Jedro

Če stranki obveznosti iz podjemne pogodbe ne izvršujeta, to samo po sebi nima za posledico njenega prenehanja. Če ena stranka ne izpolni, kar je dogovorjeno s pogodbo, ugasne obveznost nasprotne stranke, vendar pa le, če krivda za neizpolnitev ni na njeni strani.

Izrek

Reviziji se ugodi in se izpodbijana sodba sodišča druge stopnje in sodba sodišča prve stopnje razveljavita ter se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Odločitev o revizijskih stroških se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je naložilo toženi stranki, da tožniku plača 89.476,10 EUR s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi iz naslova premij, neizplačanih plač, nagrad in drugih pogodbenih obveznosti za leto 2003 in do 30. 9. 2004. Zavzelo je stališče, da je pogodba, ki je bila sklenjena 30. 6. 2000, veljala do poteka časa, za katerega je bila sklenjena, to je do 30. 6. 2004, čeprav je med trajanjem te pogodbe tožniku pri toženi stranki delovno razmerje prenehalo 31. 8. 2001. S tem datumom je potrebno pogodbeni odnos med strankama šteti za civilno pravno pogodbeno razmerje.

2. Sodišče druge stopnje je na pritožbo tožene stranke sodbo sodišča prve stopnje na podlagi 2. in 4. točke iz 358. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in naslednji) spremenilo in tožbeni zahtevek za plačilo 89.476,10 EUR zavrnilo. Ni se strinjalo s stališčem sodišča prve stopnje, da mora tožena stranka izpolniti obveznosti iz pogodbe tudi za čas, ko tožnik svojih obveznosti ni izpolnjeval. Pogodba se je kot podjemna pogodba prenehala izvrševati 30. 6. 2002, ko je tožnik sklenil delovno razmerje v Nogometnem klubu P.. Zato tožena stranka tožniku na njeni podlagi ni dolžna plačati ničesar.

3. Zoper pravnomočno sodbo tožnik vlaga revizijo zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka po 1. točki prvega odstavka 370. člena ZPP ter zaradi zmotne uporabe materialnega prava po 3. točki prvega odstavka 370. člena ZPP. Meni, da je sodišče zmotno uporabilo materialno pravo, zlasti določilo drugega odstavka 77. člena ter prvega odstavka 79. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS, št. 42/2002) in določbe Obligacijskega zakonika (OZ, Ur. l. RS, št. 83/2001 in naslednji), ki urejajo podjemno pogodbo. Po prenehanju delovnega razmerja z dnem 31. 8. 2001 se je izpolnjevanje obveznosti nadaljevalo, saj je pogodba tudi po prenehanju delovnega razmerja ostala v veljavi še naprej do izteka časa, za katerega je bila sklenjena. Ugotovitve sodišča druge stopnje glede tega so v nasprotju z listinami in dokazi, ki so bili pridobljeni v postopku pred sodiščem prve stopnje, zlasti sporazumom iz septembra 2002. Sklenitev delovnega razmerja pri Nogometnem klubu P. z dnem 1. 7. 2002 je bila le začasna in ni pomenila prekinitve pogodbe z dne 30. 6. 2000. Tožnik je bil profesionalni igralec, zato mu je tožena stranka zaradi treninga dovolila, da se registrira kot amater v drug klub. Toženi stranki je bil tožnik vedno na razpolago, vendar ga ta ni pozvala, da bi zanjo igral. V zvezi s pristopnino revizija navaja, da je bila dogovorjena v višini po 40.000 DEM za vsako leto, torej skupaj 160.000 DEM. Za leto 2003 in 2004 pristopnina ni bila plačana. Glede tega dela zahtevka sodišče druge stopnje sploh ni zavzelo stališča, kar predstavlja bistveno kršitev po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, saj se sodba drugostopnega sodišča v tem delu ne da preizkusiti oziroma nima razlogov o odločilnih dejstvih.

