Jedro

Solidarna obveznost je ena obveznost in preneha s plačilom enega od solidarnih dolžnikov ali pa s plačilom delnih izpolnitev večih, v obravnavanem primeru dveh solidarnih dolžnikov. Če je zoper enega solidarnega dolžnika že izdana pravnomočna sodba, kot je bilo v tem primeru, nato pa se vodi postopek zoper drugega in so ločeno obsojeni kot samostojni dolžniki obstaja nevarnost, da v izvršilnem postopku upnik doseže izvršbo zoper oba v celoti. Tako sodišče, ki sodi v zadevi pozneje, upošteva že pravnomočno sodbo zoper enega solidarnega dolžnika tako, da v poznejši sodbi zoper drugega solidarnega dolžnika upošteva obstoj solidarne zaveze.

Izrek

Pritožbi se delno ugodi, sodba sodišča prve stopnje se v izpodbijanem obsodilnem delu spremeni tako (prvi odstavek izreka), da se v celoti pravilno glasi: »Drugotožena stranka B. R. je dolžan plačati tožeči stranki znesek 3.224.306,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zneska 1.500.000,00 SIT od 28.10.1996 do plačila, od zneska 724.306,00 SIT od 05.11.1996 do plačila in od zneska 1.000.000,00 SIT od 07.11.1996 dalje do plačila s tem, da je njena obveznost solidarna, tudi glede stroškov postopka do zneska 244.245,00 SIT.« V preostalem delu se pritožba zavrne.

Zavrne se zahtevek drugotožene stranke za povrnitev stroškov pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razsodilo, da je druga tožena stranka B. R. dolžan plačati tožeči stranki znesek 3.224.306,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zneska 1.500.000,00 SIT od 28.10.1996 do plačila, od zneska 724.306,00 SIT od 15.11.1996 do plačila in od zneska 1.000.000,00 SIT od 07.11.1996 dalje do plačila, vse v 15-ih dneh. Višji tožbeni zahtevek (glede zamudnih obresti) in zahtevek zoper tretjo toženo stranko je sodišče zavrnilo. Drugo toženo stranko je obvezalo, da mora tožeči stranki povrniti pravdne stroške v višini 531.945,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 23.04.2003 do plačila, v 15-ih dneh.

Zoper ugodilni del sodbe se je pritožila druga tožena stranka. Uveljavlja pritožbeni razlog zmotne in nepravilne uporabe materialnega prava in bistvene kršitve določb pravdnega postopka. Trdi, da je sodišče nepravilno uporabilo določbo 939.čl. Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR), ki določa zakonsko subrogacijo zavarovalnic v primeru premoženjskih zavarovanj, to je zavarovanj ter zavarovalnih pogodb, sklenjenih v skladu z določili 2.oddelka 27.poglavja Zakona o obligacijskih razmerjih, ki urejajo premoženjska zavarovanja. Sodišče prve stopnje se ni pravilno opredelilo v katero vrsto zavarovanj sodi pogodba za zavarovanje imetnika in vozila za škodo zaradi telesnih poškodb v skladu z zakonsko sistematiko ter tako ni v nobenem primeru pravilno razvrstilo pogodbe AO-plus. Opozarja, da je pravni zastopnik drugotožene stranke sodeloval z določenimi strokovnjaki kot soavtor tega zavarovanja že pri njegovem nastanku, katero je nastalo v bivši zavarovalni skupnosti T. v letih 1979 do 1980. To zavarovanje kot nova zavarovalna vrsta je sploh edino novo zavarovanje s področja takratne Jugoslavije, katerega je tudi prevzela evropska zavarovalna praksa, kot novoto v zavarovalništvu. Nadalje opisuje razlog, zakaj je do tega zavarovanja sploh prišlo. Zavarovalna pogodba AO-plus ne sodi med premoženjska zavarovanja, ampak bi jo sodišče prve stopnje moralo pravilno razvrstiti med zavarovalne pogodbe iz 3.oddelka 27.poglavja ZOR, ki urejajo osebna zavarovanja, kamor sodijo tako življenjska kot nezgodna zavarovanja ter kamor nedvomno sodi tudi zavarovalna pogodba za zavarovanje imetnika in vozila za škodo zaradi telesnih poškodb. Pritožnik meni, da se princip, kako se določa in ugotavlja zavarovalnina pri zavarovanju sicer nekoliko pokriva in sicer zaradi uporabe pogodbenih fikcij pri določanju višine dajatve zavarovalnice, kot tudi zaradi vezanosti tega osebnega zavarovanja na zavarovanje avtomobilske odgovornosti, ki pa je premoženjsko zavarovanje, na samo razvrstitev te nezgodne vrste zavarovanj, vendar pa nedvomno ostaja temeljno dejstvo, da gre pri zavarovanju AO plus za čisto osebno, to je nezgodno zavarovanje voznika ali uporabnika vozila kot osebe, ki je v skladu s sistematiko zakona razvrščena med osebna zavarovanja. Vse to pa ima svoj pomen, ker norma 948.čl. ZOR v svojem 1.odst. določa, da pri osebnem zavarovanju ne more imeti zavarovalnica, ki je izplačala zavarovalno vsoto nikakršne pravice do odškodnine od tretjega, ki je odgovoren za nastanek zavarovalnega primera, zato je tudi prvostopno sodišče, ker ni upoštevalo pri odločanju zakonske prepovedi subrogacije pri osebnih zavarovanjih, povsem neutemeljeno ugodilo tožbenemu zahtevku. Pritožbeni razlog bistvene kršitve določb postopka pa je podan s tem, ker je izrek sodbe v nasprotju z razlogi sodbe. Prvostopno sodišče je namreč s svojo sodbo z izrekom odločilo, da je drugotožena stranka B. R. dolžan plačati tožeči stranki znesek 3.224.306,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od določenih posameznih izplačil, razvidnih iz izreka, iz razlogov sodbe pa je razvidno, da je drugotoženec dolžan kot solidarni dolžnik ter objektivno odgovoren imetnik vozila, ker v postopku ni dokazal prehoda svoje odgovornosti za nevarno stvar na prvotoženca, skupaj z A. D. kot krivdno odgovornim povzročiteljem škode, solidarno odgovoren za škodo, nastalo tožeči stranki. Torej je izrek sodbe same v nasprotju z razlogi sodbe, iz katerih pa je razvidna solidarna odgovornost prvo in drugotožene stranke.

