Jedro

Tožena stranka je tožeči stranki podala redno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga, ker je, prišlo do bistveno zmanjšanega obsega dela v gradbeništvu, kar je povzročilo prenehanje potrebe po delu za delovno mesto zidar - tesar, na katerem je delala tožeča stranka. Tožena stranka je tožeči stranki pred podajo odpovedi ponudila v podpis novo pogodbo o zaposlitvi, kar kaže na možnost nadaljevanja delovnega razmerja, poleg tega pa je tožena stranka po odpovedi zaposlila sebe in še enega delavca za opravljanje pomožnih del v gradbeništvu, nato pa je oba odpuščena delavca (tožečo stranko in njenega sodelavca) pozvala nazaj na delo, zato tožena stranka ni dokazala obstoja utemeljenega poslovnega razloga za odpoved niti, da z delovnim razmerjem s tožečo stranko ni bilo mogoče nadaljevati, zato je izpodbijana odpoved iz poslovnega razloga nezakonita.

Izrek

Pritožbi se delno ugodi, izpodbijani del sodbe se delno razveljavi v točkah IV in X izreka ter se zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

V ostalem se pritožba zavrne in se potrdi nerazveljavljeni izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je redna odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga z dne 1. 8. 2011 nezakonita in se razveljavi (točka I izreka), ter da tožeči stranki delovno razmerje pri toženi stranki ni prenehalo, ampak še traja na podlagi pogodbe o zaposlitvi z dne 1. 8. 2011 (točka II izreka). Toženi stranki je naložilo, da tožečo stranko pozove nazaj na delo, jo za ves čas prenehanja delovnega razmerja prijavi v socialna zavarovanja, ji za isti čas obračuna nadomestilo plače v skladu s pogodbo o zaposlitvi in ji po odvodu davkov in prispevkov izplača neto zneske z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 19. dne v mesecu za pretekli mesec (točka III izreka). Toženi stranki je nadalje naložilo plačilo premalo izplačanih plač za leto 2010 v znesku 1.274,83 EUR neto z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 7. 1. 2012 do plačila, na neto znesek odvod davkov in prispevkov, premalo izplačanih plač za leto 2011 v znesku 121,70 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 7. 1. 2012 do plačila, na neto znesek odvod davkov in prispevkov (točka IV izreka), obračun regresa za letni dopust za leto 2010 v znesku 734,15 EUR bruto, po odvodu davkov in prispevkov izplačilo neto zneska z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 2. 7. 2010 do plačila, obračun regresa za letni dopust za leto 2011 v znesku 314,00 EUR bruto, po odvodu davkov in prispevkov izplačilo neto zneska z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 2. 7. 2011 do plačila (točka V izreka), izplačilo nadomestila za neizkoriščen letni dopust za leto 2011 v znesku 392,00 EUR neto z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 7. 1. 2012 do plačila, na neto znesek obračun davkov in prispevkov (točka VI izreka). Tožbeni zahtevek je v delu, ki se nanaša na plačilo zakonskih zamudnih obresti od mesečnega nadomestila plače pred 19. dnem v mesecu za pretekli mesec, plačilo odpravnine v znesku 1.099,75 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 22. 1. 2012 do plačila in plačilo odškodnine za čas odpovednega roka v znesku 1.144,54 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 23. 1. 2012 do plačila, zavrnilo (točka VII izreka). Zaradi delnega umika tožbe je postopek v zvezi s plačilom regresa za letni dopust za leto 2011 nad zneskom 314,00 EUR bruto z zakonskimi zamudnimi obrestmi ustavilo (točka VIII izreka). V delu, ki se nanaša na plačilo 330,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 7. 1. 2012 iz naslova članarine ..., je tožbo zavrglo (točka IX izreka). Toženi stranki je naložilo, da tožeči stranki povrne stroške postopka v znesku 753,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva izdaje sodbe do plačila (točka X izreka).