4. Revizija je utemeljena.

5. Na podlagi 371. člena ZPP revizijsko sodišče preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni, pri čemer na pravilno uporabo materialnega prava pazi tudi po uradni dolžnosti. Pri tem je vezano na dejanske ugotovitve, ki so bile podlaga za izdajo izpodbijane sodbe, saj zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja revizije ni mogoče vložiti (tretji odstavek 370. člena ZPP).

6. Očitana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ki naj bi bila storjena s tem, da sodišče druge stopnje ni zavzelo stališča do zahtevka iz naslova pristopnine, ni podana. Ni razloga, da bi sodišče ta zahtevek obravnavalo ločeno od drugih zahtevkov, saj je tudi pristopnina vezana na čas trajanja pogodbe (4. točka 3. člena Pogodbe z dne 30. 6. 2000). Ugotovitev, da pogodba po 30. 6. 2002 ni več veljala (ali je ta ugotovitev pravilna, je stvar pravilne uporabe materialnega prava), ima za posledico odločitev o neutemeljenosti vseh zahtevkov, ki iz nje izhajajo, vključno s pristopnino za leto 2003 in 2004. 7. Materialno pravo je zmotno uporabljeno.

8. Tožnik je s toženo stranko dne 30. 6. 2000 sklenil pogodbo o igranju nogometa za določen čas do 30. 6. 2004, kot pogodbo o zaposlitvi. Delovno razmerje mu je prenehalo 31. 8. 2001. Po tem datumu je na podlagi iste pogodbe za toženo stranko opravljal storitve, za katere je prejemal plačilo na podlagi izstavljenih računov. Dne 1. 7. 2002 je sklenil pogodbo o zaposlitvi za določen čas z drugim nogometnim klubom, zaradi česar mu je morala tožena stranka izdati izpisnico. V tem drugem klubu je ostal do 1. 12. 2002. 9. Neutemeljen je revizijski očitek o zmotni uporabi drugega odstavka 77. in prvega odstavka 79. člena ZDR, saj pogodbeno razmerje med strankama po 31. 8. 2001 ni imelo več značaja delovnega razmerja. Med strankama ni sporno, da je tožniku pri toženi stranki delovno razmerje, za katerega je bila sklenjena „Pogodba“ (kot pogodba o zaposlitvi) z dne 30. 6. 2000, prenehalo 31. 8. 2001. Obveznosti, prevzete s to pogodbo, pa sta stranki izvrševali tudi še po tem datumu, o čemer pričajo izstavljeni računi za opravljene storitve. Nanašajo se na obdobje do vključno 30. 6. 2002, zato sta sodišči prve in druge stopnje pogodbo po prenehanju delovnega razmerja utemeljeno šteli za pogodbo o delu oziroma podjemno pogodbo v smislu 600. člena Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR, Ur. l. SFRJ, št. 29/78 in naslednji), ki se je uporabljal kot predpis Republike Slovenije, oziroma 619. člena OZ. Temu tudi stranki nista ugovarjali.

10. Pravilno je stališče sodišča druge stopnje, da izpisnica samo zato, ker je v njej zapisano, da gre za prestop amaterja, tožnik pa je bil ne-amater, torej profesionalni igralec nogometa s statusom vrhunskega športnika, ni neverodostojna listina. Vendar pa sama izpisnica in dejstvo, da je na njeni podlagi tožnik za določen čas prestopil v drug klub, na veljavnost in obstoj pogodbe z dne 30. 6. 2000 nima nobenega vpliva. Izpisnica iz enega kluba je po pravilih Nogometne zveze Slovenije, konkretno Pravilnika o registraciji in statusu igralcev, potrebna, kadar igralec prestopi v drug klub, zaradi registracije v tem klubu. Registracija je možna le pod določenimi pogoji. Dejstvo, da je bila tožniku izdana izpisnica in se je registriral pri drugem klubu, čeprav dosedanja pogodba ni potekla in iz nje tudi ne izhaja, da bo potekla v roku šestih mesecev, čeprav dosedanja pogodba ni bila razdrta iz upravičenih razlogov ali razvezana s pisnim sporazumom strank in pristojni organ ni ugotovil njene ničnosti ali je razveljavil (kar vse so pogoji iz 10. člena Pravilnika o registraciji in statusu igralcev), lahko pomeni le to, da je bila registracija opravljena brez predpisanih pogojev. Ni pa mogoče iz tega, da se je tožnik registriral pri drugem klubu, sklepati, da je bila dosedanja pogodba razdrta (oziroma je prenehala veljati).

