Jedro

Pogodba o igranju nogometa za določen čas je predstavljala pogodbo o delu, tako da je bila dolžna tožena stranka plačati svoje obveznosti po pogodbi le za čas, ko se je pogodba dejansko izvajala, to je do tedaj, ko je tožnik sklenil pogodbo o delu z drugim športnim klubom.

Izrek

Pritožbi se ugodi in se izpodbijana sodba sodišča prve stopnje spremeni tako, da se glasi: „Tožbeni zahtevek, ki se glasi: „1. Tožena stranka Nogometni klub M. B., je dolžna plačati tožeči stranki A.K., ... na račun njegovega pooblaščenca odvetnika D.L., ..., TRR pri ... , št. ... znesek 89.476,10 EUR (devetinosemdesettisočštiristošestinsedemdeset 10/100 evrov), in sicer:

2.556,46 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 15/01-2003 do plačila,

2.556,46 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 15/02-2003 do plačila,

2.556,46 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 15/03-2003 do plačila,

2.556,46 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 15/04-2003 do plačila,

2.556,46 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 15/05-2003 do plačila,

2.556,46 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 15/06-2003 do plačila,

2.556,46 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 15/07-2003 do plačila,

2.556,46 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 15/08-2003 do plačila,

2.556,46 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 15/09-2003 do plačila,

2.556,46 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 15/10-2003 do plačila,

2.556,46 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 15/11-2003 do plačila,

2.556,46 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 15/12-2003 do plačila,

2.556,46 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 15/01-2004 do plačila,

2.556,46 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 15/02-2004 do plačila,

2.556,46 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 15/03-2004 do plačila,

2.556,46 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 15/04-2004 do plačila,

2.556,46 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 15/05-2004 do plačila,

2.556,46 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 15/06-2004 do plačila,

2.556,46 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 15/07-2004 do plačila,

10.225,84 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 15/07-2003 do plačila,

10.225,84 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 30/09-2003 do plačila,

10.225,84 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 15/07-2004 do plačila,

10.225,84 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 10/09-2004 do plačila, vse v osmih dneh, da ne bo izvršbe.

2. Tožena stranka Nogometni klub M. B., ... je dolžna plačati tožeči stranki A.K., ... potrebne pravdne stroške z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti od dneva izdaje sodbe sodišča prve stopnje do plačila, vse v osmih dneh, da ne bo izvršbe.“, s e z a v r n e .

Tožeča stranka je dolžna toženi stranki povrniti stroške postopka v znesku 2.898,31 EUR in stroške sodne takse v znesku 420,43 EUR, v roku osem dni od prejema sodbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izteka tega roka do plačila, pod izvršbo.“ Tožeča stranka je dolžna toženi stranki povrniti stroške pritožbenega postopka v znesku 826,20 EUR in stroške sodnih taks za pritožbo v znesku 1.789,40 EUR, v roku osem dni od prejema sodbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od roka za izpolnitev do plačila, vse pod izvršbo.

Obrazložitev

: Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razsodilo, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki plačati znesek 89.476,10 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti posameznih zneskov, razvidnih iz izreka sodbe sodišča prve stopnje do plačila. Toženi stranki je naložilo, da je dolžna tožeči stranki povrniti stroške postopka v znesku 5.134,78 EUR in stroške sodnih taks za tožbo v znesku 840,87 EUR, za sodbo 894,76 EUR, za odgovor na pritožbo 447,38 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti od dneva izdaje sodbe sodišča prve stopnje do plačila, v osmih dneh pod izvršbo.

