Jedro

Tožena stranka je tožnikoma podala izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi po 2. alineji prvega odstavka 111. člena ZDR. Tožnikoma je očitala, da sta v z nasprotju z načelom lojalnosti do delodajalca preko svojega pooblaščenca z dopisom obvestila poslovne partnerje družbe, da se odpokliče prodaja artiklov, povezanih z njunimi pravicami iz intelektualne lastnine, zaradi česar sta huje kršila pogodbene obveznosti in prepoved škodljivega ravnanja iz določbe 35. člena ZDR. Ker sta tožnika z dopisom preko pooblaščenca hotela le zaščititi svoje pravice, ki so izhajale iz izuma, povezanega z idejo o pritrdilnem elementu za manipulacijo z zalogovnikom surovine, ki se je nanašal na sporni produkt, očitana kršitev ni podana, zato je izpodbijana izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi nezakonita.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo ugotovilo, da je izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi, ki jo je tožena stranka dne 17. 4. 2012 podala prvotožniku A.A., nezakonita in se razveljavi (I. točka izreka); ugotovilo je, da je prvotožniku prenehalo delovno razmerje pri toženi stranki dne 15. 10. 2012 (II. točka izreka); toženi stranki je naložilo, da je dolžna prvotožnika za čas od nezakonitega prenehanja delovnega razmerja do 15. 10. 2012 prijaviti v zavarovanje pri matični evidenci ZPIZ, mu za navedeno obdobje priznati delovno dobo ter mu obračunati bruto plačo za čas od nezakonitega prenehanja delovnega razmerja do 15. 10. 2012, mu po plačilu davkov in prispevkov za socialna zavarovanja izplačati neto plačo, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od dneva zapadlosti posameznega neto mesečnega zneska plače dalje do plačila, ter mu priznati in izplačati vse druge pravice in denarne prejemke iz delovnega razmerja, vse v roku 8 dni, da ne bo izvršbe (III. točka izreka); toženi stranki je naložilo, da je dolžna prvotožniku obračunati odškodnino v višini 10.218,42 EUR, od nje obračunati in plačati davke in prispevke za socialna zavarovanja ter prvotožniku izplačati neto znesek v 8 dneh, da ne bo izvršbe (IV. točka izreka); Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi, ki jo je tožena stranka dne 17. 4. 2012 podala drugotožniku B.B., nezakonita in se razveljavi (V. točka izreka); ugotovilo je, da je drugotožniku prenehalo delovno razmerje pri toženi stranki dne 15. 10. 2012 (VI. točka izreka); toženi stranki je naložilo, da je dolžna drugotožnika za čas od nezakonitega prenehanja delovnega razmerja do 15. 10. 2012 prijaviti v zavarovanje pri matični evidenci ZPIZ, mu za navedeno obdobje priznati delovno dobo ter mu obračunati bruto plačo za čas od nezakonitega prenehanja delovnega razmerja do 15. 10. 2012, mu po plačilu davkov in prispevkov za socialna zavarovanja izplačati neto plačo, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od dneva zapadlosti posameznega neto mesečnega zneska plače dalje do plačila, ter mu priznati in izplačati vse druge pravice in denarne prejemke iz delovnega razmerja, vse v roku 8 dni, da ne bo izvršbe (VII. točka izreka); toženi stranki je naložilo, da je dolžna drugotožniku obračunati odškodnino v višini 14.687,82 EUR, od nje obračunati in plačati davke in prispevke za socialna zavarovanja ter drugotožniku izplačati neto znesek v 8 dneh, da ne bo izvršbe (VIII. točka izreka). V skladu z uspehom v sporu je odločilo, da je tožena stranka dolžna tožnikoma povrniti stroške postopka v višini 2.791,92 EUR, v primeru zamude skupaj z zamudnimi obrestmi, vse v roku 8 dni (IX. točka izreka).

