Jedro

Lastnik, ki prepusti obratovanje nevarne stvari drugemu, odgovarja, kadar na zunaj ni vidno, kdo je obratovalec, ali, kadar je lastnost obratovalca med njim in prevzemnikom stvari sporna.

Izrek

Reviziji se ugodi, izpodbijana sodba pa se tako spremeni, da se pritožbi ugodi, sodba sodišča prve stopnje pa se spremeni in se tožbeni zahtevek proti toženemu B. R. zavrne.

Tožeča stranka je dolžna povrniti toženemu B. R. njegove pritožbene stroške v znesku 637,56 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 14.9.2004 dalje ter revizijske stroške v znesku 809,97 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 28.3.2007 dalje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je toženemu B. R. naložilo, da mora tožeči stranki plačati znesek 3.224.306 SIT (sedaj 13.454,79 EUR) z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti posameznih zneskov dalje do plačila. Tožbeni zahtevek proti toženi stranki Z. T. je zavrnilo. Glede toženega A. D. pa je bilo enakemu tožbenemu zahtevku že pravnomočno ugodeno s sodbo sodišča prve stopnje z dne 17.8.2001 v zvezi s sodbo sodišča druge stopnje z dne 16.1.2003. Sodišče druge stopnje je obravnavalo pritožbo tožene stranke B. R. (v nadaljevanju toženca), pri čemer je tej pritožbi delno ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje spremenilo tako, da je ugotovilo, da je toženčeva obveznost, da plača vtoževani znesek, solidarna. V ostalem delu je pritožbo zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje v nespremenjenem delu potrdilo.

Toženec vlaga revizijo zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava ter predlaga, naj se sodbi sodišč druge in prve stopnje razveljavita, zadeva pa vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje. Tožeča stranka je svojemu zavarovancu P. S. plačala odškodnino po pogodbi AO-plus zavarovanja, sedaj pa vplačani znesek v višini tožbenega zahtevka na podlagi pogojev opisanega zavarovanja zahteva od toženca, ki za škodo odgovarja kot lastnik nevarne stvari. Sodišči nižjih stopenj sta se postavili na stališče, da predstavlja med tožečo stranko in tožencem sklenjeno AO-plus zavarovanje premoženjsko zavarovanje, ne pa osebno zavarovanje. Po stališču revizije pa je takšna pravna razlaga zmotna, zaradi česar bi bilo treba tožbeni zahtevek proti tožencu zavrniti. Revident obširno obrazlaga, da je "AO-plus zavarovalno pogodbo treba razvrstiti med zavarovanja iz vrste nezgodnih in osebnih zavarovanj", zaradi česar uporaba določbe 939. člena ZOR o zakonski subrogaciji zavarovalnice v primerih premoženjskih zavarovanj ne prihaja v poštev. Po določbi 948. člena ZOR je subrogacija zavarovalnic pri osebnih - nezgodnih zavarovanjih prepovedana. Izpodbijana sodba je torej kršila načelo prepovedi subrogacije pri osebnih zavarovanjih. Temeljna značilnost osebnega zavarovanja je v tem, da je njegov predmet škoda na osebni dobrini, torej zdravju ali življenju, ne pa na premoženju, kar je lastnost premoženjskih zavarovanj. Končno pa plačilo zavarovalnine v tem primeru ni predstavljalo izpolnitve poroštvene obveznosti tožeče stranke.

Revizija je bila dostavljena Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije in ostalim pravdnim strankam, vendar nobena od njih nanjo ni odgovorila.

Revizija je utemeljena.

