Jedro

Rok za plačilo sodne takse je prekluzivni rok materialnega prava. Zato ga ni mogoče podaljšati.

Izrek

Pritožba se zavrne in se sklep sodišča prve stopnje potrdi.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani VL 93769/2011 z dne 1. 7. 2011 razveljavilo tudi v preostalem delu in postopek ustavilo (I. točka izreka), predlog tožeče stranke za vrnitev v prejšnje stanje pa zavrnilo (II. točka izreka).

2. Proti temu sklepu je tožeča stranka mimo svojega pooblaščenca pravočasno vložila laično pritožbo. Uveljavljala je vse pritožbene razloge, ki so navedeni v prvem odstavku 338. člena ZPP, prosila za oprostitev plačila sodne takse, podrejeno pa za odložitev plačila in navedla, da tožbe nikoli ni umaknila. Iz vsebine pritožbe torej po oceni pritožbenega sodišča izhaja predlog, naj pritožbeno sodišče izpodbijani sklep razveljavi.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Pritožbeno sodišče uvodoma ugotavlja, da je sodišče prve stopnje s sklepom z dne 9. 2. 2012 (redna št. 13) zavrnilo tako predlog tožeče stranke za oprostitev plačila sodne takse kot njen predlog za odlog plačila le-te. Ker proti temu sklepu ni bilo pritožbe, se pritožbeno sodišče s pritožbeno navedbo, da iz pravnega pouka ni razvidno, koliko taksa za pritožbo sploh znaša, ni ukvarjalo.

5. S pritožbeno navedbo, da se sodišče prve stopnje ukvarja zgolj s procesnimi zapleti in izdaja sklepe na podlagi fikcije, čeprav tožeča stranka nikoli ni umaknila tožbe, namesto, da bi odločalo o zadevi, pritožnica ne more doseči drugačne odločitve. Ob dejstvu, da v petnajstdnevnem roku od prejema plačilnega naloga taksa ni bila plačana, je sodišče prve stopnje ravnalo pravilno, ko je na podlagi določila tretjega odstavka 105.a člena ZPP štelo, da je tožba umaknjena. Pri tem je ob sklicevanju na določilo prvega odstavka 137. člena ZPP v 4. točki obrazložitve svojega sklepa pravilno pojasnilo, da je nalog za plačilo sodne takse tožeča stranka prejela že 21. 10. 2011 in ne šele 28. 10. 2011. 6. Pritožnica v pritožbi kritizira pritožbeno prepričanje, da razlogi, ki jih podaja tožeča stranka, ne predstavljajo utemeljenega razloga, zaradi katerega bi bila dopustna vrnitev v prejšnje stanje. To prepričanje naj bi bilo po njenem arbitrarno. Z razlogi sodišča prve stopnje ne soglaša in ponavlja navedbe iz vloge z dne 14. 11. 2011, v kateri je predlagala vrnitev v prejšnje stanje.

7. Po določilu prvega odstavka 116. člena ZPP sodišče tisti stranki, ki zamudi narok ali rok za kakšno pravno dejanje in zaradi tega izgubi pravico opraviti to dejanje, na njen predlog dovoli, da ga opravi pozneje, če spozna, da je stranka zamudila narok ali rok iz opravičenega razloga. To določilo velja le za procesne roke. Rok za plačilo sodne takse pa je prekluzivni rok materialnega prava. Zato ga ni mogoče podaljšati. Tako je stališče tudi dr. Aleša Galiča (ZPP s komentarjem, prva knjiga, GV, stran 473, 4. točka), na čigar stališča se je v prid utemeljenosti predloga za vrnitev v prejšnje stanje sklicevala tudi tožeča stranka sama. Ker pa glede na navedeno z nobeno od pritožbenih navedb (s katerimi pritožnica pojasnjuje razloge za svoje slabo premoženjsko stanje, zavzema kritiko do stališča sodišča prve stopnje o tem, kdaj mora biti sodna taksa plačana in med drugim glede dopustnosti vrnitve v prejšnje stanje) ne bi mogla uspeti, se do teh pritožbenih navedb pritožbeno sodišče ne opredeljuje.

8. Iz zgornje obrazložitve je razvidno, da pritožba ni utemeljena. Ker pa pritožbeno sodišče tudi v okviru uradnega preizkusa izpodbijanega sklepa ni zasledilo nobenih kršitev iz drugega odstavka 350. in 366. člena ZPP je pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in izpodbijani sklep potrdilo (2. točka 365. člena ZPP).