Jedro

V 128. členu ZJU je določeno, da uvedba disciplinskega postopka za lažjo disciplinsko kršitev zastara v enem mesecu od dneva, ko se je izvedelo za lažjo disciplinsko kršitev in storilca, oziroma v dveh mesecih od dneva, ko je bila disciplinska kršitev storjena (prvi odstavek 128. člena ZJU). ZJU pa v šestem odstavku 128. člena določa, da vodenje disciplinskega postopka zastara v vsakem primeru, ko poteče trikrat toliko časa, kot ga zahteva zakon za zastaranje uvedbe disciplinskega postopka, v vsakem primeru pa v enem letu od dneva, ko se je izvedelo za disciplinsko kršitev. Za lažjo kršitev in storilca (tožnica je v času, ko je bila z razporedom odrejena k opravljanju delovnih nalog policistke kontrolorke odšla v žensko garderobo, za sabo z notranje strani zaklenila vrata tako, da je pustila ključ v ključavnici in s tem onemogočila odpiranje zunanje strani ter zaspala) je tožena stranka izvedela že ob sami storitvi lažje kršitve, to je 27. 9. 2013, saj je disciplinsko kršitev ugotovil osebno komandir Policijske postaje ob osebni kontroli sodelavcev. Ker je od storitve disciplinske kršitve dne 27. 9. 2103, ko se je izvedelo za lažjo disciplinsko kršitev in za storilca, pa do odločanja disciplinskega organa druge stopnje dne 8. 1. 2014 preteklo več kot tri mesece (trikrat toliko časa, kot ga zakon zahteva za zastaranje uvedbe disciplinskega postopka, ki je v konkretnem primeru en mesec), je vodenje disciplinskega postopka na podlagi šestega odstavka 128. člena ZJU zastaralo. Zato je pritožbeno sodišče pritožbi tožnice ugodilo in odločbo disciplinske komisije in sklep Komisije za pritožbe kot nezakonita razveljavilo.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi in se izpodbijana sodba spremeni tako, da se izrek sodbe v celoti glasi: „Odločba disciplinske komisije tožene stranke št. ... z dne 29. 11. 2013 ter sklep Komisije za pritožbe iz delovnega razmerja pri Vladi RS št. ... z dne 8. 1. 2014, sta nezakonita in se razveljavita.

Tožena stranka je dolžna tožeči stranki plačati 114,33 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 6. 3. 2014 dalje, v roku 8 dni pod izvršbo.

Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške postopka 895,29 EUR v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva zamude do plačila, pod izvršbo.“

II. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki plačati stroške pritožbenega postopka v višini 565,58 EUR v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva zamude do plačila, pod izvršbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek, da se odločba disciplinske komisije tožene stranke št. ... z dne 29. 11. 2013 ter sklep Komisije za pritožbe iz delovnega razmerja pri Vladi RS št. ... z dne 8. 1. 2014, kot nezakonita razveljavita. Zavrnilo je tudi zahtevek, da je tožena stranka dolžna tožnici iz naslova odtegljaja plače za mesec februar 2013, ki predstavlja denarno kazen v višini 10 % plače za polni delovni čas, izplačane za mesec september 2013, plačati 114,33 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 6. 3. 2014 dalje, v roku 8 dni pod izvršbo. Zavrnilo je zahtevek, da je tožena stranka dolžna tožnici povrniti stroške skupaj z 22 % DDV v roku 15 dni od prejema sodne odločbe, do takrat brezobrestno, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi za čas zamude, vse pod izvršbo (I. točka izreka). Odločilo je, da je tožnica dolžna toženi stranki povrniti pravdne stroške v znesku 703,04 EUR, v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od tako določene zapadlosti pa vse do plačila, pod izvršbo (II. točka izreka).

