Jedro

Tožena stranka je pravilno ugotovila, da bo tožnik v primeru predaje Republiki Hrvaški predan v okviru dublinskega postopka, ki je del postopka mednarodne zaščite, v katerem imajo prosilci zagotovljene določene pravice, in ne policijskega postopka, v katerem je bil tožnik v Republiki Hrvaški dejansko obravnavan, in da njegove trditve o grdem ravnanju policistov temeljijo samo na njegovi izkušnji s hrvaško policijo, ko je bil obravnavan kot tujec in ne kot prosilec za mednarodno zaščito. Pravilno je bilo ugotovljeno, da ga bodo v primeru predaje Republiki Hrvaški sprejele uradne osebe Ministrstva za notranje zadeve, ki so pristojne za vodenje postopka za priznanje mednarodne zaščite, in ne policija, bistveno pri presoji, ali obstajajo sistemske pomanjkljivosti v zvezi s postopkom mednarodne zaščite, pa je, kakšno je ravnanje hrvaških oblasti s prosilci po tem, ko imajo status prosilca za mednarodno zaščito, zaradi česar tožnikove izjave, da se na Hrvaško ne želi vrniti, ker so tam v policijskem postopku z njim grdo ravnali, ne zadošča za utemeljen zaključek, da bodo v primeru predaje Republiki Hrvaški tam z njim nečloveško in poniževalno ravnali.

Sodišče se ne strinja s tožbenimi navedbami, da bi se morala Slovenija razglasiti za odgovorno za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito, ker v roku ni prejela odgovora Republike Hrvaške. Kot izhaja iz drugega odstavka 25. člena Dublinske uredbe, je opustitev odgovora v roku dveh tednov s strani države, na katero je zahteva naslovljena, v kolikor zahteva temelji na podatkih, pridobljenih iz sistema EURODAC, enakovredna sprejetju zahteve.

Dublinska uredba v tretjem odstavku 29. člena določa, da če se izkaže, da je bila oseba predana pomotoma ali je bila odločitev o predaji na podlagi pritožbe ali ponovnega pregleda razveljavljena po tem, ko je bila predaja že izvedena, država članica, ki je predajo izvedla, osebo nemudoma ponovno sprejme. Tudi če bi bil tožnik že predan Republiki Hrvaški, bi ga v tem primeru Republika Hrvaška ponovno vrnila Republiki Sloveniji, zato sama predaja za tožnika ne predstavlja težko popravljive škode.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Zahteva za izdajo začasne odredbe se zavrne.

Obrazložitev

1. Tožena stranka je z izpodbijanim sklepom zavrgla prošnjo tožnika za priznanje mednarodne zaščite in odločila, da Republika Slovenija ne bo obravnavala njegove prošnje, ker bo predan Republiki Hrvaški, ki je na podlagi meril, določenih v Uredbi (EU) št. 604/2013 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. 6. 2013 (v nadaljevanju Dublinska uredba) odgovorna država članica za obravnavanje njegove prošnje za mednarodno zaščito. Hkrati je tudi odločila, da se predaja tožnika izvrši kakor hitro je to izvedljivo, najkasneje pa v šestih mesecih od odobritve zahteve, da bo Republika Hrvaška ponovno sprejela tožnika, to je od 4. 10. 2023, oziroma najkasneje v šestih mesecih od končne odločitve o morebitni pritožbi ali ponovnem pregledu, če v skladu s členom 27 (3) Dublinske uredbe obstaja odložilni učinek.

2. V obrazložitvi sklepa je navedeno, da je tožnik pri toženi stranki vložil prošnjo za priznanje mednarodne zaščite. Iz Centralne evidence EURODAC je tožena stranka pridobila podatek, da je bil tožnik v evidenco že vnesen 14. 8. 2023 kot prosilec za mednarodno zaščito s strani Republike Hrvaške. Glede na navedeno je pristojnemu organu Republike Hrvaške v skladu z b točko prvega odstavka 18. člena Dublinske uredbe posredovala prošnjo v obliki standardnega obrazca za ponovni sprejem tožnika. Od pristojnega organa Republike Hrvaške v določenem roku ni prejela odgovora, zato je 5. 10. 2023 na podlagi drugega odstavka 25. člena Dublinske uredbe proglasila Republiko Hrvaško kot pristojno državo za obravnavanje tožnikove prošnje. Republika Hrvaška je sicer toženi stranki 10. 10. 2023 potrdila, da je odgovorna za tožnika. Pri svoji odločitve se tožena stranka sklicuje na drugi odstavek 25. člena Dublinske uredbe, ki določa, da je opustitev ukrepanja v roku enega meseca oziroma dveh tednov iz prvega odstavka enakovredna sprejetju zahteve in posledica tega je obveznost ponovnega sprejema zadevne osebe.

