Jedro

Absolutni zastaralni rok (kar velja tudi za relativnega) brez nastanka škode ne more začeti teči. Nastanek škode je namreč temeljna predpostavka odgovornosti za škodo. Če/dokler škoda ne nastane, tudi ne more biti zahtevka za njeno povrnitev.

Namen pravične denarne odškodnine je v tem, da omili oškodovančeve težave, to je škodo, ki je nastala zaradi posega v njegovo osebnostno sfero. Težave pa je mogoče omiliti šele potem, ko nastanejo, ne pa že prej. Tako sam poseg v osebnostno integriteto ne pomeni nujno že tudi nastanka vsakršne negmotne škode (pravno mnenje občne seje Vrhovnega sodišča Republike Slovenije: "Nastanek škode ni vedno istočasen s škodnim dogodkom. V vsakem primeru posebej je potrebno ugotoviti, kdaj je škoda nastala.", Pravna mnenja II/94, str. 1). Negmotna škoda nastane takrat, ko se poseg manifestira v eni od njenih oblik, ko je torej mogoče izraziti tako obstoj kot tudi obseg škode, ki jo trpi oškodovanec. Kot izhaja iz že navedenega, to ob samem poškodbenem posegu velikokrat ni mogoče. Pogostoma je to mogoče šele po njegovi dokončni stabilizaciji, oziroma potem, ko se določena poškodba dokončno formira.

Izrek

Reviziji se ugodi, sodbi sodišča druge in prve stopnje se razveljavita in zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek tožnice za povrnitev negmotne škode v višini 190.000,00 ATS z 7,5% obrestmi. Ugotovilo je, da je tožničina odškodninska terjatev zastarala.

Sodišče druge stopnje je pritožbo tožeče stranke zoper takšno odločitev zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Tožnica je vložila proti sodbi sodišča druge stopnje pravočasno (laično) revizijo, po poteku revizijskega roka pa še njeno dopolnitev.

Revizija je bila vročena Javnemu tožilcu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavil, in toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila (3. odstavek 390. člena Zakona o pravdnem postopku, v nadaljevanju ZPP). Revizija je utemeljena.

Revizijsko sodišče preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v reviziji navedeni, pri čemer pazi po uradni dolžnosti ali ni morda podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 10. točke drugega odstavka 354. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava (386. člen ZPP). Revizijsko sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo le v okviru razlogov, na katere pazi po uradni dolžnosti, saj revidentka v vlogi z dne 21.2.1994 ni opredelila mej preizkusa izpodbijane sodbe, dopolnitve revizije z dne 14.3.1994 pa ni mogoče upoštevati, ker je bila vložena po preteku prekluzivnega tridesetdnevnega revizijskega roka (1. odstavek 382. člena ZPP).

Bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 10. točke drugega odstavka 354. člena ZPP sodišči nista zagrešili.

Pri materialnopravni presoji izpodbijane sodbe je bilo treba preizkusiti stališče sodišč prve in druge stopnje, da je tožeča stranka izgubila pravico s tožbo zahtevati povrnitev negmotne škode. Kot izhaja iz razlogov izpodbijane sodbe naj bi tožnici vsa škoda nastala že 24.7.1974, z dnem škodnega dogodka, tako da je njena terjatev za povrnitev negmotne škode absolutno zastarala. Kot bo razvidno iz nadaljevanja obrazložitve je takšno stališče posledica zmotne uporabe materialnega prava.

Po splošni določbi Zakona o obligacijskih razmerjih (v nadaljevanju ZOR) glede zastaranja terjatev, nastopi zastaranje, ko preteče z zakonom določen čas, v katerem bi bil upnik lahko zahteval izpolnitev obveznosti (2. odstavek 360. člena ZOR). Izpolnitev obveznosti pa se lahko zahteva šele po njeni dospelosti. Obveznost povrnitve škode se šteje za dospelo od trenutka nastanka škode (186. člen ZOR). Zastaralni rok za odškodninsko terjatev začne teči od dne, ko je oškodovanec zvedel za škodo in za osebo, ki je škodo napravila (relativni triletni zastaralni rok - 1. odstavek 376. člena ZOR). S tem je sicer vzpostavljena izjema od prej navedenega splošnega pravila, vendar pa teče od dospelosti obveznosti (nastanka škode) absolutni zastaralni rok (2. odstavek 376. člena ZOR). S potekom tega zastarajo terjatve ne glede na to, ali je oškodovanec zvedel za škodo in za tistega, ki jo je napravil ("zastaranje v vsakem primeru"). Za odškodninska razmerja, ki so nastala pred uveljavitvijo ZOR (1. oktober 1978), je absolutni zastaralni rok deset let (2. odstavek 19. člena Zakona o zastaranju terjatev), za tista, ki so nastala po uveljavitvi ZOR, pa pet let. Kot izhaja iz navedenega, absolutni zastaralni rok (kar velja tudi za relativnega), brez nastanka škode, ne more začeti teči. Nastanek škode je namreč temeljna predpostavka odgovornosti za škodo. Če/dokler škoda ne nastane, tudi ne more biti zahtevka za njeno povrnitev.