Tožena stranka se je pritožila zoper sodbo iz vseh pritožbenih razlogov po določbi prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/1999 in spremembe), ki se v skladu z določbo 19. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1, Ur. l. RS, št. 2/2004 in spremembe) uporablja tudi v sporih pred delovnim sodiščem. Sodišče je pri sprejeti sodbi izhajalo iz predpostavke, da sta tožnika z dopisom z dne 16. 3. 2012 želela zaščititi svoje pravice, ki izhajajo iz intelektualne lastnine. Takšna ugotovitev je zmotna. Tožnika navedenega dne nista imela pridobljene patentne pravice, temveč šele z dnem 31. 5. 2012. Tožena stranka je imela pravico do varovanja dobrega imena, saj je imela zaradi navedenega dopisa škodo. Sodišče bi moralo upoštevati, da izum, ki sta ga tožnika ustvarila, ni pravno varovana pravica. Po samem zakonu je patentna prijava tajna, pri čemer kot delodajalec v predvidenem postopku pred poravnalnim svetom ni uspela izvedeti za njeno vsebino. Tožena stranka je dne 10. 6. 2011 na delovnem mestu in nato s priporočeno pošto dne 13. 6. 2011 oziroma 28. 6. 2011 obvestila oba tožnika, da je prevzela služben izum. To pomeni, da je skladno z določbo 8. člena Zakona o pravicah industrijske lastnine iz delovnega razmerja (ZPILDR-UPB2, Ur. l. RS, št. 15/2007) v spornem primeru pridobila vse pravice na izumu. Sodišče je zato zmotno tehtalo med pravicama obeh strank, saj je takrat obstajala le pravica tožene stranke do varovanja svojega dobrega imena. Ne strinja se z ugotovitvijo v sodbi, da bi morala pred plasiranjem izdelka na tržišče preko svojih poslovnih partnerjev urediti razmerja skladno z določbo 7. člena ZPIDLR. Iz vsebine patentnih zahtev ne izhaja nobena nova izvedba, zaradi česar meni, da patent ne bi uspešno prestal mednarodnega preizkusa. Tožena stranka je pravočasno prevzela izum, pri čemer je določitev višine morebitne odmene vprašljiv. Sodišče ne bi smelo šteti okoliščine, ki se nanaša na plačilo odmene za izum, za odločilno dejstvo v tem sporu. Tudi sicer od izuma ni imela nobene gospodarske koristi. Tožnikoma je bila zaradi ustvaritve izuma dolžna plačati le pripadajočo plačo iz delovnega razmerja. Poleg tega je obstoj pravic, ki izhajajo iz patenta, med strankama sporen in bo razrešen v drugih postopkih. Tožena stranka se ne strinja tudi z višino odškodnine, ki je bila priznana vsakemu tožniku zaradi sodne razveze in nevrnitve nazaj na delo. Tožena stranka v dopolnitvi pritožbi navaja novo dejstvo, za katerega je izvedela šele po pritožbenem roku, da je pristojen organ, Urad RS za intelektualno lastnino razglasil sporen izum za ničnega. Odločba o tem je bila izdana 8. 11. 2012, tožena stranka pa je to ugotovila 12. 12. 2012. V tej zvezi prilaga ustrezne lastninske dokaze. Zato predlaga, da pritožbeno sodišče spremeni izpodbijano sodbo tako, da zahtevke obeh tožnikov v celoti zavrne, oziroma da sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Tožnika v odgovoru na pritožbo navajata, da je sodišče v sporu pravilno razsodilo. Menita, da sta imela v času postopka zaradi pridobitve patentne pravice nad izumom pravico zahtevati prenehanje kršitev tožene stranke v zvezi s trženjem izuma. Tožnika nista ščitila samo navedenega izuma, temveč tudi blagovno znamko „ … “, ki jo je tožena stranka neposredno kopirala od njiju. Ne drži navedba, da je za vsebino patentne prijave zvedela šele po podani izredni odpovedi, saj sta o tem obvestila pristojno delavko C.C. že v sredini meseca marca 2011. Tožena stranka ni predložila ustrezne dokumentacije, ki bi omogočila obravnavanje zadeve pred poravnalnim svetom. Tožena stranka je v tožbi pred upravnim sodiščem navedla, da bi moral začeti teči trimesečni rok za odločitev o izumu od 22. 3. 2012 dalje. Poleg tega je potrebno upoštevati dejstvo, da se je tožena stranka pogajala z njima o sklenitvi licenčne pogodbe, zaradi česar se zmotno zavzema v pritožbi, da o patentu ni vedela ničesar. V tej zvezi sta pogajanja potrdila D.D. in E.E.. Tožena stranka je tako zaradi zamude procesnih rokov po določbah ZPILDR izgubila možnost, da bi v zadevi razglasila izum kot služben. Tožnika sta upravičeno pričakovala, da bo tožena stranka v zvezi z izumom odločila o ustrezni odmeni oziroma nagradi. Sodišče ni presojalo vprašanja, če je bila tožena stranka dolžna plačati nagrado, temveč dejstvo, da v primeru, če bi šlo za služben izum, da bi bila tožnika upravičena do ustrezne nagrade. C.C. se je v izpovedbi sklicevala na notranji akt, po katerem se prizna delavcem nagrada za služben izum. Tožnika v zvezi z dopolnitvijo pritožbe navajata, da sta, ne glede na kasneje ugotovljeno ničnost patenta, takrat ravnala pravilno, saj sta hotela samo zaščititi svoje pravice v zvezi z izumom, ki v ničemer ne vplivajo na obravnavanje patenta. Zato predlagata, da pritožbeno sodišče zavrne pritožbo tožene stranke in v celoti potrdi izpodbijano sodbo.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo sodbo v mejah pritožbenega izpodbijanja in po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka ter na pravilno uporabo materialnega prava (drugi odstavek 350. člena ZPP). Po takšnem preizkusu je ugotovilo, da vsebuje izpodbijana sodba v odločilnih dejstvih pravilne dejanske in pravne razloge. Sodišče prve stopnje je na ugotovljeno dejansko stanje tudi pravilno uporabilo materialno pravo. Poleg tega tako v zvezi z izvedenim postopkom kot z izdano sodbo ni storilo nobene bistvene postopkovne kršitve, na katere je opozorila pritožba in na katere je moralo pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti. Zato pritožbeno sodišče na pritožbene navedbe tožene stranke še odgovarja: Iz izvedenih dokazov je razvidno, da je tožena stranka dne 17. 4. 2012 izredno odpovedala tožnikoma pogodbo o zaposlitvi in sicer prvotožniku A.A. na delovnem mestu vodje vzdrževanja, drugotožniku B.B. pa na delovnem mestu vzdrževalca, iz odpovednega razloga po 2. alinei prvega odstavka 111. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS, št. 42/2002 in spremembe).

