Jedro

Sodišče je pravilno ugotovilo značaj odločbe Izvršilnega odbora Okrajnega ljudskega odbora z dne 25. 4. 1952. Gre za nacionalizacijsko, deklaratorno odločbo upravnega organa, ki je ni mogoče vzporejati s kazensko zaplembno sodbo. Njena razveljavitev v obnovljenem kazenskem postopku nepravdnega sodišča ne veže.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in potrdi sklep sodišča prve stopnje.

II. Odločitev o stroških postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

**Predstavitev zadeve:**

1. Predlagateljica je na podlagi 145. člena Zakona o izvrševanju kazenskih sankcij (v nadaljevanju ZIKS) dne 20. 9. 2019 vložila predlog za vrnitev zaplenjenega nepremičnega premoženja oz. za prisojo odškodnine v obliki obveznic, kot je določneje opredeljeno v predlogu. Gre za premoženje, ki je bilo podržavljeno njenemu pravnemu predniku, leta 1973 umrlemu dedu A. A. in posledično v zemljiško knjigo vpisano kot splošno ljudsko premoženje. Konkretno se je sklicevala na odločbo o zaplembi Okrajnega sodišča v Gorici I 256/52 z dne 9. 12. 1952 (za katero je bilo podlaga poročilo Izvršilnega odbora OLO Gorica z dne 16. 4. 1952) ter odločbo Izvršilnega odbora OLO Gorica št. 3267/52 z dne 25. 4. 1952. Ti trije akti so bili v obnovljenem kazenskem postopku razveljavljeni s sklepom II Kr 42301/2018 z dne 7. 11. 2018. 2. Z izpodbijanim delnim sklepom je sodišče prve stopnje predlog (primarni in podrejen) zavrnilo, kolikor se nanaša na nepremičnine v vložkih 65, 292 in 304 k.o. A. ter v vložkih 82 in 149 k.o. B. 3. Sodišče je po presoji relevantnih listin in zemljiškoknjižnih podatkov presodilo, da so bile v prejšnji točki navedene nepremičnine pokojnemu A. A. nacionalizirane oz. bile podržavljene neposredno po samem zakonu in sicer na podlagi 7.a člena Zakona o nacionalizaciji zasebnih gospodarskih podjetij (v nadaljevanju ZNZGP) in to že pred izdajo odločbe o zaplembi I 256/52 z dne 9. 12. 1952 ter neodvisno od nje, v slednji niso zajete. Identificirane pa so v deklaratorni upravni odločbi o nacionalizaciji št. 3267/52 z dne 25. 4. 1952 in nato tudi v zemljiški knjigi na tej podlagi vpisane kot Splošne ljudsko premoženje z dnem prehoda 28. 4. 1948 (ko je začela veljati novela ZNZGP, ki je v 3. členu zakonu dodala 7.a člen). Zato se tudi ne morejo vračati na podlagi ZIKS. Kar se tiče sklicevanja predlagateljice na dejstvo, da je kazensko sodišče s pravnomočnim sklepom II Kr 42301/2018 z dne 7. 11. 2018 razveljavilo odločbo o nacionalizaciji pa je navedlo, da deklaratorne upravne odločbe, izdane zaradi vpisa v zemljiško knjigo, ni mogoče izpodbijati v kazenskem postopku po 416. členu Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP). Tudi samo nepravdno sodišče je vezano na upravno odločbo in ne more preizkušati njene pravilnosti in zakonitosti.

**Povzetek pritožbe**:

4. Predlagateljica navaja, da se pritožuje iz vseh pritožbenih razlogov. Meni, da je sklep arbitraren in samovoljen in krši 22. člen Ustave RS, ker ne upošteva 158. člena Ustave in splošnih pravnih načel civiliziranih narodov iz leta 1945 in tedanjih ustavnih načel, "veljavnost" odločbe št. 3267/52 z dne 25. 4. 1952 je v neskladju z Ustavo (glej U-I-249/96). Pravo zahteva ugodilni sklep.

