Jedro

krivdna odgovornost delodajalca (člen 158/I ZOR), soprispevek tožnika. Tožniku (23 let, natakar), ki je utrpel poškodbo desnega kolena (večja poškodba hrustanca, skoraj popolnoma pretrgana sprednja križna vez), se prizna odškodnina za nepremoženjsko škodo (člen 200 in 203 ZOR) za telesne bolečine 1,600.000,00 SIT, za strah 250.000,00 SIT, za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti 1,000.000,00 SIT; ni skaženosti.

Izrek

Pritožbama se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje s p r e m e n i tako, da sedaj celoten izrek glasi: "Tožena stranka, je dolžna tožeči stranki plačati odškodnino v znesku 1,710.000,00 (en milijon sedemstodeset tisoč 00/100) SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 02.11.2002 dalje do plačila ter mu povrniti pravdne stroške v znesku 346.634,00 (tristo šestinštirideset tisoč šesto štiriintrideset 00/100) SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od

15.03.2004 dalje do plačila, vse v 15 dneh, pod izvršbo.

V presežku se tožbeni zahtevek zavrne." V ostalem se pritožbi tožeče in tožene stranke zavrneta.

Tožeča stranka krije sama svoje pritožbene stroške.

Tožeča stranka je dolžna toženi stranki povrniti pritožbene stroške v znesku 4.104,00 (štiri tisoč sto štiri 00/100) SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 11.07.2006 dalje do plačila, vse v 15 dneh, pod izvršbo.

Obrazložitev

Z v uvodu navedeno sodbo je sodišče prve stopnje razsodilo, da je tožena stranka dolžna tožniku plačati odškodnino v znesku 1,830.000,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 02.11.2002 dalje do plačila in mu povrniti pravdne stroške v znesku 362.997,06 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva izdaje sodbe sodišča prve stopnje dalje do plačila. V presežku pa je tožbeni zahtevek zavrnilo.

Obrazložilo je, da je za škodni dogodek podana krivdna odgovornost tožnikovega delodajalca, tožnikov soprispevek k nastalemu škodnemu dogodku je 40 % ter tožniku prisodilo iz naslova nepremoženjske škode: za telesne bolečine 1,600.000,00 SIT, za strah 250.000,00 SIT in za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti 1,200.000,00 SIT ter toženi stranki glede na tožnikov soprispevek naložilo v plačilo iz naslova nepremoženjske škode 1,830.000,00 SIT s pp.

Zoper navedeno sodbo se pravočasno pritožujeta obe pravdni stranki.

Tožnik se pritožuje zoper zavrnilni del sodbe (sporno 1,170.000,00 SIT s pp.) iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku - ZPP. Meni, da je obrazložitev prvostopnega sodišča o utemeljenosti tožbenega zahtevka po temelju v višini 60 % v nasprotju sama s seboj in je sodišče s tem zagrešilo bistveno kršitev določb postopka. Tožnik je opravljal delo s povečano stopnjo nevarnosti, šlo je za delo na višini in je tako podana objektivna odgovornost zavarovanca tožene stranke. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da tožnikov delodajalec ni zagotovil varnega načina opravljanja dela, obrazložitev o tožnikovem 40 % soprispevku pa je v nasprotju sama s seboj in se ne da preizkusiti.

Prvostopenjsko sodišče bi moralo odločiti, da je v celoti podana krivdna odgovornost zavarovanca tožene stranke, ki tožniku ni zagotovil varnih pogojev za opravljanje dela. Prenizko je prisojena odškodnina za nepremoženjsko škodo, ob pravilni uporabi materialnega prava bi mu prvostopno sodišče moralo prisoditi vso zahtevano odškodnino iz tega naslova (za telesne bolečine 2,500.000,00 SIT, za strah 400.000,00 SIT), nepravilno je bila zavrnjena odškodnina za duševne bolečine zaradi skaženosti (300.000,00 SIT). Sodišče prve stopnje je ugodilo tožnikovemu odškodninskemu zahtevku iz naslova nepremoženjske škode le do višine 3,050.000,00 SIT, kar je prenizko, tožnik je moral prestati pet operacij, zdravljenje je bilo izredno dolgotrajno, prisotne so trajne telesne bolečine, življenjske aktivnosti so zmanjšane za 4 % in bi mu moralo prvostopno sodišče prisoditi vseh 4,200.000,00 SIT oziroma glede na zavarovalno vsoto - po tožbenem zahtevku 3,000.000,00 SIT. Neutemeljeno je zavrnilo tožnikov zahtevek za povrnitev premoženjske škode, saj je tožnik izkazal prevozne stroške (101.553,00 SIT) in stroške zdravniškega potrdila 3.500,00 SIT. Nepravilna je tudi stroškovna odločitev prvostopnega sodišča, napačno izračunan uspeh v pravdi ter je potrebno upoštevati uspeh po temelju in nato po višini, neutemeljeno niso priznani prevozni stroški tožnika za prihod na glavno obravnavo, zmotno je obračunana izvedenina, ki predstavlja potreben strošek.

