Jedro

S tretjim vprašanjem tožnik sprašuje, ali čas odmora po slovenskem pravu ustreza pojmu časa počitka ali delovnega časa po Direktivi 2003/88/ES, vendar z njim zgreši nosilne razloge za odločitev v tej zadevi, saj sodišči prve in druge stopnje sodb nista oprli na razloge, ki bi odmor obravnavali drugače kot počitek. Obenem gre za vprašanje, ki ima jasen odgovor, in sicer da odmor po slovenskem pravu ustreza pojmu počitka v navedeni direktivi.

Predlagatelj v zadnjem vprašanju sprašuje o omejitvah odmora zgolj zato, ker delavec za čas odmora skladno z določbami ZDR-1 prejme plačilo, kot če bi delal, vendar tudi to vprašanje nima zveze z razlogi odločitve sodišč v tej zadevi. Tudi sicer je popolnoma jasno, da zgolj dejstvo, da se po naši zakonodaji odmor všteva v delovni čas (peti odstavek 154. člena ZDR-1) in je plačan, ne omogoča kršitev ali omejitev pravice do odmora.

Izrek

Predlog se zavrne.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo zahtevek za plačilo nadomestila za neizkoriščeni odmor v skupni višini 4.769,14 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Postopek je ustavilo za plačilo 1.055,22 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Odločilo je tudi, da je tožnik dolžan toženki povrniti stroške postopka.

2. Sodišče druge stopnje je pritožbo tožnika zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

3. Zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje je tožnik vložil predlog za dopustitev revizije glede vprašanj: – 1. ali je pravilno stališče, da je za presojo kršitve pravice do odmora bistvena zgolj intenzivnost dela, ne pa čas odzivnosti, ki je delavcu postavljen za vrnitev k opravljanju njegovih nalog;

2. ali je pravilna odločitev sodišča, da tožniku pravica do odmora ni bila kršena, čeprav je bil celotni delovni čas na razpolago delodajalcu, da opravi svoje naloge in dolžnosti;

3. ali čas odmora po slovenskem pravu ustreza pojmu časa počitka ali delovnega časa po Direktivi 2003/88/ES;

4. ali je delavec pri načinu koriščenja pravice do odmora lahko omejen zgolj zato, ker delavec za čas odmora skladno z določbami ZDR-1 prejme plačilo, kot če bi delal. Predlagatelj s sklicevanjem na odločbe Sodišča Evropske unije (v nadaljevanju SEU) polemizira tudi s stališči vrhovnega sodišča v sklepu VIII Ips 54/2021 z dne 1. 2. 2022, ki je bil sprejet v drugi zadevi (!) in pritrjuje stališču vrhovnega sodišča v zadevi VIII Ips 196/2018 itd. 4. Predlog ni utemeljen.

5. Vrhovno sodišče na podlagi prvega odstavka 367.a člena Zakona o pravdnem postopku1 (v nadaljevanju ZPP) dopusti revizijo, če je od odločitve vrhovnega sodišča mogoče pričakovati odločitev o pravnem vprašanju, ki je pomembno za zagotovitev pravne varnosti, enotne uporabe prava ali za razvoj prava preko sodne prakse. Vrhovno sodišče dopusti revizijo zlasti v naslednjih primerih: če gre za pravno vprašanje glede katerega odločitev sodišča druge stopnje odstopa od sodne prakse vrhovnega sodišča; če gre za pravno vprašanje, glede katerega sodne prakse vrhovnega sodišča ni, še zlasti, če sodna praksa višjih sodišč ni enotna; ali če gre za pravno vprašanje, glede katerega sodna praksa vrhovnega sodišča ni enotna.

6. Vrhovno sodišče ugotavlja, da pogoji iz prvega odstavka 367. a člena ZPP za dopustitev revizije niso podani.

7. Predlagatelj s prvim vprašanjem sprašuje o pravilnosti stališča, da je za presojo kršitve pravice do odmora bistvena zgolj intenzivnost dela, ne pa čas odzivnosti, ki je delavcu postavljen za vrnitev k opravljanju njegovih nalog. Pri tem med drugim opozarja na odločitev SEU v sodbi _XR proti Dopravní podnik hl. m. Prahy, akciová společnost_, C-107/19, z dne 9. 9. 2021 v zvezi z odzivnim časom, v katerem mora delavec začeti z delom (delavec je moral biti v dveh minutah pripravljen za odhod na intervencijo), in ne le intenzivnost dela.