Očita kršitev načela pravnomočnosti in v zvezi s tem navaja, da je Okrajno sodišče v Novi Gorici v svojem pravnomočnem sklepu II Kr 42301/2018 z dne 7. 11. 2018 v 6., 19. in 20. točki obrazložitve zelo logično obrazložilo razveljavitev odločbe št. 3267/52 z dne 25. 4. 1952. Navedlo je, da čeprav gre za tako imenovano ugotovitveno odločbo, ima naravo kazenske sodbe brez postopka in brez sodbe, katere posledica je bila zaplemba premoženja. Do tega je prišlo v posledici izgube državljanstva na podlagi Zakona o izgubi državljanstva in odločba je bila izdana na podlagi poročila OLO Gorica, Poverjeništvo za notranje zadeve št. IV/a2097/1-52-B1 z dne 16. 4. 1952, ki obvešča, da je A. A. pobegnil v inozemstvo. Kazensko sodišče je nadalje navedlo, da je bilo z odločbo z dne 25. 4. 1952 ugotovljeno, da je A. A. italijanski državljan in se mu zapleni premoženje. Ker je ta odločba časovno sledila prej omenjenemu poročilu, ni dvoma, da je bila izdana kot posledica izgube državljanstva in na podlagi poročila z dne 16. 4. 1952. Glede na ugotovljeno naravo odločbe z dne 25. 4. 1952 je kazensko sodišče navedlo, da je treba odpraviti tudi njene učinke oz. jo razveljaviti. Z razveljavitvijo poročila je odpadla tudi podlaga sporne odločbe.

Predlagateljica nadalje izpostavlja, da je sodišče v tej zadevi vezano na odločitev kazenskega sodišča. V primeru materialno pravnomočnih kazenskih odločb, kar II. točka sklepa II Kr 42301/2018 z dne 7. 11. 2018 je, je o predmetu obtožbe zoper določeno osebo dokončno odločeno. Odločeno je bilo tako, da je pravna podlaga za krajo premoženja odpadla (132. in 129. člen ZKP). Povzema argument iz 23. točke odločbe U-I-249/96: Če je posamični pravni akt, kar je priglasitev bila, takšne narave, da po svoji vsebini predstavlja kazensko sodbo, potem mora zanj veljati enak pravni režim, kakor velja za kazenske sodbe. Predlagateljica nato predstavlja preostalo vsebino citirane odločbe Ustavnega sodišča in pomen oz. namen določbe 416. člena ZKP. V skladu s to določbo je treba dopustiti osebam, ki so bile s priglasitvami brez kazenskih sodb razglašene za vojne zločince in narodne sovražnike, oziroma njihovim pravnim naslednikom, ki so do tega zakonsko upravičeni, da zahtevajo v postopku obnove spremembo pravnomočne odločitve, to je priglasitve okrajnega ljudskega odbora, ki ne temelji na kazenski sodbi. Osebe, ki so bile na ta način po krivem obsojene, imajo pravico do moralne rehabilitacije, ki jo lahko dosežejo v navedenem postopku obnove. Prav tako pa imajo pravico, da se njim oz. njihovim pravnim naslednikom povrne zaplenjeno premoženje. Premoženje je bilo v teh primerih na podlagi 28. člena Zakona o konfiskaciji in o izvrševanju konfiskacije (v nadaljevanju ZKIK) formalno pravno zaplenjeno z odločbo pristojnega okrajnega sodišča, ki je v bistvu pomenila izvršitev priglasitve oz. le nadaljevanje kazenske sodbe ter v tem pogledu izrek kazenske sankcije. Zato je v primeru, ko posameznik doseže razveljavitev priglasitve okrajnega ljudskega odbora oz. kazenske sodbe, ki je bila podlaga za izrek zaplembe po 28. členu ZKIK, treba šteti, da je s tem ustvarjen tudi pravni temelj za vračilo premoženja po določbah ZIKS. To je bilo v obnovi kazenskega sodišča tudi upoštevano, nepravdno sodišče pa je bilo za tako stališče gluho.

