Jedro

Vračanje z obvestilom o vročitvi (142. člen ZPP) in kasnejša vročitev odraslemu družinskemu članu.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je sporazum o delitvi skupnega premoženja z dne 28.7.1993, ki sta ga sklenila razvezana zakonca M. B. in Z. B. v razmerju do tožeče stranke glede izvršljive terjatve Okrajnega sodišča v Sevnici opr. št. I 682/93, neučinkovit. Toženki je naložilo, da je za izterjavo tožnikove izvršljive terjatve dolžna dovoliti izvršbo na nepremičnine, pridobljene z navedenim sporazumom. V presežku je tožbeni zahtevek proti tožencu M. B. zavrnilo. Sodišče druge stopnje pa je delno ugodilo pritožbi toženke in sodbo sodišča prve stopnje delno tako spremenilo, da je toženki naložilo, da je za izterjavo tožnikove izvršljive terjatve dolžna dovoliti izvršbo le na eni polovici premoženja - nepremičnin, pridobljenih s sporazumom z dne 28.7.1993. V presežku je tožbeni zahtevek proti toženki zavrnilo, v celoti pa je zavrnilo tudi pritožbo toženca ter v nespremenjenih delih sodbo sodišča prve stopnje potrdilo.

Proti sodbi sodišča prve stopnje vlaga revizijo toženka zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava in vsebinsko predlaga spremembo izpodbijane sodbe z zavrnitvijo tožbenega zahtevka. Toženka nikoli ni bila obveščena o narokih glavnih obravnav pri sodišču prve stopnje. Zato se jih ni mogla udeleževati. Opustitev vročitve je zadosten razlog za razveljavitev obeh sodnih odločb. Sicer pa je tožencu ob sklenitvi sporazuma o razdelitvi nepremičnega in premičnega premoženja ostalo še dovolj premičnega premoženja, da bi iz njegove vrednosti bilo mogoče opraviti izvršbo v korist tožeče stranke. Toženca se namreč nista sporazumela o delitvi skupnega premoženja zato, da bi oškodovala upnike, temveč zato, da bi trajno uredila medsebojna premoženjska razmerja po razvezi zakonske zveze.

Tožeča stranka na revizijo ni odgovorila, Državno tožilstvo Republike Slovenije pa se o njej ni izjavilo (tretji odstavek 390. člena ZPP, Zakona o pravdnem postopku - 1977).

Revizija ni utemeljena.

Toženka v reviziji uveljavlja revizijski razlog bistvenih kršitev določb pravdnega postopka iz 7. točke drugega odstavka 354. člena ZPP. Z opustitvijo vročitve naj bi ji ne bila dana možnost obravnavanja pred sodiščem. Vendar pa uveljavljeni revizijski razlog ni podan. Na glavno obravnavo dne 3.3.1998 je bila toženka pozvana z vabilom za zaslišanje strank. Vročitev vabila je zato po določbi 268. člena ZPP bila opravljena v skladu z določbo 142. člena ZPP, ki zahteva osebno vročitev. Iz vrnjene poštne povratnice je razvidno, da je vročevalec, ki naslovnice ni našel doma, ravnal v skladu z določbo drugega odstavka 142. člena ZPP tako, da ji je dne 15.1.1998 pustil obvestilo o vročitvi. Ker tožnice tudi kasneje ni našel, je dne 19.1.1998 ravnal po določbi prvega odstavka 141. člena ZPP in sodno pisanje z vabilom veljavno vročil tožničinemu odraslemu sinu. Sodišče prve stopnje je zato ravnalo pravilno, ko je glavno obravnavo dne 3.3.1998 opravilo v toženkini odsotnosti (295. člen ZPP) in izdalo sodbo.

V izpodbijani sodbi pa je tudi materialno pravo prav uporabljeno. V nasprotju z revizijskimi trditvami sledi iz dejanskih ugotovitev, ki ne morejo biti predmet revizijskega izpodbijanja (tretji odstavek 385. člena ZPP), da je bila izvršba, ki jo je proti tožencu predlagala tožeča stranka, neuspešna: toženec namreč tudi premičnin, ki bi jih bilo mogoče zarubiti, ni posedoval. Revizijska trditev, da sta toženca kot razvezana zakonca s spornim sporazumom le uredila medsebojna premoženjska razmerja, zbledi ob dejanskih ugotovitvah o toženčevi zadolženosti ob sklepanju sporazuma in s tem jasno razvidnem namenu oškodovanja upnikov, v obravnavanem primeru tožeče stranke, katere predlog na opravo izvršbe zaradi izplačila zapadle terjatve zato ni bil uspešen. Ocena dejanskih ugotovitev je v celoti omogočila uporabo določb 280. do 285. člena Zakona o obligacijskih razmerjih o izpodbijanju dolžnikovih pravnih dejanj v upnikovo škodo. V tem obsegu pa revizijska trditev, da toženec razpolaga s posebnim premoženjem v Občini Šmarje pri Jelšah, pomeni navajanje novih dejstev, ki pa po določbi 387. člena ZPP na revizijski stopnji ni dovoljeno.

Po povedanem bi bilo treba revizijo zavrniti kot neutemeljeno (393. člen ZPP).