3. Tožena stranka je s tožnikom opravila osebni razgovor, na katerem je tožnik povedal, da se ne strinja z vrnitvijo v Republiko Hrvaško zaradi nečloveškega odnosa. Tam so ga obravnavali kot žival, nad njega in druge migrante so spustili pse in dejali, da so nezakoniti. Rekli so jim, da če nimajo denarja, ne dobijo vode in hrane. Prstni odtisi so mu bili odvzeti pod prisilo. Ni vedel, kaj je na papirjih, ki jih podpisuje. V Republiki Hrvaški ni imel stikov z drugimi uradnimi osebami, saj so po tem, ko so zaključili policijski postopek, naložili tožnika v policijsko vozilo in ga odpeljali v Zagreb na avtobusno postajo. Na Hrvaškem ni bil nastanjen v azilnem domu, saj se je tam nahajal le od jutra do večera, niti 20 ur ni bil tam.

4. V zvezi z izjavami tožnika glede zajetja in nerazumevanja postopka na policijski postaji tožena stranka pojasnjuje, da bo v primeru predaje Republiki Hrvaški tožnik predan v okviru dublinskega postopka, ki je del postopka mednarodne zaščite, v katerem imajo prosilci zagotovljene določene pravice, in ne policijskega postopka, v katerem je bil tožnik v Republiki Hrvaški dejansko obravnavan. Bistveno pri presoji konkretnega primera je, ali obstajajo sistemske pomanjkljivosti v postopku mednarodne zaščite ali postopku sprejema. Tožnik niti ni odšel do azilnega doma, saj se je na Hrvaškem nahajal le približno 20 ur, ves čas je bil le v postopku s hrvaško policijo in v azilnem domu sploh ni bil nastanjen. Na postopek mednarodne zaščite niti ni počakal, saj je takoj po policijskem postopku odšel v Slovenijo. Njegove trditve o grdem ravnanju policistov temeljijo samo na njegovi izkušnji s hrvaško policijo, ko je bil obravnavan kot tujec in ne kot prosilec za mednarodno zaščito. V primeru predaje Republiki Hrvaški ga bodo sprejele uradne osebe Ministrstva za notranje zadeve, ki so pristojne za vodenje postopka za priznanje mednarodne zaščite, in ne policija. Po prihodu bo nastanjen v azilni dom, če bo izrazil namero za vložitev prošnje.

5. Sklicujoč se na sodno prakso tožena stranka navaja, da je bistveno pri presoji, ali obstajajo sistemske pomanjkljivosti v zvezi s postopkom mednarodne zaščite, to, kakšno je ravnanje hrvaških oblasti s prosilci po tem, ko so imeli status prosilca za mednarodno zaščito. Tožena stranka se pri tem sklicuje tako na sodbo Upravnega sodišča RS I U 906/2022-15 z dne 8. 7. 2022 kot na sodbo Vrhovnega sodišča RS I Up 195/2023 z dne 6. 09. 2023. Tožnikove izjave, da se na Hrvaško ne želi vrniti, ker so tam v policijskem postopku z njim grdo ravnali, ne zadošča za utemeljen zaključek, da bodo v primeru predaje Republiki Hrvaški tam z njim nečloveško in poniževalno ravnali. Tožnik ne bo ponovno obravnavan v policijskem postopku. Sprejele ga bodo uradne osebe notranjega ministrstva in ne policisti. Tožnikove izjave ne izkazujejo obstoja sistemskih pomanjkljivosti v zvezi s postopkom mednarodne zaščite in pogoji za sprejem prosilcev. Republika Hrvaška ima v celoti uveljavljen sistem mednarodne zaščite, prosilci imajo podobne pravice kot prosilci v Republiki Sloveniji, zato vrnitev v to državo EU ne more in ne sme biti sporna. Republika Hrvaška spoštuje pravni red Evropske unije in s tem tudi Dublinsko uredbo.

6. Merilo za odločitev, ali se predaje prosilcev v Republiko Hrvaško ustavijo, je obstoj dejanskih sistemskih pomanjkljivosti. Ti podatki izhajajo zlasti iz mednarodnih sodnih odločb, kot so sodbe Evropskega sodišča za človekove pravice (v nadaljevanju ESČP), iz sodnih odločb odreditvene države članice ter iz odločb, poročil in drugih dokumentov organov Sveta Evrope ali Združenih narodov, kar izhaja tudi iz sodbe Vrhovnega sodišče RS I Up 23/2021 z dne 9. 4. 2021. Republika Hrvaška je v letošnjem letu do 31. 3. 2023 sprejela že 170 oseb v dublinskih postopkih, največ iz Avstrije, Nemčije ter Belgije. Glede na navedeno ni utemeljenih razlogov za prepričanje, da bo tožnik ob vrnitvi v Republiko Hrvaško podvržen nečloveškemu ali poniževalnemu ravnanju, prav tako pa tam ni sistemskih pomanjkljivosti v zvezi s postopkom mednarodne zaščite in pogoji za sprejem prosilcev.