Glede predhodnega vprašanja veljata v tej zadevi 13. in 14. člen Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Kazensko sodišče je matični organ, ki presoja, ali je določena odločba, s katero je bilo po vojni krivično odvzeto premoženje, kazenska sodba ali upravni akt. V konkretnem primeru je kot rečeno, ugotovilo, da gre za kazensko sodbo, ne pa za upravno odločbo. Nepravdno sodišče zato ne more več reševati tega vprašanja (13. člen ZPP), ker je že pravnomočno rešeno. To pa pomeni, da so izpolnjeni pogoji iz 145. člena ZIKS in ostalih, ki določajo sodno pristojnost v postopku vračanja premoženja tudi za odločbo Izvršilnega odbora Okrajnega ljudskega odbora št. 3267/52 z dne 25. 4. 1952. Predlagatelj se v tej zvezi sklicuje na sklep VSK I Cp 1762/2006 in povzema njegovo vsebino. Pravnomočnost je ustavna vrednota, ki jo potrjuje 158. člen Ustave. Naslovno sodišče je kršilo t.i. objektivne meje pravnomočnosti in zato odločalo arbitrarno in samovoljno in s tem kršilo 22. v zvezi s 158. členom Ustave. Kompleks dejstev, na katerem temelji sklep II Kr 42301/2018 z dne 7. 11. 2018, je v celoti zajet s pravnomočnostjo odločitve v izreku (E. Kerševan v: Komentar Ustave Republike Slovenije, Evropska pravna fakulteta, 2019, komentar 158. člena, stran 688). Ponovno odločanje o tem ni več možno. Predlagateljica podaja naziranje o pomenu pravnomočnosti. Odločbe, ki so bile razveljavljene v postopku II Kr 42301/2018, so sodne odločbe, zoper katere se lahko vlaga celo zahteva za varstvo zakonitosti (VS RS sodba I Ips 328/2009). Ker gre po vsebini za sodne odločbe, jih upravni organi ne smejo izdajati. Odločbe, ki jih upravni organ izda iz pristojnosti sodišča, so nične (1. alineja 1. točke 279. člena Zakona o upravnem postopku). Sodišče torej obravnava nične odločbe kot veljavne, kar je nezakonito. Predlagateljica še navaja, da je s sklepom II Kr 42301/2018 zanjo nastala pričakovalna pravica do vračila premoženja in je s tem, ko je sodišče to pravico prezrlo, kršilo 33. člen Ustave (U-I-117/00).

**Odgovor na pritožbo:**

5. Na pritožbo je odgovorila druga nasprotna udeleženka, ki pritožbene navedbe prereka kot neutemeljene in zavajajoče ter pritrjuje razlogom in odločitvi v izpodbijanem sklepu. Predlaga zavrnitev pritožbe.

**Odločitev o pritožbi:**

6. Pritožba ni utemeljena.

7. Ni sporno, da je bilo pokojnemu A. A. nepremično premoženje podržavljeno. Sodišče prve stopnje je v zvezi s presojo, ali so izpolnjeni pogoji za vračilo premoženja, pravilno ugotavljalo, na kateri pravni podlagi je bilo premoženje podržavljeno in vpisano v zemljiško knjigo kot splošno ljudsko premoženje.

8. Iz ugotovitev izhaja, da je bil znaten del obravnavanega premoženja nacionaliziran na podlagi 7.a člena ZNZGP (nepremičnine v nekdanjih vložkih 65, 292 in 304 k.o . A. ter v vložkih 82 in 149 k.o. B.), preostalo premoženje pa je bilo zaplenjeno kasneje, z odločbo sodišča I 256/52 z dne 9. 12. 1952, izdano upoštevaje poročilo št. IV/a2097/1-52-B1 z dne 16. 4. 1952 (v nadaljevanju: Poročilo).

