Jedro

Vrhovno sodišče pritrjuje presoji toženke in sodišča prve stopnje, da v Republiki Hrvaški ni mogoče ugotoviti sistemskih pomanjkljivosti, in da niti iz dokazov, ki jih je predlagal pritožnik (praksa nekaterih sodišč v državah članicah EU v posamičnih primerih), niti iz drugih dokazov, ki so bili dostopni sodišču prve stopnje, ne izhaja drugače. Pri tem Vrhovno sodišče pritrjuje sodišču prve stopnje, da se kot pomembne v obravnavani zadevi lahko izkažejo (le) tiste sistemske pomanjkljivosti v azilnem postopku, ki se nanašajo na obravnavanje prosilcev za mednarodno zaščito, ne pa pomanjkljivosti, ki se nanašajo na druga ravnanja organov države članice. Zato zgolj ugotovitev, da je bil pritožnik v preteklosti (po njegovih navedbah) že izpostavljen nečloveškemu ravnanju s strani hrvaške policije, sama po sebi ne more preprečiti njegove predaje, če ni mogoče ugotoviti, da v povezavi z drugimi dejstvi in okoliščinami delovanja organov Republike Hrvaške kaže na to, da bo po vrnitvi v to državo članico na podlagi Uredbe Dublin III izpostavljen kršitvam 3. člena EKČP oziroma 4. člena Listine o temeljnih pravicah. Take ugotovitve pa sodišče prve stopnje ni sprejelo, niti v zvezi s tem pritožnik ne podaja prepričljivih razlogov, zaradi katerih bi moralo Vrhovno sodišče njegovi pritožbi ugoditi.

V obravnavanem primeru (ob odsotnosti drugih navedb o sistemskih pomanjkljivostih ali posebnih okoliščinah pritožnika) iz elementov v spisu ni razvidno, da bi bila dana utemeljena domneva o obstoju sistemskih pomanjkljivosti v zvezi z azilnim postopkom in pogoji za sprejem prosilcev za azil na Hrvaškem. Strinjati se je mogoče tudi s stališčem sodišča prve stopnje, da posameznih primerov, v katerih so sodišča držav članic EU odločila o prekinitvi predaj pristojnim državam članicam, ni mogoče posploševati na vse primere predaj in da so posamezne prekinitve odvisne od individualnih okoliščin primera.

Izrek

Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba potrdi.

Obrazložitev

1. Upravno sodišče Republike Slovenije (v nadaljevanju sodišče prve stopnje) je s sodbo in sklepom, opr. št. I U 1550/2023-21 z dne 8. 11. 2023, kot neutemeljeno zavrnilo tožbo, vloženo zoper sklep toženke, 2142-5431/2023/9 (1221-12) z dne 23. 10. 2023 (v nadaljevanju sklep z dne 23. 10. 2023), s katerim je toženka zavrgla prošnjo tožnika za priznanje mednarodne zaščite in odločila, da Republika Slovenija ne bo obravnavala njegove prošnje, ker bo predan Republiki Hrvaški, ki je na podlagi meril, določenih v Uredbi (EU) št. 604/2013 Evropskega parlamenta in sveta z dne 26. 6. 2013 (v nadaljevanju Uredba Dublin III) odgovorna država članica za obravnavanje njegove prošnje za mednarodno zaščito (I. točka izreka izpodbijane sodbe in sklepa). Kot neutemeljeno je zavrnilo tudi zahtevo za izdajo začasne odredbe, v kateri je bil predlagan odlog izvršitve sklepa z dne 23. 10. 2023 do pravnomočne odločitve v upravnem sporu (II. točka izreka izpodbijane sodbe in sklepa).

2. Tožnik (v nadaljevanju pritožnik) je zoper I. točko izreka navedene sodbe in sklepa vložil pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov. Predlaga, naj Vrhovno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbi ugodi oziroma, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. V pritožbi poudarja pomen negativnih izkušenj s hrvaškimi državnimi organi ter njihovega ponižujočega in nečloveškega ravnanja z njim. Navaja, da tega ne gre minimizirati, pritožnik pa tudi ne more vedeti, kakšno bo ravnanje hrvaških organom z njim, temveč izhaja iz preteklih izkušenj. Ob tem se glede obstoja sistemskih pomanjkljivosti sklicuje na sodbe tujih sodišč, konkretneje nemških, ki so na podlagi ugotovljenih sistemskih pomanjkljivosti v zvezi z azilnim postopkom ustavila predaje beguncev Republiki Hrvaški. Poudarja, da zahteve sodišča prve stopnje glede navajanja dejstev in predlaganja dokazov v zvezi z dokazovanjem sistemskih pomanjkljivosti tožniku nalagajo prehudo dokazno breme. Pritožnik tudi nasprotuje ugotovitvam sodišča prve stopnje glede situacije v zagrebškem azilnem domu Porin ter jih označuje kot pavšalne in nezmožne preizkusa. V zvezi s tem navaja, da so namestitvene površine v azilnem domu na Hrvaškem manjše od 3 m2, kar pomeni kršitev 3. člena Evropske konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (v nadaljevanju EKČP) in se v zvezi s tem sklicuje na sodno prakso Evropskega sodišča za človekove pravice (v nadaljevanju ESČP).1 Glede dopisa Republike Hrvaške z dne 10. 10. 2023, s katerim je ta sprejela odgovornost za obravnavo njegove prošnje, še navaja, da je listina v angleškem jeziku, ki mora biti - preden se lahko uporabi kot dokaz v postopku - prevedena, sicer ni dopustna. Obenem pa ne predstavlja konkretnega zagotovila za konkretnega prosilca, da bo v primeru vrnitve obravnavan v azilnem postopku.

