Jedro

Absolutni zastaralni rok začne teči v trenutku, ko je škoda povzročena in se zastaranje konča s potekom objektivnega zastaralnega roka ne glede na čas, ko je oškodovanec zvedel za škodo in za tistega, ki jo je povzročil. Kot vrednost spornega predmeta za zahtevke na plačilo odškodnine v tuji valuti velja dinarska oziroma tolarska protivrednost v času vložitve tožbe.

Izrek

Pritožbe se zavrnejo kot neutemeljene in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek, da naj ji tožena stranka nerazdelno povrne škodo za trajno okvaro zdravja v višini 100.000 ATS in za fizične ter psihične bolečine in za strah 90.000 ATS z obrestmi. Mnenja je bilo, da je tak zahtevek tožnice zastaran.

Tožnici je naložilo, da mora povrniti toženi stranki pravdne stroške v znesku 171.246,00 SIT.

Tožeča stranka izpodbija to sodbo iz pritožbenih razlogov bistvene kršitve določb pravdnega postopka, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter napačne uporabe materialnega prava. V obeh svojih pritožbah napada kot zmotne zaključke prvega sodišča o zastaranju terjatve. Sodba ni jasna in razumljiva ter je ni mogoče preizkusiti glede časa nastanka škode. Tožeča stranka meni, da je škoda nastala takrat, ko so zdravniki ugotovili, da so njene bolezenske težave posledica poškodb nastalih pri prometni nezgodi, ker tožnica kot nestrokovnjak za njihov izvor ni vedela. To pa je bilo neposredno preden je vložila tožbo. Zmotno je stališče prvega sodišča, da je škoda nastala v letu 1974. Tožba je bila zato vložena pravočasno v triletnem roku. Ta subjektivni rok teče v primeru, ko se po že uveljavljeni odškodnini ugotovijo nove posledice poškodb oziroma pride do očitnega poslabšanja zdravstvenega stanja oškodovanca, te pa so posledica dogodka, ki se je zgodil pred več leti, teče zastaralni rok in sicer subjektivni, od trenutka, ko je oškodovanec izvedel, da so njegove težave oziroma poslabšanje posledica dogodka izpred let. Težave z vratnimi vretenci in v ledvenem delu hrbtenice, za katere lahko sedaj že z gotovostjo trdimo, da so posledica prometne nesreče, so se pojavile pri tožnici šele po več letih v dobi pubertete. Višje sodišče naj zato prvo sodbo razveljavi ter vrne zadevo istemu sodišču v novo sojenje.

Tožena stranka se pritožuje zoper odločitev prvega sodišča o pravdnih stroških. Sodišču druge stopnje predlaga, da naj sklep o stroških spremeni tako, da bo stroške tožene stranke, ki jih mora povrniti tožeča stranka, zvišalo na 441.110,00 SIT in to s pripadajočimi zakonitimi zamudnimi obrestmi.

Pritožba tožeče stranke ni utemeljena.

Sodišče prve stopnje je ravnalo pravilno, ko se je pri meritornem odločanju o tožbenem zahtevku predvsem ukvarjalo z vprašanjem zastaranosti terjatve in je na tej podlagi zavrnilo zahtevek.

Odločitev prvega sodišča je glede tega vprašanja mogoče preizkusiti ter se sodišče druge stopnje strinja z razlogi, ki so navedeni v izpodbijani sodbi. Odločilno je dejstvo, da je škoda, zaradi katere zahteva tožeča stranka odškodnino, nastala 23.7.1974 tako, da je odškodninska terjatev absolutno zastarala še preden je bila vložena tožba z dne 30.9.1987. Za tak materialnopravno pravilen zaključek je bilo dejansko stanje razjasnjeno dovolj popolno in tudi prepričljivo.

