Jedro

Ugotovljeno je bilo, da si je toženka za časa zapustnikovega življenja prilastila njegova sredstva na bančnem računu brez njegovega soglasja. Gre torej za premik premoženja brez pravne podlage, zato je zahtevek iz naslova neupravičene obogatitve utemeljen.

Takšna tožba ni vezana na rok, ki velja za obnovo postopka, saj ne gre za pravdo ob pogojih za obnovo postopka, temveč za dedičevo uveljavljanje svojega dela zapustnikove terjatve oziroma za toženkino obveznost iz premoženjskopravnega razmerja z zapustnikom.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Pravdni stranki krijeta sami svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je po ugotovitvi vzajemnih terjatev pravdnih strank (tožnikove do toženke v znesku 18.863,41 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 19. 6. 2008 do plačila ter toženkine do tožnika v znesku 361,88 EUR) in njunem medsebojnem pobotanju razsodilo, da mora toženka plačati tožniku 18.863,41 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 26. 5. 2012 do plačila ter 6.778,58 EUR. V presežku je tožbeni zahtevek zavrnilo. Toženko je zavezalo tudi k povrnitvi tožnikovih pravdnih stroškov v znesku 1.907,58 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi za primer zamude s plačilom. Z dopolnilno sodbo je prvotno sodbo v izreku dopolnilo tako, da je toženki za plačilo tožnikove terjatve določilo 15-dnevni izpolnitveni rok.

2 .Zoper navedeno sodbo se je pritožila toženka, ki se sklicuje na vse zakonske pritožbene razloge. Pritožbenemu sodišču predlaga spremembo sodbe in zavrnitev celotnega tožbenega zahtevka. Sodišču prve stopnje očita, da je zmotno uporabilo materialno pravo, ko je zaključilo, da v obravnavanem primeru ne gre za spor o obsegu zapuščine. V zapuščino namreč spadajo nepremičnine, premičnine in pravice zapustnika. Tudi denarna terjatev zapustnika do toženke, ki naj bi izvirala iz domnevno neupravičenih toženkinih dvigov z zapustnikovega bančnega računa, predstavlja premoženjsko pravico, ki je predmet dedovanja. Tožnik bi lahko po pravnomočnosti sklepa o dedovanju po zapustniku uveljavljal svoje pravice v pravdi samo ob pogojih za obnovo postopka. Ker ni sporno, da je za toženkine dvige z zapustnikovega bančnega računa izvedel že pred 7. 10. 2010, tožbo pa je vložil šele 23. 11. 2010, je bila tožba prepozna in bi jo moralo sodišče zavreči, saj je tožnik zamudil predpisani 30-dnevni rok za obnovo postopka. Poleg tega je sodišče napačno pobotalo terjatvi pravdnih strank, ker je obračunalo zapadle obresti in jih tožniku prisodilo v fiksnem znesku. Sicer pa toženka vztraja pri vseh svojih navedbah v postopku.

