Jedro

1. Presoja višine odškodnine za nepremoženjsko škodo.

2.Ko tožnik omenja bodoče invazivne preglede, ob tem spregleda, da so ti predvidljivi le, če bi prišlo do poslabšanja bolezni, ki pa je trenutno stabilna in je stanje dobro, možnosti za napredovanje niso velike, torej ni gotovo, da bo do poslabšanja prišlo.

Izrek

Pritožbi tožene stranke se v celoti, pritožbi tožnika pa delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje tako s p r e m e n i, da glasi: "Tožena stranka je dolžna plačati tožeči stranki 2.000.000,00 SIT odškodnine z obrestmi po predpisani obrestni meri zamudnih obresti, zmanjšani za temeljno obrestno mero od 5.5.2003 do 27.6.2003, od 28.6.2003 dalje do plačila pa obresti po predpisani obrestni meri zamudnih obresti, vse v 15-tih dneh pod izvršbo ter se v preostalem delu tožbeni zahtevek zavrne ter je dolžna tožena stranka tožeči stranki povrniti 27.480,24 SIT pravdnih stroškov pred sodiščem prve stopnje, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 15.6.2004 dalje do plačila, v 15-tih dneh, pod izvršbo; Sicer se pritožba tožnika zavrne in v preostalem izpodbijanem, a nespremenjenem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožeča stranka je dolžna toženi stranki povrniti 87.622,00 SIT pritožbenih stroškov, v 15. dneh, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 10.1.2006 dalje do plačila.

Tožeča stranka sama trpi svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je izdalo izpodbijano sodbo in sklep. S sklepom je zaradi delnega umika tožbe za znesek 4.000.000,00 SIT postopek v tem delu ustavilo, s sodbo pa je razsodilo, da je dolžna tožena stranka tožniku plačati 2.900.000,00 SIT odškodnine z obrestmi po predpisani obrestni meri zamudnih obresti, zmanjšani za temeljno obrestno mero od 5.5.2003 do 14.6.2004, od 15.6.2004 dalje do plačila pa obresti po predpisani obrestni meri zamudnih obresti, vse v 15-tih dneh, pod izvršbo in v preostalem delu tožbeni zahtevek zavrnilo. Toženi stranki je naložilo, da tožeči stranki povrne 459.630,40 SIT pravdnih stroškov, z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od 15.6.2004 dalje do plačila, v 15-tih dneh, pod izvršbo.

