Jedro

Pomembno je, ali sta tožnika pri uveljavljanju in varstvu svojih pravic morda prekoračilo mejo dopustnega in pri tem storila kršitev, ki je bila razlog za odpoved pogodbe o zaposlitvi.

Izrek

Reviziji se ugodi, sodbi sodišča druge in prve stopnje se razveljavita in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Odločitev o revizijskih stroških se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Tožena stranka je tožnikoma izredno odpovedala pogodbo o zaposlitvi, ker naj bi v nasprotju z načelom lojalnosti do delodajalca o svojih neutemeljenih zahtevkih zoper delodajalca iz naslova pravic intelektualne lastnine neposredno in hkrati z delodajalcem obvestila tudi njegove poslovne partnerje. S tem naj bi naklepno ali vsaj iz hude malomarnosti huje kršila zakonsko in pogodbeno določeno prepoved škodljivega ravnanja iz 35. člena Zakona o delovnih razmerjih (v nadaljevanju ZDR) in 11. člena pogodbe o zaposlitvi, kar predstavlja razlog za izredno odpoved iz druge alineje prvega odstavka 111. člena ZDR.

2. Sodišče prve stopnje je izredni odpovedi z dne 17. 4. 2012 kot nezakoniti razveljavilo, pogodbi o zaposlitvi pa razvezalo s 15. 10. 2012. Toženi stranki je naložilo priznanje pravic iz delovnega razmerja za čas od prenehanja delovnega razmerja do 15. 10. 2012 ter plačilo odškodnine po 118. členu ZDR. Kot nesporno je ugotovilo, da sta idejo oziroma izum za obliko in funkcionalnost pokrovčka oziroma žličke, podala tožnika. Kasneje so potekali dogovori o prevzemu izuma, vendar do dogovora o tem in izplačilu nagrade ni prišlo, tožena stranka pa je izum uporabila, ga posredovala svojemu poslovnemu partnerju, ki je pričel s prodajo izdelka, ki temelji na izumu tožnikov. Tožnika sta z dopisom z dne 16. 3. 2012 od tožene stranke zahtevala prenehanje kršenja pravic iz patenta, odpoklic predmetov kršitve iz gospodarskih tokov ter povračilo nastale škode. Dopis je bil v vednost poslan tudi poslovnim partnerjem v Sloveniji in tujini. Sodišče je presodilo, da sta tožnika imela zakonit interes zaščititi svoje pravice, ki izhajajo iz intelektualne lastnine, s tem, ko sta sporni dopis poslala tudi poslovnim partnerjem tožene stranke, pa sta krnila pravico tožene stranke do časti in dobrega imena. Tožena stranka ni ustrezno varovala pravic izuma, ki sta ga ustvarila tožnika in jima ni izplača nagrade. Pred začetkom uporabe izuma tožena stranka ni varovala interesa tožnikov niti uredila premoženjskega razmerja, zato ne more pričakovati, da tožnika ne bi smela uporabnika izuma in tiste, ki izum tržijo oziroma nameravajo tržiti, opozoriti na spornost uporabe in prodaje izdelkov, ki temeljijo na izumu. Ocenilo je, da je pravica tožnikov do zavarovanja legitimnih interesov iz izuma, močnejše od od pravice delodajalca do varovanja dobrega imena oziroma ugleda. Zato sodišče tudi ni uporabilo določbe 35. člena ZDR. Pri odmeri odškodnine tožniku A. H. je sodišče upoštevalo njegov poklic, s katerim ni težje zaposljiv, da je bil pri toženi stranki zaposlen 10 let, da ima dva mladoletna otroka ter da je imel registrirano dejavnost samostojnega podjetnika, ki jo je po odpovedi ukinil. Pri tožniku B. N. pa je upoštevalo, da glede na poklic prav tako ne predstavlja težko zaposljive osebe, da je oče treh šolajočih otrok in da ima pri toženi stranki 28 let delovne dobe.