2. Tožnica vlaga pravočasno pritožbo zoper sodbo iz vseh pritožbenih razlogov ter navaja, da je sodišče materialno pravo zmotno uporabilo glede ugotavljanja zastaranja, kot tudi z vidika vsebinskega odločanja o zahtevku tožnice. Sodišče prve stopnje je v 7. točki obrazložitve na kratko in pavšalno obrazložilo, da zastaranje v trenutku izdaje sklepa pritožbene komisije 8. 1. 2015 še naj ne bi nastopilo, saj naj bi rok za zastaranje pričel teči z dnem podaje predloga za uvedbo disciplinskega postopka, ki je bil podan 8. 10. 2014, kar sicer med strankama niti ni bilo sporno. Zastaranje je nedvomno pričelo teči že v trenutku, ko je prišlo do domnevne disciplinske kršitve in ko se je tudi dejansko izvedelo za domnevno disciplinsko kršitev, torej dne 27. 9. 2013 in se je torej izteklo 27. 12. 2013 po določilih šestega odstavka 128. člena ZJU v povezavi s prvim odstavkom istega člena, saj zastaranje nastopi v treh mesecih, šteto od takrat, ko se je izvedelo za lažjo disciplinsko kršitev. Za domnevno kršitev se je izvedelo že istega dne, ko je bila le-ta storjena, torej dne 27. 9. 2013, pri čemer jo je osebno zaznal komandir A.A., ki je tudi podal predlog za uvedbo disciplinskega postopka zoper tožnico, pri čemer je on izvajal nadzor in je osebno zaznal domnevno kršitev tožnice. Pritožba uveljavlja tudi absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka, saj ima sodba posledično pomanjkljivosti, zaradi katerih se ne more preizkusiti oziroma v njej niso navedeni razlogi o odločilnih dejstvih. Tožnica je navajala, da njeno ravnanje nima znakov, ki bi kazali na disciplinsko kršitev, prav tako je opozarjala tudi na pomanjkanje glede sklicevanja na predpise, ki naj bi jih tožnica kršila. V predlogu za uvedbo disciplinskega postopka z dne 8. 10. 2013 je bila namreč očitana kršitev določila 152. člena Pravil policije ter kršitev pogodbe o zaposlitvi in Kodeksa ravnanja javnih uslužbencev, v sklepu o uvedbi disciplinskega postopka kršitev pravil 92. in 152. člena Pravil policije ter kršitev pogodbe o zaposlitvi in Kodeksa ravnanja javnih uslužbencev, v odločbi z dne 29. 11. 2013 pa samo skopo kršitev aktov delodajalca. Obveznost B.B. je bila organizirati, voditi in nadzorovati delo v izmeni in opravljati druge naloge policije, tako da to ni obveznost, ki bi bila naložena tožnici. Zmotno je bilo ugotovljeno tudi dejansko stanje v zvezi z zaključkom sodišča, da je A.A., torej takratni komandir, skozi zaslišanje potrdil, da se zaposleni v izmeni interno dogovorijo o zamenjavi delovnih mest brez posredovanja vodje izmene, kar pa naj ne bi pomenilo, da niso bili dolžni obvestiti vodje izmene o odhodu z delovnega mesta in nastopu koriščenja dopusta. Napačen je zaključek sodišča, da je bila tožnica tista, ki je opustila seznanitev nadrejenega o začetku oziroma nastopu koriščenja odmora. Tožnica priglaša pritožbene stroške postopka.

3. Pritožba je utemeljena.

4. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je v skladu z določbo drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/99 in nadalj.) tudi po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka, navedene v citirani določbi in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da je sodišče pravilno ugotovilo dejansko stanje, vendar ob tem nepravilno uporabilo materialno pravo.

5. Sodišče prve stopnje je po izvedenih dokazih z vpogledom v listinsko dokumentacijo, ki sta jo predložili tožnica in tožena stranka, ter po zaslišanju prič B.B., C.C., A.A., D.D. in E.E. ter po zaslišanju tožnice zavrnilo tožbeni zahtevek za razveljavitev odločb disciplinske komisije z dne 29. 11. 2013 ter sklepa Komisije za pritožbe iz delovnega razmerja pri Vladi RS z dne 8. 1. 2014 ter zavrnilo zahtevek, da je tožena stranka tožnici dolžna povrniti 114,33 EUR, kar predstavlja denarno kazen v višini 10 % plače za polni delovni čas za mesec september, ko je tožena stranka tožnici odtegnila 10 % plače za polni delovni čas. Sodišče je ugotovilo, da je tožnica storila lažjo disciplinsko kršitev po 1. točki prvega odstavka 123. člena Zakona o javnih uslužbencih (Ur. l. RS, št. 56/2012 in nadalj. - ZJU), ker je dne 27. 9. 2013 v času med 3,45 uri in 4,05 uri kršila delovne obveznosti s tem, ko je bila z razporedom odrejena k opravljanju delovnih nalog policistke kontrolorke, v tem času odšla v žensko garderobo, ki se nahaja v I. nadstropju F., si tam na leseno klop, namenjeno za sedenje v času preoblačenja, namestila manjšo blazinico, odložila opasač s službeno pištolo na obešalnik ter slekla vetrni jopič, za sabo z notranje strani zaklenila vrata tako, da je pustila ključ v ključavnici in s tem onemogočila odpiranje zunanje strani in zaspala. S takšnim ravnanjem je nevestno, nepravočasno in malomarno opravljala svoje delovne in druge obveznosti, ki so opredeljene v aktih delodajalca. Tožena stranka ji je tako izrekla disciplinski ukrep denarne kazni v višini 10 % plače izplačane za mesec september 2013. Po vloženi pritožbi je Komisija za pritožbe iz delovnega razmerja njeno pritožbo s sklepom z dne 8. 1. 2014 zavrnila.