7. Tožnik v tožbi navaja, da bi se morala Slovenija razglasiti za odgovorno za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito, ker v roku ni prejela odgovora Republike Hrvaške. Ne strinja se z ugotovitvami, da njegove izjave, ki jih je podal v postopku, ne zadoščajo za utemeljen zaključek, da bodo v primeru predaje Republiki Hrvaški z njim nečloveško ali poniževalno ravnali. Iz spisa ni razvidno, da bi Republika Hrvaška konkretno zagotovila, da bo v primeru vrnitve tožnik obravnavan v okviru azilnega postopka. Tožnik se tudi ne strinja z navedbami tožene stranke, da ker je bil na Hrvaškem obravnavan kot tujec, to ne more predstavljati nečloveškega in poniževalnega ravnanja, ker bo v primeru vrnitve obravnavan v azilnem in ne v policijskem postopku. Ne strinja se z ločevanjem med azilnim in policijskim postopkom. Popolnoma vseeno je, v katerem postopku je bil, če so z njim nečloveško in poniževalno ravnali, saj to dokazuje sistemske nepravilnosti na Hrvaškem. Iz postopka in listin ni jasno, na kakšen način je bil tožnik seznanjen, da je podal namero za mednarodno zaščito in da mora počakati na sprejem v azilnem postopku. Tožnik ne loči med policijskim in azilnim postopkom, če sploh ne ve, da je podal namero za mednarodno zaščito v Republiki Hrvaški. Tožnikove navedbe izhajajo iz preteklih izkušenj, ki so bile negativne in povezane s poniževalnim in nečloveškim ravnanjem hrvaških organov. Tožena stranka ne upošteva sodb nemških sodišč, kjer so sodišča ustavila vračanje beguncev, ker so ugotovila, da hrvaške oblasti prosilce pošiljajo nazaj čez zunanjo mejo EU. Nemška sodišča so odločila, da zaupanje v jamstva, ki jih zagotavlja Hrvaška, ni več upravičeno. Hrvaški organi verjetno štejejo, da je tožnik prošnjo že umaknil. Tožena stranka namreč ni pridobila zagotovila, da bo hrvaška odgovorna za obravnavo tožnika. Poleg tega iz sodb Nemčije, Švice in Nizozemske izhaja, da Hrvaška ne spoštuje pravni red Evropske unije niti svojega lastnega ne in tudi ne Dublinske uredbe in masovno vrača prosilce za mednarodno zaščito na vse možne načine.

8. Nadalje se tožnik sklicuje na slabe razmere v zagrebškem azilnem domu Porin, pri čemer se sklicuje na članek Ambasade Rog z dne 23. 7. 2023. V tem članku je govora o plesni in stenicah v tem azilnem domu. Vsi ljudje, ki pridejo na Hrvaško, poročajo o hudem nasilju in ponižujočem odnosu hrvaških policistov, o onemogočenem dostopu do azilnega postopka in o slabih razmerah v azilnem domu. Gre tudi za prezasedenost in posledično za umazanijo tega azilnega doma. Tudi zdravstvena oskrba ne deluje. Za razliko od hrvaškega azilnega doma v Sloveniji Urad Vlade RS za oskrbo in integracijo migrantov izvaja svojo dejavnost izjemno transparentno. Na Hrvaškem ni neodvisnega mehanizma nevladnih organizacij, ki bi izvajal neodvisen nadzor. Tožnik predlaga, naj sodišče izpodbijani sklep odpravi in vrne zadevo toženi stranki v ponovno odločanje.

9. Hkrati s tožbo tožnik vlaga tudi zahtevo za izdajo začasne odredbe, s katero predlaga, naj sodišče odloži izvršitev predaje tožnika do pravnomočnosti in izvršljivosti sodne odločbe. V zahtevi navaja, da bi lahko tožena stranka že začela s postopkom predaje. Obstaja nevarnost, da bo tožnik še pred odločitvijo o morebitni pritožbi predan Republiki Hrvaški. S tem bi nastala težko popravljiva škoda.

