Jedro

ZJU ne določa, kdaj se šteje, da se je izvedelo za kršitev in storilca, zato je pri razlagi 128. člena ZJU potrebno upoštevati tudi določbo 129. člena ZJU, ki ureja odločanje o disciplinski odgovornosti. Za uvedbo disciplinskega postopka v javnem sektorju je pristojen izključno predstojnik, v konkretnem primeru generalni direktor policije. Glede na takšno ureditev je edino logično, da subjektivni zastaralni roki za uvedbo in vodenje disciplinskega postopka začne teči takrat, ko za kršitev in storilca izve oseba, ki je pristojna za uvedbo postopka, saj bi se sicer lahko zgodilo, da bi subjektivni zastaralni rok potekel še preden bi predstojnik, ki je edini pristojen za uvedbo in vodenje disciplinskega postopka, izvedel za kršitev in storilca.

Izrek

Reviziji se ugodi, sodba sodišča druge stopnje se razveljavi in se zadeva vrne temu sodišču v novo sojenje.

Odločitev o stroških revizijskega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo zahtevek za ugotovitev nezakonitosti ter za razveljavitev odločbe tožene stranke z dne 29. 11. 2013 in sklepa Komisije za pritožbe iz delovnega razmerja pri Vladi RS z dne 8. 1. 2014. Zavrnilo je tudi zahtevek, da se toženi stranki naloži, da tožnici iz naslova odtegljaja plače za februar 2018, kar predstavlja denarno kazen v višini 10% plače za polni delovni čas, plača 114,33 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 6. 3. 2014 ter ji povrne stroške postopka. Tožnici je naložilo, da toženi stranki povrne stroške postopka v znesku 703,04 EUR. Štelo je, da je zastaralni rok za vodenje disciplinskega postopka začel teči z dnem podaje predloga za uvedbo disciplinskega postopka, to je z 8. 10. 2014 in da se vodenje disciplinskega postopka končalo z odločitvijo organa druge stopnje dne 8. 1. 2014, torej zadnji dan 3-mesečnega roka. Ugotovilo je, da je tožnica 27. 9. 2013 v času med 3.45 in 4.05 uro neupravičeno zapustilo delovno mesto, saj nadrejenega ni seznanila z nastopom koriščenja odmora, ki ji je sicer pripadal, zato ji je tožena stranka utemeljeno izrekla disciplinski ukrep denarne kazni.

2. Sodišče druge stopnje je na pritožbo tožnice sodbo sodišča prve stopnje spremenilo tako, da je razveljavilo odločbo disciplinske komisije tožene stranke z dne 29. 11. 2013 in sklep komisije za pritožbe z dne 8. 1. 2014 in toženi stranki naložilo, da tožnici plača znesek 114,33 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 6. 3. 2014 in da ji povrne stroške postopka pred sodiščem prve stopnje. Toženi stranki je tudi naložilo,da tožnici povrne stroške pritožbenega postopka. Zahtevku je ugodilo na podlagi ugotovitve, da se je za kršitev in storilca izvedelo že ob sami kršitvi, to je 27. 9. 2013, ko je disciplinsko kršitev ugotovil komandir policijske postaje ob osebni kontroli sodelavcev. Navedeno pomeni, da je ob odločanju disciplinskega organa druge stopnje preteklo več kot tri mesece odkar se je izvedelo za lažjo disciplinsko kršitev in storilca, zato je vodenje disciplinskega postopka zastaralo.

3. Vrhovno sodišče je s sklepom VIII DoR 13/2016 z dne 9. 2. 2016 dopustilo revizijo glede vprašanja, kdaj je v tej zadevi pričelo teči zastaranje vodenja disciplinskega postopka.

4. Zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje tožena stranka vlaga revizijo zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Navaja, da se kot začetek teka zastaralnega roka lahko šteje le datum, ko je predstojnik, to je generalni direktor policije izvedel za kršitev in storilca in ne datum, ko je za to izvedel tožnici neposredno nadrejeni delavec. Ta ima zgolj možnost predlagati uvedbo disciplinskega postopka, ni pa pristojen za odločanje o njegovi uvedbi. Odločitev sodišča druge stopnje je v nasprotju z obstoječo sodno prakso, po kateri se šteje, da se je za kršitev in storilca izvedelo šele v trenutku, ko je zanju izvedel generalni direktor policije (sodba Vrhovnega sodišča RS, VIII Ips 44/2013 z dne 15. 10. 2013, VIII Ips 187/2015 z dne 22. 12. 2015 in VIII Ips 85/2013 z dne 15. 10. 2013). Tožnica je očitano dejanje storila 27. 9. 2013, predlog za uvedbo disciplinskega postopka je komandir postaje mejne policije E. B. podal 8. 10. 2013, generalni direktor policije je disciplinski postopek zoper tožnico uvedel s sklepom z dne 14. 10. 2013, na tej podlagi je bila 29. 11. 2011 izdana odločba o tožničini disciplinski odgovornosti, pritožbo zoper to odločbo, pa je komisija za pritožbe oziroma razmerja pri Vladi Republike Slovenije zavrnila s sklepom z dne 8. 1. 2014. Enomesečni zastaralni rok za uvedbo disciplinskega postopka je začel teči 8. 10. 2013, ko je bil s kršitvijo seznanjen predstojnik organa, to je generalni direktor policije, vodenje disciplinskega postopka pa se je končalo z odločitvijo organa druge stopnje 8. 1. 2014, torej znotraj 3-mesečnega zastaralnega roka.

5. Tožnica je v odgovoru na revizijo prerekala revizijske navedbe in predlaga zavrnitev revizije kot neutemeljene.

6. Revizija je utemeljena.

7. Revizija je izredno pravno sredstvo zoper pravnomočno sodbo, izdano na drugi stopnji, oziroma zoper sklep sodišča druge stopnje, s katerim je bil postopek pravnomočno končan (prvi odstavek 367. člena ZPP in prvi odstavek 384. člena ZPP, v zvezi z 19. členom Zakona o delovnih in socialnih sodiščih - v nadaljevanju ZDSS-1, Ur. l. RS 2/2004 s spremembami). Revizijsko sodišče v primeru dopuščene revizije izpodbijano sodbo preizkusi samo v tistem delu in glede tistih konkretnih pravnih vprašanj, glede katerih je bila revizija dopuščena (drugi odstavek 371. člena ZPP).

8. Glede zastaranja vodenja disciplinskega postopka je potrebno uporabiti določbo 128. člena Zakona o javnih uslužbencih (ZJU, Ur. l. RS, št. 56/2002 s spremembami), ki je bila sicer črtana z Zakonom o spremembah in dopolnitvah Zakona o javnih uslužbencih (ZJU-B, Ur. l. RS 113/2005), vendar je bilo v drugem odstavku 85. člena ZJU-B določeno, da se v postopkih ugotavljanja disciplinske odgovornosti do sklenitve kolektivne pogodbe na ravni dejavnosti uporabljajo določbe ZJU. Ta kolektivna pogodba še ni bila sklenjena, zato sta sodišči prve in druge stopnje vprašanje zastaranja vodenja disciplinskega postopka utemeljeno presojali na podlagi sicer črtanih določb ZJU.

9. V skladu s šestim odstavkom 128. člena ZJU vodenje disciplinskega postopka v vsakem primeru zastara, ko poteče trikrat toliko časa, kot zahteva zakon za zastaranje uvedbe disciplinskega postopka, v vsakem primeru pa v enem letu od dneva, ko se je izvedelo za disciplinsko kršitev. Zastaranje uvedbe disciplinskega postopka je urejeno v prvem odstavku istega člena. Ta določa, da za lažjo disciplinsko kršitev (tožnici je bila očitana takšna kršitev) uvedba disciplinskega postopka zastara v enem mesecu od dneva, ko se je izvedelo za lažjo disciplinsko kršitev in storilca oziroma v dveh mesecih od dneva, ko je bila kršitev storjena. Navedene določbe pomenijo, da je vodenje disciplinskega postopka zoper tožnico zaradi kršitve, ki naj bi jo storila 27. 9. 2013, zastaralo v treh mesecih od dneva, ko se je izvedelo za kršitev in storilca (subjektivni rok) oziroma v 6-mesecih od dneva, ko je bila kršitev storjena (objektivni rok).