Obe stranki sta se zoper sodbo pritožili. Tožeča stranka se pritožuje iz vseh pritožbenih razlogov, priglaša nadaljnje stroške postopka in pritožbenemu sodišču predlaga, da sodbo tako spremeni, da se tožbenemu zahtevku tožeče stranke ugodi v celoti. Prisojena odškodnina ne predstavlja pravične denarne odškodnine za pretrpljene ter bodoče telesne bolečine in duševne bolečine. Sodišče bi moralo pri odločanju o višini pravične denarne odškodnine za negmotno škodo ugotoviti in upoštevati pomen prizadete dobrine in namen odškodnine tako, da ni v nasprotju z njeno naravo in splošnim družbenim pomenom ter pri tem upoštevati tudi specifične individualne okoliščine posameznega primera ter se držati ob tem okvirov, ki jih je v pobodnih primerih začrtala sodna praksa. Sodišče je prisodilo tožniku odškodnino v višini 700.000,00 SIT za telesne bolečine in nevšečnosti med dosednjim zdravljenjem ter za bodoče bolečine. Tožnikove težave hipotetično izvedenec pripisuje ortopedskim ali ledvičnim težavam, za kar celo sam pove, da bolezen ledvic pri tožniku ni dokazana in je malo verjetna. Trdno se ukrepa lastne definicije plevralnih plakov, ko pravi, da običajno le-ti ne povzročajo funkcionalnih posledic. Tožnik se s to razlago ne strinja, je posplošena in pomeni odstop od načela individualizacije. Izvedenec išče in z gotovostjo ne zatrjuje še morebitnih drugih vzrokov za težave tožnika, kot so povišan krvni tlak, ki naj bi vplival na težko dihanje ob naporu ter jemanje zdravil proti povišanemu krvnemu tlaku, kar naj bi vplivalo na kašelj. S tako neargumentirano obrazložitvijo se tožnik ne strinja. Sodišče izvedensko mnenje izvedenca mag. M. T. šteje za prepričljivo in strokovno utemeljeno, po mnenju tožeče stranke to ni. Sodišče ugotavlja, da je tožnik pripombe podal, a niso upoštevne, ker zanje ni ponudil dokazov in ni predlagal dopolnitve oz. zaslišanja izvedenca ali imenovanje drugega izvedenca. Tega ni predlagal, saj so stroški visoki. Tožnik pa ima nizke dohodke in bi to povzročilo zanj veliko breme. Izvedenec bi moral dovolj jasno in strokovno odgovoriti na vprašanja sodišča. Sicer pa iz razpoložljivih podatkov medicinske dokumentacije za tožnika izhaja, da se je pričel zdraviti zaradi povišanega krvnega tlaka že pred desetimi leti, kašelj pa se je pojavil šele pred približno petimi leti. Izvedenec bi moral ugotoviti, iz česa bolečine izvirajo in ali lahko z gotovostjo izključi morebitno povezanost teh bolečin z azbestno boleznijo. Ni tudi dovolj natančno sodišče ocenilo dejanskega stanja glede bodočih telesnih bolečin in nevšečnosti, saj je razvoj bolezni nepredvidljiv in prognoza nemogoča. Ob poslabšanju bolezni so preiskave in kontrolni pregledi bolj pogosti, gre pa za preiskave oz. preglede, ki zdravju škodujejo. Največkrat bolezen pri bolnikih napreduje. Ozdravitev ali izboljšanje ni mogoče. Prenizka je tudi odškodnina za prestani in bodoči strah v višini 2.200.000,00 SIT. Že izvedenec je ugotovil, da je tožnik tudi dedno obremenjen, saj je za azbestno boleznijo umrl tudi njegov stric. Tožnik pozna in se zaveda možnih posledic ob napredovanju bolezni. Zaradi strahu ima težave na primer z nespečnostjo. Pravično odškodnino bi predstavljala odškodnina 3.000.000,00 SIT. Ne more tožnik soglašati z zaključkom, da do odškodnine za duševne bolečine zaradi trajnega zmanjšanja življenjskih aktivnosti ni upravičen. Samo dejstvo, da je tožnikova pljučna funkcija še v mejah normale, pri čemer je meja normale vnaprej in splošno določena, ne pa individualizirana, ne utemeljuje zaključka, da tožnik zaradi azbestne bolezni (plevralnih plakov) ne trpi funkcionalnih posledic in zato tudi ni prišlo do zmanjšanja življenjskih aktivnosti. Tožnik je omejen pri opravi del, pri katerih je potreben večji napor, kar občuti predvsem zadnjih pet let in ima občutek, da so težave vsako leto nekoliko večje. Hitro se zadiha in spoti, še posebej pri kolesarjenju, hoji navkreber ali po daljši hoji. Zaradi zdravstvenih težav, ki jih ima in ki jih izvedenec ni pripisal njegovi azbestni bolezni a jih tudi ni z gotovostjo izključil, se tožnik počuti omejenega in prikrajšanega. To vpliva na njegovo duševnost, trpi duševne bolečine. Pri tem se zaveda tudi možnosti napredovanja bolezni, kar lahko privede še do večje omejenosti tožnika. V zadevi, v kateri je bila odškodnina določena v višini 3.800.000,00 SIT (pravdna zadeva, ki se je vodila pred Okrožnim sodiščem v N. pod opr.št. P 200/2002 v zvezi s sodbo Višjega sodišča v K., opr.št. I Cp 844/2003 z dne 7.4.2004), je bila odškodnina določena na 3.800.000,00 SIT, torej še vedno veliko več kot v predmetni zadevi. Tudi stroške izdelave izvedeniškega mnenja bi moralo sodišče naložiti v plačilo toženi stranki v celoti, saj niso odvisni od deležev uspeha tožeče stranke v pravdi. Tudi obresti niso obračunane skladno z načelnim pravnim mnenjem Vrhovnega sodišča RS z dne 26.6.2002 in Zakonom o obrestni meri zamudnih obresti. Tožniku pripadajo obresti od 1.1.2002 do 27.6.2003 po predpisani obrestni meri, zmanjšani za temeljno obrestno mero, ter po obrestni meri zamudnih obresti od 28.6.2003 dalje do končnega plačila.