Predlaga, da naj "višje sodišče njegovi pritožbi ugodi in odloči, da je tožena stranka tožniku v celoti odškodninsko odgovorna ter da prisodi tožniku odškodnino za premoženjsko škodo v znesku 101.553,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 21.06.2002 dalje do plačila in

3.500,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 13.03.2002 dalje do plačila ter nadaljnjo odškodnino za nepremoženjsko škodo do zneska 3,000.000,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 02.11.2002 dalje do plačila ter da prisodi tožniku tudi vse po tožniku na prvi stopnji zaznamovane pravdne stroške skupaj s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi." Uveljavlja pa tudi povrnitev pritožbenih stroškov.

Tožena stranka se pritožuje zoper obsodilno sodbo in sicer v delu, v kolikor prisojena odškodnina presega 940.000,00 SIT, glede obresti ter pravdnih stroškov (sporno 890.000,00 SIT) iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena ZPP. Meni, da bi bila materialnopravna pravilna ocena tožnikovega soprispevka k škodnemu dogodku 60 % in ne le 40 %, kot je zaključilo prvostopno sodišče. Sodišče prve stopnje je tožniku prisodilo previsoko odškodnino, primeren znesek za duševne bolečine za zmanjšanje življenjskih aktivnosti predstavlja 800.000,00 SIT, za telesne bolečine 1,300.000,00 SIT, skupno (upoštevajoč še prisojeno odškodnino za strah) bi bila primerna satisfakcija tožniku za utrpelo poškodbo znesek 2,350.000,00 SIT in ob upoštevanju 60 % soprispevka tožnika k škodnemu dogodku znaša primerna odškodnina 940.000,00 SIT; z ozirom na to pa je tožnik upravičen tudi do povrnitve 31 % pravdnih stroškov. Zmotno so prisojene zamudne obresti od zneska odškodnine za nepremoženjsko škodo za čas pred razsojo, sodišče tudi ni navedlo predpisa, na osnovi katerega je priznalo zamudne obresti za čas pred dnem razsoje sodišča prve stopnje in se napadena sodba v tem delu ne da preizkusiti in je podana absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP.

Predlaga, da naj višje sodišče "pritožbi ugodi tako, da napadeno sodbo spremeni in toženi stranki naloži plačilo odškodnine v znesku

940.000,00 SIT skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 15.04.2004 dalje do plačila ter ji naloži povrnitev pravdnih stroškov tožeče stranke v znesku 153.008,50 SIT skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 15.03.2004 do plačila, tožeči stranki pa naloži povrnitev stroškov pritožbenega postopka" s pp., podrejeno pa, da napadeno sodbo razveljavi in zadevo vrne v ponovno sojenje sodišču prve stopnje.

Pravdni stranki nista podali odgovorov na pritožbo.

Pritožbi sta delno utemeljeni in sicer tožene stranke glede prisoje odškodnine za duševne bolečine za zmanjšanje življenjske aktivnosti, tožnika pa delno le glede nepravilne odmere pravdnih stroškov, v ostalem pa sta neutemeljeni.