Zoper navedeno sodbo se, smiselno iz pritožbenih razlogov zmotne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava, pritožuje tožena stranka. Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijani del sodbe razveljavi (in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje). Navaja, da je sodišče prve stopnje zmotno ugotovilo dejansko stanje, ker ni upoštevalo s strani tožene stranke predloženih listin in ker je sledilo lažnemu pričanju tožeče stranke in priče A.A.. Redna odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga je zakonita, podana je bila iz razloga, ker se je pri toženi stranki bistveno zmanjšal obseg dela. Po prenehanju delovnega razmerja se je tožeča stranka prijavila na Zavodu RS za zaposlovanje in prejemala denarno nadomestilo za primer brezposelnosti. Iz tega razloga se njeno delovno razmerje pri toženi stranki ne more nadaljevati. Tožena stranka je tožečo stranko po prenehanju delovnega razmerja tudi večkrat pozvala nazaj na delo, pa se tožeča stranka ni odzvala, čeprav je ves čas delo opravljala na črno. Tožena stranka tožeči stranki iz naslova premalo izplačanih plač za leti 2010 in 2011 ne dolguje ničesar. Dokazila, da je bilo tožeči stranki plačano vse, kar ji pripada glede na opravljeno delo, in da so bili poravnani davki in prispevki, tožena stranka prilaga pritožbi. Za obdobje, ko je bila tožeča stranka zaposlena pri B.B. s.p., tožeča stranka domnevno neizplačanih plač ne more uveljavljati od tožene stranke (A. d.o.o.), saj je s prejšnjim delodajalcem podpisala sporazum o prenehanju delovnega razmerja. Delovno razmerje je prekinila na dan 31. 7. 2011. Tožena stranka tožeči stranki ne dolguje regresa za letni dopust za leto 2010, saj je z delavci (razen s tožečo stranko) sklenila ustni in pisni dogovor, da se regres za letni dopust poravna z nudenjem brezplačne nastanitve. Tožena stranka tožeči stranki tudi ne dolguje denarnega nadomestila za neizkoriščen letni dopust za leto 2011. Tožeča stranka je v tem delu izkoristila ves letni dopust, do katerega je bila upravičena. Kot je razvidno iz obvestila, je bila upravičena do 192 ur letnega dopusta, te ure je koristila v celoti, kot je razvidno iz obračunskih listov. Tožena stranka v nadaljevanju pritožbe še opisuje tožečo stranko. Tožeča stranka je bila v letu 2011 odsotna, ne da bi predhodno obvestila delodajalca. Ko je prišla nazaj na delo, je sicer predložila bolniški list, ni pa pojasnila razloga za odsotnost. Dne 18. 8. 2011 je za pozidavo treh siporeks zidakov porabila skoraj štiri delovne ure, v obdobju od 26. do 29. 7. 2011 pa je pri polaganju talne keramične obloge porabila 50,5 delovnih ur. Pri izdelavi hiše v D. je naročnik delo tožene stranke pohvalil, izpostavil je le tožečo stranko, ki na sodelavce „meče slabo luč“. Tožeča stranka ni dosegala delovne norme, med delom je uživala alkoholne pijače, dne 29. 11. 2011 pa je samovoljno prenehala z delom. Tožena stranka jo je večkrat pozivala na delo, ponudila ji je novo pogodbo o zaposlitvi, ki je tožena stranka ni hotela sprejeti.

Pritožba je delno utemeljena.

Na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Uradni list RS, št. 26/99 in nadalj.) je pritožbeno sodišče izpodbijani del sodbe preizkusilo v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi. Pri tem je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka po 1., 2., 3., 6., 7., 11. točki, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, 12. in 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP ter na pravilno uporabo materialnega prava. Ugotovilo je, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo absolutnih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere se pazi po uradni dolžnosti, in da je - razen pri odločanju o prikrajšanju pri plači v letih 2010 in 2011 ter o stroških postopka - na pravilno in popolno ugotovljeno dejansko stanje sprejelo materialnopravno utemeljeno odločitev.

Pritožbeno sodišče uvodoma ugotavlja, da je sodišče prve stopnje o zavrženju dela tožbe in o ustavitvi postopka odločilo s sodbo, kar glede na določbe ZPP ni pravilno. Skladno s prvim odstavkom 274. člena ZPP se tožba, ki ni dopustna (zoper osebo, ki nima pasivne legitimacije v sporu),(1) zavrže s sklepom, skladno s tretjim odstavkom 188. člena ZPP pa se, če je tožba umaknjena, izda sklep o ustavitvi postopka. To pomeni, da bi moralo sodišče prve stopnje tako o zavrženju dela tožbe kot o delni ustavitvi postopka odločiti s sklepom. Ugotovljena nepravilnost (kršitev ZPP) sicer ni vplivala na pravilnost in zakonitost odločitve, kot jo je sprejelo sodišče prve stopnje.

