Jedro

V primeru, ko sodišče (vsaj delno) ugodi primarnemu zahtevku, se sodišče v podredni zahtevek skladno s 3. odstavkom 182. člena ZPP sploh ne sme spuščati in ga tudi ne omenjati v izreku. Očitana kršitev o pomanjkanju razlogov glede podrednega zahtevka je torej neutemeljena.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se v izpodbijanem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožnici sta dolžni toženi stranki v roku 15 dni povrniti 1.534,04 EUR stroškov pritožbenega postopka, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dne poteka roka za prostovoljno izpolnitev obveznosti dalje do plačila.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je delno ugodilo tožbenemu zahtevku in toženi stranki naložilo, da tožnicama plača 50.000,00 EUR skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 9. 2009 dalje, v presežku (30.000,00 EUR skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 9. 2009 dalje) pa je tožbeni zahtevek zavrnilo ter toženi stranki naložilo, da tožnicama povrne 1.461,94 EUR pravdnih stroškov.

2. Tožnici v pravočasni pritožbi kot bistveno navajata, da je razlogovanje sodišča prve stopnje v nasprotju z izvedenimi dokazi. Zahtevata namreč zgolj povrnitev denarnih sredstev v višini 80.000,00 EUR (oziroma skupaj z DDV 104.000,00 EUR, saj je običajno je, da se obveznosti v storitvi dogovorijo brez DDV), ki sta jih skladno z 266. členom OZ založili za izvedbo gradbenih storitev, ker tožena stranka v nasprotju z dogovorom iz poravnave gradbenih del ni izvedla. Pravna posledica neizpolnitve obveznosti v storitvi, predvideni v poravnavi, je njena obveznost vračila denarnega zneska v višini vrednosti gradbenih del, ki bi jih tožena stranka morala izvesti, torej 80.000,00 EUR. Tožnici sta poravnavo brali tako, da zahtevka za izvedbo gradbene storitve ne moreta spremeniti v denarni zahtevek le v roku za izvedbo gradbenih del oziroma od podpisa poravnave (12. 8. 2008) do s poravnavo predvidenega roka za zaključek gradbenih del (1. 9. 2009). Če bi tožena stranka v roku izbrala plačilo depozita, bi tožnici gradnjo prizidka omejili z višino razpoložljivih sredstev (50.000,00 EUR). Sodišče se ni opredelilo v zvezi z njenim podrednim zahtevkom, pa tudi ni niti zavrnilo niti izvedlo dokaza z zaslišanjem odvetnika R. P. Ta bi pojasnil, kako je prišlo do sklenitve poravnave in kako se je del odmene spremenil v dajatveni zahtevek. Predlaga ustrezno spremembo izpodbijane sodbe, podrejeno njeno razveljavitev.

3. Tožena stranka je na pritožbo pravočasno odgovorila in predlaga njeno zavrnitev.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče v celoti pritrjuje razlogom, ki jih je navedlo sodišče prve stopnje glede zavrnilnega dela sodbe, saj je pravna podlaga za vtoževani zahtevek avtonomno pravo strank, konkretno Dogovor/Poravnava z dne 12. 6. 2008 (priloga spisa A 3; v nadaljevanju poravnava), s katerim sta se stranki dogovorili o načinu povrnitve škode, ki sta jo tožnici utrpeli zaradi gradbenih del tožene stranke. Poravnava v svojem 7. členu jasno določa, da 'Stranke C. ne morejo v nobenem primeru zamenjati upravičenosti do izvedbe gradbenih in obrtniških del v vrednosti 80.000,00 EUR po cenah na dan 14. 5. 2008 za kakšno drugo odmeno v naravi in tudi ne morejo na noben način spremeniti tega svojega upravičenja v denarni znesek ali plačilo v denarju'. Skladno s tem členom poravnave je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da sta se tožnici odrekli pravici, da jima tožena stranka namesto, da jima izplačala 50.000,00 EUR, izplača vrednost dogovorjene odmene, ki naj bi jo tožena stranka sicer pokrila z izvedenimi gradbenimi deli v višini 80.000,00 EUR. Pravdni stranki sta se namreč tudi sicer dogovorili ravno nasprotno, tj., da tožena stranka tožnicama izvede gradbena dela v višini 80.000,00 EUR, namesto tega pa lahko svojo obveznost izpolni tako, da jima plača 50.000,00 EUR (pravico izbire je torej imela tožena stranka). Ker tožena stranka svoje obveznosti ni izpolnila (tožnici pa v tej pravdi vtožujeta plačilo denarnega zneska, ne pa izvedbe gradbenih del), jima je sodišče prve stopnje pravilno prisodilo 50.000,00 EUR, v presežku pa je njun tožbeni zahtevek zavrnilo, saj jima poravnava zanj ne daje nikakršne podlage.