10. Ali je v konkretnem primeru vodenje disciplinskega postopka zastaralo, je odvisno od odgovora na vprašanje, od kdaj se šteje, da se je izvedelo za lažjo disciplinsko kršitev in storilca. Tožnica se zavzema za to, da se šteje, da je tožena stranka izvedela za kršitev in storilca, ko je za oboje izvedel komandir P. P., ki naj bi tožnico zasačil pri domnevni kršitvi. Tožena stranka pa se zavzema za to, da je zastaralni rok za uvedbo in s tem tudi za vodenje disciplinskega postopka začel teči šele takrat, ko je za kršitev in storilca izvedel generalni direktor policije.

11. Zakon o javnih uslužbencih - ZJU ne določa, kdaj se šteje, da se je izvedelo za kršitev in storilca, zato je pri razlagi 128. člena ZJU potrebno upoštevati tudi določbo 129. člena ZJU, ki ureja odločanje o disciplinski odgovornosti. V skladu s prvim odstavkom 129. člena ZJU disciplinski postopek uvede predstojnik na lastno pobudo ali na predlog osebe, ki je javnemu uslužbencu nadrejena, inšpektorja ali reprezentativnega sindikata v organu. Za uvedbo disciplinskega postopka v javnem sektorju je pristojen izključno predstojnik, v konkretnem primeru generalni direktor policije. Glede na takšno ureditev je edino logično, da subjektivni zastaralni roki za uvedbo in vodenje disciplinskega postopka začne teči takrat, ko za kršitev in storilca izve oseba, ki je pristojna za uvedbo postopka, saj bi se sicer lahko zgodilo, da bi subjektivni zastaralni rok potekel še preden bi predstojnik, ki je edini pristojen za uvedbo in vodenje disciplinskega postopka, izvedel za kršitev in storilca.

12. Obenem ni možno šteti, da subjektivni zastaralni roki začnejo teči, ko za storilca in kršitev izve eden od subjektov, za katere prvi odstavek 129. člena ZJU določa, da predstojniku lahko podajo predlog za uvedbo disciplinskega postopka (oseba, ki je javnemu uslužbencu nadrejena, inšpektor, reprezentativni sindikat v organu). Če bi zastaranje uvedbe disciplinskega postopka začelo teči že dnem, ko je za kršitev in storilca izvedel npr. reprezentativni sindikat v organu, ki je eden od subjektov, ki lahko podajo predlog za uvedbo disciplinskega postopka, bi uvedba postopka zastarala, če predstojnik za kršitev ne bi izvedel v enem mesecu od dneva, ko je zanjo in za storilca izvedel reprezentativni sindikat v organu. Navedeno pomeni, da bi ob takšnem tolmačenju za kakršno se zavzema sodišče druge stopnje, prišlo do zastaranja uvedbe disciplinskega postopka za lažjo disciplinsko kršitev, če bi predstojnik zanjo izvedel po izteku enega meseca odkar je zanjo in za storilca izvedel reprezentativni sindikat v organu (ali drug subjekt, ki lahko da predlog za uvedbo disciplinskega postopka) čeprav takrat še ni potekel objektivni rok dveh mesecev od dneva, ko je bila kršitev storjena in bi sicer predstojnik (če ne bi bilo takšne vednosti sindikata) lahko uvedel disciplinski postopek.

13. Sodna praksa, na katero se sklicuje revizija se dejansko nanaša na vprašanje, kdaj začne teči 30-dnevni rok za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi določen v drugem odstavku 109. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1, Ur. l. RS, št. 21/2013). Določbi drugega odstavka 109. člena ZDR-1 in 128. člena ZJU v resnici nista identični. Tako drugi odstavek 109. člena ZDR-1 določa, da mora pogodbena stranka izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi podati najkasneje v 30 dneh od ugotovitve razloga za izredno odpoved, prvi odstavek 128. člena ZJU pa določa, da uvedba disciplinskega postopka za lažjo disciplinsko kršitev zastara v enem mesecu od dneva, ko se je izvedelo za lažjo disciplinsko kršitev in storilca. Obema določbama pa je skupno, da je potrebno odgovoriti na vprašanje od vednosti katere osebe začneta teči oba roka. Glede državnih organov in uprav lokalnih skupnosti v določbah ZDR-1 in ZJU ni razloga, da bi bil odgovor na to vprašanje različen. Tako iz sodne prakse, na katero se sklicuje revizija izhaja, da 30-dnevni subjektivni rok za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi začne teči, ko razlog za izredno odpoved ugotovi predstojnik (v primeru policije je to generalni direktor policije). Obenem določb 128. in 129. člena ZJU ni mogoče razlagati drugače kot tako, da subjektivni zastaralni rok za uvedbo in vodenje disciplinskega postopka začne teči, ko za kršitev in storilca izve predstojnik, (v konkretnem primeru je to spet generalni direktor policije).

