Jedro

Glede na aleatornost in odplačno naravo pogodbe o preužitku to, če je preživljanka še nekaj časa po sklenitvi pogodbe lahko v pretežni meri sama skrbela zase in tudi še delala na kmetiji, ne vpliva na odločitev v pravdi za vrnitev "darila" zaradi prikrajšanja nujnega dednega deleža.

Izrek

Pritožba prvo tožeče stranke se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Umik pritožbe drugo tožeče stranke se vzame na znanje in se pritožbeni postopek v razmerju do drugo tožeče stranke ustavi.

Vsaka stranka nosi svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbena zahtevka, da je dolžna toženka zaradi dopolnitve nujnega dednega deleža tožnikov vrniti darilo, prejeto na podlagi darilne pogodbe z dne 10.5.1989, to je 1/2 nepremičnin, vpisanih pri vl. št. 14, k.o. P., tako da tožnikoma izstavi za vpis v zemljiško knjigo sposobno listino. Hkrati je zavrnilo tožbena zahtevka za povračilo pravdnih stroškov ter odločilo, da sta tožnika dolžna toženki povrniti 1.211,76 EUR pravdnih stroškov s pripadki.

Zoper tako odločitev sta se pravočasno pritožili prvo in drugo tožeča stranka. Pooblaščenec tožene stranke pa je pritožbenemu sodišču sporočil, da je bila v drugem sodnem postopku sklenjena poravnava, s katero je bilo dogovorjeno tudi, da drugi tožnik umika predmetno pritožbo; prva toženka pa da je v dopisu z dne 8.10.2008 sporočila, da se je odločila ustaviti postopek in odpovedati pooblastilo svoji pooblaščenki. Ker lahko pritožbo umakne le stranka, ki jo je vložila, je pritožbeno sodišče pozvalo pritožnika, naj se izjasnita, ali umikata pritožbi. Prvo tožeča stranka je sporočila, da v tej pravdi pritožbe ne umika, zato jo je pritožbeno sodišče obravnavalo. Pooblaščenka drugo tožeče stranke pa je pritožbenemu sodišču sporočila, da je drugi tožnik v pravdi pred Okrajnim sodiščem v Grosupljem sicer sklenil poravnavo, v kateri je izjavil, da umika predmetno pritožbo, vendar pa se ona s tem ne strinja. Priložila je tudi dopis Okrajnega sodišča v Grosupljem, v katerem pa to ugotavlja, da je sodna poravnava veljavno sklenjena. Okrajno sodišče v Grosupljem je tudi višjemu sodišču posredovalo izdatek sodne poravnave, sklenjene v pravdni zadevi opr. št. P 131/95. V točki 4 poravnave je povsem nedvoumna izjava F. P., da umika pritožbo zoper sodbo Okrožnega sodišča v Ljubljani, opr. št. P 501/2004-I z dne 4.6.2008. Sodna poravnava je stopila v veljavo dne 5.11.2008, ko jo je podpisal tožnik F. P., in sicer ne glede na nasprotovanje njegove pooblaščenke, saj lahko na podlagi 93. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP - UPB-3, Ur. l. RS, št. 73/2007, uporaba v tej zadevi na podlagi 2. odstavka 130. člena Zakona o spremembah in dopolnitvah ZPP, ZPP-D, Ur. l. RS, št. 45/2008) le stranka spremeni ali prekliče izjavo svojega pooblaščenca, ne pa pooblaščenec izjave svoje stranke. Ker lahko tudi stranka, ki ima v postopku pooblaščenca, sama opravlja pravdna dejanja, je bila poravnava veljavno sklenjena, ko jo je podpisal tožnik osebno. In ker lahko na podlagi določil 334. člena stranka umakne že vloženo pritožbo do izdaje odločbe sodišča druge stopnje, umik pritožbe pa se ne more preklicati, je pritožbeno sodišče vzelo na znanje dne 5.11.2008 podano izjavo drugega tožnika o umiku pritožbe v predmetni zadevi in pritožbeni postopek v tem delu ustavilo.