3. Sodišče druge stopnje je pritožbo tožene stranke zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Strinjalo se je z dejanskimi ugotovitvami in pravno presojo prvostopnega sodišča. Pri tem je navedlo tudi, da se tožena stranka ne more sklicevati na kršitev lojalnosti do delodajalca oziroma na to, da bi se tožnika skladno s 35. členom ZDR morala vzdržati ravnanj, ki so bila v nasprotju s poslovnimi interesi in so materialno škodovala toženi stranki. Tožnika glede na naravo dela, ki sta ga opravljala niti nista mogla ravnati v nasprotju s 35. členom ZDR, saj v sklopu delovnih zadolžitev nista bila poklicno in tehnično usposobljena za izum, ki sta ga dejansko ustvarjala izven delovnega časa.

4. Zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje vlaga tožena stranka revizijo zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Navaja, da je prvostopno sodišče izhajalo iz predpostavke, da sta tožnika v času spornega dopisa že razpolagala s pravico do intelektualne lastnine, kar pa ni odraz resničnega dejanskega stanja. Tožnika patenta nista pridobila že 31. 5. 2011 temveč šele 31. 5. 2012 (ki je bil kasneje razglašen za ničnega), sodišče druge stopnje pa se do pritožbenih navedb v zvezi s tem ni izreklo, s čimer je kršilo določbo 360. člena v zvezi s 350. členom Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Izključnost uporabe izuma ter preprečitev uporabe izuma tretjim osebam se pridobijo šele z dnem vpisa patenta v register. V času pošiljanja izuma je tako obstajala le pravica tožene stranke do dobrega imena, ki je bila nedvomno kršena. Izum je bil ustvarjen v okviru projekta, ki se je izvajal kot del delovnih nalog pri toženi stranki kot delodajalcu. Tožnika sta z dnem, ko je tožena stranka pričela uporabljati izumljeni produkt, pridobili pravico zahtevati denarno nagrado oziroma premoženjsko pravico, na obstoj katere pa sporni dopis ni imel nobenega vpliva. Sodišče prve stopnje je v nasprotju z dejstvi in izvedenimi dokazi zaključilo, da je sporni dopis vplival na distribucijo izdelka na tuje trge, saj se predmetni produkt ne na Hrvaškem ne v Srbiji ni tržil ter distributerja z izdelkom nista bila seznanjena. Tožnika sta sporni dopis posredovali tretjim osebam kljub dejstvu, da je med strankami obstajal spor o vrsti izuma, o prevzemu izuma ter plačilih v zvezi z izumom, kar je predstavljalo prekomeren poseg in nedopustno ravnanje. Za varovanje premoženjskih interesov bi zadoščal že dopis poslan toženi stranki, nikakor pa ne poslovnim partnerjem. Tožnika sta ravnala nedopustno in v nasprotju s 35. členom ZDR. Nepravilno in neutemeljeno je sodišče odmerilo tudi odškodnino, izpodbijane sodbe pa v tem delu tudi ni mogoče preizkusiti. Sodišče zgolj našteva okoliščine, ki naj bi jih upoštevalo pri odmeri, ne pojasni pa, kako in v kakšni meri je posamezna okoliščina vplivala na višino.

5. Tožeči stranki sta na revizijo odgovorili in predlagata, da jo revizijsko sodišče zavrne kot neutemeljeno.

6. Revizija je utemeljena.

7. Revizija je izredno pravno sredstvo zoper pravnomočno sodbo, izdano na drugi stopnji (prvi odstavek 367. člen ZPP). Revizijsko sodišče preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni (prvi odstavek 371. člena ZPP).

