Jedro

Tožnik je v predmetni zadevi vložil tožbo zaradi molka organa, kar predstavlja glavno zahtevo tožnika v upravnem postopku. Zahteva za povrnitev stroškov v upravnem postopku pa predstavlja akcesorno zahtevo. Glede na to, da tožnik vztraja le še pri akcesorni zahtevi, torej pri zahtevi za povrnitev stroškov postopka, je dejansko prišlo do umika tožbe glede glavne zahteve, ta pa je bila zahteva za izdajo odločbe.

Izrek

Postopek se ustavi.

Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške postopka v znesku 331,53 EUR v roku 15 dni od vročitve tega sklepa, od poteka tega roka dalje do plačila, z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

Tožeča stranka je 25. 11. 2014 pri tukajšnjemu sodišču vložila tožbo zoper odločbo Davčnega urada Brežice DT 0610-241/2012-10 (03-220-08) z dne 25. 2. 2013 o dodatni odmeri dohodnine tožniku zaradi molka pritožbenega organa saj ta o pritožbi tožnika ni odločil. V postopku je pritožbeni organ sodišče v odgovoru na tožbo obvestil, da je Ministrstvo za finance 30. 12. 2014 odločilo o pritožbi tožnika in izdalo odločbo DT-499-04-17/2013-3 s katero je pritožbo zavrnilo.

Med postopkom je tožnik naslovno sodišče z vlogo z dne 19. 1. 2015 obvestil, da je prejel odločbo pritožbenega organa in tako tožba zaradi molka tega organa ni več potrebna, zato utesnjuje svoj tožbeni zahtevek in vztraja samo še na stroškovnem delu tožbenega zahtevka, ter priglaša stroške postopka. Tožnik meni, da je bila tožba potrebna, saj brez nje tožena stranka še ne bi odločila o pritožbi tožnika.

Sodišče ugotavlja, da je tožnik v predmetni zadevi vložil tožbo zaradi molka organa na podlagi tretje alineje prvega odstavka 33. člena v zvezi z drugim odstavkom 28. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1), kar predstavlja glavno zahtevo tožnika v upravnem postopku. Zahteva za povrnitev stroškov v upravnem postopku pa predstavlja akcesorno zahtevo. Glede na to, da tožnik vztraja le še pri akcesorni zahtevi, torej pri zahtevi za povrnitev stroškov postopka, je dejansko prišlo do umika tožbe glede glavne zahteve, ta pa je bila zahteva za izdajo odločbe (tretja alineja prvega odstavka 33. člena ZUS-1). V prvem odstavku 39. člena ZUS-1 je določeno, če v primeru molka upravni organ izda upravni akt in tožnik v roku 15 dni ne sporoči sodišču, da vztraja pri tožbi ali jo razširja na spremenjen ali nov upravni akt (drugi odstavek 39. člena ZUS-1), sodišče na podlagi tretjega odstavka 39. člena ZUS-1 s sklepom postopek ustavi ter odloči o povrnitvi stroškov postopka. Glede na navedeno, je sodišče na podlagi tretjega odstavka 39. člena ZUS-1 postopek ustavilo.

Izrek o stroških temelji na 25. členu ZUS-1. Na podlagi petega odstavka 25. člena ZUS-1 v primeru, če sodišče postopek ustavi po tretjem odstavku 39. člena ZUS-1, ker je organ izdal upravni akt, s katerim je bilo dokončno odločeno o tožnikovi pravici, obveznosti ali pravni koristi, tožnik pa pri tožbi ne vztraja, sodišče odloči o stroških postopka po prvem odstavku tega člena ZUS-1. Če sodišče na podlagi prvega odstavka 25. člena ZUS-1 v upravnem sporu odloča o pravici, obveznosti ali pravni koristi, odloči o stroških postopka po določbah Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Na podlagi 155. člena ZPP sodišče pri odločanju o tem, kateri stroški naj se povrnejo stranki upošteva samo tiste stroške, ki so bili potrebni. Kateri stroški so potrebni in koliko znašajo odloči sodišče po skrbni presoji vseh okoliščin. Sodišče je stroške odmerilo na podlagi predloženega stroškovnika in pri tem izhajalo iz vrednosti spornega predmeta. Sodišče je uporabilo odvetniško tarifo, določeno v Zakonu o odvetniški tarifi (ZOdvT) in tožniku glede na vrednost spornega predmeta v višini 4.033,10 EUR priznalo stroške po tar. št. 3100 v višini 230,10 EUR, po tar. št. 6002 v višini 2,3 EUR, vse povečano za DDV v višini 22% v znesku 51,13 EUR in stroške sodne takse v višini 48,00 EUR, kar znaša skupaj 331,53 EUR. Na podlagi drugega odstavka 36. člena Zakona o sodnih taksah (ZST-1) je tožnik upravičen do povrnitve sodne takse, ki jo je plačal, ker je v postopku uspel. Tožena stranka je tako tožniku dolžna povrniti stroške postopka v znesku 331,53 EUR.

Na podlagi 2. točke prvega odstavka 46. člena ZUS-1 v pripravljalnem postopku o umiku tožbe odloča predsednik senata.