Tožena stranka v pritožbi prav tako uveljavlja vse pritožbene razloge ter pritožbenemu sodišču predlaga, da sodbo v izpodbijanem delu ustrezno spremeni, priglaša pritožbene stroške. Tožniku bi odškodnina za telesne bolečine in neprijetnosti bila lahko prisojena le v znesku 500.000,00 SIT in ne več, iz naslova strahu pa v znesku 1.500.000,00 SIT, skupaj 2.000.000,00 SIT. Tak znesek bi bil primerljiv z drugimi odškodninami v drugih pravdnih zadevah, v katerih je šlo za najlažjo obliko azbestne bolezni - bolezen plevre, brez ugotovljenih zdravstvenih težav in zmanjšanja življenjske aktivnosti tako kot v primeru tožnika. Ni dokazano v čem bi sevanje pri pregledih tožniku povzročilo škodo in bo v bodoče tožnik res verjetno izpostavljen pregledom, toda niti s stopnjo verjetnosti se ne more trditi, da bodo to invazivni pregledi in je odškodnina v višini 700.000,00 SIT previsoka in neprimerljiva z drugimi dosojenimi odškodninami v istovrstnih zadevah. Glede strahu opozarja, da je stanje pri tožniku ugodno, izvedenec ga je ocenil kot dobro in stabilno. Zato je po mnenju izvedenca pretirano poudarjanje strahu glede azbestne bolezni, ki je zaenkrat omejena na spremembo rebrne mrene. Tožnik bolezen pozna, čeprav se v nekaterih primerih azbestna bolezen konča tudi s smrtjo, pa tožniku ne more biti nepoznano, da plaki praviloma ne vplivajo na dobo preživetja obolelih. Tožnik lahko v svoji okolici vidi tudi take azbestne bolnike, ki s to boleznijo normalno živijo. Odškodnina v podobnih zadevah se giblje med 1.000.000,00 SIT in 1.500.000,00 SIT. Tudi stroški niso pravilno odmerjeni. Tožena stranka je prerekala tožbeni zahtevek le po višini in ne tudi po temelju, kar sodišče pri odmeri stroškov upošteva, uspeh tožnika pa ni tako visok tudi zato, ker je prvotno zahteval odškodnino v znesku 12.000.000,00 SIT. Uspeh tožnika je le 24% in ne 68 %, kot je to napačno izračunalo sodišče prve stopnje. Priglaša pritožbene stroške.

Pritožba tožene stranke je utemeljena, pritožba tožnika pa je le delno utemeljena: Pritožnika v pritožbah nista določno opredelila pritožbenega razloga bistvene kršitve določb postopka, pritožbeno sodišče je zato sodbo sodišča prve stopnje preizkusilo le glede bistvenih kršitev določb pravdnega postopka iz 2. odst. 350. čl. Zakona o pravdnem postopku (ZPP) in ugotovilo, da takih kršitev sodišča prve stopnje ni storilo.

Tožnik v pritožbi napada dejanske ugotovitve oz. zaključke sodišče prve stopnje. Meni, da so pri tožniku prisotne fizične bolečine zaradi bolezni. Pritožbeno sodišče s tem zaključkom ne more soglašati, sodišče prve stopnje je, ker s potrebnim strokovnim znanjem samo ne razpolaga, zato da se razjasnijo odločilna dejstva, za ugotovitev ali razjasnitev katerih je bilo potrebno strokovno znanje, izvedlo dokaz z izvedencem, ki je tožnika pregledal, pregledal razpoložljivo zdravstveno dokumentacijo in ugotovil, da težave, ki jih navaja tožnik, niso težave, za katere bi lahko zaključili, da so posledica azbestne bolezni. Izvid in mnenje izvedenca sta jasna, mnenje je obrazloženo, nasprotij ni in sodišče prve stopnje zato tudi po oceni pritožbenega sodišča razloga, da ga ne bi sprejelo, ni imelo. Izvedenec je ugotovil, da je več možnih vzrokov za težave tožnika in to pojasnil, kar je povzelo v razlogih izpodbijane sodbe tudi sodišče prve stopnje in to delno povzema pritožnik v pritožbi, ki ob tem spregleda, da je tožnik, ki zatrjuje, da je za škodo odškodninsko odgovorna toženka, tisti, ki mora škodo dokazati. Tožnik je torej tisti, ki mora dokazati, da so njegove sedanje težave posledica azbestne bolezni. Tega pa ni dokazal. Enako velja za trditve tožnika, da zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti trpi duševne bolečine, saj to zmanjšanje ni ugotovljeno, izvedenec tega ni potrdil, te težave niso objektivno pogojene. Ko pa tožnik omenja bodoče invazivne preglede, ob tem spregleda, da so ti predvidljivi le, če bi prišlo do poslabšanja bolezni, ki pa je trenutno stabilna in je stanje dobro, možnosti za napredovanje niso velike, torej ni gotovo, da bo do poslabšanja prišlo in da bodo potrebne tudi zahtevnejše, bolj obremenjujoče preiskave (182. čl. Obligacijskega zakonika - OZ).