8. Po določbi druge alineje 111. člena ZDR delodajalec odpove delovno razmerje delavcu, če ta naklepoma ali iz hude malomarnosti huje krši pogodbene ali druge obveznosti iz delovnega razmerja. Tožena stranka je tožnikoma očitala kršitev obveznosti iz 35. člena ZDR in 11. člena pogodbe o zaposlitvi. Gre za obveznosti, ki sta opredeljeni podobno, ne pa povsem enako: po ZDR gre za obveznost delavca, da se vzdrži vseh ravnanj, ki glede na naravo dela, ki ga opravlja pri delodajalcu, materialno ali moralno škodujejo ali bi lahko škodovala poslovnim interesom delodajalca; po pogodbi pa gre za obveznost, vzdržati se vseh ravnanj, ki glede na naravo dela, ki ga opravlja ter glede na naravo dejavnosti delodajalca, materialno ali moralno škoduje, ali bi lahko škodovala interesom delodajalca. V obeh primerih gre za prepoved škodljivega ravnanja, torej vsakršnega ravnanja, ki materialno ali moralno škoduje ali bi lahko škodovalo poslovnim (ne pa katerimkoli) interesom delodajalca.

9. Ravnanje, s katerim naj bi tožnika storila očitano kršitev, je dopis z dne 16. 3. 2012, s katerim sta od tožene stranke zahtevala prenehanje kršenja pravic iz patenta, odpoklic predmetov kršitve iz gospodarskih tokov ter povračilo nastale škode in ki je bil v vednost poslan tudi poslovnim partnerjem v Sloveniji in tujini. Dejansko pa se očitek nanaša le na to, da sta tožnika (oziroma v njunem imenu njun odvetnik) dopis poslala tudi poslovnim partnerjem v Sloveniji in tujini. Dejstvo, da je obstajal med strankami spor o uporabi izuma in plačilom zanj, ni bil razlog za odpoved, kot tudi ne dejstvo, da sta sporni dopis poslala toženi stranki.

10. Glede na razlog odpovedi je zmotna utemeljitev sodišča prve stopnje (točka 16 obrazložitve prvostopne sodbe), da „ni uporabilo določbe 35. člena ZDR“. Moralo bi jo, saj je gre za presojo ravno tega, ali sta tožnika ravnala v nasprotju z obveznostjo, določeno v tej zakonski določbi. Zmotna je tudi utemeljitev sodišča druge stopnje (točka 10 obrazložitve izpodbijane sodbe), da se tožena stranka ne more sklicevati na to, da „sta tožnika kakorkoli kršila lojalnost do delodajalca oziroma, da bi se morala skladno z določbo 35. člena ZDR v zvezi s spornim izumom vzdržati vseh ravnanj, ki so bila v nasprotju s poslovnimi interesi in so materialno škodovala toženi stranki“.

11. Sodišče prve stopnje se je opredeljevalo do vprašanj, povezanih z vsebino spora med strankami o tem, za kakšen izum gre in kakšne so pravice in obveznosti tožene stranke kot delodajalca in tožnikoma kot izumiteljema. Torej do vprašanj, ki za presojo zakonitosti odpovedi pogodb o zaposlitvi niso pomembne in tudi niso bile predmet delovnega spora. Ni dvoma, da sta imela tožnika pravico varovati svoje interese v zvezi s spornim izumom, za katere sta menila, da so jima kršene, tudi ob upoštevanju dejstva, da ga je tožena stranka uporabila (izkoriščala), ne da bi bila prej urejena razmerja z (nespornima) izumiteljema oziroma avtorjema. Vendar pa to ne pomeni, da bi to lahko storila tako, da bi ob tem škodovala poslovnim interesom tožene stranke, torej z ravnanjem v nasprotju z obveznostjo iz 35. člena ZDR. Ne gre za tehtanje „med dvema, z Ustavo varovanima pravicama - pravice iz ustvarjalnosti tožečih strank in pravico do osebnega dostojanstva tožene stranke“. Nenazadnje tožena stranka tožnikoma poseganja v njeno pravico do časti in dobrega imena iz 34. člena Ustave niti ni očitala. Ni pa sprejemljivo stališče, da bi delavec pri varovanju svojih sicer legitimnih interesov lahko ravnal tako, da bi (materialno ali moralno) škodoval poslovnim interesom delodajalca.