10. Tožena stranka v odgovoru na tožbo izraža nestrinjanje s tožbenim stališčem, da bi se morala Republika Slovenija razglasiti za odgovorno za obravnavanje prošnje tožnika, ker ni v roku prejela odgovora Republike Hrvaške. Pri tem se sklicuje na drugi odstavek 25. člena Dublinske uredbe, ki določa, da je opustitev ukrepanja v roku enega meseca oziroma dveh tednov iz prvega odstavka tega člena enakovredna sprejetju zahteve in posledica tega je obveznost ponovnega sprejema zadevne osebe, vključno z obveznostjo zagotovitve ustrezne ureditve za prihod. Ker Republika Hrvaška v roku dveh tednov ni odgovorila, je tožena stranka Republiko Hrvaško skladno z drugim odstavkom 25. člena Dublinske uredbe razglasila za pristojno za obravnavanje tožnikove prošnje. Dne 10. 10. 2023 pa je s strani Republike Hrvaške še prejela odgovor, v katerem odgovornost tudi sama potrjuje. Ne strinja se s tem, da tožnik ne loči med policijskim in azilnim postopkom, saj je sam povedal, da je bil samo v policijski obravnavi in da nikjer ni bil nastanjen, ker ni vedel, kje je kamp. Glede očitka, da v policijskem postopku ni imel tolmača in da ni razumel jezika, pa tožena stranka poudarja, da mu bo v primeru morebitne vrnitve v Republiko Hrvaško omogočen dostop do postopka mednarodne zaščite, v tem postopku pa je pravica do tolmača zagotovljena. Vsi prosilci za mednarodno zaščito imajo v Republiki Hrvaški pri postopkih mednarodne zaščite prisotnega tolmača, edina izjema so tisti, ki govorijo hrvaško.

11. Obstoj sistemskih pomanjkljivosti, ki zadevajo azilni sistem, izhaja zlasti iz mednarodnih sodnih odločb, kot so sodbe ESČP, iz sodnih odločb odreditvene države članice ter iz odločb, poročil in drugih dokumentov organov Sveta Evrope ali Združenih narodov. Tako stališče izhaja iz sodb vrhovnega in upravnega sodišča. Tovrstnih odločitev pa navedeni organi niso izdali in niso znani niti Vrhovnemu sodišču Republike Slovenije. V Republiki Hrvaški ni sistemskih pomanjkljivosti v postopku za priznanje mednarodne zaščite, tožnik pa tudi ni podal konkretnih izjav in dokazov, da bi v Republiki Hrvaški z njim nečloveško ali ponižujoče ravnali. Navedel je, da so ga policisti po tem, ko je nelegalno vstopil na ozemlje Republike Hrvaške, pretepli, nad njega izpustili policijskega psa ter domnevno vanj uperili pištolo, teh navedb pa ni natančneje obrazložil in ni predložil kakršnegakoli dokaza. Dejstvo je, da gre v konkretnem primeru za odločanje v postopku za priznanje mednarodne zaščite, pri presoji tega pa je bistven obstoj sistemskih pomanjkljivosti v zvezi z postopkom mednarodne zaščite, to pa je, kakšno je bilo ravnanje hrvaških oblasti s prosilci po tem, ko so imeli status prosilca za mednarodno zaščito. Četudi je bilo morda ravnanje hrvaške policije neprimerno, to ne predstavlja sistemskih pomanjkljivosti postopka mednarodne zaščite, kar izhaja tudi iz sodne prakse upravnega sodišča, ki jo tožena stranka v odgovoru na tožbo citira. Navedbe tožnika v zvezi s policijskim postopkom v Republiki Hrvaški so za odločanje v konkretni zadevi nerelevantne. Če so v policijskem postopku z njim grdo ravnali, to ne zadošča za utemeljen zaključek, da bodo v primeru predaje Republiki Hrvaški tam z njim nečloveško ali poniževalno ravnali, saj ga bodo v primeru predaje sprejele uradne osebe Ministrstva za notranje zadeve, pristojne za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito. Če bo vložil namero za vložitev prošnje, bo nastanjen v azilnem domu, kar pomeni, da s hrvaško policijo sploh ne bo imel stika. V konkretnem primeru je imel tožnik težave s hrvaškimi policisti po tem, ko je ilegalno prečkal hrvaško ozemlje in je v Republiki Hrvaški imel status tujca in ne vlagatelja namere.

12. Glede prispevkov Ambasade Rog, Slobodne Evrope ter članka Croatia Ongoing v angleškem jeziku pa tožena stranka glede članka Ambasade Rog izpostavlja vprašljivo verodostojnost teh virov ter celovitost objavljene zgodbe. Iz posnetka neke sobe v temni noči ni mogoče objektivno sklepati, da je posnetek nastal prav tam, kjer je navedeno. Članek iz Slobodne Evrope se nanaša na registracijske centre, ki za ta upravni spor niso relevantni, tretji članek pa govori o tako imenovanih "push-backih", ki naj bi jih izvajala hrvaška policija. S problemom prezasedenosti nastanitvenih kapacitet pa se srečujejo tudi druge države na tej migracijski poti, tudi Slovenija. V tem pogledu razmere v Republiki Hrvaški niso zelo odstopajoče od razmer v Republiki Sloveniji.

13. Ne držijo navedbe, da v primeru vrnitve v Republiko Hrvaško tožnik ne bi bil deležen dostopa do brezplačne pravne pomoči. Pravico do brezplačne pravne pomoči ureja hrvaški Zakon o mednarodni in začasni zaščiti. To nalogo je dobil Hrvaški pravni center. Njegove dejavnosti obsegajo tudi zagotavljanje splošnih pravnih informacij v zvezi s postopkom za priznanje mednarodne zaščite, pravico prosilcev za mednarodno zaščito do brezplačne pravne pomoči, pravne in postopkovne informacije o priznanju mednarodne zaščite, informacije o fazi prošnje za mednarodno zaščito, obrazložitev razlogov, zakaj je bila prošnja zavrnjena in možnost uporabe pravnega sredstva.

