Jedro

Kontejner ni nevarna stvar in spravljanje embalaže v kontejner ni nevarna dejavnost. Delodajalka tudi ni organizirala nevarnega dela, saj je bilo delavcem naročeno samo, da morajo škatle raztrgati, zložiti in jih spraviti v kontejner. Za način opravljanja tega dela so se odločili delavci sami. Sami delavci so se odločili in občasno potlačili škatle in to na način, da so se povzpeli in sestopili s kontejnerja. Do nesreče je tako prišlo zaradi nepravilne uporabe kontejnerja, za katero se je tožnik sam odločil, delodajalka pa jo je dopuščala, zato je o tožnikovem odškodninskem zahtevku treba odločiti po pravilih o krivdni (so)odgovornosti. Delodajalka iz malomarnosti, čeprav je vedela za takšen način dela, ni zagotovila ustreznih delovnih pogojev (lestve), tožnik pa ni ravnal s skrbnostjo, ki se zahteva od povprečno razumnega človeka (za takšen način dela se je odločil sam, delodajalke ni nikoli opozoril na nevarnost takšnega načina dela).

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Prvostopenjsko sodišče je med drugim odločilo, da je toženka dolžna plačati tožniku iz naslova odškodnine za nepremoženjsko škodo 7.636,45 EUR (prej 1.830.000 SIT) (odmerjena odškodnina v višini 12.727,42 EUR (prej 3.050.000 SIT), zmanjšana za tožnikov soprispevekĆ z zamudnimi obrestmi od 2.11.2002. Višji tožbeni zahtevek je zavrnilo. Presodilo je, da za tožniku nastalo nepremoženjsko škodo krivdno odgovarja tožnikova delodajalka, ki je imela svojo odgovornost zavarovano pri toženki, in da je tožnikov soprispevek k nastali škodi 40%.

Pritožbeno sodišče je v delu glede prisojene odškodnine za nepremoženjsko škodo zavrnilo tožnikovo pritožbo, pritožbi toženke pa je delno ugodilo in sodbo prvostopenjskega sodišča v tem delu spremenilo tako, da je toženka dolžna plačati tožniku 7.135,70 EUR (prej 1.710.000 SIT) (odmerjena odškodnina v višini 11.892,83 EUR (prej 2.850.000 SIT), zmanjšana za tožnikov soprispevekĆ z zamudnimi obrestmi od 2.11.2002. V ostalem je pritožbo toženke zavrnilo in v izpodbijanem delu potrdilo sodbo prvostopenjskega sodišča. Proti tej sodbi je tožnik vložil pravočasno revizijo iz razlogov zmotne uporabe materialnega prava in bistvene kršitve določb pravdnega postopka s predlogom, da ji revizijsko sodišče ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožniku prisodi celotno zahtevano odškodnino. Navaja, da je obrazložitev nižjih sodišč sama s seboj v nasprotju in v nasprotju z ugotovljenimi dejstvi. Prva stopnja je zaključila, da gre pri takšnem početju za nevarno dejavnost, nato pa obrazložila, da ne gre za nevarno dejavnost, ker naj bi tožnik takšno delo opravljal vsakodnevno. Ni obrazloženo, kako naj bi dejstvo, da nekdo opravlja delo vsakodnevno, zmanjševalo nevarnost takšnega dela. Gre za delo na višini, gre za nevarno dejavnost, zato bi bilo treba uporabiti pravila o objektivni odgovornosti. Sama s seboj v nasprotju je tudi obrazložitev, ki tožniku očita 40% soprispevek, saj ne obrazloži kakšna je mera skrbnosti, ki naj bi jo tožnik pri sestopu s kontejnerja uporabil. V tem delu sodbe ni mogoče preizkusiti. V tej smeri niti ni bil izpeljan dokazni postopek. Glede na ugotovljena dejstva je tudi v celoti podana krivdna odgovornost tožene stranke. Tožnik meni, da je odškodnina za prestane in bodoče telesne bolečine in strah odmerjena prenizko. Nižji sodišči sta tudi napačno zavrnili zahtevek za odškodnino zaradi skaženosti, saj so ugotovljeni tako objektivni kot subjektivni znaki skaženosti. Izvedenec je namreč ugotovil brazgotino, medtem ko je tožnik izpovedal o duševnih bolečinah, ki mu jih povzroča. Obrazložitev, da gre za brazgotino na mestu, kjer je ta dokaj pogosta, je pravno hudo zmotna. Tožnik v reviziji tudi ponavlja ugotovljena dejstva, in meni, da jih sodišči nista v zadostni meri upoštevali pri odmeri odškodnine.

Revizija je bila vročena Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije ter nasprotni stranki (375. člen Zakona o pravdnem postopku (Uradni list RS, št. 26/99 in nasl. - ZPP)), ki na revizijo ni odgovorila.

Revizija ni utemeljena.