12. Razmerja med strankami v zvezi z izumom so bila sporna, predvsem tudi glede vprašanja kdo in kakšne materialne pravice pripadajo kateri od strank. Ob reševanju spora sta tožnika naslovila na toženo stranko dopis, s katerim sta želela (za)varovati pravice, ki naj bi jima po njunem mnenju pripadale. Tako ravnaje tudi po navedba tožene stranke še v reviziji ni vprašljivo in predvsem tudi ni bil razlog za odpoved pogodbe o zaposlitvi. Odpovedni razlog je bil v ravnanju tožnikov, da sta dopis poslala v vednost tudi poslovnim partnerjem tožene stranke. To ravnanje je tožena stranka štela kot ravnanje v nasprotju s prepovedjo iz 35. člena ZDR, kar naj bi pomenilo naklepoma ali iz hude malomarnosti storjeno hujšo kršitev obveznosti iz delovnega razmerja po drugi alineji prvega odstavka 111. člena ZDR.

13. Sodišče bi moralo najprej presoditi, ali je oziroma ali bi lahko očitano ravnanje tožnikov materialno ali moralno škodovalo poslovnim interesom tožene stranke. Če je odgovor na to vprašanje pozitiven, je treba presoditi, ali je tako ravnanje mogoče opredeliti kot hujšo kršitev obveznosti ter, ali je je bila taka kršitev storjena naklepoma ali iz hude malomarnosti. Ne gre za to, da sta tožnika dopis sestavila in poslala nedvomno lahko le naklepno: z namenom varstva svojih pravic v zvezi z izumom. Gre za namen ali hudo malomarnost v zvezi z očitano kršitvijo: materialno ali moralno škodovati poslovnim interesom tožene stranke.

14. Ker se je sodišče zaradi zmotnega materialno pravnega izhodišča ukvarjalo z ugotavljanjem in presojo dejanskih okoliščin, ki za odločitev niso odločilne, dejansko stanje ni bilo popolno ugotovljeno. Zato je revizijsko sodišče reviziji ugodilo, sodbi sodišča druge in prve stopnje razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Sodišče prve stopnje bo moralo ob upoštevanju zgoraj navedenih izhodišč in v okviru predmeta spora ugotoviti tiste dejanske okoliščine, ki so odločilne za presojo o zakonitosti odpovedi in nato ponovno odločiti o tožbenem zahtevku.

15. Glede na zgoraj navedene razloge se revizijsko sodišče ne opredeljuje posebej do zatrjevanih bistvenih kršitev določb postopka. Po eni strani zato, ker deloma pomenijo predvsem uveljavljanje nedovoljenega revizijskega razloga zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (tretji odstavek 370. člena ZPP). Predvsem pa zato, ker se nanašajo na pomanjkljivosti postopka in izpodbijane sodbe v zvezi z dejanskimi ugotovitvami in obrazložitvijo glede vprašanj, ki za odločitev sploh niso bistvena. Kdo ima prav v sporu o pravicah in obveznostih iz izuma za odločitev o zakonitosti odpovedi ni odločilno. Pomembno je le, ali sta tožnika pri uveljavljanju in varstvu svojih pravic morda prekoračila mejo dopustnega in pri tem storila kršitev, ki je bila razlog za odpoved pogodbe o zaposlitvi.

16. Ker je revizijsko sodišče razveljavilo izpodbijano in prvostopno sodbo in zadevo vrnilo v nov postopek, se tudi do revizijskih navedb glede odločitve o odškodnini zaenkrat ne opredeljuje.

17. Izrek o revizijskih stroških je v skladu s tretjim odstavkom 165. člena ZPP.