14. Tožena stranka tudi zavrača navedbe tožnika, da v primeru vrnitve v Republiko Hrvaško ne bo imel možnosti učinkovite podaje prošnje za mednarodno zaščito oziroma da njegova prošnja tam ne bo obravnavana v skladu s predpisanimi standardi in da ne bo zagotovljen ustrezen sprejem. Republika Hrvaška ima v celoti uveljavljen sistem mednarodne zaščite, kar pomeni, da imajo prosilci tam enake pravice kot prosilci v Republiki Sloveniji. Poleg tega je polnopravna članica Evropske unije in spoštuje evropski pravni red in s tem tudi Dublinsko uredbo. Tožena stranka je od hrvaških organov prejela pojasnilo, da so prosilci za mednarodno zaščito v Republiki Hrvaški obravnavani v skladu s pravicami, določenimi v 3. členu EKČP oziroma v 4. členu Listine EU. Iz najnovejšega poročila AIDA in zadnjega letnega poročila EUAA izhaja, da je osebam, predanim v Republiko Hrvaško po dublinskem postopku, dostop do azilnega postopka omogočen. Taka poročila imajo veliko težo in so zaupanja vreden vir. Primeri prakse sodišč držav članic Evropske unije, kot so v tožbi omenjene sodbe nemških sodišč, ne morejo posplošeno veljati za vse primere predaj Republiki Hrvaški v dublinskem postopku. Republika Hrvaška je sprejela že 397 oseb v dublinskih postopkih, največ iz Nemčije, Avstrije in Švice. Tožnik bo o morebitni vrnitvi v Republiko Hrvaško vrnjen v dublinskem postopku kot prosilec za mednarodno zaščito. Predan bo uradnim organom pristojnega ministrstva Republike Hrvaške in ne policiji, ki naj bi ga grdo obravnavala. Tam bo imel možnost vložiti prošnjo za mednarodno zaščito, ki bo vsebinsko obravnavana. Tožena stranka predlaga, naj sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrne.

15. Sodišče je v navedeni zadevi dne 8. 11. 2023 opravilo glavno obravnavo, na kateri je vpogledalo v listine upravnega in sodnega spisa ter zaslišalo tožnika. Tožnik je na zaslišanju med drugim povedal, da bi rad spremenil svojo izjavo, ki jo je podal na Ministrstvu za notranje zadeve. Na Hrvaškem je prosil za mednarodno zaščito. Dal je prstne odtise in so mu rekli, da mora nemudoma zapustiti Hrvaško. Neka uradna oseba je rekla, da ima pravico do azila, lahko pa nadaljuje pot naprej. Sicer pa so hrvaški organi grdo ravnali z njim in tolmač pri razgovoru ni bil prisoten. Ko je izrazil namero za mednarodno zaščito, so ga odpeljali na policijso postajo, ko pa so jih izpustili na prostost, je takoj odšel proti Sloveniji, v Sloveniji pa so ga po prijetju odpeljali v azilni dom. Na Hrvaškem mu niso povedali, kje je azilni dom, niti ni nameraval iti tja.

