedi razložila in utemeljila razloge za svojo ugotovitev zdravstvene nezmožnosti posameznega tožnika za delo livarja v DE U.. Izvedenčeva utemeljitev ocene delazmožnosti tožnikov pa ne vzdrži strokovne presoje. Za pravilno ugotovitev dejanskega stanja bi bilo potrebno pritegniti drugega izvedenca, kot je tožena stranka predlagala, pa sodišče dokaznega predloga ni sprejelo. V zvezi z izvedenskim mnenjem se tožena stranka v celoti sklicuje na svoje že podane ugovore, izpostavlja le nekatera očitna neskladja. Izvedenec je podal mnenje, da je prvi tožnik J.B. ob preventivnem pregledu 29. 11. 2007 bil zdravstveno zmožen za delo livarja v DE U., ki ga je utemeljil tudi z navedbo, da so tožnikove težave z vrtoglavicami „v zadnjem času“ skoraj izzvenele. Iz tega izhaja, da je izvedenec na podlagi počutja oz. dejstev, nastalih kasneje, pozitivno ocenil delazmožnost za nazaj za čas preventivnega pregleda, o ugovoru tožene stranke, da je dejstvo, da so motnje ravnotežja izzvenele v posledici prenehanja delovnega razmerja in razbremenitve z delovnimi obveznostmi, pa se ni izjasnil. Med medicinsko dokumentacijo preventivnega pregleda tožnika dne 29. 11. 2007 je naveden izvid psihologa o prisotnih motnjah oz. izgubljanju zavesti tožnika zaradi težav s hrbtenico, ki potrjuje dvom v pravilnost izvedenčevega mnenja. Drugi tožnik Z.D. je v letu 2008 desetkrat potreboval zdravljenje zaradi težav z gibali, zaradi povišanega krvnega tlaka in drugih zdravstvenih problemov, kar so zdravstvene težave, ki jih je pooblaščena zdravnica tožene stranke izpostavila kot odločilne pri oceni zdravstvene nezmožnosti tožnika v novembru 2007. Iz navedenega izhaja dvom v pravilnost mnenja izvedenca, da tožnikove zdravstvene težave z gibali in povišanim krvnim tlakom niso rizične za njegovo bodoče zdravstveno stanje in so terapevtsko obvladljive, zlasti glede na obrazložitev, da je zmožen za delo livarja, saj ima na razpolago pomoč sodelavcev. Samo sebi nasprotno je mnenje izvedenca za tretjega tožnika B.Š., da bi delo livarja zmogel, je pa delovno okolje zanj neprimerno zaradi povišanih temperatur ter izpostavljenosti dražljivim plinom. Ne obstaja delo livarja, ki ne bi delal na livarskih pečeh, s staljenim metalom. Mnenje izvedenca, da so tožniki zmožni za delo livarja v DE U., je nepravilno, zato je nepravilna tudi ugotovitev sodišča, da je tožena stranka imela možnost ohranitve zaposlitve tožnikov na teh delovnih mestih. Zmotno je bilo uporabljeno materialno pravo, ko je sodišče prve stopnje razsodilo, da so redne odpovedi tožnikom nezakonite zaradi kršitve obveznosti iz 3. odstavka 88. člena ZDR. Tožena stranka je podala navedbe in utemeljitvi navedb, iz katerih izhaja, da nadaljevanje delovnega razmerja tožnikov ni več mogoče in predlagala, da sodišče v skladu s 118. členom ZDR odloči o prenehanju delovnega razmerja tožnikov. Ker sta pooblaščenca tožnikov na naroku dne 14. 4. 2009 te navedbe prerekala, ne da bi navedla razloge, se glede na 2. odstavek 214. člena ZPP dejstva, s katerimi tožena stranka utemeljuje navedbe, da nadaljevanje delovnega razmerja ni več mogoče, štejejo za priznana. Ker se sodišče ni opredelilo do navedb tožene stranke o tem, da nadaljevanje delovnega razmerja tožnikov ni več mogoče in do vprašanja, zakaj ni mogoče uporabiti 118. člena ZDR, je zmotno uporabilo materialno pravo.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka iz 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl.) in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti. Izpodbijana sodba ima razloge o vseh odločilnih dejstvih, tako da jo je vsekakor mogoče preizkusiti. Dejansko stanje glede odločilnih dejstev je bilo pravilno in popolno ugotovljeno, sprejeta odločitev pa je materialnopravno pravilna.