Glede temelja odškodninske odgovornosti: Revizijsko sodišče preizkusi izpodbijano sodbo v mejah razlogov, ki so navedeni v reviziji, pri čemer pazi po uradni dolžnosti (le) na pravilno uporabo materialnega prava (371. člen ZPP). Revizijsko sodišče torej ne pazi na bistvene kršitve določb pravdnega postopka po uradni dolžnosti. To pomeni, da mora stranka, ki uveljavlja ta revizijski razlog, svoj očitek obrazložiti in konkretizirati. Tožnik, kljub številnim očitkom v tej smeri, nikjer v reviziji ne navede za katero bistveno kršitev gre, iz vsebine revizije pa je mogoče razbrati, da je uveljavljana kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Nosilni element te kršitve je ta, da ima sodba takšne pomanjkljivosti, da se ne more preizkusiti. Po oceni revizijskega sodišča navedeni element ni podan in je sodbi nižjih sodišč mogoče preizkusiti, saj imata sicer kratke, a povsem zadostne razloge o tem, kako je delo pri tožnikovi delodajalki potekalo in kako je prišlo do tožnikove nezgode. Nižji sodišči sta namreč ugotovili, da se je tožnik poškodoval 10.11.2000, ko je kot natakar v restavraciji, zaposlen pri zavarovanki toženke, v kontejner spravljal kartonske škatle. Ko je z delom končal, je pri sestopu s kontejnerja padel na desno koleno oziroma nerodno stopil. Škatle so v kontejner spravljali tako, da so jih raztrgali, zmetali gor in občasno splezali na kontejner, da so jih potlačili. Delodajalka jim je naročila, da morajo škatle raztrgati, zložiti in jih spraviti v kontejner, ne pa, da morajo ob tem stopiti nanj. Posebne lestve niso zahtevali. Delodajalka je vedela, da so včasih splezati na kontejner, da so škatle potlačili.

Revizijski očitki, da sta obrazložitvi nižjih sodišč sami s seboj v nasprotju in v nasprotju z ugotovljenimi dejstvi, saj je prvostopenjsko sodišče zaključilo, da gre pri takšnem početju za nevarno dejavnost, nato pa obrazložilo, da ne gre za nevarno dejavnost, ker naj bi tožnik takšno delo opravljal vsakodnevno, da ni obrazloženo, kako naj bi dejstvo, da nekdo opravlja delo vsakodnevno, zmanjševalo nevarnost takšnega dela, da je sama s seboj v nasprotju obrazložitev, ki tožniku očita soprispevek, saj ne obrazloži kakšna je mera skrbnosti, ki naj bi jo tožnik pri sestopu uporabil, da v tem delu sodbe ni moč preizkusiti, in da v tej smeri ni bil izpeljan dokazni postopek, so po svoji resnični vsebini očitki zmotne uporabe materialnega prava in očitki zmotno oziroma nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja. Revizijski očitki zmotne uporabe materialnega prava so neutemeljeni, medtem ko so revizijski očitki zmotno oziroma nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja nedovoljeni (tretji odstavek 370. člena ZPP).

Revizijsko sodišče sicer ocenjuje, da sta nižji sodišči svojo odločitev oprli na delno materialnopravno napačne razloge, vendar dejansko stanje zaradi tega ni bilo nepopolno ugotovljeno in je materialnopravni zaključek nižjih sodišč o krivdni odgovornosti tožnikove delodajalke in 40% soprispevku tožnika pravilen. Objektivna odgovornost je podana za škodo, ki izvira od stvari ali dejavnosti, iz katerih izvira večja škodna nevarnost za okolico Š154. člen Zakona o obligacijskih razmerjih (Uradni list SFRJ, št. 29/78 in nasl., v povezavi s 1060. členom Obligacijskega zakonika, Uradni list RS, št. 83/01 in nasl.)Ć. Po presoji revizijskega sodišča kontejner ni nevarna stvar (nima značilnosti nevarne stvari, saj ni nevaren sam po sebi, in tudi okoliščine v katerih ljudje praviloma prihajajo v stik s kontejnerji, ne predstavljajo povečane nevarnosti za nastanek škode) in spravljanje embalaže v kontejner ni nevarna dejavnost (ne gre za dejavnost, ki bi po splošnem družbenem pojmovanju odstopala od drugih dejavnosti zaradi večje nevarnosti nastanka škode). Delodajalka tudi ni organizirala nevarnega dela, saj je bilo delavcem naročeno samo, da morajo škatle raztrgati, zložiti in jih spraviti v kontejner. Za način opravljanja tega dela so se odločili delavci sami. Sami delavci so se odločili in občasno potlačili škatle in to na način, da so se povzpeli in sestopili s kontejnerja. Do nesreče je tako prišlo zaradi nepravilne uporabe kontejnerja, za katero se je tožnik sam odločil, delodajalka pa jo je dopuščala, zato je o tožnikovem odškodninskem zahtevku treba odločiti po pravilih o krivdni (so)odgovornosti (členi 154, 158 in 192 ZOR). Revizijsko sodišče glede na ugotovljena dejstva tudi nima pomislekov o porazdelitvi odgovornosti v razmerju tožnik 40%: delodajalka 60%. Delodajalka iz malomarnosti, čeprav je vedela za takšen način dela, ni zagotovila ustreznih delovnih pogojev (lestve), tožnik pa ni ravnal s skrbnostjo, ki se zahteva od povprečno razumnega človeka (za takšen način dela se je odločil sam, delodajalke ni nikoli opozoril na nevarnost takšnega načina dela). Na tem mestu je treba še pripomniti, da je revizijsko sodišče po 383. členu ZPP vezano na prepoved iz 359. člena ZPP (prepoved reformatio in peius).

