Jedro

Pravilna je tudi ugotovitev prvega sodišča, da ni šlo za prepoved manjšega pomena in da zato sporni posel z izpolnitvijo ni konvalidiral (drugi odstavek 90. člena OZ). Četrti odstavek 29. člena ZLPPTR jasno določa, da so nični pravni posli, sklenjeni v nasprotju z določbami tega člena (kar se nanaša tudi na obravnavano zadevo), ker Vlada Republike Slovenije ni dala soglasja iz drugega odstavka 29. člena tega zakona za odtujitev spornih nepremičnin. Ob tako jasni zakonski dikciji in upoštevajoč namen te norme (nadzor nad prometom z zemljišči) ni mogoče trditi, da je šlo v danem primeru za prepoved manjšega pomena.

Izrek

I. Pritožba se zavrne ter se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožena stranka je dolžna povrniti tožeči stranki stroške pritožbenega postopka v znesku 1.859,28 EUR v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka izpolnitvenega roka do plačila.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje (prvo sodišče) je z izpodbijano sodbo ugotovilo, da je vknjižba lastninske pravice v korist toženke na nepremičninah, razvidnih iz izreka sodbe, neveljavna in odločilo, da se na podlagi pravnomočne sodbe pri teh nepremičninah opravi vknjižba izbrisa lastninske pravice na toženo stranko ter vzpostavi prejšnje zemljiškoknjižno stanje, po katerem bo pri teh nepremičninah vknjižena lastninska pravica na tožečo stranko, do celote (I. točka izreka sodbe). Toženki je naložilo, da mora povrniti tožnici pravdne stroške v znesku 5.146,33 EUR v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi (II. točka izreka).