3. Toženka na pritožbo ni odgovorila.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. V obravnavani zadevi ni več sporno, da je po določbah Uredbe Dublin III Hrvaška odgovorna država za obravnavanje pritožnikove prošnje za mednarodno zaščito,2 niti to, da je Hrvaška odgovornost za obravnavanje te prošnje tudi sprejela. Sporno pa je, ali so bile v obravnavanem primeru pravilno presojene vse okoliščine, ki bi lahko pomenile ovire za pritožnikovo predajo Republiki Hrvaški.

6. Pritožnik je imel v upravnem in sodnem postopku možnost navesti vse okoliščine, ki bi lahko vplivale na dopustnost predaje Republiki Hrvaški. Toženka in sodišče prve stopnje sta te okoliščine presojala po vsebini in ugotovila, da pritožnikova predaja Republiki Hrvaški ne bi pomenila kršitve človekovih pravic in da niso podani razlogi za utemeljeno domnevo, da bi v Republiki Hrvaški obstajale take sistemske pomanjkljivosti v zvezi z azilnim postopkom in pogoji za sprejem prosilcev za mednarodno zaščito, ki bi lahko povzročile nevarnost nečloveškega ali poniževalnega ravnanja v smislu 4. člena Listine o temeljnih pravicah in to tako na splošni ravni kot glede tožnikovega individualnega položaja.

7. V zvezi z navedenim pritožnik izpodbija ugotovitev dejanskega stanja s strani tožene stranke in sodišča prve stopnje, da v Republiki Hrvaški niso podane sistemske pomanjkljivosti azilnega sistema, ki bi pomenile oviro njegovi predaji na podlagi 3. člena Uredbe Dublin III. Prav tako nasprotuje ugotovitvi, da ni izkazana verjetnost, da bo pritožnik v Republiki Hrvaški deležen ponižujočega in nečloveškega ravnanja s strani organov te države.

8. Pritožnik v zvezi z navedenim (smiselno) ugovarja tudi ustreznosti obrazložitve sodbe sodišča prve stopnje in s tem kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Glede na to, da pritožnik v svoji pritožbi po vsebini nasprotuje stališčem sodišča prve stopnje in z njimi vsebinsko polemizira, je očitno, da je z njimi ustrezno seznanjen in da je torej tudi izpodbijana sodba zmožna vsebinskega preizkusa. Zato navedena kršitev ni podana.

9. V zvezi z navedenimi ugovori glede zmotno oziroma nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja pritožnik ne predlaga izvedbe dokazov pred Vrhovnim sodiščem, niti ne navaja, da bi se po odločitvi sodišča prve stopnje pojavila dejstva v zvezi z obravnavano zadevo, ki jih sodišče še ni moglo vključiti v svojo presojo. Pritožnik tako zgolj nasprotuje dokazni presoji sodišča prve stopnje, pri čemer pa za drugačno odločitev Vrhovnega sodišča ne ponudi nobenih prepričljivih razlogov. Tako Vrhovno sodišče pritrjuje presoji toženke in sodišča prve stopnje, da v Republiki Hrvaški ni mogoče ugotoviti sistemskih pomanjkljivosti, in da niti iz dokazov, ki jih je predlagal pritožnik (praksa nekaterih sodišč v državah članicah EU v posamičnih primerih), niti iz drugih dokazov, ki so bili dostopni sodišču prve stopnje, ne izhaja drugače. Pri tem Vrhovno sodišče pritrjuje sodišču prve stopnje, da se kot pomembne v obravnavani zadevi lahko izkažejo (le) tiste sistemske pomanjkljivosti v azilnem postopku, ki se nanašajo na obravnavanje prosilcev za mednarodno zaščito, ne pa pomanjkljivosti, ki se nanašajo na druga ravnanja organov države članice. Zato zgolj ugotovitev, da je bil pritožnik v preteklosti (po njegovih navedbah) že izpostavljen nečloveškemu ravnanju s strani hrvaške policije, sama po sebi ne more preprečiti njegove predaje, če ni mogoče ugotoviti, da v povezavi z drugimi dejstvi in okoliščinami delovanja organov Republike Hrvaške kaže na to, da bo po vrnitvi v to državo članico na podlagi Uredbe Dublin III izpostavljen kršitvam 3. člena EKČP oziroma 4. člena Listine o temeljnih pravicah. Take ugotovitve pa sodišče prve stopnje ni sprejelo, niti v zvezi s tem pritožnik ne podaja prepričljivih razlogov, zaradi katerih bi moralo Vrhovno sodišče njegovi pritožbi ugoditi.

