Jedro

Presoja višine odškodnine za nepremoženjsko škodo.

Izrek

Reviziji se delno ugodi, izpodbijana sodba pa se v prvem odstavku izreka tako spremeni, da se ob delni ugoditvi pritožbi tožene stranke sodba sodišča prve stopnje glasi: "Tožena stranka S. d.d. mora tožniku V. V. plačati odškodnino še v znesku 6.086,31 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 5.10.2003 dalje do plačila, v 15 dneh, ter mu povrniti pravdne stroške v znesku 1.180,70 EUR v 15 dneh, od tedaj dalje pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi do plačila.

V presežku se tožbeni zahtevek zavrne".

V ostalem delu se pritožba tožene stranke zavrne in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Revizija se v ostalem delu zavrne.

Tožena stranka mora tožeči stranki povrniti njene revizijske stroške v znesku 157,73 EUR v 15 dneh, od tedaj dalje pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi do plačila.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je toženi stranki naložilo, da mora tožniku plačati odškodnino v znesku 2.979.241,50 SIT (sedaj 12.432,15 EUR) z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 5.10.2003 dalje do plačila ter mu povrniti pravdne stroške v znesku 538.444 SIT (sedaj 2.246,88 EUR) z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 2.6.2004 dalje do plačila. V presežku je tožbeni zahtevek zavrnilo.

Sodišče druge stopnje je ugodilo pritožbi tožene stranke in sodbo sodišča prve stopnje tako spremenilo, da je dosojeni znesek odškodnine znižalo na 979.241,50 SIT (sedaj 4.086,30 EUR), znesek pravdnih stroškov pa je znižalo na 282.943 SIT (sedaj 1.180,70 EUR) v presežku je tožbeni zahtevek zavrnilo, tožeči stranki pa je naložilo, da mora toženi stranki povrniti 40.000 SIT (166,91 EUR) stroškov pritožbenega postopka.

Tožeča stranka vlaga revizijo zaradi zmotne uporabe materialnega prava zaradi prenizko dosojene odškodnine v znesku 1.300.000 SIT (5.424,80 EUR). Predlaga spremembo izpodbijane sodbe z zvišanjem odškodnine na znesek 2.279.241,50 SIT (sedaj 9.511,10 EUR). V reviziji povzema ugotovljeno dejansko stanje o ugotovljenem obsegu škode in meni, da je sodišče druge stopnje neutemeljeno zniževalo odškodnino. Za telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem bi tožniku pripadala odškodnina v znesku 1.200.000 SIT, torej za 300.000 SIT več, kot pa je določilo sodišče prve stopnje. Glede te odškodninske postavke bi bilo treba upoštevati izvedensko mnenje in ga uporabiti za podlago sodne odločitve. Tožnik pojasnjuje, zakaj je zapustil bolnišnico na lastno zahtevo že drugi dan po poškodbi. Poudarja, da je poleg dolgotrajnih telesnih bolečin prestajal tudi številne nevšečnosti, da je bil dalj časa v bolniškem staležu, da je opravil več zdravniških pregledov pri raznih specialistih in da je kar štiri mesece moral uživati antidepresivna zdravila. Zaradi telesnih bolečin in nevšečnosti med zdravljenjem bi bilo treba dosojeno odškodnino (900.000 SIT) zvišati za 300.000 SIT. Za 200.000 SIT bi bilo treba zvišati tudi odškodnino zaradi skaženosti. Navedena satisfakcija, dosojena v znesku 100.000 SIT, je znatno prenizka. To velja tudi za odškodnino za strah, ki bi jo bilo treba zvišati za znesek 100.000 SIT. Pri odškodninski postavki duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti je bilo premalo upoštevano, da tožnik opravlja intelektualno delo, pri katerim ima opravka z ljudmi. Zaradi posledic škodnega dogodka je odstotek zmanjšanja njegove življenjske aktivnosti visok (9 - 10 %). Delo, ki ga opravlja, je zaradi posledic nesreče dosti bolj naporno, kot je bilo pred poškodbo. Več truda in naporov mora vlagati tudi pri športni dejavnosti.

Revizija je bila dostavljena Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije in toženi stranki, ki pa nanjo ni odgovorila.

Revizija je delno utemeljena.

Izpodbijana sodba tožnikove škode utemeljeno ni uvrstila med škode takšnega (večjega) obsega, kar bi pogojevalo odmero odškodnine (179. člen OZ) v okviru zneskov, ki jih je določilo sodišče prve stopnje. Tožnik je utrpel udarnino glave s pretresom možganov, udarnino leve rame in leve goleni ter udarnine in odrgnine obraza. Po izvedenskih ugotovitvah je trajne posledice na tožnikovem zdravju in življenjski aktivnosti pustila predvsem udarnine glave s pretresom možganov. V ostalem pa so poškodbe po bolečinskem obdobju in terapiji bile sanirane. Ostali sta tudi manjša brazgotina nad levo ličnico, ki je dobro vidna ter brazgotina na levem kolenu.