Glede višine prisojene odškodnine: Po presoji revizijskega sodišča sta nižji sodišči z odmero denarne odškodnine za prestane in bodoče telesne bolečine tožnika v višini 6.676,68 EUR (prej 1.600.000 SIT) in za strah v višini 1.043,23 EUR pravilno izpolnili pravni standard pravične denarne odškodnine iz 200. in 203. člena ZOR, ki je podlaga za prisojo pravične denarne odškodnine. Temeljni načeli za odmero odškodnine za nepremoženjsko škodo sta po navedenih določbah načelo individualizacije višine odškodnine in načelo objektivne pogojenosti višine odškodnine. Prvo načelo zahteva upoštevanje stopnje (intenzivnosti) in trajanja bolečin in strahu glede na vse konkretne okoliščine, ki se odražajo pri posameznem oškodovancu. Drugo načelo zahteva, da se pri odmeri odškodnine gleda na pomen prizadete dobrine in namen odškodnine, pa tudi na to, da ne bi šla na roko težnjam, ki niso združljive z njeno naravo in družbenim namenom. Upošteva torej objektivne materialne možnosti družbe ter sodno prakso v podobnih primerih nepremoženjskih škod.

Podroben dejanski obseg obeh oblik tožnikove nepremoženjske škode je razviden iz razlogov na peti do šesti strani prvostopenjske sodbe in na šesti strani pritožbene sodbe, zato teh ugotovitev revizijsko sodišče ne bo povzemalo. Natančne in izčrpne ugotovitve sodišč ne dajejo podlage za zvišanje odškodnine. Nižji sodišči sta pri odmeri odškodnine v zadostni meri upoštevali vse ugotovljene okoliščine (ki jih revizija po nepotrebnem ponavlja) in revizijsko sodišče glede na konkretne okoliščine primera nima pomislekov o pravilnosti odmere denarne odškodnine. Skupni odmerjeni znesek za tožnikove telesne bolečine in strah 7.719,91 EUR (prej 1.850.000 SIT) pomeni, upoštevaje razmere v času izdaje prvostopenjske sodbe, 11,3 takratne povprečne neto plače. Tako odmerjena odškodnina je primerljiva z odškodninami za podobno škodo, hkrati pa upošteva vse individualne značilnosti tožnikove nepremoženjske škode. Tudi sama zneska odškodnin za posamezno obliko nepremoženjske škode pravilno odsevata razmerja med manjšimi in večjimi škodami ter odškodninami zanje. Tako ne gre za zatrjevano zmotno uporabo materialnega prava in se revizija zato neutemeljeno zavzema za zvišanje prisojene odškodnine.

Revizijski očitki glede zavrnitve zahtevka za povrnitev nepremoženjske škode iz naslova duševnih bolečin zaradi skaženosti, ki jih tožnik v reviziji sicer prikazuje kot kritiko uporabe materialnega prava, predstavljajo v resnici v revizijskem postopku nedovoljeno izpodbijanje v postopku pred nižjima sodiščema ugotovljenega dejanskega stanja (tretji odstavek 370. člena ZPP). V postopku pred nižjima sodiščema je bilo na podlagi izvedenskega mnenja ugotovljeno, da je tožniku ostala pooperativna brazgotina v predelu desnega kolena v velikosti 13x1 cm. Brazgotina je v glavnem prekrita z obleko, vidna je le pri nošnji kratkih hlač in ne predstavlja iznakaženosti v smislu vzbujanja gnusa pri okolici ob pogledu nanjo, ampak gre zgolj za kozmetski defekt. Brazgotina tudi ne vzbuja pozornosti, saj je na mestu, kjer so brazgotine običajne. Revizijsko sodišče glede na ugotovljena dejstva ne dvomi v pravilnost odločitve nižjih sodišč o zavrnitvi zahtevka, saj sta pravilno presodili, da objektivna merila skaženosti niso podana in je tako zahtevek za povrnitev navedene odškodnine neutemeljen.

Ker niso podani v reviziji uveljavljani razlogi, kot tudi ne razlogi, na katere revizijsko sodišče pazi po uradni dolžnosti (371. člen ZPP), je sodišče na podlagi 378. člena ZPP tožnikovo revizijo zavrnilo.