6. Neutemeljeno je sklicevanje tožnic na 266. člen OZ, ki določa, da če je obveznost v storitvi in če upnik te obveznosti pravočasno ne izpolni, lahko upnik sam na dolžnikove stroške stori tisto, kar bi moral dolžnik. S tem, ko sta tožnici pristopili k poravnavi, se namreč ne moreta sklicevati na citirano določilo OZ, saj to ni kogentne narave. Pravno podlago med strankama glede vtoževane terjatve namreč predstavlja, kot rečeno, poravnava, v kateri sta se odrekli možnosti, da bi zahtevali izplačilo vrednosti dogovorjenih gradbenih del v denarju. Tako se vse njune pritožbene navedbe v smeri, da bi jima bila tožena stranka dolžna kaj več kot tisto, kar izhaja iz ugodilnega dela izreka sodbe sodišča prve stopnje, izkažejo za neutemeljene.

7. Glede na pritožbena namigovanja, da tožnici svojega zahtevka ne temeljita zgolj na pogodbeni, temveč tudi na odškodninski podlagi, ni mogoče mimo dejanske ugotovitve prvostopenjskega sodišča, da sta tožnici zaradi posegov tožene stranke v okolico, kar je vplivalo na njuno nepremičnino, iz naslova odmene že prejeli 100.000,00 EUR. Skupaj s pravnomočno prisojenim zneskom sta torej prejeli 150.000,00 EUR, plačali pa sta, kot trdita še v pritožbi, približno 104.000,00 EUR.

8. Pritožbeno sodišče glede dokaznega predloga z zaslišanjem R. P. ugotavlja, da tožnici tega predloga izrecno sploh nista podali, čeprav sta R. P. omenjali v svojih trditvah (list. št. 32), zato pritožbene trditve o ne opredelitvi in ne izvedbi dokaza s strani sodišča prve stopnje niso utemeljene.

9. Pritožbena navedba, da se sodišče ni opredelilo v zvezi z njenim podrednim zahtevkom, je sicer resnična, vendar je tako postopanje sodišča prve stopnje zakonito, saj v primeru, ko sodišče (vsaj delno) ugodi primarnemu zahtevku, v podredni zahtevek skladno s tretjim odstavkom 182. člena ZPP sploh ne sme spuščati in ga tudi ne omenjati v izreku.(1)

10. S pritožbo uveljavljani razlogi niso utemeljeni, prav tako pa niso podani pritožbeni razlogi, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), zato je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu potrdilo (353. člen ZPP).

11. Pritožnici s pritožbo nista uspeli, zato sami krijeta svoje stroške. Toženi stranki so v pritožbenem postopku nastali stroški sestave odgovora na pritožbo v znesku 1.259,20 EUR (tar. št. 3210), poštne in telekomunikacijske storitve v znesku 20,00 EUR (tar. št. 6002), kar povečano za 20 % DDV znaša 1.534,04 EUR, kar sta ji v skladu z določilom prvega odstavka 154. člena ZPP v zvezi s 165. členom ZPP dolžni povrniti tožnici, kot izhaja iz izreka te sodbe.

(1) Tako Galič, A., v Pravdni postopek - zakon s komentarjem, 2. knjiga, GV Založba, 2005, str. 169-170, ki se sklicuje na sodbo Vrhovnega sodišča Republike Slovenije z dne 12. 9. 2002, opr. št. II Ips 668/2001.