Niti na podlagi tega, kar pove tožnica sama, ni mogoče pritrditi temu, kar navaja tožeča stranka o škodi, ki naj bi nastala v obdobju petih let, preden je bila vložena tožba. Tožnica sama pove, kar pa je razvidno tudi iz zdravniške dokumentacije, da je imela že od kar je pričela hoditi v osnovno šolo bolečine v vratu, glavi in hrbtenici in tudi o kasnejšem poslabšanju teh težav ne more biti govora. Tudi iz zdravniških mnenj, na podlagi katerih je tožnica prepričana, da je izvor njenih težav v poškodbah, ki jih je utrpela ob prometni nesreči leta 1974, ne izhaja nič drugega kot to, da so težave posledica funkcionalno motene hrbtenice zaradi takratnih poškodbenih sprememb na vezivnih delih hrbtenice, ne pa tudi, da so zaradi teh poškodb šele kasneje (npr. v obdobju pubertete tožnice) nastopile ali so se bistveno povečale funkcionalne motnje hrbtenice, zaradi katerih naj bi tožnica fizično in duševno trpela (strah, zmanjšana življenjska aktivnost). Po mnenju izvedenca ortopeda, ima tožnica občasne zmerne težave zaradi bolečin v zatilju in vratni hrbtenici, redkeje v križu ter občasno oslabelost rok, ki jih lahko povzroča nestabilnost vratnih in ledvenih segmentov hrbtenice, kar je posledica poškodb vezivnih struktur hrbtenice, nastalih v prometni nesreči dne 23.8.1974 (mnenje na l. št. 80). Pozno spoznanje tožnice, da so njene težave posledica poškodb, ki jih je utrpela 23.8.1974, zato ne more vplivati na čas absolutnega zastaranja terjatve, ki je potekel tudi ob upoštevanju takratnega daljšega (desetletnega) zastaralnega roka, z dnem 23.8.1984. Objektivni zastaralni rok namreč prične teči v trenutku, ko je škoda povzročena (objektivni moment) in se zastaranje konča s potekom omenjenega objektivnega roka (absolutni moment) ne glede na čas, ko je oškodovanec zvedel za škodo in za tistega, ki mu jo je povzročil (subjektivni moment). Nepomembno je, tudi če bi bilo verjetno, da je tožnica šele na podlagi izvida in mnenja zdravnika 23.4.1986, po zdravniških pregledih, ki so bili pred tem opravljeni, ko so se v letu 1985 pojavile težave, izvedela za škodo oziroma določneje za dejstvo, da so težave posledica poškodb iz leta 1974. Pritožbeni razlog napačne uporabe materialnega prava zato ni podan.

Neutemeljena je tudi pritožba tožene stranke zoper sklep o stroških pravdnega postopka.

Stranka, ki v pravdi popolnoma propade, mora nasprotni stranki povrniti stroške, ki so bili potrebni za pravdo. Če je predpisana tarifa za nagrade odvetnikov ali za druge stroške, se taki stroški odmerijo po tarifi. Tožena stranka napada predvsem tako odmero stroškov, ki jih je opredelila s stroškovnikom odvetnika. Sodišče druge stopnje je spoznalo, da prvo sodišče z zneskom 171.246,00 SIT ni prenizko odmerilo stroškov toženke. Za odmero stroškov po odvetniški tarifi je pomembna vrednost spornega predmeta ob vložitvi tožbe, ki pa jo tožeča stranka v tožbi ni navedla, niti je prvo sodišče ni pozvalo, da naj to stori. V tem primeru, ko ne gre za zahtevek na plačilo denarne odškodnine v domači valuti in ni bil postavljen, niti podrejeno, na plačilo odškodnine v takratni dinarski oziroma tolarski protivrednosti, je zato pri odločanju o pravdnih stroških mogoče upoštevati le vrednost vtoževane tuje valute (ATS) po njeni vrednosti na dan vložitve tožbe (100 ATS je 6.771,97 takratnih dinarjev) in ne kasnejših spremenjenih dinarskih oziroma tolarskih vrednosti tuje valute med pravdo. Nobene podlage pa tudi ni za zahtevek tožene stranke na povrnitev izdatkov za sodno takso in zaradi zastopanja strank, ki ne obvladata slovenščine. Odvetniku sicer res gre za uporabo tujega jezika za 100 % zvišana tarifna postavka, vendar iz spisa ni razvidna v zvezi z opravili odvetnika tožene stranke uporaba tujega jezika v konkretnem primeru. Tožena stranka pa tudi še ni poravnala sodnih taks, da bi bila upravičena zahtevati povračilo teh izdatkov.

Sodišče druge stopnje je spoznalo, da niso podani razlogi, iz katerih je mogoče izpodbijati sodbo in sklep, zato je pritožbe zavrnilo kot neutemeljene in je potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.