10. Odločitev sodišča prve stopnje temelji na ugotovitvah, da bo pritožnik imel v primeru vrnitve Republiki Hrvaški drugačen status kot prej in da ga bodo obravnavali drugi organi in ne hrvaška policija. Sodišče se je oprlo tudi na ugotovitev, da azilni sistem na Hrvaškem doslej ni bil obravnavan kot kritičen s strani evropskih organov ali UNCHR. Teh ugotovitev pritožnik konkretizirano ne izpodbija. V obravnavanem primeru (ob odsotnosti drugih navedb o sistemskih pomanjkljivostih ali posebnih okoliščinah pritožnika) iz elementov v spisu ni razvidno, da bi bila dana utemeljena domneva o obstoju sistemskih pomanjkljivosti v zvezi z azilnim postopkom in pogoji za sprejem prosilcev za azil na Hrvaškem. Strinjati se je mogoče tudi s stališčem sodišča prve stopnje, da posameznih primerov, v katerih so sodišča držav članic EU odločila o prekinitvi predaj pristojnim državam članicam, ni mogoče posploševati na vse primere predaj in da so posamezne prekinitve odvisne od individualnih okoliščin primera.

11. Prav tako so neutemeljene pritožbene navedbe, po katerih naj bi namestitev pritožnika v zagrebškem azilnem domu Porin zaradi slabih bivanjskih razmer pomenila kršitev 3. člena EKČP. Sodišče prve stopnje namreč dokazov, ki jih je predložil pritožnik, ni štelo kot dovolj prepričljive, da bi ugotovilo, da so v navedenem azilnem domu nesprejemljivi bivalni pogoji, ki bi jih lahko kvalificirali kot tako kršitev (25. člen obrazložitve izpodbijane sodbe), pri čemer se je sklicevalo tudi na ugotovitve tožene stranke (povzete v 12. točki obrazložitve izpodbijane sodbe; 17. točka obrazložitve). Pritožbene navedbe, da naj bi imel pritožnik v navedenem azilnem domu namestitveno površino manjšo od 3 m2, pritožnik ne podpre z nobenimi dokazi, pri tem pa gre tudi sicer za nedovoljeno pritožbeno novoto, saj tega dejstva v dosedanjem postopku ni navajal, prav tako pa v pritožbi ni navedel razlogov, zakaj te navedbe brez svoje krivde ni mogel navesti do konca glavne obravnave (prvi odstavek 74. člena ZUS-1). Zato je Vrhovno sodišče ni upoštevalo.3

12. Ob tako ugotovljenem dejanskem stanju tudi ni nastopila obveznost države, da pridobi posebno zagotovilo Republike Hrvaške glede obravnave pritožnikove prošnje. Dopis z dne 10. 10. 2023, s katerim je Hrvaška sprejela odgovornost za obravnavo pritožnikove prošnje in konkretno potrdila, da bo v primeru vrnitve obravnavan v okviru azilnega postopka, zato tudi po presoji Vrhovnega sodišča pomeni zadostno zagotovilo za to, da bo pritožnik na Hrvaškem obravnavan na način, da ne bo podvržen kakršnemukoli trpljenju ali nečloveškemu ravnanju.

13. V zvezi s tem dopisom se v pritožbi pojavlja očitek, da sodišče prve stopnje ni zahtevalo overjenega prevoda listine, pa bi to moralo. To bi lahko bila relativna bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP v zvezi z drugim odstavkom 226. člena ZPP, če bi okoliščina, da listini v tujem jeziku ni bil priložen overjen prevod, vplivala na zakonitost in pravilnost izpodbijane sodbe. To pa v obravnavani zadevi ni podano, saj tudi pritožnik ne zatrjuje, da z vsebino navedene listine ni bil seznanjen oziroma je ni mogel razumeti.

14. Na podlagi navedenega in ker niso podani razlogi, na katere mora Vrhovno sodišče paziti po uradni dolžnosti, je na podlagi 76. člena ZUS-1 pritožbo zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo.

1 Pri tem se sklicuje na sklep VSL II Co (pravilno Cp) 2211/19 z dne 11. 3. 2020. 2 Iz sklepa z dne 23. 10. 2023 in izpodbijane sodbe sodišča prve stopnje izhaja, da je bil pritožnik 14. 8. 2023 vnesen v Centralno bazo EURODAC kot prosilec za mednarodno zaščito s strani Hrvaške. 3 V zvezi s citirano prakso Višjega sodišča v Ljubljani in ESČP zato le dodaja, da se je tudi sicer nanašala na bivanjske razmere v zaporih (ZPKZ), pritožnik pa ni niti zatrjeval, da bi mu bila ob njegovi nastanitvi v zagrebškem azilnem domu odvzeta prostost oziroma omejeno gibanje, da bi šlo lahko za primerljivo situacijo.