Jedro

Če je za opravljanje javnih del mogoče ugotoviti, da delavec na podlagi določb ZZZPB sklepa pogodbe o zaposlitvi v skladu s programom javnega dela in tudi njegovo časovno opredelitvijo, na katero delavec in delodajalec nimata neposrednega vpliva, pa to za zaposlitve v zvezi z drugimi ukrepi aktivne politike zaposlovanja ne velja nujno. Obdobje zaposlitve za določen čas, daljši od dveh let, bi bilo v teh primerih zato lahko zakonito, kolikor bi bil hkrati podan razlog iz ene od alinej 52. člena ZDR, navedenih v drugem odstavku 53. člena tega zakona, za katere omejitev dveh let ne velja.

Izrek

Reviziji se ugodi, sodbi sodišč druge in prve stopnje se razveljavita in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožničin tožbeni zahtevek na ugotovitev, da je med strankama v sporu od 6. 7. 2010 dalje sklenjena pogodba o zaposlitvi za nedoločen čas. Hkrati je zavrnilo zahtevek, da mora tožena stranka za čas od 31. 7. 2011 dalje tožnici priznati vse pravice iz delovnega razmerja na delovnem mestu oskrbovalka III, vključno s plačilom plač z zamudnimi obrestmi od zapadlih neto zneskov in prijavo v socialna zavarovanja, ter jo pozvati na delo.

2. Sodišče druge stopnje je tožničino pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Ob ugotovitvah, da je imela tožnica s toženo stranko od 1. 6. 2009 dalje sklenjene tri pogodbe za delo na delovnem mestu oskrbovalka III za določen čas v smislu opravljanja javnih del v okviru ukrepov aktivne politike zaposlovanja, zadnjo za obdobje od 1. 6. 2009 do 31. 7. 2011, je soglašalo s presojo, da glede na posebno ureditev javnih del tako sklenjene pogodbe o zaposlitvi niso prešle v pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas.

3. Zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje vlaga tožnica revizijo zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Navaja, da je pred sodiščem decidirano zatrjevala, da nima statusa invalida in da stara več kot 53 let in navedbe niso bile v ničemer prerekane. Zato je sodišče druge stopnje v nasprotju s temi navedbami ugotovilo, da iz dokaznega postopka in zatrjevanj tožeče stranke ne izhaja, da ta pogoj, pod katerim bi pri toženi stranki v okviru javnih del lahko sklenila pogodbo o zaposlitvi za več kot eno leto, ni izpolnjen. V tej zvezi sodišču očita bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 15. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP). Sodišče prve stopnje svoje presoje ni gradilo na ugotovitvi, da ima tožnica status invalida oziroma da bi bila starejša delavka, temveč na zmotni presoji, da že zato, ker zakon na podlagi vključitve v javna dela predvideva zgolj sklepanje pogodb o zaposlitvi za določen čas, tako sklenjena pogodba o zaposlitvi, tudi če je sklenjena nezakonito, ne more preiti v pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas. Sodišče druge stopnje je tako presojo potrdilo z neutemeljenim sklicevanjem na sodbo Vrhovnega sodišča VIII Ips 522/2008 z dne 6. 12. 2010, v kateri so bila zavzeta stališča v sporu, do katerega je prišlo pred uveljavitvijo novele Zakona o zaposlovanju in zavarovanju za primer brezposelnosti s 27. 7. 2006 (ZZZPB-D), ko je ZZZPB v 53. členu dejansko določal, da se vključitev v javna dela za največ eno leto lahko podaljša, če brezposelni osebi ni bilo mogoče zagotoviti ustrezne ali primerne zaposlitve. Sicer pa sta sodišči zmotno presodili, da je bila tožnica pred prenehanjem delovnega razmerja pri toženi stranki zakonito zaposlena na podlagi vključitve v javna dela. Ob ugotovitvi, da je bila tožnica na podlagi pogodb o zaposlitvi za določen čas pri toženi stranki dejansko nepretrgano zaposlena vse od 1. 6. 2006, se ni mogla šteti za nezaposleno osebo, oziroma je šlo za nedopustno podlago (causo) za obstoj javnih del, saj je bila vključitev v javna dela ves čas v zakonu časovno omejena. Zato sodišče ne bi smelo šteti, da je bila tožnica zaposlena na podlagi vključitve v javna dela, temveč bi moralo presoditi, da je njena zaposlitev prešla v zaposlitev za nedoločen čas na podlagi 54. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR). Zgolj dejstvo, da je pristojno ministrstvo preko zavoda za zaposlovanje sofinanciralo tožničino zaposlitev v smislu pomoči pri oskrbi invalidov, članov tožene stranke skozi aktivno politiko zaposlovanja, še ne predpostavlja obstoja javnih del, temveč so bili delavci, ki so skrbeli za invalide več kot eno leto, z zaposlitvijo le za določen čas diskriminirani in takih razpolaganj sodišče že na podlagi člena 3/3 ZZP ne bi smelo dopustiti, upoštevaje, da je tožena stranka priznala, da pri njej sicer obstajajo trajne potrebe po delu, ki ga je opravljala tožnica.