Pritožba je delno utemeljena.

Postopek v tej zadevi se je začel zoper tri tožence kot solidarne zavezance. Zoper prvega toženca je bila izdana pravnomočna obsodilna sodba. S predmetno sodbo pa je bil na plačilo solidarne obveznosti obsojen drugotoženec, zoper tretjo toženo stranko pa je sodišče tožbeni zahtevek zavrnilo. Vsebina solidarne obveznosti je urejena v določbah 414 – 424 ZOR, ki se v tem postopku uporablja na podlagi 1060.čl. Obligacijskega zakonika – OZ. Obveznost je ena in preneha s plačilom enega od solidarnih dolžnikov ali pa s plačilom delnih izpolnitev večih, v obravnavanem primeru dveh, solidarnih dolžnikov. Če je zoper enega solidarnega dolžnika že izdana pravnomočna sodba, kot je bilo v tem primeru, nato pa se vodi postopek zoper drugega in so ločeno obsojeni kot samostojni dolžniki obstaja nevarnost, da v izvršilnem postopku upnik doseže izvršbo zoper oba v celoti. Tako sodišče, ki sodi v zadevi pozneje, upošteva že pravnomočno sodbo zoper enega solidarnega dolžnika tako, da v poznejši sodbi zoper drugega solidarnega dolžnika upošteva obstoj solidarne zaveze. Pritožbeno sodišče je zato pritožbi drugotožene stranke ugodilo ter sodbo sodišča prve stopnje spremenilo tako, da je v izreku dodalo, da je obveznost drugega toženca solidarna; tudi glede stroškov postopka v znesku 244.245,00 SIT.

Vprašanje, ki je ostalo za toženo stranko še vedno sporno pa je, ali je AO plus zavarovanje potrebno šteti med premoženjska ali med osebna zavarovanja, kajti od tega vprašanja je odvisna odločitev o tožbenem zahtevku. Tožena stranka se zavzema, da gre pri AO plus zavarovalnih pogodbah za čisto osebno, to je nezgodno zavarovanje voznika ali uporabnika vozila, ki je v skladu s sistematiko ZOR-a razvrščeno med osebna zavarovanja in kjer določilo 948.čl. ZOR v 1.odst. določa, da pri osebnem zavarovanju ne more imeti zavarovalnica, ki je izplačala zavarovalno vsoto, nikakršne pravice do odškodnine od tretjega, ki je odgovoren za nastanek zavarovalnega primera. Po oceni pritožbenega sodišča pa je odločitev sodišča prve stopnje, da gre za premoženjsko zavarovanje, pravilna. Zavarovanje lastnika motornega vozila proti odgovornosti za škodo, povzročeno tretjim osebam je premoženjsko zavarovanje. Kauza tega zavarovanja je, da se premoženje lastnika vozila ne zmanjša, če bo moral zaradi škodnega dogodka tretji osebi plačati odškodnino. To pomeni, da ni predmet zavarovanja vozilo, ampak lastnikova odgovornost v zvezi z uporabo vozila. Do škodnega dogodka pri tej zavarovalni vrsti pa lahko pride le z uporabo vozila, zato je zavarovalna polica vezana na vozilo in ne na voznika. Pri zavarovanju AO plus pa gre za nekaj več, gre za kritje voznikove škode zaradi telesnih poškodb ali smrti, ki nastane ob uporabi vozila, na katerega je vezano zavarovanje. Zavarovanje AO plus sodi še vedno med premoženjska zavarovanja, čeprav ima res elemente osebnega zavarovanja. Ne more pa biti čisto osebno zavarovanje kot se napačno zavzema pritožba, kajti vezano je na avtomobilsko zavarovanje, ki je izključno premoženjsko zavarovanje. Ker torej pri zavarovanju AO plus gre za premoženjsko zavarovanje, je sodišče prve stopnje pravilno odločilo in tožbenemu zahtevku ugodilo na podlagi 939.čl. ZOR, ki določa, da z izplačilom odškodnine iz zavarovanja preidejo do višine izplačane odškodnine po samem zakonu na zavarovalnico vse zavarovančeve pravice nasproti tistemu, ki je kakorkoli odgovoren za škodo, torej na osnovi zakonske subrogacije je toženec dolžan vtoževani znesek plačati tožeči stranki. Pritožba je iz teh razlogov neutemeljena, zato jo je pritožbeno sodišče zavrnilo ter v nespremenjenem delu potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.

Pritožbeno sodišče je zavrnilo zahtevek tožene stranke za povrnitev stroškov pritožbenega postopka, kajti s pritožbo glede glavne stvari ni uspel.