Tožena stranka je tožnikom dne 10. 12. 2007 podala redno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga zaradi ustavitve proizvodnje v obratu ... v DE E. in zapiranja tega obrata, v odpovedih pa je navedla, da je v skladu s 3. odstavkom 88. člena in 172. člena Zakona o delovnih razmerjih (Ur. l. RS, št. 42/2002 s spremembami in dopolnitvami – ZDR) preverila, ali je tožeče stranke možno prezaposliti, prekvalificirati in dokvalificirati ali z izobraževanjem, usposabljanjem ali izpopolnjevanjem ohraniti zaposlitev, pa te možnosti niso podane.

Sodišče prve stopnje je svojo odločitev oprlo na pravilno pravno podlago, zlasti na določbe 80. do 87. člena ter 88. člena ZDR. Pri tem je izpostavilo določbo 1. odstavka 82. člena ZDR, ki določa, da je v primeru, če redno odpoveduje pogodbo o zaposlitvi delodajalec, dokazno breme na njegovi strani in ugotovilo, da v obravnavani zadevi na toženi stranki dokazno breme, da dokaže utemeljen razlog, ki opravičuje redno odpoved pogodbe o zaposlitvi, ter določbe 1. alinee 1. odstavka, 2. in 3. odstavka 88. člena ZDR. V 1. alinei 1. odstavka 88. člena ZDR je opredeljen poslovni razlog za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi delavcu s strani delodajalca kot prenehanje potreb po opravljanju določenega dela pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi, zaradi ekonomskih, organizacijskih, tehnoloških, strukturnih ali podobnih razlogov na strani delodajalca. Po 2. odstavku 88. člena ZDR delodajalec lahko delavcu odpove pogodbo o zaposlitvi le, če obstaja utemeljen razlog iz prejšnjega (1.) odstavka, ki onemogoča nadaljevanje dela pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi med delavcem in delodajalcem, po 3. odstavku istega člena pa mora delodajalec v primeru odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz razloga nesposobnosti ali poslovnega razloga preveriti, ali je delavca mogoče zaposliti pod spremenjenimi pogoji ali na drugih delih oziroma ali ga je mogoče dokvalificirati za delo, ki ga opravlja, oziroma prekvalificirati za drugo delo. Če ta možnost obstaja, mora delodajalec delavcu ponuditi sklenitev nove pogodbe.

Prvostopenjsko sodišče je pravilno ugotovilo, da je poslovni razlog kot razlog za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi tožečim strankam podan, ker je tožena stranka prenehala s proizvodnjo v obratu ... zaradi zahtev veljavne okoljske zakonodaje in zahtev iz predpisov EU s tega področja, zaradi tega pa je prenehala potreba po delu tožnikov pod pogoji iz pogodb o zaposlitvi, na delovnih mestih, ki so bila neposredno ali posredno vezana na proizvodnjo aluminija v ..., med katerimi so tudi delovna mesta, na katerih so delali tožniki (prvi tožnik na delovnem mestu „elektrolizer aluminija ...“, drugi tožnik na enakem delovnem mestu, tretji tožnik na delovnem mestu „pomožni delavec ...“). V času podaje redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi tožečim strankam so pri toženi stranki obstajala prosta delovna mesta „livar 1“ in „livar 3“ v DE U.. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je pri toženi stranki obstajala možnost za ohranitev zaposlitve tožečih strank na teh delovnih mestih, ter da so tožniki izpolnjevali tudi zdravstvene pogoje za opravljanje dela na delovnih mestih „livar 1“ in „livar 3“. Pravilno je presodilo, da tožena stranka tožnikom ni ponudila sklenitve nove pogodbe o zaposlitvi za ta delovna mesta, ki bi bila zanje ustrezna, zato so redne odpovedi pogodb o zaposlitvi nezakonite. Odločitev sodišča prve stopnje, ki je tožbenemu zahtevku za ugotovitev nezakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga ter s tem v zvezi reintegracijskemu in reparacijskemu zahtevku ugodilo, je zato pravilna in zakonita, saj temelji na pravilni presoji, da tožena stranka ni ravnala v skladu z določili 2. in 3. odstavka citiranega 88. člena ZDR, saj obveznosti, ki jih zakon nalaga delodajalcu pred podajo redne odpovedi, ni izpolnila.