9. Presoja, da predlagateljica vračila premoženja, ki je bilo nacionalizirano, ne more zahtevati, je pravilna.

10. Določba 7.a člena ZNZGP je bila vpeljana z novelo ZNZGP, ki je začela veljati 29. 4. 1948 (glej 3. člen novele; Uradni list FLRJ št. 35/48). V prvem odstavku je določala, da se z dnem uveljavitve nacionalizirajo in preidejo v državno last vse nepremičnine tujih državljanov, tujih ustanov ali tujih zasebnih ali javnopravnih oseb. Kot je pravilno pojasnilo sodišče prve stopnje, to pomeni, da so nacionalizirane nepremičnine tujcev prešle v državno last ex lege in so upravne odločbe ljudskih odborov, s katero se je nacionalizacija ugotavljala, imele le deklaratoren značaj. Tako stališče je v sodni praksi uveljavljeno že leta, kot tudi stališče, da tovrstnih upravnih odločb ni mogoče izpodbijati v postopkih pred splošnimi sodišči in je (ne)pravdno sodišče nanje vezano oz. jih mora upoštevati. To je izraz načela prirejenosti postopkov, ki postavlja sodišča in druge državne organe, kadar odločajo o pravicah ali pravnih razmerjih, v položaj medsebojne prirejenosti, tako da vsak odloča v mejah svojih pristojnosti.1

11. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo značaj odločbe Izvršilnega odbora Okrajnega ljudskega odbora št. 3267/52 z dne 25. 4. 1952 (v nadaljevanju: nacionalizacijska odločba). Pritožbeno sodišče se strinja, da gre za deklaratorno odločbo upravnega organa, kar hkrati pomeni, (-) da je ni mogoče vzporejati s kazensko zaplembno sodbo, kot ves čas postopka trdi predlagateljica, (-) da glede nje velja zgoraj navedeno načelo prirejenosti in (-) da razveljavitev upravne odločbe s strani nepristojnega kazenskega sodišča v sklepu II Kr 42301/2018 nepravdnega sodišča ne veže. Drugačno pritožbeno naziranje je po mnenju pritožbenega sodišča pravno zmotno.

12. Pritožba ne prereka ugotovitev sodišča o zapisu nacionalizacijske odločbe: v njej omenjeni odbor ugotavlja, da je premoženje A. A., ki je italijanski državljan in stalno živi v Italiji, na podlagi zgoraj navedene določbe nacionalizirano in podržavljeno. Ugotovljeno je, da gre konkretno za premoženje v vložkih 65, 292 in 304 k.o. A. ter v vložkih 82 in 149 k.o. B. . Predlagateljica je to vsebino odločbe v svojem predlogu tudi sama povzela in ni prerekala dejstva, da je bil pravni prednik italijanski državljan s stalnim bivališčem v Italiji.2 Odločba ne omenja nobene druge pravne ali dejanske podlage za njeno izdajo, tudi Poročila ne. Drugačno pritožbeno naziranje glede odločbe in Poročila nima dejanske opore v besedilu nacionalizacijske odločbe in ostalih okoliščinah tega primera. Tudi iz podatkov zemljiške knjige je razvidno, da je pri nepremičninah v vložkih 65, 292 in 304 k.o. A. ter v vložkih 82 in 149 k.o. B. prišlo do vknjižbe splošnega ljudskega premoženja ex lege na podlagi nacionalizacije, ugotovljene v nacionalizacijski odločbi pristojnega upravnega organa z dne z dne 25. 4. 1952. Tozadevne ugotovitve niti niso sporne.

13. Predlagateljica po mnenju pritožbenega sodišča predmetno nacionalizacijo neutemeljeno vzporeja s konfiskacijo premoženja po ZKIK3 in ji s sklicevanjem na Poročilo upravnega organa z dne 16. 4. 1952 daje kazenski značaj. Ne le, da zadnje navedeni akt kot tak pri nacionalizaciji ni imel nobene formalne vloge, temveč ne zanj ne za nacionalizacijsko odločbo tudi ni mogoče trditi, da nadomešča oz. predstavlja kazensko sodbo. Upravni organ v Poročilu ni ugotovil, da bi bil A. A. storilec kaznivega dejanja v smislu ZKIK, temveč le, da je pobegnil v tujino. Pobeg v tujino pa v času, ko je glede na vsebino Poročila to storil A. A. (najkasneje v letu 1948), ni bil kaznivo dejanje.4 Poleg tega je v izreku nacionalizacijske odločbe navedeno, da se za ocenitev in ugotovitev odškodnine vodi poseben postopek in za upravni organ določi KLO C. in B. , kar izkazuje, da je bila A. A., ki je glede na podatke spisa očitno prestopil v tuje (italijansko) državljanstvo in se za stalno odselil v Italijo, priznana pravica do odškodnine za nacionalizirano premoženje.