Pritožba neutemeljeno oporeka s strani sodišča prve stopnje ugotovljenemu dejanskemu stanju, ki je bilo podlaga za odločitev o tožbenem zahtevku za ugotovitev nezakonitosti odpovedi, reintegracijo, reparacijo, plačilo regresa za letni dopust za leti 2010 in 2011 ter plačilo nadomestila za neizkoriščen letni dopust. V tem delu je sodišče prve stopnje dejansko stanje ugotovilo na podlagi listin in izpovedb pravdnih strank in prič. Pravdni stranki in priče so bile pred zaslišanjem opomnjene, da so dolžne govoriti resnico in da ne smejo ničesar zamolčati, opozorjene so bile na posledice krive izpovedbe, kot določa drugi odstavek 238. člena ZPP. Pritožba jim (predvsem tožeči stranki in priči A.A.) neutemeljeno oporeka verodostojnost. Tožena stranka je tožeči stranki podala redno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga z dne 7. 12. 2011 (priloga A6), ker je, kot je razvidno iz odpovedi, prišlo do bistveno zmanjšanega obsega dela v gradbeništvu, kar je povzročilo prenehanje potrebe po delu za delovno mesto zidar - tesar, na katerem je delala tožeča stranka. Takšna odpoved, podana iz razloga po 1. alinei prvega odstavka 88. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR; Uradni list RS, št. 42/02 in nadalj.), bi bila zakonita, če bi bil razlog za odpoved utemeljen in če bi onemogočal nadaljevanje dela pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi (drugi odstavek 88. člena ZDR). S tem v zvezi je bilo dokazno breme na toženi stranki (delodajalcu, prvi odstavek 82. člena ZDR). Pritožbeno sodišče soglaša z zaključkom sodišča prve stopnje, da tožena stranka dokaznemu bremenu ni zadostila, da ni dokazala, da je bil razlog za odpoved podan, da je bil utemeljen in da je onemogočal nadaljevanje delovnega razmerja. Tožena stranka je v odgovoru na tožbo navedla, da je tožeči stranki pred podajo odpovedi ponudila v podpis novo pogodbo o zaposlitvi, kar kaže na možnost nadaljevanja delovnega razmerja, poleg tega pa je sodišče prve stopnje iz izpovedbe zakonitega zastopnika tožene stranke ugotovilo, da je tožena stranka po odpovedi zaposlila sebe in še enega delavca za opravljanje pomožnih del v gradbeništvu, v začetku leta 2012 pa je oba odpuščena delavca (tožečo stranko in njenega sodelavca) pozvala nazaj na delo. Glede na takšne ugotovitve in upoštevaje cikličnost poslov v gradbeništvu (v zimskih mesecih je dela manj kot poleti) je sodišče prve stopnje pravilno presodilo, da tožena stranka ni dokazala obstoja utemeljenega poslovnega razloga za odpoved, predvsem pa, da ni dokazala, da z delovnim razmerjem s tožečo stranko ni bilo mogoče nadaljevati. Zato je tožbenemu zahtevku za ugotovitev nezakonitosti odpovedi, reparacijo in reintegracijo utemeljeno ugodilo.