6. Tožnica je v postopku pred sodiščem prve stopnje podala ugovor o zastaranju vodenja disciplinskega postopka, pri čemer je sodišče prve stopnje štelo, da disciplinski postopek ni zastaran in navedlo, da se je vodenje disciplinskega postopka končalo z odločitvijo organa druge stopnje dne 8. 1. 2014, torej zadnji dan trimesečnega roka. Tožnica tudi v pritožbenem postopku podaja ugovor o zastaranju vodenja disciplinskega postopka, pri čemer pritožbeno sodišče navaja, da so določbe ZJU o disciplinski odgovornosti sicer z novelo ZJU-B prenehale veljati, vendar se še naprej uporabljajo do sklenitve kolektivne pogodbe na ravni dejavnosti, razen določb o odvzemu položaja oziroma razrešitve s položaja, razrešitve naziva in imenovanja v eno stopnjo nižji naziv ter odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Ker sklep, s katerim je bil tožnici izrečen disciplinski ukrep denarne kazni, ne predstavlja nobene od navedenih izjem in ker v spornem obdobju kolektivna pogodba še ni bila sprejeta, je tožena stranka ravnala zakonito, ko je odločala o storitvi disciplinske kršitve po določilih ZJU.

7. Ob navedenem pritožbeno sodišče poudarja, da 128. člen ZJU določa, da uvedba disciplinskega postopka za lažjo disciplinsko kršitev zastara v enem mesecu od dneva, ko se je izvedelo za lažjo disciplinsko kršitev in storilca, oziroma v dveh mesecih od dneva, ko je bila disciplinska kršitev storjena (prvi odstavek 128. člena ZJU). ZJU v šestem odstavku 128. člena določa, da vodenje disciplinskega postopka zastara v vsakem primeru, ko poteče trikrat toliko časa, kot ga zahteva zakon za zastaranje uvedbe disciplinskega postopka, v vsakem primeru pa v enem letu od dneva, ko se je izvedelo za disciplinsko kršitev. Glede na to, da se je izvedelo za lažjo kršitev in storilca dejansko že ob sami storitvi lažje kršitve, to je 27. 9. 2013, kot je to izrecno ugotovilo že sodišče prve stopnje, saj je disciplinsko kršitev ugotovil osebno komandir Policijske postaje A.A. ob osebni kontroli sodelavcev, je vodenje disciplinskega postopka na podlagi šestega odstavka 128. člena ZJU zastaralo, saj so od storitve disciplinske kršitve dne 27. 9. 2103, ko se je izvedelo za lažjo disciplinsko kršitev in za storilca, pa do odločanja disciplinskega organa druge stopnje dne 8. 1. 2014 preteklo več kot tri mesece (trikrat toliko časa, kot ga zakon zahteva za zastaranje uvedbe disciplinskega postopka, ki je v konkretnem primeru en mesec). Zaradi navedenega je pritožbeno sodišče pritožbi tožnice ugodilo in odločbo disciplinske komisije z dne 29. 11. 2013 in sklep Komisije za pritožbe z dne 8. 1. 2014 kot nezakonita razveljavilo.

8. Posledično navedenemu je pritožbeno sodišče tudi odločilo, da je tožena stranka dolžna tožnici plačati iz naslova odtegljaja plače za mesec september 2013 v višini 114,33 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 6. 3. 2014 dalje, v roku 8 dni pod izvršbo. Tožnici je tožena stranka namreč odtegnila navedeni znesek pri izplačilu plače za mesec februar 2014 dne 5. 3. 2014 in navedla, da izvršuje denarno kazen v višini 10 % plače za polni delovni čas, izplačane za mesec september 2013, v katerem je bila storjena lažja disciplinska kršitev, kot to izhaja iz odredbe … .

9. Glede na to, da je tožnica uspela pred sodiščem prve stopnje, je pritožbeno sodišče odločilo, da je tožena stranka dolžna tožnici povrniti na podlagi Zakona o odvetniški tarifi (Ur. l. RS, št. 67/2008 - ZOdvT) stroške postopka, in sicer nagrado za postopek po tar. št. 3100 v znesku 347,10 EUR, nagrado za narok po tar. št. 3102 v znesku 320,40 EUR, administrativne stroške po tar. št. 6002 v znesku 20,00 EUR ter 22 % DDV, kar skupaj znaša 838,75 EUR. Tožena stranka je prav tako dolžna plačati stroške priče A.A. v znesku 15,54 EUR ter sodno takso v višini 41,00 EUR. Potrebni stroški postopka po določbah 155. člena ZPP znašajo 895,29 EUR.

10. Tožeča stranka je v pritožbenem postopku uspela, tako da je upravičena do plačila pritožbenih stroškov postopka, in sicer je tožena stranka dolžna tožeči stranki plačati stroške pritožbe po tar. št. 3210 v višini 427,20 EUR, materialne stroške po tar. št. 6002 v višini 20,00 EUR in 22 % DDV, kar skupaj znaša 545,58 EUR. Prav tako je dolžna povrniti tožeči stranki stroške sodne takse v višini 20,00 EUR. Potrebni pritožbeni stroški tako znašajo 565,58 EUR. Odločitev o pritožbenih stroških postopka temelji na določbah 165. člena ZPP.