Jedro

Pritožba neutemeljeno oporeka stališču sodišča prve stopnje, da zgolj dejstvo, da (če) je moral imeti tožnik ves čas pri sebi telefon in radijsko zvezo (ter biti dosegljiv), še ne pomeni, da mu toženka odmora ni zagotovila. To dejstvo enako kot dejstvo, ali je med izrabo odmora tožnika nadomestil drugi delavec, ni bistveno, ampak je za odločitev bistveno vprašanje, ali je bilo delo tako intenzivno, da tožnik ni mogel izrabiti odmora.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani del sodbe in sklepa sodišča prve stopnje.

II. Tožeča stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka, toženi stranki pa je dolžna v roku 15 dni plačati stroške v višini 153,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka izpolnitvenega roka do plačila.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo zahtevek za plačilo nadomestila za neizkoriščeni odmor v skupni višini 4.769,14 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi (točka I izreka). Za 1.055,22 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi je postopek ustavilo (točka II izreka). Odločilo je, da tožnik sam krije svoje predpravdne in pravdne stroške, toženki pa je dolžan plačati 1.093,77 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi v primeru zamude (točka III izreka).

2. Zoper odločitev v točkah I in III izreka navedene sodbe in sklepa se iz pritožbenih razlogov zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter zmotne uporabe materialnega prava pritožuje tožnik. Navaja, da je dokazal, da je bil ves čas izmene dosegljiv preko telefona in radijske zveze. Zato ni mogel izrabiti odmora. Telefona ni mogel ugasniti. Priči A. A. in B. B. sta izpovedala, da so morali imeti delavci, kot je tožnik, ves čas pri sebi telefon. Stalna dosegljivost izhaja iz predloženega dopisa z dne 11. 10. 2018. Ta dopis se nanaša na izrabo odmora patrulje, ne tožnika. Tožnik je moral biti ves čas na razpolago vodji patrulje na terenu. Presoja sodišča prve stopnje, da stalna dosegljivost ne onemogoča izrabe odmora, je zmotna. Zgolj dejstvo, da je tožnik med delovnim časom pojedel malico, ne pomeni, da mu je toženka zagotovila odmor. Priče C. C., D. D. in E. E. niso bili konkretno seznanjeni z izrabo odmora s strani tožnika. Priča A. A. je potrdil tožnikovo izpoved, da so od 28. 11. 2018 v poročilo o delu napisali, da so izrabili odmor. Način izrabe odmora se je spremenil v letu 2019, ko je delo v času odmora prevzel oddelek F. Takrat so lahko izklopili telefon in radijsko zvezo. Do leta 2019 toženka delavcem odmora ni zagotovila. Narava dela ne omogoča izrabe odmora, da bi si ga sami določili. Sodišče prve stopnje je zmotno ugotovilo, da intenziteta dela tožnika ni bila takšna, da ne bi mogel izrabiti odmora. To ne izhaja iz tožnikove izpovedi. Izpovedal je le, da je bila intenziteta dela odvisna od nastalih razmer. Toženka navedb o intenziteti dela tožnika sploh ni podala. Tožnik nikoli ni vedel, kdaj bo moral nadaljevati z delom. Ves čas izmene se šteje kot delo. To potrjujejo stališča sodne prakse Sodišča Evropske unije (sodbi SEU C-107/19, C-344/19). Odmor se enači s počitkom (Direktiva 2003/88/ES), katerega nasprotje je delovni čas. Ko izrabi odmor, delavec ne opravlja dela in ni na razpolago delodajalcu. Namen odmora je, da si delavec povrne psihofizične sposobnosti za delo. Delavec je šibkejša stranka delovnega razmerja (sodba SEU C-429/09). Zato je nebistveno, ali je na kršitev pravice do odmora opozarjal delodajalca. Tožnik pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijani del sodbe in sklepa spremeni, tako da zahtevku ugodi. Priglaša stroške pritožbe.

3. Toženka v odgovoru na pritožbo predlaga njeno zavrnitev in priglaša stroške odgovora na pritožbo.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je izpodbijani del sodbe in sklepa preizkusilo v okviru pritožbenih razlogov in razlogov, na katere pazi po uradni dolžnosti po drugem odstavku 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/99 in nadalj.) v zvezi s 366. členom ZPP. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti. Dejansko stanje je pravilno in popolno ugotovilo ter na tako ugotovljeno dejansko stanje sprejelo materialnopravno pravilno odločitev.

6. Tožnik je bil v vtoževanem obdobju zaposlen pri toženki na delovnem mestu višji policist – vodja izmene. Svoje delo je opravljal v dveh izmenah, in sicer od 7.00 do 19.00 ure ali od 19.00 do 7.00 ure s pravico do odmora v trajanju 45 minut. Med pravdnima strankama je bilo sporno, ali je toženka tožniku to pravico, ki jo urejata 154. člen Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1; Ur. l. RS, št. 21/2013 in nadalj.) in 18. člen Kolektivne pogodbe za policiste (KPP; Ur. l. RS, št. 41/2012 in nadalj.), zagotovila.