Iz trditvene podlage tožbenega zahtevka izhaja, da tožnica uveljavlja odškodnino za negmotno škodo. Vendar pa tožbenega zahtevka ne razmeji jasno glede na posamezne oblike negmotne škode, ki so določene v 1. odstavku 200. člena ZOR. Tako zahteva odškodnino za trajno okvaro na zdravju v znesku 100.000 ATS in odškodnino za fizične in psihične bolečine ter za strah v znesku 90.000 ATS (spis - l. št. 70). Iz navedenega bi lahko izhajalo, da tožnica uveljavlja več različnih oblik škode, katerih nastanka pa ni mogoče vedno omejiti na isti časovni moment. Vsebina obveznosti odškodninsko odgovorne osebe pri povrnitvi vseh oblik negmotne škode je zadoščenje oškodovancu. ZOR ga imenuje "pravična denarna odškodnina" (1. odstavek 200. člena ZOR). Njen namen je v tem, da omili oškodovančeve težave, to je škodo, ki je nastala zaradi posega v njegovo osebnostno sfero. Težave pa je mogoče omiliti šele potem, ko nastanejo, ne pa že prej. Tako sam poseg v osebnostno integriteto ne pomeni nujno že tudi nastanka vsakršne negmotne škode (pravno mnenje občne seje Vrhovnega sodišča Republike Slovenije: "Nastanek škode ni vedno istočasen s škodnim dogodkom. V vsakem primeru posebej je potrebno ugotoviti, kdaj je škoda nastala.", Pravna mnenja II/94, str. 1). Negmotna škoda nastane takrat, ko se poseg manifestira v eni od njenih oblik, ko je torej mogoče izraziti tako obstoj kot tudi obseg škode, ki jo trpi oškodovanec. Kot izhaja iz že navedenega, to ob samem poškodbenem posegu velikokrat ni mogoče. Pogostoma je to mogoče šele po njegovi dokončni stabilizaciji, oziroma potem, ko se določena poškodba dokončno formira. To stališče je mogoče ilustrirati z naslednjim primerom: Takoj po poškodbi roke nastopijo bolečine. Te trajajo, stanje roke pa se slabša. Po določenem času se stanje roke tako poslabša, da pride do njene amputacije. Škoda, ki jo oškodovanec uveljavlja npr. zaradi duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti po amputaciji, ni nastala že s posegom v oškodovančev organizem, niti ne z začetkom trajanja bolečin, temveč šele z dokončnim formiranjem popoškodbenega stanja oziroma z amputacijo roke (ob predpostavki, da je poškodba adekvaten vzrok taki posledici). Šele od takrat naprej se lahko presoja, katere omejitve v življenjskih aktivnostih so nastale pri oškodovancu, zaradi katerih je njegovo duševno ravnovesje tako porušeno, da mu pripada odškodnina.