**K točki I izreka:**

16. Tožba ni utemeljena.

17. Po presoji sodišča je pravilna odločitev tožene stranke, da je za obravnavanje tožnikove prošnje za mednarodno zaščito odgovorna Republika Hrvaška. Tožena stranka je pristojnemu organu Republike Hrvaške v skladu z b točko prvega odstavka 18. člena Dublinske uredbe posredovala prošnjo v obliki standardnega obrazca za ponovni sprejem tožnika, od pristojnega hrvaškega organa pa v določenem roku ni prejela odgovora. V primeru, če država članica, na katero je naslovljena zahteva, v roku dveh tednov ne poda odgovora po tem, ko ji je zahteva naslovljena, če zahteva temelji na podatkih, pridobljenih iz sistema EURODAC, je tako ravnanje v skladu z drugim odstavkom 25. člena Dublinske uredbe enakovredno sprejetju zahteve in posledica tega je obveznost ponovnega sprejema zadevne osebe, vključno z obveznostjo zagotovitve ustrezne ureditve za prihod. Naknadno je Republika Hrvaška tudi potrdila, da je odgovorna za sprejem tožnika. Torej je bilo pravilno ugotovljeno, da so podane okoliščine, zaradi katerih je za obravnavanje tožnikove prošnje za mednarodno zaščito odgovorna Republika Hrvaška. Glede navedenega sodišče sledi utemeljitvi izpodbijanega sklepa, zato skladno z drugim odstavkom 71. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) ne bo ponavljalo razlogov za odločitev, ampak se v celoti sklicuje na utemeljitev v izpodbijanem sklepu. Sodišče zgolj poudarja, da je tožena stranka pravilno ugotovila, da bo tožnik v primeru predaje Republiki Hrvaški predan v okviru dublinskega postopka, ki je del postopka mednarodne zaščite, v katerem imajo prosilci zagotovljene določene pravice, in ne policijskega postopka, v katerem je bil tožnik v Republiki Hrvaški dejansko obravnavan, in da njegove trditve o grdem ravnanju policistov temeljijo samo na njegovi izkušnji s hrvaško policijo, ko je bil obravnavan kot tujec in ne kot prosilec za mednarodno zaščito. Pravilno je bilo ugotovljeno, da ga bodo v primeru predaje Republiki Hrvaški sprejele uradne osebe Ministrstva za notranje zadeve, ki so pristojne za vodenje postopka za priznanje mednarodne zaščite, in ne policija, bistveno pri presoji, ali obstajajo sistemske pomanjkljivosti v zvezi s postopkom mednarodne zaščite, pa je, kakšno je ravnanje hrvaških oblasti s prosilci po tem, ko imajo status prosilca za mednarodno zaščito, zaradi česar tožnikove izjave, da se na Hrvaško ne želi vrniti, ker so tam v policijskem postopku z njim grdo ravnali, ne zadošča za utemeljen zaključek, da bodo v primeru predaje Republiki Hrvaški tam z njim nečloveško in poniževalno ravnali. Zaradi tega je bilo pravilno ugotovljeno, da ni razlogov za prepričanje, da bo tožnik v primeru vrnitve v Republiko Hrvaško podvržen nečloveškemu ali poniževalnemu ravnanju.

18. Tožnik v tožbi smiselno izpodbija stališče, da za predajo Republiki Hrvaški ni ovir v smislu drugega pododstavka drugega odstavka 3. člena Dublinske uredbe. Ta določa, da kadar predaja prosilca v državo članico, ki je bila določena za odgovorno, ni mogoča zaradi utemeljene domneve, da v tej članici obstajajo sistemske pomanjkljivosti v zvezi z azilnim postopkom in pogoji za sprejem prosilcev, ki bi lahko povzročile nevarnost nečloveškega ali ponižujočega ravnanja v smislu 4. člena Listine EU, država članica, ki izvede postopek določanja odgovorne države članice, še naprej proučuje merila iz poglavja III, da bi ugotovila, ali je mogoče določiti drugo državo članico kot odgovorno.

19. Vrhovno sodišče je že večkrat pojasnilo, med drugim tudi v sodbi I Up 216/2023 z dne 17. 8. 2023, da je ovira za predajo prosilca odgovorni državi članici ugotovitev, da v tej državi obstajajo pomanjkljivosti v izvajanju postopkov glede vloženih prošenj za mednarodno zaščito ali pri namestitvi prosilcev. Pri tem ne zadošča vsakršna kršitev pravil direktiv, ki urejajo minimalne standarde za sprejem prosilcev za azil in postopkov za priznanje ali odvzem statusa begunca, ampak morajo biti pomanjkljivosti sistemske. Take so, ko ni zagotovil, da bo glede na razmere odgovorna država članica resno obravnavala vloženo prošnjo in da prosilce ne bo izpostavila življenjskim razmeram, ki pomenijo ponižujoče oziroma nečloveško ravnanje. Države članice so namreč zavezane k spoštovanju temeljnih pravic prosilcev za mednarodno zaščito, zato prosilca ne smejo predati odgovorni državi članici, če ni mogoče, da ne bi vedele, da sistematične pomanjkljivosti sistema azilnega postopka in pogojev za sprejem prosilcev za azil v tej državi članici pomenijo utemeljene razloge za prepričanje, da bi bil prosilec izpostavljen resnični nevarnosti, da se bo z njim nečloveško ali ponižujoče ravnalo v smislu 4. člena Listine EU (deveta točka obrazložitve sodbe I Up 216/2023). V nadaljevanju obrazložitve citirane sodbe sodišče navaja, da sta tako Sodišče Evropske unije kot Vrhovno sodišče RS že sprejela stališče, da se mora pristojni organ pri presoji nevarnosti oprijeti na objektivne, zanesljive, natančne in ustrezno posodobljene podatke o razmerah v drugi državi članici, ki dokazujejo dejanske sistemske ali splošne pomanjkljivosti, ki zadevajo določene skupine oseb, bodisi nekatere druge relevantne okoliščine. Ti podatki lahko izhajajo zlasti iz mednarodnih sodnih odločb, kot so sodbe ESČP, iz sodnih odločb odreditvene države članice ter iz odločb, poročil in drugih dokumentov organov Sveta Evrope ali Združenih narodov (deseta točka obrazložitve citirane sodbe). V nadaljevanju obrazložitve citirane sodbe je sodišče navedlo, da pritožnikove navedbe o grdem ravnanju hrvaških policistov, ki se nanašajo na prečkanje hrvaško - bosanske meje in na njegovo nadaljnjo policijsko obravnavo, ko je imel status tujca, tudi če so resnične, skupaj s predloženimi poročili nevladnih organizacij, različnimi članki ter mnenji in sodnimi odločbami nižjih sodišč drugih držav v posameznih primerih ne izkazujejo tehtnih razlogov niti za obstoj sistemskih pomanjkljivosti v hrvaškem azilnem sistemu v delu, ki se nanaša na obravnavanje predanih prosilcev po Dublinski uredbi, niti drugih okoliščin, ki bi lahko vzbujale dvom, da bo pritožnik med predajo ali po njej izpostavljen nevarnosti nečloveškega ali ponižujoče ravnanja v smislu 4. člena Listine EU. Takšne ugotovitve pristojnih evropskih organov (na primer organov EU, ESČP, UNHCR) pa niso znane niti Vrhovnemu sodišču RS (enajsta točka obrazložitve citirane sodbe). Obravnavana zadeva pa je po presoji sodišča po vsebini primerljiva z zadevo, ki jo je obravnavalo Vrhovno sodišče RS v citirani sodbi I Up 216/2023. 20. Sodišče se ne strinja s tožbenimi navedbami, da bi se morala Slovenija razglasiti za odgovorno za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito, ker v roku ni prejela odgovora Republike Hrvaške. Kot izhaja iz drugega odstavka 25. člena Dublinske uredbe, je opustitev odgovora v roku dveh tednov s strani države, na katero je zahteva naslovljena, v kolikor zahteva temelji na podatkih, pridobljenih iz sistema EURODAC, enakovredna sprejetju zahteve. Torej niso utemeljene tožbene navedbe, da bi se morala Republika Slovenija razglasiti za odgovorno za obravnavanje tožnikove prošnje za mednarodno zaščito.