3. Tožnik v odgovoru na pritožbo predlaga njeno zavrnitev. Toženka je razpolagala z denarjem na zapustnikovem računu brez izrecnega dogovora z zapustnikom. Sporni dvigi tožniku pred izdajo sklepa o dedovanju niso bili znani. Ker spor izhaja iz premoženjskopravnega razmerja, nastalega v času življenja zapustnika, se v tem primeru ne uporabljajo pravila o obnovi postopka, na katere se sklicuje tožnica v pritožbi.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Toženka dejanskim in pravnim zaključkom izpodbijane sodbe o tem, da si je brez zapustnikove vednosti in soglasja prilastila sporne zneske z njegovega bančnega računa in s tem zapustnika zanje neupravičeno prikrajšala, v pritožbi obrazloženo ne oporeka. Znova načenja predvsem vprašanje pravočasnosti tožnikove tožbe, na katerega pa ji je pravilno odgovorilo že sodišče prve stopnje. Tožnik, ki kot zapustnikov dedič s tožbo v tej pravdi uveljavlja svoj delež zapustnikove terjatve do toženke, je bil pri uveljavljanju svojega obogatitvenega zahtevka zoper toženko omejen le s splošnim (petletnim) zastaralnim rokom za tovrstne terjatve. Poseben rok za takšno tožbo ni predpisan. Zmotno je pritožbeno stališče, da bi moral tožnik tožbo vložiti v 30-dnevnem subjektivnem roku, ki je v prvem odstavku 396. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) določen za predlaganje obnove postopka, kadar stranka izve za nova dejstva in dokaze, ki bi lahko privedli do zanjo ugodnejše odločbe. V obravnavanem primeru ne gre za pravdo ob pogojih za obnovo postopka, ki jo dopušča 224. člen Zakona o dedovanju (ZD) po pravnomočnosti sklepa o dedovanju. V resnici med pravdnima strankam ni sporen obseg zapuščine, ampak toženkina obveznost iz premoženjskopravnega razmerja z zapustnikom, ki je nastalo še v času zapustnikovega življenja. Pritožbeno sklicevanje na 220. člen ZD, po katerem pravnomočen sklep o dedovanju veže stranke, ki so sodelovale v zapuščinskem postopku, zato ni utemeljeno. Sestavni del zapustnikovega premoženja, ki se deduje po njegovi smrti, so res tudi zapustnikove terjatve, vendar pravnomočen sklep o dedovanju veže stranke samo glede odločbe o pravici do dedovanja. Ni pomembno, da sporna terjatev ni bila predmet obravnavanja v zapuščinskem postopku in da ni posebej navedena v sklepu o dedovanju. Sodišče namreč s sklepom o dedovanju odloči o usodi celotnega zapustnikovega premoženja ne glede na to, ali ga je obravnavalo v celoti ali ne. V skladu s 132. členom ZD vsa zapuščina po samem zakonu preide na dediče že v trenutku zapustnikove smrti, ko se uvede dedovanje. V tem trenutku dedič postane subjekt pravic in obveznosti, ki jih je imel zapustnik. V dokaznem postopku na prvi stopnji je bilo ugotovljeno, da je prišlo do premika premoženja (od zapustnika k toženki) brez podlage, saj je bil toženkin mandat za razpolaganje z zapustnikovimi sredstvi omejen na plačilo stroškov njegove domske oskrbe, ter še, da zapustnik očitno ni privolil v svoje prikrajšanje, saj toženki ni uspelo dokazati, da bi ji preostala denarna sredstva podaril. Po ugotovitvi izpodbijane sodbe, ki ji toženka ne nasprotuje, zapustnik očitno ni vedel za svoje prikrajšanje, medtem ko je tožnik za dejstvo, da si je toženka prilastila del zapustnikovih denarnih sredstev, izvedel šele po končani zapuščinski obravnavi. Ker tudi sodišče ob izdaji sklepa o dedovanju za zapustnikovo terjatev ni vedelo, uveljavljanje tožnikovega zahtevka zoper toženko ne more biti omejeno s pogoji za obnovo postopka po določbah pravdnega postopka in še manj z za to predpisanimi roki.

6. Za predlagano zavrženje tožbe potemtakem ni bilo podlage. Sicer pa so bila v postopku na prvi stopnji pravilno ugotovljena vsa odločilna dejstva. Pravilno je bilo uporabljeno tudi materialno pravo. K temu je treba dodati, da sodišče druge stopnje v skladu z drugim odstavkom 350. člena ZPP preizkusi sodbo sodišča prve stopnje le v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi, z izjemo posebej naštetih procesnih in materialnih kršitev, na katere mora paziti po uradni dolžnosti. Pritožnik mora pritožbeno razloge jasno in opredeljeno navesti. Ne zadošča torej toženkino sklicevanje na njene navedbe (ustne in pisne), ki jih je podala v postopku na prvi stopnji. Na tiste med njimi, ki jih v pritožbi ni konkretizirala, sodišče druge stopnje ni bilo dolžno odgovarjati.

7. Pritožbeni očitek glede pobotanja terjatev pravdnih strank ni utemeljen. Toženka višini terjatev (več) ne ugovarja, ampak nasprotuje le prisoji zamudnih obresti. Sodišče je zamudne obresti, ki so se natekle do zaključka glavne obravnave, ko so se stekli pogoji za pobot, pravilno pobotalo s toženkino terjatvijo do njene celotne ugotovljene višine, v presežku pa jih je tožniku prisodilo v kapitaliziranem znesku. Obračunalo jih je z uporabo verificiranega programa za izračun obresti. Sicer pa toženka ugotovljeni vsoti nateklih obresti obrazloženo ne oporeka. Ker je s pobotanjem ugasnil le del tožnikovega obrestnega zahtevka, pa mu je sodišče prve stopnje utemeljeno prisodilo zamudne obresti tudi od sodbe dalje.

8. Pritožbeni razlogi torej niso podani. Sodišče prve stopnje tudi ni zagrešilo nobene uradoma upoštevne absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka, drugih kršitev te vrste pa toženka v pritožbi ne uveljavlja. Sodišče druge stopnje je zato pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in na podlagi 353. člena ZPP potrdilo prvo sodbo.

9. Toženka je s pritožbo propadla, zato ni upravičena do povračila svojih stroškov zanjo, medtem ko tožnik z odgovorom ni bistveno prispeval k odločitvi o pritožbi in mora zato svoje pritožbene stroške kriti sam (prvi odstavek 165. člena v zvezi s 155. členom ZPP).