2. Zoper sodbo se pritožuje toženka, ki uveljavlja vse pritožbene razloge iz 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) in predlaga, da pritožbeno sodišče tožbo zavrže, podrejeno, da sodbo spremeni tako, da zavrne tožbeni zahtevek, nadalje podrejeno, da razveljavi izpodbijano sodbo in vrne zadevo prvemu sodišču v novo sojenje. Navaja, da iz dokazne ocene ni mogoče ugotoviti, katere listine je sodišče upoštevalo kot dokaz in katere je zavrnilo kot neustrezne. Sodba je obremenjena z bistveno kršitvijo po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Sodišče ni ocenilo listin, ki so bile podlaga za vknjižbo lastninske pravice na toženko, poleg tega pa ni zaslišalo prič. Sodišče je narobe uporabilo določbe ZGD-1. Ni se opredelilo do trditev toženke, da tretji odstavek 187. člena ter 475. člen ZGD-1 nista upoštevna. Ni mogoče razumeti, da sodišče ni zaznalo nobene zlorabe iz tretjega odstavka 3. člena ZPP. Če bi izvedlo ponujene dokaze, bi to ugotovilo. Edino tožnica bi lahko vedela, če je potrebno soglasje Vlade Republike Slovenije. Aktivnosti tožnice ne koristijo državi, njene aktivnosti gredo v smeri oškodovanja države, toženke in družbe E., d.d. Vrednost obravnavanih nepremičnin je zaradi vlaganj toženke in družbe E., d.d. povečana, tožnica pa ni sposobna plačati ničesar v zameno za odvzete nepremičnine. Tožnica želi s svojim ravnanjem onemogočiti izpolnitev obveznosti toženke do družbe E., d.d. in drugih, s katerimi sklepa posle. Tožnica ravna z očitnim namenom, da drugemu škoduje. Toženka je žrtev nedopustnih ravnanj tožnice, zato bi moralo sodišče uporabiti 2. točko tretjega odstavka 3. člena ZPP in tožbo zavreči ali vsaj zavrniti tožbeni zahtevek. Sodišče je kršilo številne zakonske določbe, med drugim tudi splošna načela Obligacijskega zakonika (OZ). Sklicevanje sodišča, da družba ne bo prizadeta in oškodovana, ker da bo tožnica plačala stvarni vložek v denarju, je neživljenjsko in neizvedljivo, saj družba v stečaju tega ni zmožna. Sodišče je pomagalo tožnici tako, da je popravljalo njene pomembne navedbe in podlage ter s tem izkazalo, da ni nepristransko. Glede zaključka, ali v danem primeru Zakon o lastninskem preoblikovanju podjetij, ki opravljajo turistično dejavnost in katerih nepremičnine se nahajajo na območju Triglavskega narodnega parka (ZLPPTR) določa prepoved manjšega pomena ali ne, bi lahko sodišče podalo ugotovitve šele po zaslišanju prič in pregledu listin, vendar dokazov ni izvajalo. Prvo sodišče je napačno uporabilo določbe 243. člena ZZK-1. Nedopustno je, da tožnica pozneje ugotovljeno dejstvo, ki je bilo v njeni domenski sferi, izrablja na način, ki bo toženki in družbi E., d.d. povzročil nenadomestljivo škodo. Ni mogoče šteti, da so bile tožnici kršene določene pravice na nepremičninah v smislu 243 člena ZZK-1. Tožbo za ugotovitev ničnosti pravnega posla bi lahko že vse od leta 2008 dalje vložila Vlada RS, a tega ni storila, ker ni imela tega interesa. Vse obravnavane nepremičnine so obremenjene s hipoteko. Tožnici ni bila kršena nobena pravica, saj je bil posel izveden v popolnem soglasju z vlado za vložek nepremičnin v družbo v ustanavljanju, saj so predstavniki države to naložili tožnici. Tožnica ni dokazala, da ji je bila kršena pravica, zato ni aktivno legitimirana. Sodišče ni presodilo listine o vlaganjih v nepremičnine in obremenitve nepremičnin in poslovnega deleža. Sodba je neživljenjska, nelogična in v nasprotju z načelom pravičnosti. Država ni poskrbela, da bi pri vložitvi stvarnega vložka in vpisu lastninske pravice akterji na kakršenkoli način lahko ugotovili, da je potrebno pridobiti še posebno soglasje vlade in ga priložiti. Iz potrdil o namenski rabi zemljišč ne izhaja, da bi bilo potrebno in obvezno soglasje vlade. Obstaja verjetnost oziroma gotovost, da ZLPPTR že ob času sklenitve družbene pogodbe ni več veljal, saj je bilo lastninsko preoblikovanje že zaključeno. Verjetno je, da je tožnica poznala zakonsko ureditev in da je to tudi prenesla Vladi RS. Z vso relevantno dokumentacijo glede vprašanja, ali je bila Vlada RS obveščena o stvarnem vložku tožnice, razpolaga le tožnica sama. Tedanji direktor tožnice I. N. je zatrdil toženki, da so bili vsi postopki v zvezi z ustanavljanjem toženke transparentni in da je Vlada RS z njimi soglašala preko svojih predstavnikov v nadzornem svetu in pooblaščenih predstavnikov Vlade RS na skupščini. Prvo sodišče je bistveno kršilo določbe ZPP, ker je zavrnilo izvedbo dokaza z zaslišanjem I. N. 3. Tožnica v odgovoru na pritožbo predlaga njeno zavrnitev.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Prvo sodišče je na naroku 19. 4. 2017 sprejelo prav tak dokazni sklep, kot ga je povzelo v 8. točki obrazložitve izpodbijane sodbe. Takšen dokazni sklep je sicer nesubstanciran, kar je relativna bistvena kršitev določb postopka, vendar pa toženka te kršitve ni pravočasno uveljavljala, to je že na samem naroku, zato je ta pritožbeni razlog neupošteven (prvi odstavek 286.b člena ZPP). Ne glede na to je prvo sodišče na naroku pojasnilo, katere dokazne predloge je zavrnilo in zakaj (287. člen ZPP). Prvo sodišče je pregledalo tudi zemljiškoknjižne izpiske za sporne nepremičnine in se seznanilo z njihovim stanjem, pri čemer je za to pravdo pomembno le to, da je toženka vknjižena kot lastnica teh nepremičnin na podlagi spornega pravnega posla, za katerega tožnica trdi, da je ničen.

6. Glede na relevantne trditve pravdnih strank v postopku med njima ni bilo spora, da je bilo za dopustno odtujitev spornih nepremičnin (ki so bile predmet pogodbe o ustanovitvi družbe z omejeno odgovornostjo P., d.o.o. SV 189/2008 z dne 4. 7. 2008 - priloga A9) potrebno pridobiti soglasje Vlade Republike Slovenije na podlagi drugega odstavka 29. člena ZLPPTR. Sporno pa je bilo, ali je bilo to soglasje dano ali ne.

7. Toženka ni dokazala, da bi Vlada Republike Slovenije dala soglasje iz drugega odstavka 29. čelna ZLPPTR k pogodbi z dne 4. 7. 2008. Na podlagi 16. člena Zakona o Vladi Republike Slovenije vlada dela in odloča na sejah. Ta člen določa tudi pogoje, ki morajo biti izpolnjeni, da vlada veljavno sprejema sklepe (sklepčnost na sejah). Podrobnejšo organizacijo in način dela vlade ureja Poslovnik Vlade Republike Slovenije, ki določa, da vlada dela in odloča o zadevah iz svoje pristojnosti na rednih in dopisnih sejah vlade (prvi odstavek 3. člena). Navedeno pomeni, da vlada sprejema veljavne sklepe izključno na svojih sejah, zato ni mogoče pritrditi toženki, da je Vlada Republike Slovenije (lahko) podala konkludentno soglasje za odtujitev v smislu drugega odstavka 29. člena ZLPPTR k pogodbi z dne 4. 7. 2008. Zato zaslišanje nekdanjega direktorja tožnice ni bilo potrebno.