Iz dejanskih ugotovitev, ki jih vsebujeta sodbi sodišč prve in druge stopnje, izhaja, da je drugi toženec B. R. s potrdilom z dne 6.12.1991 dokazoval, da je vozilo Honda CRX, reg. Označba ..., prešlo v last prvega toženca A. D., ki je dne 21.3.1992 zakrivil prometno nesrečo in s tem nastanek škode. Obravnavana je bila tudi vsebina zagovora toženega A. D. v kazenski zadevi z opr. št. K 117/92, v kateri je zapisana njegova izjava, da "se je peljal s svojim avtomobilom" (list. 66 navedenega kazenskega spisa). Iz navedenih dejstev rezultira sklepanje, da je toženi B. R. izročil osebni avtomobil A. D., ki je povzročil škodo, več kot tri mesece pred škodnim dogodkom.

Pri presoji eventualne subrogacijske obveznosti toženega B. R. pa ni odločilen odgovor na vprašanje, zakaj med tožencema še ni prišlo do formalnega prepisa vozila na ime A. D. Ob ugotovljenih dejstvih je v okviru pravilne uporabe materialnega prava glede odgovornosti toženega B. R. za nastalo škodo treba uporabiti določbo 176. člena ZOR, ki se nanaša na problem odgovornosti imetnika nevarne stvari za škodo, ki jo je povzročila oseba, kateri je imetnik stvar zaupal v uporabo. Revizija v tej smeri sicer ne ponuja ustrezne trditvene podlage, vendar pa je revizijsko sodišče odgovornost toženega B. R. v okviru revizijskega razloga zmotne uporabe materialnega prava in po uradni dolžnosti (371. člen ZPP) presojalo glede na prej ugotovljeno dejansko stanje.

Lastnik, ki prepusti obratovanje nevarne stvari drugemu, odgovarja, kadar na zunaj ni vidno, kdo je obratovalec, ali, kadar je lastnost obratovalca med njim in prevzemnikom stvari sporna (pravno mnenje občne seje VSS z dne 21. in 22.12.1992 - Poročilo o sodni praksi št. 2/92). Vendar pa ima navedeno pravno mnenje povsem drugačno dejansko podlago od obravnavane. V tem primeru je namreč toženi B. R. osebni avtomobil izročil A. D. v trajno obratovanje in ne v začasno uporabo. Lastnost obratovalca torej glede na ugotovljeno dejansko stanje ni sporna. Obratovalec vozila, ki mu ga je toženi B. R. prepustil v trajno uporabo, je bil A. D., ki je tudi povzročil prometno nesrečo in nastanek škode. Sodišče druge stopnje se je v izpodbijani sodbi, ne da bi glede na opisane dejanske ugotovitve uporabilo določbo 176. člena ZOR, osredotočilo le na problem obveznosti toženega B. R. kot imetnika nevarne stvari v skladu z določbo 939. člena ZOR (subrogacija oškodovančeve zavarovalnice iz naslova AO-plus zavarovanja). Ker po opisanih dejanskih ugotovitvah določba 176. člena ZOR izključuje odgovornost toženega B. R. za nastalo škodo, za katero v celoti odgovarja obratovalec vozila, je revizijsko sodišče ob pravilni uporabi materialnega prava reviziji ugodilo s spremembo izpodbijane sodbe in zavrnitvijo tožbenega zahtevka proti navedenemu tožencu, ne da bi se pri tem ukvarjalo z vprašanjem pravne narave zavarovanja imetnika in voznika za škodo zaradi telesnih poškodb (AO-plus zavarovanje).

Sprememba izpodbijane sodbe temelji na določbi prvega odstavka 380. člena ZPP. Pri tem pa je bilo treba znova odločiti o pravdnih stroških (165. člen v zvezi s 154. in 155. členom ZPP). Tožena stranka v zvezi s postopkom pred sodiščem prve stopnje ni zaznamovala stroškov, prijavljeni pa so stroški za sestavo pritožbe in za revizijo. V skladu z odvetniško in taksno tarifo je bilo treba tožeči stranki, ki v pravdi ni uspela, naložiti plačilo toženčevih pritožbenih stroškov v znesku 637,56 UER in revizijskih stroškov v znesku 809.97 EUR.