Jedro

Oškodovanec si mora prizadevati (stopnja običajne skrbnosti), da izve za okoliščine, ki mu omogočajo vložiti odškodninski zahtevek in trenutka, kdaj bo za določeno okoliščino zvedel, ne more odmikati iz neutemeljenih razlogov. Iz lastnih navedb tožnika tako izhaja, da je že dne 28. 7. 1995, ko mu je policija požela nasad konoplje, vedel za okoliščine, na podlagi katerih bi lahko vložil odškodninsko tožbo.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožnik krije sam svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Z uvodoma citirano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek, s katerim je tožnik od toženke zahteval plačilo 73.806,72 EUR ter 760.600,00 EUR, vse z zakonskimi zamudnimi obrestmi od posameznih specificiranih zneskov glavnic in datumov zamude, vse do plačila ter povrnitev njegovih pravdnih stroškov (točka I izreka). Tožniku je naložilo povrnitev pravdnih stroškov toženke v znesku 6.707,50 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi (točka II izreka).

2. Zoper takšno odločitev se pravočasno, po pooblaščencih, pritožuje tožnik zaradi bistvenih kršitev določb postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Temeljni očitek pritožbe je, da tožnik odškodninske tožbe ni mogel vložiti v času trajanja kazenskega pregona, saj ves ta čas ni bil izpolnjen element protipravnosti ravnanja organov toženke. Šele ko je bilo pravnomočno s sodbo višjega sodišča ugotovljeno oziroma je bil tožnik oproščen obtožb, so nastopile vse štiri predpostavke odškodninske odgovornosti in tako temelj za vložitev predmetne tožbe. Višje sodišče v Mariboru je v zadevi I Kp 558/2007 izdalo sodbo dne 9. 1. 2008, tožnik je tožbo vložil 7. 1. 2011, kar pomeni, da je bila vložena v zastaralnem roku treh let. Pritožba namreč meni, da je zastaralni rok potrebno šteti od pravnomočnosti oprostilne sodbe, kot to dopušča veljavna zakonodaja. Šele s tem trenutkom je bil vzpostavljen element protipravnega ravnanja organov toženke (policije, ki je konopljo požela in uničila), saj je potrebno predkazenski in kazenski postopek obravnavati kot neko nedeljivo celoto. Pritožba navaja tudi, da odločitev sodišča prve stopnje posega v 22. in 23. člen Ustave Republike Slovenije, saj je arbitrarna in je ni mogoče preizkusiti in predstavlja tudi kršitev določila Evropske konvencije o človekovih pravicah, ki zagotavlja vsakomur pravico do pravičnega sojenja. Tožnik predlaga, da sodišče druge stopnje pritožbi ugodi, sodbo sodišča prve stopnje razveljavi in zadevo vrne v ponovno odločanje sodišču prve stopnje, vse s stroškovno posledico in priglašenimi pritožbenimi stroški.

3. Toženka odgovora na pritožbo ni vložila.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. ZPP v drugem odstavku 350. člena določa, da sodišče druge stopnje preizkusi sodbo sodišča prve stopnje v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi, pri tem pa pazi po uradni dolžnosti na absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. (razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za zastopanje pred sodiščem prve stopnje), 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava.

6. Sodišče prve stopnje je tožbeni zahtevek zavrnilo, ker je ugotovilo, da je pretekel zastaralni rok iz 376. člena Zakona o obligacijskih razmerjih (v nadaljevanju ZOR). Škodni dogodek predstavlja ravnanje policije, ko je dne 28. 7. 1995 slednja požela tožniku nasad konoplje. Tako je tožnik že tega dne izvedel za vse okoliščine, ki so pomembne za določitev škode (požeta konoplja, nezmožnost prodaje avtohtonih vrst konoplje glede na to, da so bile te sadike zasežene, prav tako pa nadaljnja nezmožnost proizvodnje eteričnega olja) (točka 11 obrazložitve sodbe). Omenjenega dne je torej toženec izvedel kdo je storilec dejanja, znana pa mu je bila tudi višina njegove terjatve iz naslova premoženjske škode (točka 9 obrazložitve sodbe).