Pritožbene navedbe tožene stranke, da se delovno razmerje tožeče stranke ne more nadaljevati, ker se je po prenehanju delovnega razmerja prijavila na Zavodu RS za zaposlovanje in prejemala denarno nadomestilo za primer brezposelnosti, niso utemeljene. Dejstvo, da delavec po prenehanju delovnega razmerja uveljavlja pravice iz zavarovanja za primer brezposelnosti, z ničemer ne vpliva na njegove pravice ob ugotovitvi, da je odpoved, na podlagi katere mu je delovno razmerje prenehalo, nezakonita. Navedbe, da je tožeča stranka v tem obdobju delala na črno, so pritožbene novote in kot takšne neupoštevne (prvi odstavek 337. člena ZPP), dejstvo, da se na pozive na delo tožene stranke ni odzvala, pa so nebistvene. Takšni pozivi na delo pred odločitvijo o utemeljenosti tožbenega zahtevka o zakonitosti odpovedi oziroma pred pravnomočnostjo odločitve sodišča za delavca niso zavezujoči in se nanje ni dolžan odzvati.(2) Tožeča stranka je bila do 31. 7. 2011 zaposlena pri B.B. s.p., kot poudarja pritožba. Ta delodajalec je tožeči stranki dne 25. 7. 2011 izdal sklep o sporazumni prekinitvi delovnega razmerja (priloga A3), iz katerega izhaja, da je razlog za njegovo izdajo prerazporeditev tožeče stranke k toženi stranki. Iz izpovedbe zakonitega zastopnika tožene stranke je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da je bila izdaja opisanega sklepa posledica prenosa ekonomske entitete od B.B. s.p. na novoustanovljeno toženo stranko (A. d.o.o.), hkrati s tem so prešli tudi delavci, vključno s tožečo stranko. Glede na to, da so delavci ves čas opravljali enako delo (kar med strankama niti ni bilo sporno), je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da je šlo za spremembo delodajalca in da je podana odgovornost tožene stranke za terjatve, ki izvirajo iz delovnega razmerja tožeče stranke pri B.B., s.p. (četrti odstavek 73. člena ZDR).

Tožena stranka v pritožbi neutemeljeno poudarja, da je tožeči stranki delovno razmerje pri B.B. s.p. prenehalo sporazumno. Četudi je tožeča stranka soglašala s spremembo delodajalca in četudi je podpisala določene listine (novo pogodbo o zaposlitvi s toženo stranko brez datuma, nastop dela z dne 1. 8. 2011 - priloga A4), to na dejstvo, da je šlo za prenos podjetja in da tožena stranka kot delodajalec prenosnik odgovarja za terjatve, nastale do dneva prenosa, ne vpliva. Nove pogodbe o zaposlitvi zaradi spremembe delodajalca tožeča stranka niti ne bi smela skleniti, ampak bi morala nadaljevati delo po obstoječi pogodbi o zaposlitvi, ki jo je sklenila z B.B. s.p..(3) Glede na to, da tožena stranka kot delodajalec prenosnik odgovarja tudi za terjatve iz delovnega razmerja tožeče stranke pri njenem prejšnjem delodajalcu B.B. s.p., tožeča stranka, ki ni prejela regresa za letni dopust za leto 2010, to terjatev utemeljeno uveljavlja od tožene stranke. Tožena stranka svoje obveznosti iz naslova regresa za letni dopust ni prosta, četudi je z delavci (ne s tožečo stranko) sklenila dogovor, da se namesto regresa za letni dopust nudi brezplačna nastanitev. Regres za letni dopust je pravica iz delovnega razmerja, ki je urejena v zakonu (131. člen ZDR), zato se ji delavec ne more pravno veljavno odpovedati.(4) Morebitni dogovor o drugačnem izplačilu regresa za letni dopust (v obliki nudenja brezplačne nastanitve) pa bi moral biti sklenjen med tožečo in toženo stranko (ne zadošča, da so ga sklenili preostali delavci), tožena stranka pa bi ga morala pred sodiščem prve stopnje dokazati, česar ni storila. Iz tega razloga je sodišče prve stopnje utemeljeno upoštevalo le dejstvo, da tožeči stranki regresa za letni dopust za leto 2010 (ko je tožeča stranka imela pravico do letnega dopusta in posledično do regresa zanj - prvi odstavek 131. člena ZDR) ni izplačala, in je tožbenemu zahtevku iz tega naslova utemeljeno ugodilo.

Sodišče prve stopnje je utemeljeno ugodilo tudi tožbenemu zahtevku za plačilo nadomestila za neizkoriščen letni dopust. Obe stranki sta, ko sta bili zaslišani, potrdili resničnost navedbe tožeče stranke, da ji je ostalo 120 ur neizkoriščenega letnega dopusta za leto 2011. Tožena stranka ji koriščenja ni dovolila zaradi preobilice dela. Glede na to razlogi, da tožeča stranka letnega dopusta ni koristila, niso bili na njeni strani, in je upravičena do nadomestila. Vse to je pravilno obrazložilo že sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi.