Tožena stranka je tožnikoma očitala, da sta v z nasprotju z načelom lojalnosti do delodajalca preko svojega pooblaščenca z dopisom z dne 16. 3. 2012 obvestila poslovne partnerje družbe, da se odpokliče prodaja artiklov, povezanih z njunimi pravicami iz intelektualne lastnine, zaradi česar sta huje kršila pogodbene obveznosti in prepoved škodljivega ravnanja iz določbe 35. člena ZDR. Tožnika sta z očitanimi kršitvami izkazala izredno slab odnos do delodajalca, zlasti pa do njegovih naporov za obstoj na trgu z razvojem novih produktov in tržnih kanalov v času gospodarske krize. Iz teh razlogov je prišlo do porušenega medsebojnega zaupanja, zaradi česar nadaljevanje delovnega razmerja z obema tožnikoma ni bilo več možno.

Sodišče prve stopnje je preizkusilo izpodbijani odpovedi in ugotovilo, da za njuno podajo ni bilo izkazanih utemeljenih razlogov. Glede na to, da tožnika nista imela več interesa delati pri toženi stranki, je skladno z določbo 118. člena ZDR odločilo o sodni razvezi pogodbe in tožnikoma priznalo delovno razmerje do dne 15. 10. 2012. V tej zvezi je tožnikoma prisodilo odškodnino kot odmeno zaradi nereintegracije k toženi stranki in sicer prvotožniku šest, drugotožniku pa devet povprečnih plač. Pri določitvi višine tako priznane odškodnine je sodišče prve stopnje izhajalo iz okoliščin in kriterijev, na katere sta se sklicevala tožnika, oziroma jih je ugotovilo v dokaznem postopku.