Neutemeljene so pritožbene navedbe, da je sodišče prve stopnje svojo odločitev oprlo na zmotno ugotovljeno dejansko stanje, ko je upoštevalo izvedensko mnenje sodnega izvedenca za področje medicine dela, prometa in športa, prim. prof. dr. M.B., dr. med. z dne 10. 12. 2008 in z dne 15. 3. 2009 (dopolnitev). Pritožbeno sodišče soglaša s stališčem sodišča prve stopnje, da ni bilo utemeljenih razlogov za postavitev novega izvedenca v zvezi s spornimi vprašanji zmožnosti tožnikov za opravljanje del livarja v DE U. v smislu 3. odstavka 254. člena ZPP. Po tej določbi se zahteva mnenje drugih izvedencev le, če so v mnenju enega ali več izvedencev nasprotja ali pomanjkljivosti ali če nastane utemeljen dvom o pravilnosti podanega mnenja, te pomanjkljivosti ali dvom pa se ne dajo odpraviti z novim zaslišanjem. V izvedenskem mnenju, na podlagi katerega je sodišče prve stopnje odločalo v obravnavani zadevi, ni niti nasprotij niti pomanjkljivosti, pa tudi razlogi za utemeljen dvom o pravilnosti podanega mnenja niso izkazani.

V zvezi z ugovori tožene stranke, ki se nanašajo na izvedensko mnenje o zdravstveni zmožnosti prvega tožnika J.B. za delo livarja v DE U., je potrebno ugotoviti, da v mnenju ni nobenih bistvenih pomanjkljivosti niti nasprotij. Iz izvedenskega mnenja in njegove dopolnitve je razvidna ocena izvedenca, podana na podlagi proučitve obsežne zdravstvene dokumentacije in osebnega pregleda, da je bila v času ocenjevanja delazmožnosti prvotožeča stranka zmožna tako za delo elektrolizerja v ..., kar je nekajkrat zaporedoma ugotovila tudi invalidska komisija, kot tudi za delo „livarja 1“ v DE U.. Glede prvega tožnika J.B. tudi dr. A.M.Č. ni ugotovila, da za navedeno delo ne bi bil zmožen – po pregledu dne 29. 11. 2007 je ocenila, da je za predlagano delo „livar 1“ zmožen z omejitvijo nočnega dela in kontrolnim pregledom čez eno leto (kot izhaja iz listin v spisu, je bilo na preventivnih zdravstvenih pregledih za delovno mesto elektrolizer aluminija ... že v letu 2003 in 2005 ugotovljeno, da je zmožen za predlagano delo z omejitvami, pri čemer je bila v letu 2005 omejitev enaka kot v letu 2007 – brez nočnega dela, s kontrolnim pregledom čez eno leto). Sklicevanje tožene stranke na to, da je izvedenec na podlagi dejstev, nastalih kasneje (izvedenec je namreč zapisal, da so tožnikove težave z vrtoglavicami v zadnjem času skoraj izzvenele), pozitivno ocenil tožnikovo delazmožnost za nazaj, to je v času preventivnega pregleda, je brezpredmetno. V vsakem primeru, kadar se v sodnem postopku s pomočjo sodnega izvedenca ugotavlja zdravstveno stanje ali delazmožnost za določeno obdobje v preteklosti, izvedenec iz obstoječih podatkov in osebnega pregleda, ki ga opravi sam, podaja mnenje o tem, kakšno je bilo zdravstveno stanje v relevantnem obdobju (torej vedno za nazaj!). S tem v zvezi pa je potrebno opozoriti na del izvedenskega mnenja, v katerem so zapisane ugotovitve ob osebnem pregledu, iz katerega izhaja, da se je od leta 2003 dalje zaradi nepojasnjenih vrtoglavic zdravil pri psihiatru, po zdravilih pa se je stanje običajno umirilo – povzeta je tudi izjava prvega tožnika na osebnem pregledu, ki je pojasnil, da se je „v zadnjih letih stanje s strani vrtoglavic in tiščanja v prsih počasi umirjalo in je sedaj teh težav bistveno manj,“ ter da je bil „pri psihiatru ... zadnjič pred letom in pol ...“. Očitno je torej, da mnenje sodnega izvedenca, ki mu tožena stranka oporeka, da so „težave v smislu vrtoglavic v zadnjem obdobju skorajda izzvenele ....“ temelji na izjavi tožnika, ki se nanaša na obdobje po letu 2003, ko se je zdravil pri psihiatru, ne pa na čas po opravljenem preventivnem pregledu v novembru 2007. Sodni izvedenec je upošteval tudi mnenje psihologa z dne 27. 