Glede na opisani obseg škode in ob upoštevanju individualnih posebnosti na strani tožnika ter višine dosojenih odškodnin v podobnih primerih, je sodišče druge stopnje v izpodbijani sodbi korekcijo pred sodiščem prve stopnje dosojene odškodnine v glavnem opravilo utemeljeno in argumentirano. To velja za odškodninske postavke telesnih bolečin in nevšečnosti med zdravljenjem, strahu in skaženosti. Omenjene odškodninske postavke je tudi mogoče ločiti od po toženi stranki zatrjevanih posledic tožnikove prejšnje in kasnejše prometne nesreče. Primerjava s podobnimi primeri škod in odškodnin zanje pokaže, da je na podlagi kriterija primerljivosti (višine povprečnih mesečnih neto plač na zaposlenega v državi) mogoče brez pridržka sprejeti višino odškodnine, dosojene za telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem v znesku 900.000 SIT, za strah v znesku 200.000 SIT in za skaženost v znesku 100.000 SIT. Poškodbe, ki jih je utrpel tožnik, niso bile tako resne in obsežne, da bi mogel biti zelo zaskrbljen za izid zdravljenja, ali da bi mu bilo mogoče priznati višjo odškodnino za telesne bolečine in nevšečnosti (čeprav so te trajale najmanj v okviru bolniškega staleža od 18.4.2003 do 5.7.2003). Primerna je tudi satisfakcija, dosojena tožniku zaradi skaženosti. Gre predvsem za manjšo, dobro vidno brazgotino nad levo ličnico, ki pa ob primerjavi z drugimi podobnimi škodami ne omogoča prisoje višje odškodnine od zneska 100.000 SIT. V navedenem okviru torej tožnik izpodbijani sodbi neutemeljeno očita, da ni upoštevala izvedenskega mnenja, zdravstvene dokumentacije in drugih dejanskih ugotovitev, predvsem njegovega lastnega zaslišanja.

Res pa je, da je sodišče druge stopnje pri določanju višine odškodnine za duševne bolečine ob zmanjšanju življenjske aktivnosti dalo premajhno težo individualnim značilnostim na strani tožnika. Revizija utemeljeno poudarja okoliščino, da tožnik opravlja sodniško službo kot okrožni sodnik in da se je njegova splošna življenjska aktivnost zaradi posledic kolesarske nesreče zmanjšala za 9 - 10 % predvsem zaradi posledic pretresa možganov. Ugotovljeno je, da mu ostaja težje komuniciranje z ljudmi pri poklicnem delu in v zasebnem življenju in da mora v te dejavnosti vlagati več truda in naporov. Zato je pri sodišču druge stopnje dosojena odškodnina iz tega naslova v znesku 800.000 SIT (sedaj 3.338,34 EUR) prenizka. V tem obsegu je revizijsko sodišče tožnikovi reviziji delno ugodilo in odškodnino iz tega naslova zvišalo za 2000 EUR, torej na 5.338,34 EUR.

Tožena stranka je torej tožniku dolžna plačati celotno odškodnino, ki je bila v izpodbijani sodbi določena z zneskom 2.000.000 SIT (sedaj 8.345,85 EUR), povečano za 2000 EUR, kar skupaj znese 10.345,85 EUR. Od tega je potrebno odšteti že izplačano revalorizirano akontacijo v znesku 1.020.758,50 SIT (sedaj 4.259,54 EUR), zaradi česar je celotna obveznost tožene stranke do tožnika opredeljena z zneskom 6.086,31 EUR. V tem obsegu je revizijsko sodišče v skladu z določbo prvega odstavka 380. člena ZPP izpodbijano sodbo spremenilo. V ostalem delu pa je revizijo po določbi 378. člena ZPP zavrnilo.

Sprememba odločitve o glavni stvari ima za posledico tudi ponovno odločitev o pravdnih stroških (drugi odstavek 165. člena ZPP). Vendar pa revizijsko sodišče šteje, da zvišanje odškodnine na revizijski stopnji ni vplivalo na stroškovno razmerje, kakor je glede stroškov pravdnih strank bilo opredeljeno v izpodbijani sodbi. Zato še vedno obvelja, da je tožena stranka dolžna tožniku povrniti njegove pravdne stroške, nastale pred sodiščem prve stopnje v znesku 282.943 SIT (sedaj 1.180,70 EUR) in v pritožbenem postopku v znesku 40.000 SIT (sedaj 166,91 EUR). Ker pa je tožnik na revizijski stopnji uspel približno z 1/3, je revizijsko sodišče v tem obsegu, na podlagi predloženega stroškovnika in v skladu s taksno in odvetniško tarifo odmerilo pravdne stroške od zneska 473,19 EUR v znesku 157,73 EUR ter jih naložilo toženi stranki v plačilo.