Navedbe, s katerimi tožena stranka v pritožbi opisuje tožečo stranko, so za odločitev o utemeljenosti pritožbe oziroma zakonitosti izpodbijanega dela sodbe nebistvene. Glede na to se pritožbeno sodišče do njih posebej ne opredeljuje (prvi odstavek 360. člena ZPP).

Utemeljeno pa tožena stranka oporeka odločitvi sodišča prve stopnje glede tožbenega zahtevka za plačilo neizplačanih plač za leti 2010 in 2011. Sodišče prve stopnje je pri odločanju upoštevalo dogovor strank, da prejme tožeča stranka na uro 4,00 EUR neto, ki je veljal do 31. 7. 2011, in 3,50 EUR na uro, ki je veljal od 1. 8. 2011 dalje. Ugotovilo je, da je bila praksa pri toženi stranki, da se je znesek minimalne plače izplačal delavcem na bančni račun, preostanek pa v gotovini na roke (ne da bi bili plačani davki in prispevki, kar ni zakonito). Od maja 2010 tožeča stranka gotovine ni več prejemala, zato ji je sodišče prve stopnje prisodilo zneske, ki so kot presežek (nad tistim, kar je bilo izplačano na bančni račun) razvidni iz obračunov opravljenega dela (priloga B15). Pri tem pa je zanemarilo, da iz teh obračunov izhaja, da je tožena stranka vsak mesec upoštevala presežek ali primanjkljaj, ki v preteklem mesecu ni bil izplačan (postavka akontacija). Na ta način je za vsak mesec izračunala skupni dolg do delavca, ta dolg pa se je manjšal v zimskih mesecih, ko je bilo dela manj. Na koncu se je pri tožeči stranki glede na podatke v obračunih opravljenega dela v celoti izničil. Glede na navedeno odločitev sodišča prve stopnje, ki je ugotovljene razlike (neizplačane dele plač) pri posameznem mesecu seštelo, ni pravilno. V tem delu je zmotno (in nepopolno) ugotovilo dejansko stanje, posledično je o utemeljenosti tožbenega zahtevka sprejelo najmanj preuranjeno odločitev. Pritožbeno sodišče je pritožbi tožene stranke delno ugodilo, po 355. členu ZPP izpodbijani del sodbe v točki IV izreka (in posledično točko X izreka, v kateri je vsebovana odločitev o stroških postopka) razveljavilo ter zadevo v tem obsegu vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Takšno odločitev je sprejelo, ker je ocenilo, da bi pritožbeno sodišče, v kolikor bi pomanjkljivosti glede ugotovljenega dejanskega stanja želelo samo odpraviti, moralo ponoviti nekatere že izvedene dokaze, poleg tega pa bi moralo izvesti nove dokaze, s čimer bi po nepotrebnem podaljšalo postopek.

V ponovnem sojenju bo moralo sodišče prve stopnje najprej presoditi, v kakšnem delovnem času je tožeča stranka delala, koliko dela je v posameznih mesecih opravila in ali je za opravljeno delo prejela najmanj minimalno plačo za tarifni razred, v katerega je bilo razporejeno njeno delovno mesto, po kolektivni pogodbi. Iz pogodbe o zaposlitvi, ki jo je tožeča stranka sklenila s prejšnjim delodajalcem (pogodba o zaposlitvi z dne 2. 8. 2004), je - enako kot iz pogodbe o zaposlitvi, ki jo je sklenila s toženo stranko - razvidno, da tožeča stranka dela v neenako razporejenem delovnem času in da je njeno delovno mesto razporejeno v prvi plačni razred V. tarifnega razreda. Tožeči stranki mora biti zagotovljen minimum pravic (plača), kot ji gredo na podlagi kolektivne pogodbe. Glede na dejavnost tožene stranke je treba upoštevati Kolektivno pogodbo gradbenih dejavnosti (Uradni list RS, št. 1/05 in nadalj.) in njeno tarifno pogodbo. Za delo v polnem delovnem času bi tožeča stranka morala prejeti vsaj minimalno plačo za V. tarifni razred. Za nižjo plačo se s toženo stranko ni mogla dogovoriti.

