Jedro

Po določbi drugega odstavka 29. člena ZLPPTR zemljišč na območju Triglavskega narodnega parka, ki so v lasti sklada (tožeče stranke), ni dopustno odtujiti brez soglasja Vlade RS. V četrtem odstavku je za posle, sklenjene v nasprotju s to zahtevo, predpisana ničnost. Za veljavnost stvarnega vložka tožeče stranke v toženo stranko v obliki zemljišča na območju Triglavskega narodnega parka bi bilo potrebno soglasje Vlade RS. Ker soglasje ni bilo podano, stvarni vložek ni bil veljavno zagotovljen. Vrnitev zemljišč zaradi ničnosti stvarnega vložka zato ni podvržena prepovedi vračila vložka po prvem odstavku 495. člena ZGD-1. Določila ZGD-1 o ohranjanju osnovnega kapitala bi bila namreč pravno relevantna šele, ko bi bil osnovni vložek pravilno zagotovljen.

Izrek

I. Revizija se zavrne.

II. Tožena stranka mora v 15-ih dneh od vročitve te sodbe povrniti tožeči stranki stroške revizijskega postopka v znesku 2.318,00 EUR, z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega naslednjega dne po izteku roka za izpolnitev obveznosti, določenega v tej točki izreka.

Obrazložitev

**Dosedanji potek postopka**

1. Sodišče prve stopnje ugotovilo, da je vknjižba lastninske pravice v korist tožene stranke do celote nepremičnin z ID znaki ..., vknjižena na podlagi 6. člena Pogodbe o ustanovitvi družbe A., d. o. o., neveljavna in se na podlagi pravnomočne sodbe pri teh nepremičninah opravi vknjižba izbrisa lastninske pravice na toženo stranko do celote ter se vzpostavi prejšnje zemljiškoknjižno stanje, po katerem bo pri navedenih nepremičninah vknjižena lastninska pravica na tožečo stranko do celote. Toženi stranki je naložilo povrnitev pravdnih stroškov tožeče stranke.

2. Sodišče druge stopnje je zavrnilo pritožbo tožene stranke in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

3. Zoper sodbo sodišča druge stopnje tožena stranka vlaga revizijo iz razloga zmotne uporabe materialnega prava ter absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka. Vrhovnemu sodišču predlaga, da reviziji ugodi in izpodbijani sodbi spremeni na način, da sodbi sodišč prve in druge stopnje razveljavi in odloči tako, da tožbo zavrže, ali da tožbeni zahtevek zavrne kot neutemeljen, podrejeno pa, da sodbi sodišč prve in druge stopnje razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje (pred drugim sodnikom). Predlaga tudi, da Vrhovno sodišče tožeči stranki naloži plačilo vseh stroškov postopka.

4. Revizija je bila vročena tožeči stranki, ki je nanjo odgovorila.

5. Sodba sodišča prve stopnje je bila izdana pred začetkom uporabe Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o pravdnem postopku – ZPP-E (Uradni list RS 10/2017), zato se glede na določbo prvega in tretjega odstavka 125. člena ZPP-E v tem revizijskem postopku uporabljajo pravila Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP), veljavna pred uveljavitvijo novele ZPP-E. **Relevantno dejansko stanje**

6. Revizijsko sodišče je svojo odločitev oprlo na naslednje dejanske ugotovitve sodišč prve in druge stopnje, na katere je vezano (tretji odstavek 370. člena ZPP): − Tožena stranka je bila ustanovljena na podlagi pogodbe o ustanovitvi, sklenjene v obliki notarskega zapisa SV 189/2008 z dne 4. 7. 2008 med tožečo stranko in družbo B., d. d. kot ustanoviteljema. Tožeča stranka je zagotovila osnovni vložek v toženo stranko v obliki stvarnega vložka, ki je v naravi predstavljal nepremičnine, navedene v prvi točki obrazložitve te sodbe.

− V korist tožene stranke je bila 25. 7. 2008 vknjižena lastninska pravica na navedenih nepremičninah. Gre za nepremičnine z območja Tiglavskega narodnega parka, ki jih ni dopustno odsvojiti brez soglasja Vlade RS. Soglasje Vlade RS za prenos nepremičnin na toženo stranko ni bilo dano.

**Nosilni razlogi sodišč prve in druge stopnje**

7. Sodišče prve stopnje v ravnanju tožeče stranke – uveljavljanju tožbenega zahtevka – ni zaznalo zlorab iz 3. člena ZPP. Svojo odločitev je oprlo na drugi odstavek 29. člena Zakona o lastninskem preoblikovanju podjetij (z družbenim kapitalom), ki opravljajo turistično dejavnost in katerih nepremičnine se nahajajo na območju Triglavskega narodnega parka (v nadaljevanju ZLPPTR), ki določa, da zemljišč v lasti sklada (sedaj tožeče stranke) ni dopustno odtujiti brez soglasja Vlade RS. Sodišče prve stopnje ni sprejelo stališča, da naj bi obstajalo konkludentno soglasje, saj niso bile dokazane zadostne okoliščine, ki bi podpirale takšno stališče. Tudi določbe Zakona o gospodarskih družbah (v nadaljevanju ZGD-1) o stvarnih vložkih nimajo vsebine, ki bi omogočala nične prenose premoženja. Sodišče prav tako ni sledilo trditvam tožene stranke, da ZLPPTR določa prepoved manjšega pomena in da je pravni posel zato konvalidiral. 8. Sodišče druge stopnje je pritrdilo stališčem sodišča prve stopnje in dodalo, da konkludentno podano soglasje ne bi zadostovalo, saj Vlada RS sprejema veljavne sklepe izključno na svojih sejah. Upoštevati je namreč treba tudi pravila, ki so določena za veljavno sklepanje Vlade RS.

