Jedro

Vrhovno sodišče je v zadevi II Ips 195/2010 že zavzelo stališče, da v določenih primerih ni mogoče popolnoma ločiti mnenja od dejstev in da je v tovrstnih primerih bistvenega pomena ugotovitev, da je imel toženec zaničevalni namen. Takšno stališče sta v obravnavani zadevi zadevi zavzeli tudi sodišči prve in druge stopnje. Vrhovno sodišče je tako ocenilo, da tožeča stranka ni izkazala obstoja pogojev za dopustitev revizije, zato je predlog kot neutemeljen zavrnilo (drugi odstavek 367. c člena ZPP).

Izrek

Predlog se zavrne.

Tožeča stranka sama krije svoje stroške tega postopka.

Obrazložitev

1. Tožeča občina je od sodišča zahtevala, naj razsodi, da ji je toženec dolžan plačati odškodnino v znesku 20.000 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ker je s stališči, ki so bila objavljena v časopisu A. 11. 3. 2009, posegel v njeno pravico do ugleda in dobrega imena.

2. Sodišče prve stopnje je tožbeni zahtevek zavrnilo. Ugotovilo je, da med pravdnima strankama ni bilo sporno, da je toženec podal izjavo, ki je bila povzeta v članku v A., da je tožeča stranka vpletla investitorje v posle, ki so v nasprotju z voljo lokalnega prebivalstva, da bi ti predvideni posegi v prostor nepopravljivo škodili bivanjskemu okolju in naravnim danostim in da zato tudi preti, da nikoli ne bodo uresničeni, zaradi česar utegne investitorjem nastati velika izguba. Sodišče je ocenilo, da sta tako tožeča stranka kot toženec javno izpostavljena subjekta, da je šlo za izražanje toženca v okviru civilne iniciative o vprašanjih, ki so splošnega pomena na tem območju in povezana z dejanji občinske oblasti na območju tožeče stranke in da je tu malo prostora za omejitev svobode govora. Ocenilo je, da toženec v izjavi ni poniževal niti ni zasmehoval predstavnikov tožeče stranke, ampak je z dopustno ostrino izražal mnenje skupnosti, ki je del območja tožeče stranke.

3. Sodišče druge stopnje je pritožbo tožeče stranke zavrnilo in je odločitev sodišča prve stopnje potrdilo. Poudarilo je, da je pravilna ocena sodišča prve stopnje, da toženec izjave ni podal z namenom zaničevanja.

4. Zoper takšno odločitev tožeča stranka vlaga predlog za dopustitev revizije in navaja, da je že med postopkom pred sodiščem prve stopnje in pritožbi opozarjala, da je pomembno, ali so trditve toženca resnične ali ne in da je dokazno breme o resničnosti navedb na tožencu. Poudarja, da je višje sodišče le ponovilo argumente sodišča prve stopnje, kar pomeni, da je štelo, da vprašanje neresničnosti trditev v političnem dialogu ni pomembno. Opozarja, da je s tem močno zožilo mejo nedopustnega posega v osebnostne pravice pravne osebe in posledično odstopilo od prakse Vrhovnega sodišča, pri čemer se sklicuje na zadevi Vrhovnega sodišča opr. št. II Ips 658/2004 in II Ips 354/2009. V predlogu izpostavlja štiri pomembna vprašanja: - ali gre v tožnikovi izjavi, objavljeni v časopisu A. dne 11. 3. 2009 za trditve o dejstvih; - ali bi se izpodbijana sodba morala opredeliti do vprašanja, ali je resničnost trditev, ki jih zajema sporna izjava, relevantna za presojo o utemeljenosti tožbenega zahtevka; - ali bi toženec moral dokazati resničnost trditev o dejstvih, ki jih je povzel v izjavi; - ali lahko sodišče glede na določbo tretjega odstavka 15. člena Ustave Republike Slovenije ob koliziji ustavnih pravic odloča, ne da bi izvedlo test sorazmernosti, to je, da mora biti sredstvo nujno, primerno in sorazmerno v ožjem smislu in ne da bi to presojo obrazložilo in - ali neresničnost trditev o dejstvih, ki jih zajema sporna izjava, ustvarja protipravnost toženčevega ravnanja kljub temu, da gre v kontekstu izjave za politični dialog.

5. Predlog ni utemeljen.

6. Vrhovno sodišče je v zadevi II Ips 195/2010 že zavzelo stališče, da v določenih primerih ni mogoče popolnoma ločiti mnenja od dejstev in da je v tovrstnih primerih bistvenega pomena ugotovitev, da je imel toženec zaničevalni namen. Takšno stališče sta v obravnavani zadevi zadevi zavzeli tudi sodišči prve in druge stopnje. Vrhovno sodišče je tako ocenilo, da tožeča stranka ni izkazala obstoja pogojev za dopustitev revizije, zato je predlog kot neutemeljen zavrnilo (drugi odstavek 367. c člena ZPP).

7. Odločitev, da tožeča stranka sama krije svoje stroške tega postopka, temelji na prvem odstavku 165. člena ZPP in prvem odstavku 154. člena ZPP.