Zoper zgoraj navedeno sodbo se v odprtem pritožbenem roku pritožuje tožena stranka iz vseh treh pritožbenih razlogov po členu 338/1 ZPP. Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek v celoti stroškovno zavrne, oziroma podredno, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne prvostopenjskemu sodišču v novo sojenje pred spremenjen senat. Priglaša pritožbene stroške. Navaja, da je prvostopenjsko sodišče ponovno v celoti ugodilo tožbenemu zahtevku, pri čemer pa ni sledilo napotilu pritožbenega sodišča iz sklepa, s katerim je bila prvostopenjskega sodba razveljavljena oziroma razlogom, ki so narekovali razveljavitev sodbe. Ne strinja se s stališčem sodišča prve stopnje, da pogodba o igranju nogometa za določen čas nikoli ni bila razvezana oziroma, da je veljala do njenega izteka, to je do 30. 6. 2004. Tožeča stranka toženi stranki nikoli po 9. 7. 2002, ko je prejela izpisnico, tožene stranke ni pozvala na izpolnjevanje pogodbe niti ni izkazovala nobenega interesa, da bi sama izpolnjevala s pogodbo prevzete obveznosti in jih tudi vse od 9. 7. 2002 dalje ni, zaradi česar tudi ni upravičena uveljavljati kakršnegakoli plačila za opravljeno delo. V zvezi s tem sodišče prve stopnje ni dopolnilo dokaznega postopka. Sodišče prve stopnje vseh izvedenih dokazov ni ocenilo, oziroma jih je ocenilo pomanjkljivo in se postavilo na stališče, da predstavlja temelj tožbenega zahtevka pogodba o igranju nogometa za določen čas od 1. 7. 2000 do 30. 6. 2004, ki naj ne bi bila z nobenim aktom tožene ali tožeče stranke spremenjena ali prekinjena. Sodišče prve stopnje je izvedlo vrsto dokazov, pri čemer pa jih ni v zadostni meri ocenilo oziroma jih je ocenilo nekritično in prišlo do protislovnih zaključkov. Tako ugotavlja, da iz dokumentacije o statusu igralcev in stanju finančnih obveznosti kluba do igralca z dne 9. 7. 2002 izhaja, da je bil tožeči stranki priznan status „neamaterja“, kar pomeni, da je imel tožnik status „profesionalca“ in kot tak podvržen pravilom NZS oziroma določbam Pravilnika o registraciji in statusu igralcev v delu, ki urejajo prestope „neamaterjev“ oziroma „profesionalcev“, hkrati pa v sodbi navaja, da izpisnica, izdana s strani tožene stranke z dne 11. 7. 2002, ni verodostojna listina. Dejstvo pa je, da je bil tožnik prav na podlagi citirane izpisnice registriran za Športni klub P. oziroma NK K., s katerim je dne 1. 7. 2002 tudi sklenil „pogodbo o delu“ za določen čas od 1. 7. 2002 do 1. 7. 2003 in to v statusu igralca „ne-amaterja“. To je razvidno tudi iz „Vloga za registracijo“, ki je bila dne 10. 7. 2002 podana s strani NK K. pristojnemu registracijskemu organu NZS in iz katere je kot nesporno zaključiti, da je bil tožnik za obdobje od 1. 7. 2002 do 1. 7. 2003 registriran za NK K. v statusu „ne-amaterja“ in nikakor „amaterja“, kakor tudi, da je bila obvezna priloga „Vloga za registracijo“ Sporazum o predčasni razvezi pogodbe s starim klubom, to je s toženo stranko v tem sporu. Zahtevan „sporazum“ je v tej zadevi izpisnica z dne 9. 7. 2002 in „dokumentacija o statusu igralcev in stanju finančnih obveznosti kluba do igralca“. To potrjuje trditve tožene stranke, da je bila pogodba o igranju nogometa za določen čas z dne 30. 6. 2000 sporazumno razvezana. Postopek registracije „ne-amaterja“ za drug klub, natančno ureja pravilnik o registraciji in statusu igralcev NZS v členih 7, 10, 17 in 19. Iz 19. člena pravilnika izhaja, da je prijavi za registracijo „ne-amaterja“, to je tožeče stranke za nov klub, potrebno priložiti novo pogodbo in dokaz, da igralec nima pogodbe s starim klubom, to je toženo stranko. Glede na navedeno je bil tožnik registriran za nov klub v statusu „ne-amaterja“, za kar pa je bila obvezna predpostavka, da nima pogodbe s starim klubom, oziroma je z njim sklenil sporazum. Tožeča stranka je s toženo stranko dne 30. 