Prvo tožeča stranka v pritožbi uveljavlja vse pritožbene razloge po 338. členu ZPP in predlaga, da pritožbeno sodišče po ugoditvi njeni pritožbi napadeno sodbo spremeni tako, da v celoti ugodi njenemu tožbenemu zahtevku, podredno pa, da sodbo razveljavi in zadevo vrne v novo sojenje prvostopenjskemu sodišču. Če bi držala navedba toženke, da so se s staršema dogovorili, da bosta z možem prevzela skrb za starše, onadva pa jima zato podarita nepremičnine, odvetnik ne bi sestavil darilne pogodbe, ampak izročilno ali pogodbo o dosmrtnem preživljanju. Gre za čisto darilno pogodbo, očitno je bila volja pogodbenih strank doseči takojšen in neodplačen prenos lastninske pravice na obdarjenca, saj bi sicer obveznosti obdarjencev zapisali v pogodbo. Prvostopenjsko sodišče je zagrešilo kršitev določb ZPP, ker je brez trditvene podlage in izvedbe dokazov odločilo, da naj bi imela darilna pogodba naravo pogodbe o preužitku. Razen tega pogodba o preužitku, kot jo sedaj ureja Obligacijski zakonik (OZ), pred njegovo uveljavitvijo ni bila urejena v zakonu. Ker pa je prvostopenjsko sodišče pravni posel iz leta 1989 presojalo na podlagi določil OZ, ki je stopil v veljavo 1.1.2002, je zmotno uporabilo materialno pravo. Ker pa je sodišče v nasprotju z listinami in drugimi dokazi presojalo o pravnem poslu, ki ga ni nihče zatrjeval, je zagrešilo absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka. Če je sodišče ocenilo, da ni bila sklenjena pogodba o dosmrtnem preživljanju (ta je bila sklenjena kasneje), bi moralo ugoditi tožbenemu zahtevku, ne pa samo iskati način in odločiti na podlagi materialnopravnega predpisa, ki ob sklenitvi pogodbe ni veljal. Napačno je sodišče presojalo tudi skrb, ki naj bi jo obdarjenca nudila darovalki. Nobenega dokaza ni, da bi darovalka potrebovala pomoč pred letom 2000. Pomoč leto pred smrtjo pa ji je nudila patronažna sestra, ne pa toženka. Ob sklenitvi darilne pogodbe sta darovalca lahko delala. Dejansko je mati ves čas pomagala toženki, samo dve leti pred smrtjo je pomoč rabila mati. Priče iz lastnega niso vedele nič ali pa so poznale razmere darovalke le največ dve do tri leta pred smrtjo, zato sodišče prve stopnje dokazne ocene ne bi smelo opreti na njihovo izpovedbo in je zmotno ter nepopolno ugotovilo dejansko stanje, v posledici česar je zmotno uporabilo materialno pravo. Meni tudi, da ni moč ugotoviti, na kaj je sodišče oprlo svojo odločitev in se zato sodba ne da preizkusiti. Enkrat je namreč sodišče v obrazložitvi zapisalo, da če že prve darilne pogodbe ne bi šteli za pogodbo o preužitku, bi za tako vsekakor morali šteti pogodbo o dosmrtnem preživljanju iz leta 2000; drugič pa, da zato, ker je bistvena značilnost pogodbe o dosmrtnem preživljanju odložitev izročitve premoženja do smrti preživljanca, le-ta spričo dejstva, da je bilo premoženje izročeno že leta 1989, ne more obstajati. Priglaša pritožbene stroške.

Tožena stranka je odgovorila na pritožbi. V odgovoru na pritožbo prve tožnice ponavlja že tekom postopka na prvi stopnji podane navedbe ter pritrjuje razlogom sodišča prve stopnje.

Pritožba prve tožnice ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče ob uradnem preizkusu odločitve po 2. odstavku 350. člena ZPP ter v okviru v pritožbi uveljavljanih pritožbenih razlogov ugotavlja, da je prvo sodišče pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje, nanj pravilo uporabilo materialno pravo in pri tem tudi ni zagrešilo kršitev procesnih pravil, zato sprejema dokazno oceno prvega sodišča in se sklicuje na pravilne, jasno in logično utemeljene razloge v izpodbijani sodbi. Glede na pritožbena izvajanja pa višje sodišče še pojasnjuje: Pravilno je stališče prvega sodišča, da pogodbe ni vedno mogoče presojati zgolj po njenem naslovu, temveč je potrebno pri razlagi pogodb predvsem upoštevati namen pogodbenih strank. Pritožbeno sodišče tudi v celoti pritrjuje argumentom prvega sodišča za zaključek, da je dejansko pri darilni pogodbi z dne 10.5.1989 šlo za odplačen pravni posel. Po oceni izvedenih dokazov je prvostopenjsko sodišče zaključilo, da leta 1989 sklenjeni dogovor med toženko in njenim možem na eni strani ter staršema pravdnih strank na drugi strani po vsebini povsem ustreza pogodbi o preužitku: dogovorjen je bil takojšen prenos nepremičnine - kmetije staršev (preužitkarjev) v last in posest toženke in njenega moža (prevzemnikov) v zameno za nudenje določenih dajatev in storitev (skrb za preužitkarja in kmetijo). Pogodbo o preužitku je sicer res izrecno opredelil šele OZ v 564. členu. Kljub temu pa ni utemeljen pritožbeni očitek o napačni uporabi materialnega prava zaradi sklicevanja na določila OZ. Prvostopenjsko sodišče se namreč ni sklicevalo na navedeno zakonsko določilo, temveč na ustaljeno sodno prakso, zgolj omenilo pa je, da tako pogodbo sedaj ureja OZ. Že pred njegovo uveljavitvijo 1.1.2002 (1062. člen OZ) pa je sodna praksa posle z vsebino, za kakršno je po pravilnih ugotovitvah prvega sodišča šlo tudi pri predmetni "darilni" pogodbi, opredelila kot preužitkarsko pogodbo. Gre za pogodbo, pri kateri je bistvena takojšnja izročitev premoženja in na drugi strani prevzem določenih obveznosti, pri čemer ni odločilen dedno pravni element. Teorija in sodna praksa sta po drugi svetovni vojni sicer nihali, ali priznati takšne pogodbe, če niso bile sklenjene v obliki, ki jo je predpisoval Zakon o dedovanju (ZD). Dvome o tem je odpravilo načelno mnenje razširjene občne seje Zveznega vrhovnega sodišča št. 8/57, ki mu je sledila tudi sodna praksa v Republiki Sloveniji. Na občni seji Vrhovnega sodišča RS 14. in 15. oktobra 1980 je bilo sprejeto pravno mnenje, da preužitkarske pogodbe niso pogodbe dednega prava in zato zanje veljajo splošni predpisi civilnega prava. Eno temeljnih načel obligacijskega prava je načelo svobode urejanja obligacijskih razmerij, ki je bilo v času sklenitve predmetne darilne pogodbe uzakonjeno v 10. členu Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR). Skladno s tem načelom so udeleženci pri svobodi sklepanja pogodb omejeni le z ustavnimi načeli, prisilnimi predpisi in moralo; pogodba o preužitku pa ni v nasprotju z navedenim. Materialnopravno pravilno je zato sodišče prve stopnje glede na ugotovljeno dejansko stanje zaključilo, da je bil med staršema pravdnih strank in toženko (ter njenim možem) dejansko sklenjen dogovor o preužitku. Tak dogovor (pogodba) je po svoji vsebini odplačen (in mešan, ker vsebuje obveznostne vsebine, znake osebne služnosti, aleatornosti in delno tudi darilne elemente).