8. Prvo sodišče s sklepom z dne 2. 7. 2015 ni dopustilo stranske intervencije Republike Slovenije ter družbe E., d.d. Ta sklep je pravnomočen, zato o vprašanju dopustitve stranske intervencije ni več mogoče presojati.

9. Tožnica je uveljavljala svoj zahtevek z izbrisno tožbo po 243. členu ZZK-1. Zahtevala je ugotovitev neveljavnosti vknjižbe lastninske pravice toženke na spornih nepremičninah zaradi ničnosti zavezovalnega pravnega posla ter uveljavljala oblikovalni zahtevek za izbris lastninske pravice toženke in vzpostavitev prejšnjega zemljiškoknjižnega stanja (vknjižbe lastninske pravice v korist tožnice). Ugotovljeno dejstvo, da je zavezovalni pravni posel (pogodba z dne 4. 7. 2008) ničen po izrecni določbi četrtega odstavka 29. člena ZLPPTR, ker Vlada Republike Slovenije ni dala soglasja za odtujitev po drugem odstavku 29. člena tega zakona, utemeljuje aktivno legitimacijo tožnice in vodi do ugoditve tožbenemu zahtevku iz izbrisne tožbe. Za oblikovalno tožbo, kakršna je tudi izbrisna tožba, se pravni interes domneva in ga ni treba posebej dokazovati.

10. Toženkina pravna naziranja glede 187. člena in 475. člena ZGD-1 so napačna. Prvo sodišče je pravilno ugotovilo, da ZGD-1 nima določb, ki bi nasprotovale določilom 29. člena ZLPPTR. Pravilna je tudi njegova ugotovitev, da v obravnavani zadevi niso podane okoliščine iz tretjega odstavka 3. člena ZPP. Pritožbeno sodišče se v tem delu v izogib ponavljanju sklicuje na pravilne razloge izpodbijane sodbe.

11. Pravilna je tudi ugotovitev prvega sodišča, da ni šlo za prepoved manjšega pomena in da zato sporni posel z izpolnitvijo ni konvalidiral (drugi odstavek 90. člena OZ). Četrti odstavek 29. člena ZLPPTR jasno določa, da so nični pravni posli, sklenjeni v nasprotju z določbami tega člena (kar se nanaša tudi na obravnavano zadevo), ker Vlada Republike Slovenije ni dala soglasja iz drugega odstavka 29. člena tega zakona za odtujitev spornih nepremičnin. Ob tako jasni zakonski dikciji in upoštevajoč namen te norme (nadzor nad prometom z zemljišči) ni mogoče trditi, da je šlo v danem primeru za prepoved manjšega pomena.

12. Pritožbeni očitki, da je prvo sodišče kršilo temeljna načela OZ, so zato nekonkretizirani in zato neupoštevni. Prvo sodišče je že v povzetku tožbenih navedb pojasnilo, da je tožnica pomotoma zamenjala sedmi člen pogodbe, ki se nanaša tudi na zemljiškoknjižno dovolilo za prenos spornih nepremičnin na toženko, s šestim členom, ki teh nepremičnin ne omenja (govori zgolj o višini osnovnega kapitala, ki za ta spor nima nobenega pomena). Očitek pristranskosti zato ni utemeljen.

13. Ker je prvo sodišče ugotovilo, da je sporni zavezovalni pravni posel ničen in je zato vknjižba lastninske pravice v korist toženke neveljavna, je uveljavljanemu tožbenemu zahtevku utemeljeno ugodilo na podlagi 1. točke prvega odstavka 243. člena ZZK-1. Obremenjenost nepremičnin s hipoteko v ničemer ne vpliva na odločitev o tožbenem zahtevku. Enako velja za vprašanje vlaganj v obravnavane nepremičnine po izvedbi spornega posla v zemljiški knjigi, saj bodo morebitni zahtevki iz tega naslova predmet obravnavanja v drugih postopkih.

14. Ostale pritožbene trditve bodisi niso odločilnega pomena, bodisi gre za nedovoljene pritožbene novote, ki so neupoštevne (prvi odstavek 337. člena ZPP), zato pritožbeno sodišče nanje ne odgovarja (prvi odstavek 360. člena ZPP).

15. Ker uveljavljani in uradoma upoštevni pritožbeni razlogi niso podani, je pritožbeno sodišče zavrnilo pritožbo kot neutemeljeno ter potrdilo sodbo prvega sodišča (353. člen ZPP).

16. Toženka je dolžna povrniti tožnici stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 154. člena in prvi odstavek 165. člena ZPP). Te predstavljajo nagrada za postopek s pritožbo 1.504,00 EUR, pavšalni znesek 20,00 EUR iz tar. št. 6002 in 22 % DDV, skupno 1.859,28 EUR, v skladu z določili ZOdvT. V primeru zamude je toženka dolžna plačati tudi zakonske zamudne obresti.