11. 2007, kot izhaja iz izvedenskega mnenja oz. dopolnitve, zato pritožba tudi v delu, v katerem se sklicuje na navedeno mnenje psihologa, ki naj bi vzbujalo utemeljen dvom v pravilnost ocene delazmožnosti, ki jo je podal sodni izvedenec, ni utemeljena. Zlasti ne zato, ker je bil prvi tožnik (pri katerem so bile že v prejšnjih letih ugotovljene zdravstvene težave, ki so bile prisotne tudi ob preventivnem pregledu 27. 11. 2007, kar je natančno povzeto v izvedenskem mnenju) že v letu 2005 in 2006 predstavljen invalidski komisiji I. in nato v letu 2006 še invalidski komisiji II. stopnje, ki sta ugotovili, da pri njem ni invalidnosti (tožnik se je zavzemal za to, da ne bi opravljal nočnega dela, ker je ves čas, tudi po omejitvah pooblaščenega zdravnika v obdobju od leta 2005 do 2007, delal tudi ponoči).

Neutemeljene so tudi ostale pripombe tožene stranke, ki se nanašajo na oceno delazmožnosti drugega in tretjega tožnika. Bistveno pri tem je, da je tudi zdravnica – specialistka medicine dela dr. A.M.Č. tako za drugega kot za tretjega tožnika na pregledu ugotovila le začasno nezmožnost za delo livarja z določenimi omejitvami (s ponovnim pregledom čez 6 mesecev), zato naknadno dokazovanje tožene stranke, da nobeden od tožnikov sploh ni zmožen za delo livarja, ni sprejemljivo. Iz izvedenskega mnenja namreč glede drugega tožnika Z.D. izhaja, da je bil v času ocenjevanja delovne zmožnosti pred razporeditvijo na novo delovno mesto zmožen za predlagano delo brez omejitev, kar je kasneje potrdila tudi invalidska komisija. Nikakršnega dvoma v pravilnost mnenja izvedenca ne vzbuja njegova ugotovitev, ki jo izpostavlja pritožba, da naj bi bil kljub degenaritvim spremembam gibal, ki občasno zahtevajo ustrezno fizikalno terapijo, ter ostalim diagnozam, ki so terapevtsko obvladljive (povišan krvni tlak, prilagoditvena motnja ...) sposoben za delo livarja, kjer bremena običajno ne presegajo 25 kg, ker ima na razpolago različna tehnična sredstva in pomoč sodelavcev. Pomoč sodelavcev je pri dvigovanju težjih bremen nedvomno običajna in iz tega razloga ni vprašljiva delavčeva zmožnost za delo na določenem delovnem mestu. Tudi zdravstvene težave in večkratna potreba po zdravljenju zaradi težav z gibali in povišanim krvnim tlakom drugega tožnika Z.D. v letu 2008, na kar se sklicuje pritožba, same po sebi niso dokaz, da drugi tožnik v spornem obdobju ni bil zmožen za delo livarja. Nikakršnega nasprotja v izvedenskem mnenju tudi ni v zvezi s tretjim tožnikom B.Š., za katerega je sodni izvedenec ocenil, da je bil v času ocenjevanja delazmožnosti enako kot dve leti pred tem v času zadnjega preventivnega zdravstvenega pregleda zmožen za predlagano delo in da bi tožnik predlagano delo sicer zmogel, da pa bi bilo delovno okolje zaradi povišanih temperatur ter občasne izpostavljenosti dražljivim plinom zanj neprimerno, tako kot je kasneje ocenila tudi invalidska komisija. Pritožbeno sodišče torej v celoti sprejema mnenje sodnega izvedenca, ki svojega mnenja tudi po ogledu delovnega okolja ter dodatnih razlag obremenitev, škodljivosti in tveganj delovnega okolja v DE U. in ... svojega mnenja ni spremenil, ampak je vztrajal pri prvotnem mnenju, da so bili vsi trije tožniki v času odločanja o delazmožnosti zmožni za delo v novem delovnem okolju (DE U.). S tem v zvezi je potrebno izpostaviti zlasti splošno oceno sodnega izvedenca medicinske stroke, da delo livarja v DE U. nikakor ni težje od del, ki so jih tožniki opravljali do odpovedi. Sodni izvedenec je namreč v mnenju med drugim zapisal, da iz ocene tveganja in ekoloških meritev ni možno oceniti, da bi bilo delo v DE U. težje kot delo v DE E..