14. Vrhovno sodišče doslej še ni zavzelo eksplicitnega stališča ali zastaralni roki za uvedbo in vodenje disciplinskega postopka začnejo teči, ko za kršitev in storilca izve predstojnik, ali pa takrat, ko za oboje izve eden od subjektov, ki lahko predlaga uvedbo disciplinskega postopka. Tožnica se sicer sklicuje na sklep Vrhovnega sodišča VIII Ips 144/2008 z dne 28. 9. 2010, vendar v njem Vrhovno sodišče ni zavzelo materialnopravnega stališča, da bi zastaralni roki za vodenje in uvedbo disciplinskega postopka tekli od dneva, ko je za kršitev in storilca izvedel upravičeni predlagatelj uvedbe disciplinskega postopka, kar je bilo sicer stališče sodišča druge stopnje, temveč je to, kdaj je tožena stranka izvedela za kršitev in storilca, zgolj povzelo kot dejansko ugotovitev, na katero je vezano.

15. Kot sodno prakso, na katero bi bilo Vrhovno sodišče vezano, tudi ni možno upoštevati stališča pritožbenega sodišča v sodbah Pdp 1150/2008 z dne 4. 2. 2009 in Pdp 1130/2013 z dne 6. 3. 2013, v katerih je sodišče tek zastaranih rokov računalo od dneva storitve kršitve. Prav tako se ni možno opreti na sodbo pritožbenega sodišča Pdp 141/2007 z dne 13. 12. 2007 (nanjo se nanaša zgoraj citirani sklep Vrhovnega sodišča VIII Ips 144/2008), v katerem je pritožbeno sodišče pritrdilo stališču sodišča prve stopnje, da je tožena stranka za kršitev in storilca izvedela, ko je bil o obojem obveščen komandir policijske postaje. Navedena stališča sodišča druge stopnje so zmotna, če temeljijo na izhodišču, da za začetek teka subjektivnega zastaralnega roka za uvedbo in vodenje disciplinskega postopka sploh ni pomembno, kdaj je za kršitev in storilca izvedela oseba, ki je pooblaščena za uvedbo disciplinskega postopka. V navedenih zadevah se sodišče s tem vprašanjem sploh ni ukvarjalo, razen tega je v kar dveh od teh zadev štelo, da zastaralni rok še ni potekel, kljub temu da ga je računalo od dneva storitve kršitve oziroma dneva, ko je za kršitev izvedel komandir policijske postaje.

16. Zaradi zmotnega stališča, da zastaranje uvedbe in vodenja disciplinskega postopka začne teči že z dnem, ko za kršitev in storilca izve oseba, ki lahko poda predlog za uvedbo disciplinskega postopka, in ne oseba, ki je pooblaščena, da postopek uvede, sodišče druge stopnje ni odgovorilo na preostale pritožbene navedbe, s katerim tožnica izpodbija tako ugotovljeno dejansko stanje, kot uporabo materialnega prava. Zaradi navedenega je Vrhovno sodišče na podlagi drugega odstavka 380. člena ZPP ugodilo reviziji, razveljavilo sodbo sodišča druge stopnje in zadevo temu sodišču vrnilo v novo sojenje.

17. V ponovljenem postopku se bo pritožbeno sodišče opredelilo še do preostalih pritožbenih navedb (seveda tudi do ugovora zastaranja vodenja disciplinskega postopka), nakar bo o pritožbi lahko znova odločilo.

18. Vrhovno sodišče je na podlagi tretjega odstavka 165. člena ZPP odločitev o stroških revizijskega postopka pridržalo za končno odločbo.