6. 2000 sklenila pogodbo o igranju nogometa za določen čas v statusu t.i. „ne-amaterja“ in v tem statusu tudi bila registrirana pri NZS in je dne 1. 7. 2002 s Športnim društvom P. oziroma NK K. sklenila pogodbo o delu prav tako za določen čas v statusu t.i. „ne-amaterja“, v posledici česar je bila dne 9. 7. 2002 s strani tožene stranke izdana izpisnica in je istega dne, torej 9. 7. 2002 podpisal „Dokumentacijo o statusu igralcev in stanju finančnih obveznosti kluba do igralca“, na podlagi česar je bil tožnik na podlagi podane „Vloge za registracijo igralca“ z dne 10. 7. 2002 s strani NK K., za le-tega tudi registriran za obdobje od 1. 7. 2002 do 1. 7. 2003, kot t.i. ne-amater. Tako je morala biti pogodba o igranju nogometa, sklenjena 30. 6. 2000 med pravdnima strankama razdrta oziroma se je štela za razdrto, kajti v nasprotnem tožnik ne bi mogel biti registriran za NK K. kot to določa pravilnik o registraciji in statusu igralcev NZS. Tožnika ni mogoče šteti kot t.i. posojenega igralca po določbi 27. člena pravilnika, na podlagi katerega bi morala biti med pravdnima strankama in NK K. sklenjena tripartitna pogodba, ki bi določila medsebojne obveznosti teh pogodbenih strank, po izteku le-te pa bi oživela registracija za prejšnji klub. Tako je povsem nepotrebno sklicevanje prvostopenjskega sodišča na izvedene listinske dokaze sporazum iz septembra 2002, s katerim sta pravdni stranki dogovorili le izpolnitev obveznosti do 30. 6. 2002, to je do dne, ko je bila veljavna pogodba o igranju nogometa z dne 30. 6. 2000, izpisnico z dne 1. 12. 2002, potrdilo z dne 11. 6. 2002. Povsem nepotrebna in protislovna so tudi razlogovanja prvostopenjskega sodišča v smeri 32. člena pravilnika o registraciji in statusu igralcev, ki govori o t.i. reamaterizaciji, kakor tudi, da izpisnica z dne 11. 7. 2002 ni verodostojna listina, saj se je prav na podlagi navedene izpisnice tožnik registriral za NK K. in to kot neamater. Glede na navedeno je sodišče zmotno uporabilo materialno pravo, v posledici česar je tudi nepopolno ugotovilo dejansko stanje in so podani pritožbeni razlogi, določeni v 14. točki 339. člena ZPP, zaradi česar je potrebno pritožbi ugoditi. Pritožba izpostavlja tudi protislovnost in pomanjkljivost zaključkov sodišča v zvezi s samo višino tožbenega zahtevka, saj ni razvidno, ali prisojeni znesek predstavlja škodo, povzročeno z ravnanjem tožene stranke ali plačilo s pogodbo dogovorjenih zneskov, prav tako pa je potrebno izpostaviti tudi dejstvo, da je tožnik sklenil pogodbo s Športnim klubom P. oziroma NK K. za obdobje od 1. 7. 2002 do 1. 7. 2003, kakor tudi dejstvo, da sta zneska navedena pod zapisniško številko 20 in 21 izreka bila zajeta že v sporazumu, sklenjenem septembra 2002, ob predpostavi, da ga sodišče šteje kot listino, ki opravičuje veljavnost pogodbe o igranju nogometa z dne 30. 6. 2000. Pritožba je utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo sodbo sodišča prve stopnje v okviru pritožbenih razlogov in pri tem pazilo na pravilno uporabo materialnega prava in absolutno bistvene kršitve pravil postopka, kot mu to nalaga določba 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP – Ur. l. RS, št. 26/99 in naslednji). Na podlagi navedenega preizkusa je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo bistvenih kršitev pravil postopka, na katere se sklicuje pritožba in na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti. Glede ugotovljenega dejanskega stanja pa ni pravilno ocenilo vseh listin in tudi ni pravilno uporabilo materialnega prava.

