Jedro

Toženka se ne more uspešno upirati tožbenemu zahtevku, češ da ji kot tretji osebi ni bilo znano (ali moglo biti znano), da je dolžnik z neodplačnim razpolaganjem škodoval upniku.

Izrek

Pritožbi toženke se delno ugodi in se izrek v 2. odstavku prvostopne sodbe spremeni tako, da se v celoti glasi: "Toženka Z. B. je za izterjavo tožnikove izvršljive terjatve naslovnega sodišča pod I 682/93 dolžna dovoliti izvršbo na 1/2 premoženja - nepremičnin, pridobljenih s sporazumom z dne 28.7.1993. V presežku se zahtevek zoper toženko Z. B. zavrne." V ostalem obsegu se pritožba toženke ter v celoti pritožba toženca zavrneta kot neutemeljeni in se v nespremenjenih delih potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je sporazum o delitvi skupnega premoženja z dne 28.7.1993 med M. B. in Z. B. v razmerju do tožnika X. d.d. po izvršljivi terjatvi Okrajnega sodišča Sevnica, opr.št. I 682/93, neučinkovit. Toženki je naložilo, da je za izterjavo tožnikove izvršljive terjatve naslovnega sodišča pod I 682/93 dolžna dovoliti izvršbo na premoženje - nepremičnine, pridobljene s sporazumom z dne 28.7.1993. Toženi stranki je še naložilo, da je dolžna povrniti tožeči stranki stroške pravdnega postopka v znesku 60.180,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi.

Razen tega je tožbeni zahtevek v presežku zoper prvotoženca M. B. zavrnilo.

Proti sodbi se pritožuje vsak toženec posebej.

Toženka smiselno uveljavlja vse pritožbene razloge ter predlaga spremembo izpodbijane sodbe in zavrnitev tožbenega zahtevka. V obširnih pritožbenih navedbah prikazuje preteklo delo in življenje s tožencem ter poudarja, da ni odgovorna za njegove dolgove. Meni, da tožeča stranka neupravičeno posega v njene premoženjske razmere ter poudarja, da ni dolžna poravnavati toženčevih dolgov.

Toženec v pritožbi navaja, da se sicer zaveda, da je dolžan tožeči stranki povrniti njegov dolg kot tudi, da bo obveznost obročno odplačal. Ne strinja se z izpodbijano sodbo, ker njegova bivša žena - toženka ni dolžnica tožeče stranke.

Pritožba toženke je delno utemeljena, pritožba toženca ni utemeljena.

Po 280. čl. Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR) lahko vsak upnik, čigar terjatev je zapadla v plačilo, izpodbija pravno dejanje svojega dolžnika, ki je bilo storjeno v škodo upnikov. Šteje se, da je bilo pravno dejanje storjeno v škodo upnikov, če zaradi njega dolžnik nima dovolj sredstev za izpolnitev upnikove terjatve. Kot izhaja iz ugotovitev sodišča prve stopnje sta toženca dne 28.7.1993 sklenila sporazum o delitvi skupnega premoženja, po katerem so prešle v izključno last toženke vse nepremičnine, medtem ko je toženec obdržal le nekaj premičnin. Tožeča stranka utemeljeno zatrjuje, kar je prvo sodišče tudi prepričljivo ugotovilo, da sta toženca sklenila takšen sporazum po katerem je pretežen del premoženja pridobila toženka, z namenom oškodovanja tožeče stranke kot upnika. Kot izhaja iz ugotovitev prvega sodišča (izvršilni spis I 682/93, ki je bil vpogledan v dokazne namene) je toženčev dolg proti tožeči stranki že obstajal v času sklenitve sporazuma. Že v času pred sklenitvijo sporazuma toženec do tožeče stranke ni izpolnjeval svojih obveznosti in je zato povsem pravilna ocena prvega sodišča, da je bila sklenitev sporazuma storjena iz nepoštenih razlogov, to je z namenom oškodovanja tožeče stranke kot upnice. Glede na siceršnje prvostopne dejanske ugotovitve, obsežene v razlogih izpodbijane sodbe, na katere se sklicuje sodišče druge stopnje v izogib ponavljanju, je nedvomno, da tožeča stranka utemeljeno izpodbija toženčevo - dolžnikovo pravno dejanje, saj je za tako izpodbijanje izpolnjen tudi nadaljnji pogoj iz 3. odst. 281. čl. ZOR. Glede na to, da je šlo za toženčevo neodplačno razpolaganje, se po navedenem zakonitem določilu šteje, da je toženec kot dolžnik vedel, da s takim razpolaganjem škoduje upniku - tožeči stranki in se zato za izpodbijanje ne zahteva, da je bilo tretjemu, to je toženki, to znano ali moglo biti znano. Ob tem pa je bilo vendarle treba delno ugoditi toženkini pritožbi glede na to, da sta bili obe pogodbeni stranki pred sklenitvijo sporazuma zemljiškoknjižni solastnici nepremičnin do 1/2. S sporazumom je toženec neodplačno razpolagal le z 1/2 nepremičnin in se zato lahko nanaša izpodbijanje tožeče stranke toženčevega pravnega dejanja le na toženčev solastni del odsvojene nepremičnine. Zaradi tega je bilo potrebno drugi odstavek izreka izpodbijane sodbe spremeniti tako, da je toženka dolžna dopustiti izvršbo le na 1/2 nepremičnin, pridobljenih s sporazumom z dne 28.7.1993. Iz že zgoraj navedenih razlogov je bilo potrebno v ostalem delu zavrniti toženkino pritožbo kot neutemeljeno, saj njena pritožbena izvajanja ne vnašajo nobenih razlogov, zaradi katerih tožbeni zahtevek ne bi bil utemeljen. Kot neutemeljeno je bilo treba v celoti zavrniti tudi toženčevo pritožbo, saj prvostopne sodbe ne izpodbija iz nobenega pritožbenega razloga, pač pa v svoji pritožbi izraža le stališče, da toženka nima nobene povezave z njegovimi dolgovi do tožeče stranke, hkrati pa izraža pripravljenost, da bo svoje obveznosti sam poravnal. Ob uradnem preizkusu izpodbijane sodbe pa je sodišče druge stopnje ugotovilo, da je sodišče prve stopnje pri svoji odločitvi pravilno uporabilo materialno pravo (razen glede dela zahtevka, glede katerega je bilo potrebno spremeniti prvostopno sodbo), pri čemer ni storilo nobenih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka iz 2. odst. 353. čl. ZPP.