**Revizijske navedbe**

9. Z revizijo tožena stranka uveljavlja zmotno uporabo materialnega prava, ki naj bi jo sodišči prve in druge stopnje zagrešili, ko sta zaključili, da ZGD-1 nima določb, ki bi nasprotovale 29. členu ZLPPTR. Določila o ohranjanju osnovnega kapitala naj bi namreč preprečevala ugotovitev ničnosti stvarnega vložka. Zmotno uporabo materialnega prava nadalje utemeljuje z institutom ničnosti kapitalske družbe po Zakonu o sodnem registru in z nepravilnim tolmačenjem določil Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ) o veljavnosti pogodbe zaradi njene realizacije. Zatrjuje tudi, da prenos nepremičnin na toženo stranko naj ne bi pomenil njihove nedovoljene odsvojitve, še posebej, ker so nepremičnine v lasti osebe, v kateri ima tožeča stranka 51-odstotni delež. Sicer pa naj bi bila tožena stranka dobroverna pridobiteljica nepremičnin. Revidentka uveljavlja tudi več bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, ki se predvsem nanašajo na izvajanje dokazov in zatrjevanje nedovoljenega razpolaganja strank po 3. členu ZPP.

**Razlogi za zavrnitev revizije**

10. Revizijsko sodišče soglaša z utemeljitvami sodišč prve in druge stopnje. Določila ZGD-1 o ohranjanju osnovnega kapitala bi bila za ta primer pravno relevantna šele, ko bi bil osnovni vložek pravilno zagotovljen. Prav tako ni pravilno sklicevanje tožene stranke na institut ničnosti kapitalske družbe, saj je bila tožena stranka veljavno ustanovljena, njena morebitna ničnost pa ni bila uveljavljana pravočasno. To pa ne pomeni, da po poteku roka za njeno uveljavljanje ne bi bilo dopustno uveljavljanje ničnosti stvarnega vložka. Glede tolmačenja določil OZ o konvalidaciji stvarnega vložka zaradi manjšega pomena zahteve po soglasju Vlade RS revizijsko sodišče poudarja, da ta zahteva nikakor ni manjšega pomena, temveč je izrazito v javnem interesu, sankcija ničnosti pravnega posla o razpolaganju z zemljišči na območju Triglavskega narodnega parka brez soglasja Vlade RS pa je z določbo četrtega odstavka 29. člena ZLPPTR izrecno predpisana. Četudi so bile nepremičnine vložene v toženo stranko, v kateri ima tožeča stranka 51-odstotni poslovni delež, bi se z veljavnostjo stvarnega vložka obšla zakonsko določena zahteva po pridobitvi soglasja Vlade RS za (nadaljnji) prenos lastninske pravice na spornih nepremičninah. Ker je zahteva izrecno določena v zakonu, je tudi sklicevanje tožene stranke na njeno dobrovernost neupoštevno (ignorantia iuris nocet). Neutemeljeni so nadalje vsi revizijski očitki o bistvenih kršitvah določb ZPP glede izvedbe dokaznega postopka, saj med strankama ni sporno, da izrecno soglasje Vlade RS ni bilo dano, konkludentno soglasje Vlade RS pa po stališču revizijskega sodišča praktično ni možno. Poleg tega predlagana stranska intervencija RS na strani tožeče stranke vsaj posredno kaže na to, da soglasja Vlade RS za prenos spornih nepremičnin na toženo stranko nikoli ni bilo. V ravnanju tožeče stranke revizijsko sodišče ni zaznalo nedovoljenih razpolaganj iz 3. člena ZPP, saj uveljavljanje ničnosti stvarnega vložka v tem primeru ni le v interesu tožeče stranke, temveč je v javnem interesu.

**Odločitev o reviziji**

11. Glede na navedeno razlogi, zaradi katerih je bila revizija vložena, niso podani, zato jo je Vrhovno sodišče na podlagi 378. člena ZPP zavrnilo kot neutemeljeno (I. točka izreka).

**Odločitev o revizijskih stroških**

12. V skladu s prvim odstavkom 165. člena ZPP je revizijsko sodišče odločilo tudi o stroških revizijskega postopka. Ker tožena stranka z revizijo ni uspela, v skladu s prvim odstavkom 154. člena ZPP sama krije stroške revizije, medtem ko je tožeči stranki v skladu s 155. členom ZPP dolžna povrniti stroške revizijskega odgovora. Sodni postopek na prvi stopnji se je začel 31. 3. 2014, kar je pred uveljavitvijo Odvetniške tarife iz leta 2015 in po uveljavitvi Zakona o odvetniški tarifi (v nadaljevanju ZOdvT), zato se odvetniški stroški skladno z drugim odstavkom 20. člena Odvetniške tarife iz leta 2015 v tem postopku določajo po ZOdvT. Ob upoštevanju stroškovnika tožeče stranke ji je Vrhovno sodišče priznalo stroške revizijskega odgovora v skupnem znesku 2.318,00 EUR, in sicer 1.880,00 EUR nagrade za odgovor na revizijo, 20,00 EUR materialnih stroškov ter 418,00 EUR (22 %) DDV (II. točka izreka).