21. Sodišče se ne strinja s tožbenimi navedbami, da iz spisa ni razvidno, da bi Republika Hrvaška konkretno zagotovila, da bo v primeru vrnitve tožnik obravnavan v okviru azilnega postopka. Republika Hrvaška je namreč naknadno z dopisom z dne 10. 10. 2023 sprejela odgovornost za to in ta listina se nahaja tudi v upravnem spisu.

22. V zvezi z tožbenimi navedbami, da se tožnik ne strinja s tem, da ker je bil na Hrvaškem obravnavan kot tujec, da to ne more predstavljati nečloveškega in poniževalnega ravnanja in da se ne strinja z ločevanjem med azilnim in policijskim postopkom, pa sodišče pojasnjuje, da je bistvenega pomena to, kako je posameznik obravnavan po tem, ko že ima status prosilca za mednarodno zaščito. Tožnik bo imel v primeru vrnitve v Republiko Hrvaško povsem drugačen status in se ga bo drugače obravnavalo, ko bo vrnjen na podlagi Dublinske uredbe, kot pa je bil obravnavan, ko je ilegalno prečkal bosansko - hrvaško mejo. Obravnavali ga bodo drugi organi in sicer organi, pristojni za reševanje prošenj za mednarodno zaščito, in ne hrvaška policija. Zato ne obstaja nevarnost, da bi bil tožnik podvržen nečloveškemu ravnanju, če bi bil izročen Republiki Hrvaški. Iz ravnanja hrvaških policistov, ki se nanaša na tujce, ki ilegalno prestopijo mejo in niso še vložili prošnje za mednarodno zaščito, še ni mogoče sklepati na to, da bi obstajale sistemske pomanjkljivosti v azilnih postopkih po tem, ko imajo osebe, vrnjene na podlagi Dublinske uredbe, status prosilcev za mednarodno zaščito.

23. Glede tožbene navedbe, da ni jasno, na kakšen način je bil tožnik seznanjen, da je podal namero za mednarodno zaščito na Hrvaškem in da mora počakati na sprejem v azilnem domu, sodišče ugotavlja, da je tožnik na zaslišanju na sodišču povedal, da je na Hrvaškem zaprosil za mednarodno zaščito in ker je zaveden v Centralno evidenco EURODAC kot prosilec, ni dvoma o tem, da je tam podal prošnjo. Tudi če so bile njegove pretekle izkušnje na Hrvaškem negativne in če je prišlo do nepravilnosti pri napotitvi v azilni dom, je bistvenega pomena to, kako je prosilec obravnavan po tem, ko je vrnjen iz druge države članice na podlagi Dublinske uredbe. Iz dopisa pristojnih organov Republike Hrvaške z dne 10. 10. 2023 pa izhaja, da je Hrvaška sprejela odgovornost za obravnavo tožnika in da je tudi poizvedovala o tem, ali ima kakršnekoli zdravstvene težave, bodisi fizične ali psihične, zato ni bojazni, da ne bi bil v primeru vrnitve korektno obravnavan in zato tudi niso utemeljene navedbe, da Slovenija ni dobila od Republike Hrvaške zagotovila, da bo odgovorna za obravnavo tožnika z zagotovilom, da bo tožnik sprejet v sprejemni center, ki sledi evropskim standardom.