Iz izvedenega postopka pred sodiščem prve stopnje izhaja, da sta stranki skleniti pogodbo o igranju nogometa za določena čas od 1. 7. 2000 do 30. 6. 2004, ki je imela naravo pogodbe o zaposlitvi. Tožeča stranka je bila pri toženi stranki na podlagi navedene pogodbe v delovnem razmerju do 31. 8. 2001, kar je bilo med strankama ugotovljeno kot nesporno. V zvezi s prenehanjem delovnega razmerja na podlagi navedene pogodbe, tožeča stranka ni vodila nobenega spora in tudi v tem individualnem delovnem sporu ne zahteva ugotovitve obstoja delovnega razmerja po 31. 8. 2001 pri toženi stranki. Prav tako ne zahteva izplačila plače za čas trajanja pogodbe o zaposlitvi.

Sodišče prve stopnje je glede na navedene ugotovitve zaključilo, da je potrebno po prenehanju delovnega razmerja šteti pogodbo o igranju nogometa za določen čas od 1. 7. 2000 do 30. 6. 2004 kot podjemno pogodbo po določbi 619. člena Obligacijskega zakonika (OZ – Ur. l. RS, št. 83/2001 in naslednji), oziroma pravilno v času prenehanja pogodbe o zaposlitvi še kot pogodbo o delu po 600. členu Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR – Ur. l. SFRJ, št. 29/78 – 57/89), čemur pravdni stranki nista nasprotovali. S takim zaključkom se strinja tudi pritožbeno sodišče. Glede na to, da pogodba o igranju nogometa za določen čas, ni več predstavljala pogodbe o zaposlitvi, temveč le podjemno pogodbo, je zmotno stališče sodišča prve stopnje, da je tožena stranka dolžna po podjemni pogodbi plačati svoje obveznosti, ne glede na to, ali je podjemnik opravil dogovorjen posel. Bistvo podjemne pogodbe je namreč, da se podjemnik zaveže opraviti določen posel, naročnik pa, da mu bo to plačal. Iz izvedenega dokaznega postopka pa izhaja, da se je pogodba dejansko izvajala do 30. 6. 2002 in da je tožnik dne 1. 7. 2002 sklenil pogodbo o delu s Športnim klubom P. za tekmovalno sezono 2002/2003. Tožena stranka je tožniku dne 9. 7. 2002 izdala izpisnico za prestop amaterja in istega dne tudi dokumentacijo o statusu igralcev in stanju finančnih obveznosti kluba do igralca, iz katerega izhaja stanje finančnih obveznosti na dan 1. 6. 2002, s katerim sta se strinjali obe stranki. Nadalje iz izvedenega dokaznega postopka izhaja, da je tožnik sklenil pogodbo o delu s Športnim klubom P. za delovno razmerje za določen čas od 1. 7. 2002 do 1. 7. 2003, dne 1. 7. 2002 (priloga B4).

Glede na gornje ugotovitve se je pogodba med tožnikom in toženo stranko o igranju nogometa za določena čas od 1. 7. 2000 do 30. 6. 2004 prenehala izvajati kot pogodba o zaposlitvi dne 31. 8. 2001, kot podjemna pogodba pa dne 30. 6. 2002. Glede na to, da je tožnik podpisal novo pogodbo o zaposlitvi za določen čas s 1. 7. 2002 in da je dobil status nogometnega igralca pri nogometnem klubu K. do 1. 12. 2002, kar izhaja iz izpisnice za prestop amaterja (priloga A4), je brezpredmetno ugotavljanje sodišča prve stopnje, da naj bi izpisnica, ki jo je izdala tožena stranka 9. 7. 2007, ne bi bila verodostojna listina. Sodišče prve stopnje za tako svojo ugotovitev ni imelo nobene pravne podlage. Na podlagi navedene izpisnice, se je namreč urejal status tožnika. Dejstvo, da na izpisnicah piše, da gre za amaterja, na njihovo veljavnost nima vpliva. Iz izvedenega postopka pred sodiščem prve stopnje namreč izhaja, da je tožnik vseskozi bil v statusu ne-amaterja, saj je profesionalno opravljal delo nogometaša tako na osnovi pogodb o zaposlitvi, kot delavec v delovnem razmerju oziroma pogodbe o delu kot vrhunski športnik. Zato so razlogovanja sodišča prve stopnje o tem, da tožnik ni mogel biti amater, brezpredmetna. Samo dejstvo, da so izpisnice izdane tožniku kot amaterju ter da dejansko ni imel statusa amaterja, na njihovo verodostojnost in posledično dejstvo, da je bil na podlagi te izpisnice izpisan iz tožene stranke in je pričel opravljati delo nogometaša pri drugem klubu, nima vpliva. Zato je tudi napačno nadaljnje sklepanje sodišča prve stopnje, da je še naprej ostala v veljavi pogodba z dne 30. 6. 2000 med tožnikom in toženo stranko. Med strankama je nesporno, da tožnik v času od 30. 6. 2002 do 1. 12. 2002 ni bil nogometaš tožene stranke, temveč NK K. Zato so zaključki sodišča prve stopnje tudi protispisni.