Pritožbeni preizkus zadeve tako v okviru pritožbenih razlogov, kot tudi po uradni dolžnosti (člen 350/II ZPP) je pokazal, da je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo vsa odločilna dejstva, pomembna za razsojo, pravilno uporabilo materialno pravo - razen glede odškodnine iz naslova duševnih bolečin zaradi zmanjšane življenjske aktivnosti in tožnikovih potnih stroškov za prihod na glavno obravnavo pri odmeri stroškov, kot bo obrazloženo. Prav tako ni zagrešilo v pritožbah očitanih bistvenih kršitev določb postopka, niti nobene uradoma upoštevne kršitve postopka. Napadena sodba se da preizkusiti, ima razloge o vseh odločilnih dejstvih, ti razlogi niso s seboj v nasprotju in tako ni podana v obeh pritožbah očitana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

Višje sodišče zato, da se izogne nepotrebnemu ponavljanju, povzema pravilne razloge iz napadene sodbe ter še dodaja: Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je za škodni dogodek

10.11.2000, ko je tožnik - natakar spravljal kartonasto embalažo v kontejner in si nato pri sestopu s poličke kontejnerja poškodoval desno koleno, podana krivdna odgovornost tožnikovega delodajalca, saj ta iz malomarnosti ni zagotovil varnega dela (člen 158/I Zakona o obligacijskih razmerjih - ZOR) ter da je tožnik soprispeval k nastalemu škodnemu dogodku (ker ni uporabil pri sestopu tiste mere skrbnosti, ki bi bila potrebna in bi jo uporabil povprečen razumen človek) v višini 40 % (člen 192/I ZOR). Višje sodišče nima pomislekov k takšnim ugotovitvam in zaključkom prvostopnega sodišča, kar je vse ustrezno utemeljilo tudi v napadeni sodbi. Tako ni mogoče pritrditi tožniku, da gre za delo s povečano nevarnostjo, kot tudi ne, da je v celoti podana krivdna odgovornost tožene stranke, kakor tudi ne pritožbenim navedbam tožene stranke, da je tožnik soprispeval k škodnemu dogodku 60 %. Obrazložitev prvostopnega sodišča glede temelja je tudi jasna in razumljiva ter se da preizkusiti in je tudi ta tožnikova pritožbena graja neutemeljena. Navedbe tožene stranke (v zvezi z zatrjevano sokrivdo tožnika), da le-ta ni zahteval ustreznega pripomočka, pa predstavljajo tudi nedopustno pritožbeno novoto po členu 337/I ZPP, saj tožena stranka ne izkaže, da tega brez svoje krivde ni mogla navesti že pred sodiščem prve stopnje, kar velja tudi za pritožbeno grajo tožnika, "da sodišče prve stopnje ni izvajalo dokaznega postopka v smeri, da bi preizkušalo, kako je mogoče s kesona normalno sestopiti".

Preizkus pravilne odmere pravične odškodnine po členih 200 in 203 ZOR, čegar določila je potrebno uporabiti glede na 1060. člen sedaj veljavnega Obligacijskega zakonika - OZ, glede na težo poškodbe, obseg vseh ugotovljenih oblik nepremoženjske škode, tožnikove individualne značilnosti (tožnik je bil ob škodnem dogodku star 23 let, je natakar), zlasti pa glede na primerjavo s prisojo odškodnin v podobnih zadevah, pokaže naslednje: Po ugotovitvah prvostopnega sodišča, ki niso predmet pritožbene graje, si je tožnik v škodnem dogodku poškodoval desno koleno in sicer je utrpel večjo poškodbo hrustanca in skoraj popolnoma pretrgano sprednjo križno vez.

Preizkus prisojene odškodnine za telesne bolečine pokaže, da je prvostopno sodišče s prisojo denarne odškodnine v višini 1,600.000,00 SIT tožniku priznalo pravično denarno odškodnino po tej postavki, ta prisojeni znesek je ustrezen glede na ugotovljene nevšečnosti med zdravljenjem (pet operacij, tožniku so vzeli vzorec hrustanca, kasneje so mu ponovno vstavili hrustanec v koleno in rekonstruirali sprednjo križno vez, izpostavljenost RTG sevanju, 20 - 25 dni hospitalizacije, 9 dni hoje z berglami, zdravljenje v zdravilišču) in intenzivnost in trajanje telesnih bolečin (izvedenec ocenjuje, da je tožnik trpel hude fizične bolečine 4 do 5 dni, srednje hude fizične bolečine 4 do 5 tednov, lahke fizične bolečine 3 do 4 mesece, ki so se občasno stopnjevale do hudih oziroma srednje hudih, po tem času pa so se umirile in se pojavljajo občasno pri večjih obremenitvah). Tako ni mogoče pritrditi pritožbeni graji tožnika o prenizko, niti toženi stranki o previsoko odmerjeni odškodnini iz tega naslova.