24. V zvezi s sklicevanjem tožnika v tožbi na različne sodbe drugih sodišč različnih evropskih držav pa sodišče pojasnjuje, da posamezni primeri, ki so jih ta sodišča obravnavala, ne morejo veljati posplošeno za vse primere predaje Republiki Hrvaški v dublinskem postopku, ampak je potrebno vsak primer obravnavati individualno glede na okoliščine posameznega primera.

25. Tožnik se nadalje sklicuje na slabe razmere v zagrebškem azilnem domu Porin, pri čemer se sklicuje na članek Ambasade Rog z dne 23. 7. 2023. V zvezi s to tožbeno navedbo je treba upoštevati, da so se razmere v EU v zadnjem obdobju spremenile v tem smislu, da narašča število migrantov iz raznih držav, med njimi tudi prosilcev za mednarodno zaščito, vendar je to težava, s katero se soočajo tudi druge države članice EU, vključno s Slovenijo, in ne samo Republika Hrvaška. Posledično temu imajo tudi druge države težave z nastanitvijo prosilcev za mednarodno zaščito in v tem pogledu po presoji sodišča Republika Hrvaška ni na slabšem od drugih držav, vključno s Slovenijo. Zaradi tega še ni mogoče trditi, da bi v primeru vrnitve v Republiko Hrvaško tožniku zaradi tega grozila nevarnost nečloveškega ali ponižujočega ravnanja. S tem v zvezi sodišče ponovno poudarja, da predstavljajo merila o tem, ali so razmere tako slabe, da prosilcu grozi tovrstna nevarnost, tisti viri, ki izhajajo iz podatkov iz mednarodnih sodnih odločb, kot so sodbe ESČP, sodne odločbe odreditvene države članice ter odločbe, poročila in drugi dokumenti organov Sveta Evrope ali Združenih narodov. Ostala dva k tožbi priložena prispevka pa za ta upravni spor nista relevantna, saj se prispevek iz Slobodne Evrope nanaša na registracijske centre, tretji članek (Croatia: Ongoing) pa se nanaša na t. i. "push-backe", ki naj bi jih izvajala hrvaška policija.

26. V zvezi s tožbeno navedbo, da na Hrvaškem ni neodvisnega mehanizma nevladnih organizacij, ki bi izvajal neodvisen nadzor, pa sodišče pojasnjuje, da to še ne dokazuje, da bi bilo v nastanitvenih centrih za prosilce za azil stanje tako, da bi bilo mogoče govoriti o nečloveškem ali ponižujočem ravnanju.

27. Ker je iz zgoraj navedenih razlogov odločitev tožene stranke pravilna, je sodišče na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 tožbo zavrnilo.

**K točki II izreka:**

28. Sodišče je zahtevo za izdajo začasne odredbe zavrnilo iz naslednjih razlogov: Na podlagi drugega odstavka 32. člena ZUS-1 sodišče na tožnikovo zahtevo odloži izvršitev izpodbijanega akta do izdaje pravnomočne odločbe, če bi se z izvršitvijo akta tožniku prizadela težko popravljiva škoda. Pri odločanju mora sodišče skladno z načelom sorazmernosti upoštevati tudi prizadetost javne koristi ter koristi nasprotnih strank. Začasna odredba po 32. členu ZUS-1 predstavlja nujen ukrep, s katerim sodišče, če so izpolnjeni z zakonom predpisani pogoji, začasno odloži izvršitev dokončnega upravnega akta oziroma začasno uredi stanje. Tožnik težko popravljivo škodo utemeljuje s tem, da obstaja nevarnost, da bo še pred odločitvijo o morebitni pritožbi predan Republiki Hrvaški. S tem v zvezi sodišče pojasnjuje, da Dublinska uredba v tretjem odstavku 29. člena določa, da če se izkaže, da je bila oseba predana pomotoma ali je bila odločitev o predaji na podlagi pritožbe ali ponovnega pregleda razveljavljena po tem, ko je bila predaja že izvedena, država članica, ki je predajo izvedla, osebo nemudoma ponovno sprejme. Tudi če bi bil tožnik že predan Republiki Hrvaški, bi ga v tem primeru Republika Hrvaška ponovno vrnila Republiki Sloveniji, zato sama predaja za tožnika ne predstavlja težko popravljive škode.

29. Iz navedenih razlogov je sodišče zahtevo za izdajo začasne odredbe zavrnilo, ker tožnik ni izkazal težko popravljive škode.