4. V odgovoru na revizijo tožena stranka navaja, da je bila tožnica k njej napotena s strani zavoda za zaposlovanje na podlagi vključitve v javna dela in je bila tožena stranka pri zaposlitvi tožnice vezana na okvir programa javnih del. Specifika zaposlitve preko javnih del je ravno v tem, da je tožnica pri zavodu za zaposlovanje ohranjala formalni status brezposelne osebe. Navaja, da tožnica v okviru javnih del pri toženi stranki niti ni bila pripravljena skleniti nove pogodbe o zaposlitvi. Predlaga zavrnitev revizije.

5. Revizija je utemeljena.

6. Sodišče druge stopnje v obrazložitvi svoje sodbe sicer res ugotavlja, da iz dokaznega postopka in zatrjevanj tožnice ne izhaja, da pogoj invalidnosti ali starosti 53 let ni izpolnjen. V nadaljevanju pa sodišče soglaša s presojo sodišča prve stopnje, da je vključitev v javna dela na sploh pogoj za sklenitev pogodbe o zaposlitvi le za določen čas. Zato v reviziji očitana bistvena kršitev določb pravdnega postopka ni podana.

7. Ob graji presoje, da je tožena stranka na podlagi zadnje pogodbe o zaposlitvi pri toženi stranki sploh opravljala delo preko vključitve v program javnih del pa revizijsko sodišče ugotavlja, da nižji sodišči v bistvu izenačujeta javna dela s splošnejšim pojmom aktivne politike zaposlovanja, ne da bi določno razčistili ali je bila tožničina zaposlitev na delovnem mestu oskrbovalke III dejansko izvedena na podlagi vnaprej formalno sprejetega programa javnih del v smislu določb 52. člena ZZZPB, ali pa je šlo v bistvu za običajno zaposlitev zgolj ob delnem in začasnem subvencioniranju zaposlitve s strani zavoda za zaposlovanje v smislu drugih ukrepov aktivne politike zaposlovanja (48. člen ZZZPB), ki se ne morejo šteti za javna dela.

8. ZDR je v 9. alineji prvega odstavka 52. člena kot razlog za sklenitev pogodbe o zaposlitvi za določen čas opredelil tudi opravljanje javnih del oziroma vključitev v ukrepe aktivne politike zaposlovanja v skladu z zakonom. Pri tem tudi za pogodbo o zaposlitvi iz teh razlogov v načelu velja določba drugega odstavka 53. člena ZDR, da delodajalec ne sme skleniti ene ali več pogodb o zaposlitvi za določen čas z istim delavcem in za isto delo, katerih neprekinjen čas trajanja bi bil daljši kot dve leti, razen v primerih, ki jih določa zakon. Če je za opravljanje javnih del mogoče ugotoviti, da delavec na podlagi določb ZZZPB sklepa pogodbe o zaposlitvi v skladu s programom javnega dela in tudi njegovo časovno opredelitvijo, na katero delavec in delodajalec nimata neposrednega vpliva, pa to za zaposlitve v zvezi z drugimi ukrepi aktivne politike zaposlovanja ne velja nujno. Obdobje zaposlitve za določen čas, daljši od dveh let, bi bilo v teh primerih zato lahko zakonito, kolikor bi bil hkrati podan razlog iz ene od alinej 52. člena ZDR, navedenih v drugem odstavku 53. člena tega zakona, za katere omejitev dveh let ne velja.

9. Ob zmotnem oziroma najmanj preuranjenem izenačevanju javnih del in delnega subvencioniranja zaposlitve tožnice s strani zavoda za zaposlovanje v smislu aktivne politike zaposlovanja v zvezi z možnostmi sklenitve pogodbe o zaposlitvi za določen čas oziroma v zvezi s trajanjem tovrstne zaposlitve je v dosedanjem postopku ostalo nerazčiščeno, ali je bila tožnica pri toženi stranki dejansko zaposlena preko javnih del, ali pa je šlo v bistvu za redno zaposlitev zgolj ob začasnem subvencioniranju stroškov za njeno zaposlitev s strani zavoda za zaposlovanje. Ker je dejanska podlaga za tožničino zaposlitev bistvena za presojo, ali je bila tožnica za določen čas zakonito zaposlena vse do 31. 7. 2011, je revizijsko sodišče na podlagi drugega odstavka 380. člena ZPP reviziji ugodilo in ob razveljavitvi sodb nižjih sodišč zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Ker je sodišče ugotovilo, da je do tožničine zaposlitve pri toženi stranki prišlo tudi glede na razmerje med toženo stranko in zavodom za zaposlovanje, bo za odločitev v zadevi pomembno tudi stališče navedenega zavoda, pod kakšnimi pogoji (glede zaposlitve tožnice in drugih delavcev) je zavod s svojimi sredstvi sodeloval pri teh zaposlitvah. Šele ob razčiščenje vseh podlag za tožničino zaposlitev bo lahko sodišče v sporu zakonito odločilo.