8. Vrhovno sodišče sprejema odločitve SEU v navedeni zadevi in odločitve SEU v drugih podobnih zadevah. Tako sprejema tudi stališče, da je za presojo kršitve pravice do odmora lahko odločilen tudi odzivni čas, ki ga ima delavec na voljo (kljub plačanemu odmoru v našem pravnem sistemu), da ob klicu ali pozivu v času odmora nastopi svoje delovne naloge in zadolžitve.

9. Pri tem dodatno (glede na polemiziranje tožnika z odločitvijo Vrhovnega sodišča RS v drugi zadevi – v sklepu VIII Ips 54/2021 z dne 1. 2. 2022) pojasnjuje, da so pri odločanju v vsaki zadevi pomembne tudi konkretne in relevantne okoliščine primera. Tako v sporu VIII Ips 54/2021 ni šlo za problematiko odzivnosti delavca na delovnem mestu, saj se ob obveznosti, da so obmejni ali maloobmejni prehodi stalno odprti, več ali manj predpostavlja, da mora policist ob prihodu osebe na obmejni prehod reagirati hitro. Problematika zadeve je bila ob jasnem izhodišču, da je pravica do odmora namenjena delavcu in da mora zanjo poskrbeti delodajalec, usmerjena v drugo vprašanje – vprašanje obremenitve in frekvence obremenitve, saj je toženka predložila tudi podatke, iz katerih je izhajalo, da je bilo število prehodov čez mejne prehode sicer različno, vendar vsaj na nekaterih mejnih prehodih res minimalno. Zato je vrhovno sodišče opozorilo na to, da je način zagotavljanja pravice do odmora med delovnim časom lahko odvisen tudi od narave in intenzivnosti dela ter frekvence delovnih zadolžitev delavca (javnega uslužbenca). Med drugim je podalo naslednje stališče: „Če je (že vnaprej) znano, da delovni proces ne poteka nepretrgano, da delovni proces ne zahteva stalnega vsiljenega ritma dela, da v delovnem procesu ni večje pogostnosti nepredvidljivih situacij, ki zahtevajo takojšnji odziv“ (torej je bila že v tej sodni odločbi omenjena tudi odzivnost !) „in na drugi strani tudi ni tako intenzivnih ali pogostih zavez, ki objektivno in bistveno vplivajo na možnost delavca, da v času odmora razpolaga s tem časom v okviru sprejemljivih omejitev, delavcu še posebnega odmora med delovnim časom ni treba izrecno zagotavljati, saj ima le-ta že glede na naravo delovnega procesa možnosti (več in morda tudi daljših) prekinitev in odmorov med izvajanjem del in nalog.“ Navedlo je tudi: „Glede na navedeno do kršitve pravice do odmora med delovnim časom ne pride že zgolj zato, ker delavec za čas koriščenja odmora nima zagotovljene zamenjave; pri presoji o dolžnosti delodajalca, da delavcu zagotovi odmor med delovnim časom, je treba upoštevati tudi naravo delovnega mesta in dela delavca, njegovo obremenjenost in dinamiko le te. Ta v nekaterih primerih ni takšna, da delavcu tudi sicer ne bi omogočila odmora med posameznimi opravili.“