7. Pritožba neutemeljeno oporeka stališču sodišča prve stopnje, da zgolj dejstvo, da (če) je moral imeti tožnik ves čas pri sebi telefon in radijsko zvezo (ter biti dosegljiv), še ne pomeni, da mu toženka odmora ni zagotovila. To dejstvo enako kot dejstvo, ali je med izrabo odmora tožnika nadomestil drugi delavec, ni bistveno, ampak je za odločitev bistveno vprašanje, ali je bilo delo tako intenzivno, da tožnik ni mogel izrabiti odmora. V zvezi s tem je toženka navedbe podala, in sicer v okviru navedb, da ni bilo potrebe po neprekinjeni zasedenosti delovnega mesta vodja izmene oziroma da je narava dela na tem delovnem mestu izrabo odmora omogočala. V okviru teh navedb je sodišče prve stopnje ugotavljalo, ali je narava dela na delovnem mestu vodja izmene omogočala izrabo odmora. Pri tem je upoštevalo predvsem izpovedi prič C. C. in D. D., vodij referata G., ki ju je zaradi skladnosti njihovih izpovedi utemeljeno ocenilo kot verodostojni. Poleg tega je upoštevalo, da sta kot tožniku nadrejena delavca njegovo delo dobro poznala. Pritožbeno sodišče takšni dokazni oceni pritrjuje kot pritrjuje pravilno ugotovljenemu dejstvu, da si je tožnik lahko sam določil čas, ko je izrabil odmor. Za izrabo odmora je bilo dovolj časa, zlasti ponoči, ko je bilo malo varnostnih dogodkov, pa tudi podnevi jih ni bilo toliko, da bi bila izraba odmora onemogočena (priča D. D.). Delo so načrtovali na začetku izmene, takrat so lahko določili čas izrabe odmora (priča C. C.).

8. Tožnik v pritožbi neutemeljeno poudarja dejstvo, o katerem sta izpovedali priči A. A. in B. B. in ki bi izhajalo iz dopisa z dne 11. 10. 2018, da so morali imeti delavci, kot je tožnik, ves čas pri sebi telefon in da so bili stalno dosegljivi. Tudi če bi to držalo (v spornem obdobju in se kasneje spremenilo, kot navaja tožnik), to ne pomeni, da tožniku odmor ni bil zagotovljen.

9. Sodišče Evropske unije se je v več sodbah (sodbe SEU C-213/20, C-580/19, C-518/15, C-14/04 in druge) opredeljevalo do vprašanja, kdaj se šteje določen čas za delovni čas. Delovni čas je v 2. členu Direktive 2003/88/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 4. novembra 2003 o določenih vidikih organizacije delovnega časa (OJ L 299) opredeljen kot vsak čas, v katerem delavec dela, je na razpolago delodajalcu in opravlja svoje naloge ali dolžnosti v skladu z nacionalno zakonodajo oziroma prakso, čas počitka pa je čas, ki ni delovni čas.

10. Sodbi SEU C-429/09 in C-344/19, na kateri se poleg sodbe C-107/19 sklicuje pritožba, se ne nanašata na vprašanje odmora, ampak odgovornosti države za kršitev pravic iz delovnega razmerja (prekoračena omejitev tedenskega delovnega časa) in pripravljenosti na delo na odročnem kraju. V sodbi C-107/19 je Sodišče EU razsodilo, da je delovni čas v smislu 2. člena direktive odmor, med katerim mora biti delavec v dveh minutah pripravljen na intervencijo (šlo je za gasilca, ki je imel v času odmora pri sebi sprejemnik), če je to potrebno, (le) v primeru, če iz celovite presoje vseh okoliščin izhaja, da so zaveze, ki so delavcu naložene, take, da objektivno in bistveno vplivajo na njegovo možnost prostega razpolaganja s časom, v katerem se opravljanje njegovih poklicnih nalog ne zahteva, in da ta čas posveti svojim interesom. V obrazložitvi sodbe je navedlo še, da določene omejitve možnosti za sprostitev in posvetitev dejavnostim po svoji izbiri, neizogibno izhajajo že iz dejstva, da odmor traja trideset minut (določen čas).

11. Izpodbijana odločitev sodišča prve stopnje, da je toženka tožniku odmor zagotovila, temelječa na ugotovitvi, da delo ni bilo tako intenzivno, da bi bila izraba odmora onemogočena, ne nasprotuje sodni praksi Sodišča EU, kot neutemeljeno uveljavlja tožnik v pritožbi, ampak ji sledi.

12. Ker niso podani s pritožbo uveljavljani pritožbeni razlogi niti razlogi, na katere pazi po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo tožnika zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijani del sodbe in sklepa sodišča prve stopnje (353. člen ZPP, 2. točka 365. člena ZPP).

13. Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na določbi prvega odstavka 165. člena ZPP. Tožnik, ki s pritožbo ni uspel in sam krije svoje stroške, je dolžan toženki po načelu uspeha v pravdi (prvi odstavek 154. člena ZPP) plačati za pravdo potrebne stroške (prvi odstavek 155. člena ZPP). Pritožbeno sodišče ji je po Odvetniški tarifi (OT; Ur. l. RS, št. 2/2015 in nadalj.) v okviru priglašenih stroškov priznalo 250 točk za pritožbo in materialne stroške, skupaj 153,00 EUR.