Očitno gre tudi v sporni zadevi za podobno situacijo, čeprav ne s tako jasnimi objektivnimi (medicinskimi) okoliščinami. Iz tožničinih navedb v predhodnih postopkih namreč izhaja, da se ji je zdravstveno stanje po škodnem dogodku spreminjalo oziroma slabšalo, zato se je podvrgla specialističnim zdravniškim pregledom. Ti naj bi izkazovali, da so posledice poškodbe v prometni nezgodi nastale oz. se dokončno razvile kasneje. Končna posledica poškodbe naj bi bila vzpostavitev funkcionalno motene hrbtenice zaradi njenega nestabilnega segmenta. Tudi izvedeniški mnenji obeh ortopedov nakazujeta možnost, da naj bi se stanje posega v tožničin organizem stabiliziralo šele kasneje (izvedenec dr. Ludvik Travnik: "Z leti je prišlo do dekompenzacije brazgotinskega tkiva v ligamentih in pojavila se je statično-funkcionalna motenost med segmenti od C3 do C5 v vratni hrbtenici, predvsem v antefleksiji." - spis, l. št. 56). Vendar pa ugotovitve o tem, kdaj je prišlo do stabilizacije posledic škodnega posega oziroma do dokončne vzpostavitve popoškodbenega stanja hrbtenice, izpodbijana sodba nima. Ob njenem napačnem materialnopravnem izhodišču, da se čas nastanka škode veže na čas škodnega dogodka in da od takrat naprej teče absolutni zastaralni rok, takšna ugotovitev tudi ne bi bila relevantna. Vendar pa je ravno od te ugotovitve odvisna rešitev vprašanja nastanka posameznih oblik škode, ki jih uveljavlja tožnica (npr. zmanjšanje življenske aktivnosti, kot posledica dokončne formacije poškodbe), saj težave, ki jih tožnica uveljavlja kot škodo, povezuje prav s tem stanjem.

Vprašanja nastanka vseh oblik negmotne škode, ki jih uveljavlja tožnica, zato ni mogoče vezati izključno le na čas posega v njen organizem (čas prometne nezgode), prav tako tudi ne na začetek tistih bolečin (glavoboli), ki so obstajale že pred stanjem dokončne formacije poškodbe, če je bil njihov vzrok drugje. Kot izhaja iz gornjih navedb, bi bilo treba presoditi ali se je pri tožnici manifestirala katera od uveljavljanih oblik škode (z vsemi vsebinskimi predpostavkami, ki utemeljujejo odškodnino zanjo - 1. in 2. odstavek 200. člena ZOR) šele po stabilizaciji poškodbe hrbtenice. Od ugotovitve tega časa je odvisen začetek teka absolutnega zastaralnega roka.

Glede na navedeno je stališče sodišč prve in druge stopnje o začetku teka zastaralnega roka posledica napačne razlage določil 376. in 200. člena ZOR. Ob takšnem nepravilnem materialnopravnem izhodišču pa okoliščine, ki so pomembne za ugotovitev nastanka škode in s tem za začetek teka zastaralnega roka niso bile ugotavljane. Ker je zaradi zmotne uporabe materialnega prava, ostalo dejansko stanje nepopolno ugotovljeno, je moralo revizijsko sodišče v skladu z 2. odstavkom 395. člena ZPP razveljaviti sodbi sodišč prve in druge stopnje ter vrniti zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Glede na to, da v tožbenem zahtevku razmejitev posameznih oblik škode, za katere se zahteva odškodnina, ni jasno določena, je bila potrebna razveljavitev obeh sodb v celoti.

Sodišče prve stopnje bo moralo v novem postopku preizkusiti trditve in oceniti dokaze, predložene na prvi stopnji glede zgoraj opredeljenih okoliščin pomembnih za ugotovitev časa nastanka škode (torej kdaj se je vzpostavilo popoškodbeno stanje hrbtenice in ali so tožničine težave posledica dokončne formacije poškodbe hrbtenice) in nato presoditi ali je tožničina odškodninska terjatev zastarala ali ne, ali pa je zastaral samo njen del (npr. za določeno obliko negmotne škode, ki se zatrjuje). Od časa nastanka škode je odvisna tudi uporaba predpisa glede dolžine zastaralnega roka (1106. člen ZOR). Če bo ugotovilo, da absolutni zastaralni rok ni potekel pred vložitvijo tožbe, bo treba ugotoviti tudi, ali je bil tožbeni zahtevek vložen v okviru relativnega zastaralnega roka (1. odstavek 376. člena ZOR). Začetek tega je odvisen od časa, ko je tožnica zvedela za trajne posledice svoje poškodbe in časa, ko jih je povezala s škodnim dogodkom oz. povzročiteljem škode. Šele po ugotovitvi, da tožnica ni izgubila pravice zahtevati povrnitev negmotne škode, bo sodišče prve stopnje presojalo tudi obstoj drugih predpostavk odškodninske obveznosti.