10. Predlagatelj revizije v tej zadevi s prvim vprašanjem tudi zanemari ali spregleda dejanske ugotovitve sodišč, na katerih temeljita obe sodbi. Tako iz sodbe sodišča prve stopnje jasno izhaja, da sodišče v dokazni presoji ni sprejelo izpovedi nekaterih prič in tožnika, temveč izpovedi prič A. A., B. B. in C. C. in na teh dokazno zaključilo, da je „tožnik lahko samostojno izbral, kdaj in kje bo koristil odmor, ali v službenih prostorih ali zunaj le teh, da je njegovo delo zahtevalo stalno dosegljivost, vendar ne v času odmora, kar policist sporoči v OKC, in kar je izključitev iz delovnega procesa, da je tožnik v času odmora smel zapustiti službeni prostor in se lahko odpeljal s službenim vozilom, da njegova prisotnost v primerih dogodkov nizke intenzitete sploh ni bila nujna, da zamenjava ni bila nujna, da sta tožnik in službeni kolega koristila 45 minutni odmor ob izklopljenem telefonu in radijski zvezi, da nihče ni zahteval, da bi moral imeti tožnik v času odmora pri sebi službeni telefon in mobilno zvezo itd“. Tem jasnim dokaznim zaključkom (glej 10., 11. točko obrazložitve) sicer delno nasprotuje zapis sodišča v 14. točki obrazložitve, ki se začne s tem, da tožnik ni dokazal, da odmora ni imel, v nadaljnjem stavku pa navede (v nasprotju z gornjimi zaključki in tokrat brez sklicevanja na izvedene dokaze – kot pred tem), da samo dejstvo, da mu ni bil omogočen izhod iz pisarne ali stavbe, kjer je opravljal delo, ne predstavlja kršitve pravice do odmora. Kljub tej delni nedoslednosti sodišča prve stopnje nato iz sodbe pritožbenega sodišča izhaja, da je to sprejelo dokazne zaključke sodišča prve stopnje in še posebej izpovedi prič, na katere se je oprlo že sodišče prve stopnje. To med drugim pomeni tudi sprejem dokaznega zaključka, da se v času odmora ni zahtevala dosegljivost tožnika. Tožnik teh zaključkov v smeri bistvenih kršitev določb postopka v predlogu za dopustitev revizije ne napada. Zato kljub dodatno nekoliko neposrečeni obrazložitvi sodišča druge stopnje v zvezi s tem (glej predvsem 8. točko obrazložitve, v kateri sodišče druge stopnje ne sprejema pritožbenih navedb v zvezi z izpovedbama prič D. D. in E. E., za vsak slučaj in podrejeno pa tudi ob drugačnem dejanskem zaključku, ki ga sicer ne sprejema, navaja, da stalna dosegljivost ne pomeni, da tožniku odmor ne bi bil zagotovljen) dejanske podlage za odločitev temeljijo na tem, da se od tožnika v času odmora ni zahtevala odzivnost. To pa obenem pomeni, da prvo vprašanje za odločitev v tej zadevi ne more biti pomembno in tudi ni utemeljeno.

11. Z drugim vprašanjem sprašuje o pravilnosti odločitve sodišča, da tožniku pravica do odmora ni bila kršena, čeprav je bil celoten delovni čas na razpolago delodajalcu, da opravi svoje naloge in dolžnosti, vendar pri tem vprašanju izhaja iz drugačnih dokaznih zaključkov kot sta jih sprejeli sodišči – ni namreč res, da je bilo ugotovljeno, da je bil celoten delovni čas na razpolago delodajalcu.

12. S tretjim vprašanjem sprašuje, ali čas odmora po slovenskem pravu ustreza pojmu časa počitka ali delovnega časa po Direktivi 2003/88/ES, vendar z njim zgreši nosilne razloge za odločitev v tej zadevi, saj sodišči prve in druge stopnje sodb nista oprli na razloge, ki bi odmor obravnavali drugače kot počitek. Obenem gre za vprašanje, ki ima jasen odgovor, in sicer da odmor po slovenskem pravu ustreza pojmu počitka v navedeni direktivi.

13. Predlagatelj v zadnjem vprašanju sprašuje o omejitvah odmora zgolj zato, ker delavec za čas odmora skladno z določbami ZDR-1 prejme plačilo, kot če bi delal, vendar tudi to vprašanje nima zveze z razlogi odločitve sodišč v tej zadevi. Tudi sicer je popolnoma jasno, da zgolj dejstvo, da se po naši zakonodaji odmor všteva v delovni čas (peti odstavek 154. člena ZDR-1) in je plačan, ne omogoča kršitev ali omejitev pravice do odmora.

14. Glede na navedene razloge je revizijsko sodišče predlog zavrnilo.

15. Odločitev je bila sprejeta soglasno v senatu, navedenem v uvodu tega sklepa.

1 Ur. l. RS, št. 26/99 in nadaljnji.