11. Pravilno je nadaljnje stališče sodišča druge stopnje, da je obveznosti, ki iz pogodbe z dne 30. 6. 2000 izhajajo, treba presojati po določbah civilnega prava, glede na ugotovitev, da je pogodba po 31. 8. 2001 (prenehanje delovnega razmerja) veljala še naprej in se tudi izvrševala. Vendar pa pravice in obveznosti iz podjemne pogodbe niso omejene le na določbo 619. člena OZ, po kateri se podjemnik zavezuje opraviti določen posel, kot je izdelava ali popravilo kakšne stvari, kakšno telesno ali umsko delo ipd., naročnik pa se zavezuje, da mu bo za to plačal. Obveznost plačila, dogovorjenega s pogodbo, namreč ni vezana zgolj na opravljeno storitev (delo). Po prvem odstavku 270. člena OZ obveznost preneha, ko je izpolnjena, kot tudi v drugih z zakonom določenih primerih. Podjemna pogodba velja, dokler posel ni končan, pred tem pa lahko stranki tudi odstopita od pogodbe (npr. v primerih iz 627., 628., 638., 639. in 648. člena OZ).

12. Po 101. členu OZ v dvostranskih pogodbah nobena stranka ni dolžna izpolniti svoje obveznosti, če je druga stranka ne izpolni ali ni pripravljena sočasno izpolniti, razen če je dogovorjeno ali z zakonom določeno kaj drugega ali če kaj drugega izhaja iz narave posla. Vendar pa je treba upoštevati, da je lahko razlog za neizpolnitev obveznosti ene stranke na strani druge stranke. Po prvem odstavku 117. člena OZ ugasne obveznost stranke dvostranske pogodbe, če je postala njena izpolnitev obveznosti nemogoča zaradi dogodka, za katerega odgovarja druga stranka, sama pa obdrži svojo terjatev do druge stranke; zmanjša jo le za toliko, za kolikor je imela koristi od tega, ker je bila prosta lastne obveznosti.

13. Teh vidikov izvrševanja obveznosti iz podjemne pogodbe in njenega prenehanja, sodišče druge stopnje (pa tudi sodišče prve stopnje) ni upoštevalo. Iz citiranih določb OZ izhaja, da pod določenimi pogoji, čeprav pogodba velja, stranka svoje obveznosti ni dolžna izpolniti in obratno, pod določenimi pogoji je stranka dolžna pogodbeno obveznost izpolniti, čeprav druga stranka svoje obveznosti ni izpolnila in tudi če je pogodba zaradi odstopa ene od strank razdrta.

14. Sodišče prve stopnje je svojo odločitev utemeljilo z ugotovitvijo, da pogodba ni bila odpovedana, zato je veljala do poteka časa, za katerega je bila sklenjena. To pa samo po sebi še ne pomeni, da je zahtevek utemeljen. Če tožnik svojih pogodbenih obveznosti ni izpolnjeval, tudi tožena stranka ni dolžna izpolniti svoje obveznosti (101. člen OZ), razen, če je bil razlog za neizpolnitev tožnikove obveznosti na njeni strani (prvi odstavek 117. člena OZ).