Glede na ugotovljeni strah (primarni strah lažje do srednje stopnje ob sami poškodbi, ki se je v nekaj trenutkih popolnoma umiril in sekundarni strah srednje stopnje 5 do 6 tednov, lahke 3 do 4 mesece), je sodišče prve stopnje tožniku s prisojenim zneskom 250.000,00 SIT iz tega naslova priznalo pravično denarno odškodnino in ni mogoče pritrditi tožniku, da bi bila ustrezna odškodnina iz tega naslova

400.000,00 SIT, medtem ko tožena stranka te postavke ne graja.

Višje sodišče nima pomislekov k zaključku prvostopnega sodišča, da pooperativna brazgotina na tožnikovem desnem kolenu (13 cm dolga in do 1 cm široka) ne pomeni skaženosti ter je sodišče prve stopnje sprejelo materialnopravno pravilno odločitev, ko je tožbeni zahtevek tožnika zaradi duševnih bolečin zaradi skaženosti v celoti zavrnilo.

Tudi po ugotovitvah izvedenca gre zgolj za kozmetski defekt. Ni mogoče pritrditi tožniku, da je za duševne bolečine zaradi skaženosti upravičen do vtoževane odškodnine v višini 300.000,00 SIT in o materialnopravno zmotni odločitvi prvostopenjskega sodišča. Utemeljena pa je pritožbena graja tožene stranke, da je tožniku z zneskom 1,200.000,00 SIT prvostopno sodišče prisodilo previsoko odškodnino za duševne bolečine zaradi zmanjšane življenjske aktivnosti. Kot ugotavlja prvostopno sodišče, (glede na mnenje izvedenca), je tožnikovo koleno sedaj stabilno in normalno gibljivo, vseeno pa ima težave in bolečine v kolenu pri večjih obremenitvah s hojo, kar predstavlja dejansko dnevne obremenitve in se jim ne more popolnoma izogniti, sploh ne kot natakar, iz česar je izvedenec ocenil, da je tožnik moten v svoji osnovni življenjski aktivnosti za 4 %. Ob upoštevanju načela individualizacije (tožnikovo mladost in poklic - natakar) ter sodno prakso pri odmeri odškodnine za istovrstno nepremoženjsko škodo, je po mnenju višjega sodišča pravična denarna odškodnina iz tega naslova (člen 200 in 203 ZOR) znesek 1,000.000,00 SIT, ne pa 1,200.000,00 SIT, kot ga je priznalo sicer v neskladju z modificiranim tožbenim zahtevkom prvostopno sodišče, pa tudi ne le 800.000,00 SIT, kot se zavzema tožena stranka.

Pravična odškodnina za nepremoženjsko škodo, ki jo je tožnik utrpel v škodnem dogodku, ob pravilni uporabi materialnega prava tako znaša skupno 2,850.000,00 SIT, ker je tožnik prispeval 40 %, je tožena stranka dolžna plačati 1,710.000,00 SIT.

Sodišče je tudi pravilno priznalo obresti za nepremoženjsko škodo glede na pavšalni ugovor tožene stranke, obrestna odločitev se da preizkusiti (drugi odstavek na 7. strani sodbe), pri tem se je prvostopno sodišče le napačno sklicevalo na prvi odstavek 943. člena OZ, namesto na člen 919/I ZOR, ki pa določa smiselno enako; na ta člen se je pravilno skliceval tudi tožnik v tožbi, šele v pritožbi pa toženka podaja ugovor dejanske narave, da se ta člen uporablja le za poslovne obveznosti, gre tudi za nedopustno pritožbeno novoto po členu 337/I ZPP, saj tožena stranka ne izkaže, da tega brez svoje krivde ni mogla navesti že tekom postopka pred sodiščem prve stopnje.