Tako je pogodba dne 30. 6. 2000 prenehala veljati kot pogodba o zaposlitvi dne 30. 8. 2001 in kot podjemna pogodba dne 30. 6. 2002. Zato je napačen zaključek sodišča prve stopnje, da je tožena stranka dolžna plačati vtoževane denarne zneske v skladu z določbami pogodbe z dne 30. 6. 2000, vse do 30. 6. 2004. Pri tem sodišče prve stopnje sploh ni obrazložilo za kakšne denarne zahtevke gre in zakaj so le-ti utemeljeni tudi po sami višini. Vendar po zaključku pritožbenega sodišča to ni pomembno, ker niti ni izkazan temelj za zahtevke tožnika po prenehanju izvajanja pogodbe z dne 30. 6. 2000 kot podjemne pogodbe, to je po 30. 6. 2002. Pogodba se namreč po tem datumu ni več izvajala, zaradi česar na podlagi te pogodbe po tem datumu tožena stranka tožniku nič ne dolguje.

Glede na vse navedeno je pritožbeno sodišče pritožbi ugodilo in izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje spremenilo tako, da je tožbeni zahtevek zavrnilo. Za svojo odločitev je imelo podlago v določbi 2. in 4. točke 358. člena ZPP. V posledici navedene odločitve je pritožbeno sodišče spremenilo tudi odločitev o stroških postopka pred sodiščem prve stopnje, in sicer je sklenilo, da je tožeča stranka, ki s tožbo ni uspela, dolžna toženi stranki povrniti stroške postopka pred sodiščem prve stopnje, ki jih je odmerilo skladno z določbami Odvetniške tarife (OT – Ur. l. RS, št. 7/95 in naslednji), veljavne v času oprave posameznih dejanj, to je do vključno 11. 7. 2003 po OT iz leta 1995 od 12. 7. 2003 pa po Odvetniški tarifi (Ur. l. RS, št. 67/2003 in naslednji). Tako je glede na zaznamovane stroške s strani tožene stranke priznalo 1200 odvetniških točk za odgovor na tožbo, 1200 odvetniških točk za prvo obravnavo dne 14. 12. 2003, 150 odvetniških točk iz naslova urnine, 600 odvetniških točk za obravnavo 8. 3. 2006, 600 odvetniških točk za obravnavo 6. 5. 2005, 50 odvetniških točk za pristop dne 10. 11. 2006, 600 odvetniških točk za obravnavo 12. 4. 2007, 100 odvetniških točk iz naslova urnine za navedeno obravnavo, 600 odvetniških točk za obravnavo dne 14. 2. 2008 in 100 odvetniških točk iz naslova urnine, tako da znašajo skupaj potrebni odvetniški stroški za postopek pred sodiščem prve stopnje 5200 odvetniških točk. K temu je potrebno prišteti zaznamovane materialne stroške, in sicer do 2 % do 1000 odvetniških točk in 1 % nad 1000 odvetniških točk ter 20 % DDV, tako znašajo potrebni stroški pred sodiščem prve stopnje 2.898,31 EUR in zaznamovani stroški takse za odgovor na tožbo v višini 420,43 EUR. Stroške za poročilo stranki pritožbeno sodišče ni priznalo kot potrebnih stroškov, prav tako tudi ne višje priglašenih stroškov glede na vrednost spora.

Pritožbeno sodišče je odločalo tudi o pritožbenih stroških, ki jih je odmerilo glede na vrednost spora na 1500 odvetniških točk, kar upoštevaje 20 % DDV znaša 826,20 EUR in priglašene stroške za sodno takso za pritožbo v višini 1.789,40 EUR, kar vse je naložilo v plačilo tožeči stranki, za kar je imelo podlago v določbi 1. odstavka 154. člena ZPP v zvezi s 2. odstavkom 165. člena ZPP.