Prvostopenjsko sodišče je torej povsem pravilno ugotovilo, da tožena stranka svoje zakonske obveznosti iz 3. odstavka 88. člena ZDR ni izpolnila, ker je imela v DE U. na razpolago prosta delovna mesta livarja, ki bi bila za tožnike ustrezna, pa jim jih ni ponudila ter pravilno presodilo, da so izpodbijane redne odpovedi pogodb o zaposlitvi tožnikom iz poslovnega razloga nezakonite. Glede na takšno odločitev pa je pravilno ugodilo tudi reintegracijskemu zahtevku in utemeljeno ni upoštevalo predloga tožene stranke za sodno razvezo pogodb o zaposlitvi. Res je sicer, da svoje odločitve s tem v zvezi ni posebej utemeljilo v razlogih izpodbijane sodbe, čeprav bi to moralo storiti, vendar ta pomanjkljivost ni takšna, da je ne bi bilo mogoče odpraviti v pritožbenem postopku. Tožena stranka je v pripravljalni vlogi z dne 31. 3. 2008 predlagala sodno razvezo pogodb o zaposlitvi v skladu s 118. členom ZDR v primeru odločitve, da so izpodbijane odpovedi nezakonite, z utemeljitvijo, da tožena stranka tožnikov ne more vrniti na delo po odpovedanih pogodbah o zaposlitvi, nova odpoved zaradi prenehanja proizvodnje v DE E. s ponudbo nove pogodbe pa ne bo več možna, poleg tega pa bi za zakonito zaposlitev tožnikov na delovnem mestu livar 1 in livar 3 morala tožena stranka pridobiti zdravniško spričevalo o izpolnjevanju posebnih zdravstvenih zahtev za navedeno delo, nadaljevanje dela tožnikov pa ne bo mogoče, če predpisanih soglasij ne bo dobila. Na naroku za glavno obravnavo dne 14. 4. 2009 je tožena stranka le še izpostavila, da naj sodišče pri odmeri odškodnine po 118. členu ZDR upošteva tožnikom izplačane odpravnine, medtem ko sta pooblaščenca tožečih strank predlogu za sodno razvezo pogodb o zaposlitvi nasprotovala. Argumenti, s katerimi tožena stranka utemeljuje svoj predlog, niso prepričljivi, saj ne dokazujejo obstoja okoliščin, iz katerih bi izhajalo, da nadaljevanje delovnega razmerja pri toženi stranki ne bi bilo več mogoče. Glede na ugotovitve sodnega izvedenca, da so tožniki zdravstveno zmožni za opravljanje drugih del v DE U., ni nobenega dvoma, da obstaja možnost, da se delovno razmerje tožnikov pri toženi stranki nadaljuje. Zgolj hipotetična možnost, da tožena stranka ne bo dobila predpisanih soglasij za zaposlitev tožnikov, vezanih na njihovo zdravstveno zmožnost za opravljanje dela, pa ne zadošča za sodno razvezo. Zato je odločitev sodišča prve stopnje, ki predlogu tožene stranke ni ugodilo, pravilna, saj pogoji za sodno razvezo po 2. odstavku 118. člena ZDR niso izpolnjeni. Pri tem sklicevanje pritožbe na določbo 2. odstavka 214. člena ZPP ne pride v poštev, saj iz siceršnjih navedb tožnikov izhaja, da vztrajajo pri reintegracijskem zahtevku izhajajoč s stališča, da je nadaljevanje delovnega razmerja pri toženi stranki še mogoče. Ker uveljavljani pritožbeni razlogi oz. razlogi, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, niso podani, je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo ter potrdilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

Izrek o stroških pritožbenega postopka je odpadel, ker niso bili priglašeni.