Stranki napadata materialno presojo sodišča prve stopnje o višini denarne odškodnine. Tožnikov strah se izraža predvsem kot zaskrbljenost pred neugodnimi posledicami, gre za nepremoženjsko škodo, sodišče prve stopnje je pri odmeri satisfakcije upoštevalo tudi subjektivne okoliščine na tožnikovi strani, ko je za posledicami azbesta umrl stric, podprte so tudi z ugotovitvami izvedenca medicinske stroke, ki ga objektivizirajo, vendar bo presoji sodišča druge stopnje tožniku prisojena odškodnina v višini 2.200.000,00 SIT ni ustrezno umeščena v okvir sodne prakse in niso v ustrezni meri upoštevana merila iz členov 179 in 182 OZ. Primerna odškodnina bi bila po presoji pritožbenega sodišča nižja, ne več kot 1.500.000,00 SIT. Glede odškodnine za telesne bolečine in nevšečnosti so bile upoštevane vse neugodnosti in neprijetnosti v zvezi s pričakovanimi zdravniškimi pregledi in zdravljenji v prihodnosti, je pa odškodnina odmerjena v nekoliko previsokem znesku, primerna odškodnina bi znašala 500.000,00 SIT, in bi tudi celokupna odškodnina v višini 2.000.000,00 SIT bila pravična denarna odškodnina, primerljiva z drugimi primeri sodne prakse, in v skladu z merili 179. in 182. OZ. Pritožba tožene stranke je zato utemeljena, pritožba tožnika pa ne in primerjava z zadevo, ki jo citira v pritožbi, ni ustrezna, saj je v drugem primeru zaradi bolezni tožnik že trpel bolečine in so bile tudi življenjske aktivnosti zaradi azbestne bolezni zmanjšane.

Delno je utemeljena pritožba tožnika le, ko opozarja da tečejo po 27.6.2003 celotne zakonske zamudne obresti, saj je dne 28..6.2003 stopil v veljavo Zakon o obrestni meri zamudnih obresti (ZPOMZO-1, Ur. l. RS 56/2003), ki temeljne obrestne mere več ne pozna. Nima pa prav tožnik, ko v pritožbi trdi, da je upravičen do obresti od 1.1.2002, saj takrat še ni nastala zamuda, pač pa z vložitvijo tožbe 5.5.2003 (299. čl. OZ, enako načelno pravno mnenje, na katerega se sklicuje pritožnik). Pritožbeno sodišče je zato pritožbi tožene stranke ugodilo v celoti in pritožbi tožnika le delno, glede obresti, sicer pa jo zavrnilo in zato sodbo v izpodbijanem ugodilnem delu in glede teka zamudnih obresti ustrezno spremenilo, sicer pa sodbo potrdilo (353. in 4. odst. 358. čl. ZPP).

Delna sprememba sodbe je narekovala tudi spremembo odločbe o stroških. Tožena stranka ob tem pravilno pripominja, da temelj med strankama ni bil sporen. Tožnikov uspeh po višini je po spremenjeni sodbi, glede na prvotno postavljeni tožbeni zahtevek 16 %, po skrčitvi 25 %, skupno približno 20 %. Tožnikove stroške je odmerilo že sodišče prve stopnje na 938.401,68 SIT, od tega znašajo stroški izvedenca, ki so bili potrebni in gredo tožniku v celoti, 181.738,00 SIT. 20 % od razlike 756.663,68 SIT znaša 151.332,73 SIT, torej stroški izvedenca in drugi tožnikovi stroški, upoštevaje uspeh, znašajo 330.070,73 SIT. Stroški tožene stranke so odmerjeni na 378.238,20 SIT in glede na uspeh v višini 80 % znašajo 302.590,50 SIT. Po opravljenem pobotu je tožena stranka dolžna tožniku povrniti razliko, 27.480,23 SIT stroškov na prvi stopnji, z zakonskim zamudnimi obrestmi, ki tečejo od 15.6.2004 dalje do plačila, v 15-tih dneh. Tožnik s pritožbo v pretežnem delu ni uspel, zato do povrnitve pritožbenih stroškov ni upravičen. Glede na uspeh pritožbe je tožena stranka upravičena do povrnitve pritožbenih stroškov in sicer 425 točk za sestavo pritožbe, pregled sodbe in končno poročilo o stranki po Tar. št. 18, 21 in 39 Zakona o sodnih taksah (ZST) povečano za 2 % stroškov in 20 % DDV, ter 30.400,00 SIT takse za pritožbo, kar, glede na vrednost točke 110,00 SIT znaša 87.622,00 SIT. Pritožbene stroške mora tožnik toženi stranki plačati v 15-tih dneh z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 10.1.2006 dalje do plačila (165., 154. in 155. čl. ZPP).