15. Sodišče druge stopnje je svojo odločitev utemeljilo z ugotovitvijo, da je tožnik s 1. 7. 2002 sklenil pogodbo o zaposlitvi za določen čas v drugem nogometnem klubu, kjer je imel status igralca do 1. 12. 2002 in da po 30. 6. 2002 svojih obveznosti pri toženi stranki ni več izvrševal. Tudi to ne zadošča za zaključek, da je podjemna pogodba med tožnikom in toženo stranko z dnem 30. 6. 2002 prenehala veljati in da tožena stranka tožniku ne dolguje ničesar, saj ni ugotovljeno, da sta se stranki o tem dogovorili ali da bi katera od strank od pogodbe odstopila. Poleg tega je sodišče druge stopnje, čeprav je sprejelo pred sodiščem prve stopnje ugotovljeno dejansko stanje kot popolno, pri odločitvi zanemarilo ugotovitev, da sta se stranki s sporazumom z dne 30. 9. 2002 zavezali izpolnjevati vsa pogodbena določila tudi vnaprej in da je tožena stranka tožnika oprostila obiskovanja treningov in drugih aktivnosti („do nadaljnjega“, kar izhaja iz potrdila z dne 11. 6. 2002). Če stranki obveznosti iz pogodbe ne izvršujeta, to samo po sebi nima za posledico njenega prenehanja. Če ena stranka ne izpolni, kar je dogovorjeno s pogodbo, ugasne obveznost nasprotne stranke, vendar pa le, če krivda za neizpolnitev ni na njeni strani.

16. Tega, zakaj tožnik po 30. 6. 2002 (oziroma 1. 12. 2002) ni več izpolnjeval pogodbenih obveznosti, nobeno od sodišč ni ugotovilo, čeprav je tožnik izpovedal, da je bil toženi stranki na razpolago, vendar ga ni pozvala, da bi zanjo karkoli opravil, tožena stranka pa je v pritožbi očitala sodišču prve stopnje, da se ni ukvarjalo z vprašanjem, ali sta stranki izpolnjevali svoje obveznosti in da tožnik ne more biti upravičen do plačila, če ni pokazal nobenega interesa, da bi svoje pogodbene obveznosti izpolnil. 17. Zaradi zmotnega materialnopravnega izhodišča, da je za odločitev o tožbenem zahtevku odločilna le določba 619. člena OZ, ne pa tudi tiste določbe, ki dajejo tožniku upravičenje do dogovorjenega plačila, čeprav obveznosti ni izpolnil – okoliščine, ki kažejo na to upravičenje, je tožnik zatrjeval, vendar pa ne s strani sodišča prve ne s strani sodišča druge stopnje niso bile obravnavane - je ostalo v dosedanjem postopku dejansko stanje nepopolno ugotovljeno. Reviziji je bilo zato potrebno ugoditi (2. odstavek 380. člena ZPP) in izpodbijano sodbo sodišča druge stopnje razveljaviti. Razveljaviti pa je bilo potrebno tudi sodbo sodišča prve stopnje, saj do vprašanja obojestranske izpolnitve pogodbenih obveznosti tudi sodišče prve stopnje ni zavzelo stališča. 18. V ponovljenem postopku bo moralo sodišče prve stopnje glede na že izvedene in predlagane dokaze (izvedeni so bili vsi dokazi, razen dokaz z zaslišanjem priče A. F., ki sta ga predlagali sprva obe stranki, v nadaljevanju pa je tožnik dokazni predlog umaknil) zavzeti stališče do bistvenega vprašanja: ali je tožnik glede na citirane določbe OZ upravičen do plačila prejemkov iz podjemne pogodbe, ki je veljala do 30. 6. 2004, čeprav svoje obveznosti ni izpolnil in zakaj. Pri tem bo prvenstveno potrebno ugotoviti, na čigavi strani je krivda, da obveznosti ni izpolnil. 19. Odločitev o stroških revizijskega postopka se pridrži za končno odločbo.