Jedro

Tožnica kot lastnica sosednjih nepremičnin nima pravice do uvedbe postopka po uradni dolžnosti zaradi prenehanja statusa naravnega vodnega javnega dobra na nepremičnini v lasti druge osebe zaradi tega, da bi se na ta način zanjo ustvarili pogoji za pridobitev lastninske pravice na predmetni nepremičnini.

Izrek

Tožba se zavrže. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

Toženka je z izpodbijanim sklepom odločila, da po uradni dolžnosti ne uvede postopka za prenehanje naravnega vodnega javnega dobra na nepremičnini parc. št. 2062/1 k.o. ...

Iz obrazložitve sklepa je razvidno, da je tožnica dala pobudo za uvedbo omenjenega postopka in da je nepremičnina parc. št. 2062/1 k.o. ... last Republike Slovenije. V nadaljevanju so navedeni razlogi, zakaj je omenjena nepremičnina vodno zemljišče po prvem odstavku 11. člena Zakona o vodah (v nadaljevanju ZV-1), zaradi česar niso podani pogoji za prenehanje statusa naravnega vodnega javnega dobra po 19. členu ZV-1. Upravni organ druge stopnje je tožničino pritožbo zavrnil in v razlogih med drugim navedel, da vložene pritožbe ne utemeljuje njeno stališče, da zemljišče ne izpolnjuje pogojev iz 11. člena ZV, niti navedbe o boljši obdelavi njenih zemljišč in „zacevljenju“ potoka. Poleg tega v svoji pobudi za uvedbo postopka ni uveljavljala kakšne svoje pravice ali pravne koristi.

Tožnica se s tako odločitvijo ne strinja in poleg uvodnih navedb o kršitvi pravic iz 14., 22. in 34. člena Ustave RS navaja, da parc. št. 2062/1 k.o. ... ne more biti vodno zemljišče, saj gre za opuščeno strugo. Pojasnjuje, da je potok parc. št. 2062/1 v preteklosti tekel po zemljiščih parc. št. 1262/3 in 1259/3 k.o. ..., vendar pa je bil speljan v strugo reke Save in od tedaj je struga suha in zaraščena z grmičevjem. Poleg tega se v postopku ni imela možnost seznaniti z mnenjem oddelka območja zgornje Save – sektorja za porečje reke Save, saj ji to ni bilo predloženo. Predlaga, naj sodišče izpodbijani sklep odpravi, toženki pa naloži povračilo stroškov tega postopka z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Toženka predlaga zavrnitev tožbe, nanjo pa vsebinsko ni odgovorila.

Tožba ni dovoljena.

V zadevi ni sporno, da je tožnica upravnemu organu dala pobudo za uvedbo postopka po uradni dolžnosti za prenehanje statusa naravnega vodnega javnega dobra na nepremičnini parc. št. 2062/1 k.o. ... Pravna narava tožničine vloge izhaja tudi iz 19. člena ZV-1, po katerem se prenehanje omenjenega statusa na določeni nepremičnini ugotovi z odločbo po uradni dolžnosti ali na zahtevo lastnika zemljišča. Tožnica ugotovitvi, da ni lastnica parc. št. 2062/1 k.o. ..., ne oporeka, ne strinja pa se z odločitvijo upravnega organa, da po uradni dolžnosti ne uvede postopka, ker da so njegova stališča napačna.

V skladu s prvim odstavkom 2. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) sodišče v upravnem sporu odloča le o zakonitosti dokončnih upravnih aktov, s katerimi se posega v tožnikov pravni položaj, o zakonitosti drugih aktov pa le, če tako določa zakon. Vsakdo, ki zahteva sodno varstvo svojih pravic in pravnih interesov s tožbo v upravnem sporu, mora za to izkazati pravni interes. Ta se kaže v tem, da bi morebitna ugoditev tožbi pomenila zanj izboljšanje pravnega položaja, ki ga brez vložene tožbe ne bi mogel doseči. Pravni interes mora obstajati ves čas postopka, na njegov obstoj pa je sodišče dolžno paziti po uradni dolžnosti. Če tožnik nima pravnega interesa, ker izpodbijani upravni akt očitno ne posega v njegovo pravico oz. v njegovo neposredno, na zakon oprto osebno korist, je treba tožbo zavreči (6. točka prvega odstavka 36. člena ZUS-1).

Kot je razvidno iz predloga za uvedbo postopka z dne 14. 7. 2009, je tožnica v denacionalizacijskem postopku po pokojnem očetu vložila zahtevo za denacionalizacijo nepremičnin parc. št. 1262/3 in 1259/3 k.o. ..., ki sta ji bili vrnjeni v naravi. Med njima je v preteklosti tekel potok parc. št. 2062/1 k.o. ..., ki ne služi več svojemu namenu (izsušeno strugo prerašča grmičevje), zato kot lastnica sosednjih parcel predlaga, da se izvzame iz javnega dobra in da se z njo sklene pogodba o prenosu nepremičnine v njeno last. Tudi v pritožbi z dne 7. 5. 2010, vloženi zoper sporni sklep, navaja, da suha struga deli njeno zemljišče na dva dela, zaradi česar ga ni mogoče kvalitetno obdelovati, vzdolž parcele št. 2062/1 pa ga je treba redno čistiti in odstranjevati zaraščeno grmičevje in plevel, da se ne bi zaraščal v njeno zemljišče. Po mnenju sodišča tožnica z navedenim ne izkazuje zahtevanega pravnega ampak le dejanski interes za vodenje tega upravnega spora. Tožnica kot lastnica sosednjih nepremičnin namreč nima pravice do uvedbe postopka po uradni dolžnosti zaradi prenehanja statusa naravnega vodnega javnega dobra na nepremičnini v lasti druge osebe zaradi tega, da bi se na ta način zanjo ustvarili pogoji za pridobitev lastninske pravice na parc. št. 2062/1 k.o. ... V konkretnem primeru lahko le z uvedbo postopka po uradni dolžnosti pride do morebitnega prenehanja statusa naravnega javnega vodnega dobra na zemljišču parc. št. 2062/1 k.o. ..., to pa je pogoj za sklenitev pogodbe, na podlagi katere bi tožnica postala njegova lastnica. Po prvem odstavku 15. člena ZV-1 so namreč naravno vodno javno dobro tudi vodna zemljišča, ta pa so po osmem odstavku 21. člena ZV-1, če so v lasti države kot v obravnavanem primeru, izvzeta iz pravnega prometa.

Ker torej pobuda za uvedbo postopka po uradni dolžnosti v obravnavanem primeru temelji na dejanskih interesih, je pravilno stališče pritožbenega organa, da tožnica v njej ni uveljavljala kakšne svoje pravice ali pravne koristi. Glede na navedeno si z odločitvijo v tem upravnem sporu ne more izboljšati svojega pravnega položaja, zato je sodišče tožbo v skladu s 6. točko prvega odstavka 36. člena ZUS-1 zavrglo.

Kadar sodišče tožbo zavrže, po četrtem odstavku 25. člena ZUS-1 vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.