7. Sodišče druge stopnje ugotavlja, da je odločitev sodišča prve stopnje pravilna. Pritožba stališča, da je zastaralni rok potrebno šteti od pravnomočnosti oprostilne sodbe, „kot to dopušča veljavna zakonodaja“, ne konkretizira z navedbo določila, ki bi takšno pravno pravilo vsebovalo. Sodišče mora pravo poznati po uradni dolžnosti in uporabiti tisto določilo, ki ustreza ugotovljenemu (zatrjevanemu in dokazanemu) dejanskemu stanu. Sedaj v pritožbi ponovljeno stališče, je sodišče prve stopnje zavrnilo z naslednjo argumentacijo: „Zatrjevanje tožnika, da mu šele pravnomočno končan kazenski postopek omogoča, da odškodninski zahtevek utemelji z dejstvom, da je zoper njega potekal neutemeljen kazenski postopek sicer drži, ko gre za odškodninske zahtevke po določilu Zakona o kazenskem postopku – ZKP, vendar pa v tej zadevi ne gre za tak zahtevek, saj tožnik zahteva povračilo materialne škode in izgubljenega dobička po določilih ZOR“ (tč. 7 obrazložitve sodbe). ZKP (velja od 1.1.1995) res vsebuje posebno določilo o zastaranju pravice do povrnitve škode in jo tudi veže na pretek 3 letnega zastaralnega roka od pravnomočnosti sodbe (prvi odst. 539. člena). Vendar to določilo pride v poštev le v primerih, če je škoda nastala zaradi neupravičene obsodbe ali neupravičenega odvzema prostosti (538. člen ZKP). Iz navedb tožnika jasno izhaja, da mu ni bila pravnomočno izrečena kazenska sankcija in da tudi ni bil v priporu. Pravilno je sodišče prve stopnje tožniku pojasnilo tudi, da se v obravnavanem primeru ne more uporabiti niti posebno določilo 377. člena ZOR, ker je kazenski postopek tekel zoper tožnika, ne pa zoper odgovorne osebe toženke (tč. 7 obrazložitve sodbe).

8. Pritožba povsem nekonkretizirano graja kršitev iz 22. in 23. člena Ustave RS ali Evropske konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin. Predvsem slednja vsebuje sicer posebno določilo (3. člen protokola št. 7), ki pa v obravnavanem primeru ne pride v poštev, saj se vsebina pravnega pravila (1) ne ujema z ugotovljenim dejanskim stanom – kot je že bilo pojasnjeno, tožnik ni bil pravnomočno obsojen za kaznivo dejanje.