Glede na navedeno in glede na plačo, ki jo je tožeča stranka v spornem obdobju prejela, bo moralo sodišče prve stopnje v ponovljenem sojenju ugotoviti morebitno prikrajšanje. Za ugotovitev prikrajšanja je tožeča stranka predlagala izvedbo sodnega izvedenca finančne stroke. Ta dokazni predlog je sodišče prve stopnje zavrnilo na naroku za glavno obravnavo dne 14. 5. 2012. Če se bo v ponovljenem sojenju kljub temu odločilo za njegovo izvedbo (sodišče na sklep procesnega vodstva ni vezano - tretji odstavek 298. člena ZPP), bi lahko sodnega izvedenca postavilo tudi po uradni dolžnosti, če bi ugotovilo, da po izvedbi dokazov, ki so jih predlagale stranke (tožena stranka), ne more ugotoviti dejstev, ki so pomembna za odločitev (prvi odstavek 34. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih - ZDSS; Uradni list RS, št. 2/04). K temu pritožbeno sodišče še dodaja, da je dokazno breme, da je tožeča stranka prejela vse prejemke (plače), ki ji gredo iz delovnega razmerja, na delodajalcu, torej toženi stranki.(5) Glede stroškov postopka bo moralo sodišče prve stopnje v ponovljenem sojenju upoštevati, da je tožeča stranka v sporu uveljavljala tako nezakonitost odpovedi (prenehanja delovnega razmerja) kot plačilo denarnih terjatev. Vrednost spornega predmeta je izračunala tako, da je vrednosti po obeh vrstah spora seštela. V sporu o prenehanju delovnega razmerja je tožeča stranka uspela, tako da je v tem delu upravičena do povračila vseh utemeljeno priglašenih stroškov postopka (prvi odstavek 154. člena ZPP, prvi odstavek 155. člena ZPP). V zvezi z denarnim tožbenim zahtevkom pa je treba o stroških postopka odločiti glede na (morebitni spremenjeni) uspeh strank v postopku (154. člen ZPP). Pri zakonskih zamudnih obrestih, ki tečejo od prisojenih stroškov postopka, pa je treba upoštevati načelno pravno mnenje občne seje Vrhovnega sodišča RS z dne 13. 12. 2006, da tečejo te obresti šele od poteka roka za prostovoljno izpolnitev, ki ga sodišče določi s sodbo.

Ker v preostalem (odločitev o tožbenem zahtevku za ugotovitev nezakonitosti odpovedi, reintegracijo in reparacijo, za plačilo regresa za letni dopust za leti 2010 in 2011 ter nadomestila za neizkoriščen letni dopust) niso bili podani niti pritožbeni razlogi, ki jih je uveljavljala tožena stranka, niti tisti, na katere se pazi po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo v preostanku zavrnilo in po določbi 353. člena ZPP potrdilo nespremenjeni del izpodbijane sodbe sodišča prve stopnje.

Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo na podlagi tretjega odstavka 165. člena ZPP.

1. Ob pomanjkanju procesne legitimacije se načelno tožbeni zahtevek zavrne kot neutemeljen. Odločitev o zavrženju tožbe zato ni pravilna, vendar ni pod pritožbo in je pritožbeno sodišče ni presojalo (prvi odstavek 350. člena ZPP).

2. Sodba VS RS opr. št. VIII Ips 276/2008 z dne 25. 10. 2010, sodba opr. št. VIII Ips 170/2009 z dne 11. 1. 2011. 3. Sodba in sklep VR RS opr. št. VIII Ips 559/2007 z dne 17. 6. 2008. 4. Odločba US RS opr. št. Up-63/03 z dne 27. 1. 2005. 5. Sodba VDSS opr. št. Pdp 1022/2011 z dne 19. 4. 2012, sklep VDSS opr. št. Pdp 560/2011 z dne 3. 4. 2012, sodba VDSS opr. št. Pdp 932/2011 z dne 11. 11. 2011.