Sodišče prve stopnje je pravilno zavrnilo tožnikov tožbeni zahtevek za uveljavljeno premoženjsko škodo in tudi tej tožnikovi graji ni mogoče pritrditi. Dokazno breme, da izkaže, da so mu ti stroški nastali in to v vtoževani višini 101.553,00 SIT, je na strani tožnika, zgolj s pavšalnimi navedbami v točki III tožbe in s tožnikovo izjavo o teh stroških z dne 21.06.2002 ter s svojo izpovedbo (da ga je v Ljubljano vozil oče, enkrat ga je peljala ........) tega ni izkazal. Prvostopno sodišče je tudi pravilno ugotovilo, da stroški pribave zdravniškega potrdila v konkretnem primeru niso potrebni stroški v zvezi z zdravljenjem v smislu prvega odstavka 195. člena ZOR in posledično pravilno zavrnilo tudi tožnikov tožbeni zahtevek za povrnitev premoženjske škode v višini 3.500,00 SIT zaradi pridobitve zdravniškega potrdila ter je tudi ta tožnikova pritožbena graja neutemeljena.

Prav tako ni mogoče pritrditi tožniku, da bi moralo prvostopno sodišče računati uspeh najprej po temelju in nato po višini. Po členu 154/II se stroški odmerijo glede na doseženi uspeh v pravdi. Stroški izvedenine so del pravdnih stroškov in ni mogoče pritrditi tožniku, da gre za potreben strošek in da bi bilo potrebno te stroške glede na četrti odstavek 154. člena ZPP priznati ne glede na procent uspeha.

Pritrditi pa je tožniku, da je upravičen do potnih stroškov za prihod na glavne obravnave in zaradi pregleda pri izvedencu. Zato je potrebno pri pravdnih stroških tožnika priznati še kilometrino (90 km krat 56,70 SIT) za na relaciji ..... in nazaj v priglašeni višini

5.103,00 SIT za prihod k izvedencu) in 15.309,00 SIT za prihode na tri glavne obravnave. Ti potni stroški tožnika predstavljajo potrebne pravdne stroške po 155. členu ZPP, do njih je tožnik upravičen tudi po 18. členu Pravilnika o povrnitvi stroškov v pravdnem postopku (Ur.

list RS št. 15/2003), v zvezi s členi 5, 6 in 9/II citiranega pravilnika. Pravilna odmera stroškov tožnika, ki jih je imel pred sodiščem na prvi stopnji, tako znaša 656.394,00 SIT in ne le

635.982,40 SIT, kot jih je odmerilo prvostopno sodišče. Ker pa je višje sodišče sedaj znižalo na prvi stopnji prisojeno odškodnino od 1,830.000,00 SIT na 1,710.000,00 SIT, se je spremenil tudi uspeh pravdnih strank. Tožnik je uspel s 57 % in je tako upravičen od zneska 656.394,00 SIT do povrnitve 374.145,00 SIT, tožena pa (njene stroške je prvostopno sodišče odmerilo na 63.980,00 SIT) je uspela s 43 % in je upravičena do povrnitve 27.511,00 SIT; tožnik je tako dolžan povrniti toženi stranki 346.634,00 SIT in ne

362.997,06 SIT, kot je bilo odmerjeno v prvostopni sodbi.

Po obrazloženem je višje sodišče, ker je prvostopno sodišče materialno pravo delno zmotno uporabilo, spremenilo prvostopno sodbo tako, kot je razvidno iz izreka te sodbe (4. točka 358. člena ZPP), v ostalem pa je bilo potrebno pritožbi zavrniti (člen 353 ZPP).

Pritožbeni uspeh tožene stranke je 13,5 % (sporno 890.000,00 SIT, odškodnina pa je bila znižana za 120.000,00 SIT), zato ji je tožnik to dolžan povrniti od pritožbenih stroškov, (ki se odmerijo v višini

30.400,00 SIT, kolikor je znašala sodna taksa za pritožbo, medtem ko priglašeni pisarniški stroški v znesku 5.000,00 SIT niso izkazani) znesek 4.104,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izdaje sodbe višjega sodišča dalje (člen 165/II ZPP v zvezi s členom 154/II ZPP).

Tožnik krije sam svoje pritožbene stroške, saj gledano v celoti, s pritožbo ni uspel (člen 165/I ZPP v zvezi s členom 154/I ZPP).