Pritožbeno sodišče soglaša z ugotovitvami v izpodbijani sodbi, da sta tožnika z dopisom z dne 16. 3. 2012 preko pooblaščenca hotela zaščititi svoje pravice, ki so izhajale iz izuma, povezanega z idejo o pritrdilnem elementu za manipulacijo z zalogovnikom surovine, ki se je nanašal na produkt „Čaj na poti 1001 cvet“ (v nadaljevanju projekt). Med strankami ni sporno, da je informacijo in idejo o začetku projekta podala prvotožniku direktorica profitnega centra C.C.. V nadaljevanju je prvotožnik pritegnil v sodelovanje drugotožnika, ki sta izdelala model pokrovčka z žličko in takšen izum predložila navedeni direktorici. Kasneje so potekali pogovori o prevzemu izuma oziroma patenta, vendar med strankami ni prišlo do soglasja o tem, ali gre v zadevi za služben ali prost izum skladno z določbami ZPILDR. Pritožbeno sodišče sprejema ugotovitev v izpodbijani sodbi, da bi morala tožena stranka, ne glede na spor o vrsti izuma, počakati z njegovo uporabo oziroma trženjem ter odločiti skladno z določbami 18. in 19. člena ZPILDR tako o nagradi kot odkupu izuma. Zato sta lahko takrat tožnika upravičeno reagirala, saj sta z dopisom z dne 16. 3. 2012 hotela le zaščititi svoje pravice in interese, ki so izhajali iz izuma. To pa je v sporu za presojo utemeljenosti odpovednih razlogov odločilnega pomena.

Poleg tega na takšno ugotovitev ne more vplivati okoliščina, na katero se sklicuje tožena stranka, da je oba tožnika v mesecu juniju 2011 obvestila o prevzemu izuma, saj je bilo ves čas sporno, ali je šlo v zadevi za služben ali prost izum. Tudi nima nobene teže odločitev Urada RS za varstvo intelektualne lastnine z dne 31. 5. 2012 o podelitvi patenta oziroma kasnejša ugotovitev o njegovi ničnosti, saj je potrebno pri oceni kršitev delovnih obveznosti obeh tožnikov izhajati iz dejstva, da takšnih odločitev do podanih izpovedi še ni bilo, zaradi česar so bile njune pravice o varovanju izuma še odprte. Zato se tožena stranka ne more sklicevati na to, da sta tožnika kakorkoli kršila lojalnost do delodajalca, oziroma da bi se morala skladno z določbo 35. člena ZDR v zvezi s spornim izumom vzdržati vseh ravnanj, ki so bila v nasprotju s poslovnimi interesi in so materialno škodovala toženi stranki. Nenazadnje pa je za presojo kršitev tudi pomembno, da tožnika glede na naravo dela, ki sta ga opravljala pri toženi stranki (vodja vzdrževanja oziroma vzdrževalec), niti nista mogla ravnati v nasprotju z določbo 35. člena ZDR, saj v sklopu delovnih zadolžitev nista bila tako poklicno kot tehnično usposobljena za izum, ki sta ga po izpovedbah dejansko ustvarjala izven delovnega časa. Zato pritožbeno sodišče v celoti pritrjuje odločitvi v izpodbijani sodbi, da tožena stranka v spornem primeru ni imela izkazanih tako dejanskih kot pravnih razlogov, da je tožnikoma podala izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo tudi višino odškodnine, ki jo je sodišče prve stopnje priznalo tožnikoma v zvezi z odločitvijo o sodni razvezi obeh pogodb po določbi 118. člena ZDR. Sodišče prve stopnje je tožnikoma iz tega naslova pravilno odmerilo odškodnino in sicer prvotožniku v višini šestih povprečnih plač, to je skupaj 10.218,42 EUR, drugotožniku pa v višini devetih povprečnih plač, to je skupaj 14.687,82 EUR. Glede tega se sicer pritožba zgolj pavšalno sklicuje, da odločitev o prisojenih odškodninah ni dovolj obrazložena. Vendar po ugotovitvi pritožbenega sodišča temu ni tako, saj je sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi obsežno obrazložilo kriterije in okoliščine, ki jih je ugotovilo v dokaznem postopku, in ki so predstavljali podlago za sprejeto odločitev.

Zato je pritožbeno sodišče zavrnilo pritožbo in v celoti potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

Pritožbeno sodišče o pritožbenih stroških ni odločalo, ker jih tako tožena stranka v pritožbi kot tožnik v odgovoru na pritožbo nista priglasila.