9. Sodišče druge stopnje ne pritrjuje pritožbeni graji niti glede očitkov o zmotni uporabi prvega odst. 376. člena ZOR (2) (v zvezi s 1060. členom OZ). Res je, da je potrebno zakonski dejanski stan, opisan v besedilu:“....oškodovanec zvedel za škodo in za tistega, ki jo je povzročil.....“ razlagati širše. Pojem „škode“ se ne nanaša le na škodo kot predpostavko odškodninske obveznosti, temveč tudi na okoliščine, ki segajo v pravni temelj odškodninskega zahtevka. Sodišče druge stopnje tega stališča ne bo posebej utemeljevalo, ker v danem primeru tudi takšen širši pristop za tožnika ne more pomeniti pritožbenega uspeha. Tožnik namreč poudarja, da v času, ko je tekel kazenski postopek zoper njega, ni bil izpolnjen element protipravnosti ravnanja organov toženke, temveč je ta predpostavka bila podana šele z oprostilno sodbo zoper njega; če bi takšno tožbo vložil, bi bila zavržena. Takšno stališče tožnika je zmotno. Očitek protipravnega ravnanja (žetev in zaseg konoplje) se nanaša izključno na ravnanje organov toženke in je neodvisen od vprašanja, ali je tožnik storil kaznivo dejanje ali ne. Tožnik je v postopku pred sodiščem prve stopnje tako tudi navajal:“.....v primeru tožeče stranke prišlo zaradi protipravnega ravnanja policije, ki je zmotno menilo, da bi naj tožeča stranka gojila konopljo....“. Še bolj jasno pritožbeno tezo ovržejo nadaljnje navedbe tožnika:“ Navedeno izhaja tudi iz dopisa ODT KTR 260/95 z dne 25.7.1995, kjer je ODT samo ugotavljalo, da v primeru tožeče stranke ne gre za kaznivo dejanje, glede na to da tožeča stranka ni gojila indijske konoplje....“ (vse citirano iz tožbe na l. št. 3). Iz njegovih lastnih navedb tako izhaja, da je že v letu 1995 (lahko) vedel za okoliščine, na podlagi katerih bi lahko vložil odškodninsko tožbo. Sodna praksa pa je ustaljena tudi v razlagi, da si mora tudi oškodovanec prizadevati (stopnja običajne skrbnosti), da izve za okoliščine, ki mu omogočajo vložiti odškodninski zahtevek in trenutka, kdaj bo za določeno okoliščino zvedel, ne more odmikati iz neutemeljenih razlogov (3). Da je stališče pritožbe zmotno, potrjuje tudi sodna praksa, ki je v enakem primeru očitek o protipravnosti ravnanja organov toženke presojala izključno s stališča njihovih ravnanj in sicer:“Ravnanje državnih organov, ki so odločali o uničenju nasada (policija, državno tožilstvo, preiskovalni sodnik) je bilo po povedanem protipravno.“(4).

10. Kot je bilo uvodoma poudarjeno, lahko sodišče uporabi (pravilno) materialno pravo le na zatrjevano in dokazano dejansko stanje, ki ga morajo praviloma, v skladu z razpravnim načelom, ponuditi stranke. Procesno dokazno breme glede ugovora zastaranja je toženka, sklicujoč se na lastne navedbe tožnika, tako uspešno prevalila nanj; slednji pa, sklicujoč se na dejstva, ponovljena v pritožbi, ni uspel z razlago, da je subjektivni zastaralni rok po prvem odst. 376. člena ZOR pričel teči šele z njegovo oprostilno sodbo.

11. Iz navedenih razlogov je sodišče druge stopnje pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

12. Zaradi neuspeha s pritožbo krije tožnik sam svoje stroške pritožbenega postopka (154. in 165. člen ZPP).

Op. št. (1) : Pravica do odškodnine v primeru sodne pomote. Če je bila pravnomočna kazenska sodba pozneje razveljavljena ali če je bila oseba pomiloščena zato, ker je kako novo ali na novo odkrito dejstvo pokazalo, da gre za sodno zmoto, ima oseba, ki je zaradi takšne obsodbe prestajala kazen, pravico do odškodnine skladno z zakonom ali prakso te države, razen če bi se dokazalo, da je prepozno uveljavitev takšnih dejstev prizadeti v celoti ali deloma sam povzročil. Op. št. (2) : Stališče, da se v primeru oprostilne sodbe presoja obstoj morebitne odškodninske obveznosti Republike Slovenije po splošnih pravilih odškodninskega prava, izhaja iz razlage v sodni praksi – II Ips 750/2007 z dne 26.8.2010. Op. št. (3) : II Ips 305/2008 z dne 8.9.2011. Op. št. (4) : II Ips 665/2008 z dne 5.11.2009; v sodbi sodišče tudi pojasnjuje, da:“Dejstvo, da je bil tožnik v kazenskem postopku, samo po sebi ni protipravno ne glede na kasnejšo oprostilno sodbo. Tožnik tudi ni zatrjeval protipravnosti predpisa....“.