14. Te okoliščine ne omogočajo razlage, kot jo zagovarja predlagateljica. Konfiskacija (zaplemba) premoženja po ZKIK je bila namreč prisilno odvzetje (celotnega ali dela) premoženja vojnih zločincev in narodnih sovražnikov brez kakega povračila, pri čemer se je smelo zapleniti le premoženje osebe, ki je obsojena na kazen s konfiskacijo, država pa je dobila lastninsko pravico s pravnomočnostjo sodbe, s katero je bila izrečena zaplemba. Drži, da se je Ustavno sodišče (pa tudi siceršnja sodna praksa) izreklo, da je treba poročila oziroma naznanila upravnih organov o premoženju vojnih zločincev in narodnih sovražnikov, na podlagi katerih so sodišča izrekala kazen zaplembe, ne da bi razpolagale z ustrezno sodbo, da je oseba vojni zločinec ali narodni sovražnik,5 obravnavati kot kazenske sodbe. V konkretnem primeru pa kot rečeno vsebina Poročila niti ni primerljiva s tovrstnimi poročili oz. naznanili. Okoliščin skratka ni mogoče podvreči razlagi z vidika zakonodaje, ki je predvidevala podržavljenje na podlagi pravnomočne odločbe o izreku (stranske) kazni zaplembe zaradi storjenega kaznivega dejanja.6 Dejansko stanje v primeru I Cp 1762/2006 ni primerljivo (podlaga za podržavljenje niti ni bila nacionalizacija, ki jo zdaj problematizira predlagateljica), zato se nanj neutemeljeno sklicuje.

15. Pritožbeno sodišče glede na navedeno ugotavlja, da so pritožbeni očitki, vključno z očitki o kršitvi ustavnih pravic, neutemeljeni. Enako velja za sklicevanje na pričakovalno pravico. V tej zvezi navedena odločba U-I-117/00 zaradi neprimerljivosti obravnavanega vprašanja prav tako ni uporabna. Ker ni našlo niti uradoma upoštevnih kršitev, je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo in potrdilo izpodbijani delni sklep (2. točka 365. člena ZPP).

**O stroških pritožbenega postopka:**

16. Upoštevaje 164. člen ZPP je pritožbeno sodišče sklenilo, da se odločitev o stroških pritožbenega postopka pridrži za končno odločbo.

1 Poleg odločb, ki jih je navedlo že sodišče v izpodbijanem sklepu primerjaj še: sodba VS RS II Ips 360/2008, sodba II Ips 124/2017. 2 Pritožbeno sodišče pripominja, da po podatkih spisa ni trdila niti, da bi šlo za premoženje, izvzeto iz nacionalizacije glede na drugi odstavek 7.a člena ZNZGP. 3 Zakon o konfiskaciji imovine in izvrševanju konfiskacije (Uradni list DFJ št. 40/45) je imel od novele v letu 1946 (Uradni list FLRJ št. 61/46) naslov Zakon o zaplembi premoženja in izvrševanju zaplembe. 4 Primerjaj npr. s sodbo VS RS I Ips 142/2003. 5 V smislu 28. člena ZKIK. 6 Pritožbeno sodišče zgolj pripominja, da je osebe, ki jim je bilo kot tujcem premoženje nacionalizirano na podlagi 7.a člena ZNZGP, tudi Zakon o denacionalizaciji izvzel iz kroga denacionalizacijskih upravičencev – glej 8. točko prvega odstavka 3. člena tega zakona in odločbo Ustavnega sodišča U-I-195/93-19 z dne 19. 7. 1997.