Neutemeljen je tudi pritožbeni očitek o prekoračitvi trditvene in dokazne podlage. Tožena stranka je ves čas postopka zatrjevala, da de facto ni šlo za darilno pogodbo, temveč odplačen pravni posel in za te svoje trditve tudi ponudila dokaze, ki jih je sodišče izvedlo in jih dokazno ocenilo. Sodba vsebuje jasne, koncizne in prepričljive razloge glede vseh pravno odločilnih dejstev, ki jih pritožbeno sodišče sprejema in ne najde zatrjevane absolutne bistvene kršitve določb postopka po 14. točki 2. odstavka 339. člena ZPP.

Dejanske ugotovitve prvostopenjskega sodišča, da je bila mati pravdnih strank daljši čas potrebna pomoči in nekaj časa tudi celotne oskrbe ter da ji je to nudila toženka, temeljijo na 8. členu ZPP skladni dokazni oceni, ki jo pritožbeno sodišče v celoti sprejema in se v izogib ponavljanju nanjo sklicuje. Življenjsko logične in na izvedenih dokazih oprte dokazne ocene pritožbena izvajanja ne omajejo. Dejstvo, da priča M. Č., ki je bila kot zdravnica matere pravdnih strank zaslišana o njenem zdravstvenem stanju, ne ve, ali je njena pacientka bila poročena in kdaj ji je umrl mož, ne vpliva na verodostojnost njene izpovedbe niti na njeno vedenje o zdravstvenem stanju pacientke. Priči M. Z. in H. Z. sta kot bližnji sosedi matere pravdnih strank, in to v manjšem kraju, lahko zaznali njeno potrebo po nudenju pomoči in oskrbe ter kdo ji je to nudil, čeprav je nista obiskovali na domu. Priča O. K. je za mater pravdnih strank skrbela šele kakšno leto pred smrtjo in to dopoldne, ne pa ves dan oz. v celoti, kot zatrjuje pritožba. Glede na aleatornost pogodbe o preužitku pa to, če je preživljanka še nekaj časa po sklenitvi dogovora (pogodbe) lahko v pretežni meri sama skrbela zase in tudi še delala na kmetiji, ne vpliva na odločitev v tej pravdi. Da tako (dokaj dobro) stanje ni trajalo tako dolgo, kot skuša prikazati pritožba, jasno izhaja iz pravilnih ugotovitev prvega sodišča, ki jih pritožba z le delnim povzemanjem izpovedb prič, kateri sta zaradi sorodstvenega razmerja zainteresirani za izid pravde, ne omaje.

Tudi za "pogodbo o dosmrtnem preživljanju", ki je bila sklenjena leta 2000, je prvo sodišče ugotovilo, da dejansko ne gre za "pravo pogodbo o dosmrtnem preživljanju", ampak so s to pogodbo stranke le pisno opredelile obveznosti preživljalcev, ki so se dejansko izvrševale že 10 let v obsegu, ki je dogovorjen v tej pogodbi, in se bodo tudi v bodoče. Zato je neutemeljen pritožbeni očitek, da ni razumljivo, na kaj je sodišče oprlo svojo odločitev, ker da si v obrazložitvi glede pogodbe o dosmrtnem preživljanju prihaja v nasprotja. Izpodbijana sodba je tudi v tem delu povsem razumljiva in preverljiva.

Ker torej uveljavljani pritožbeni razlogi niso podani, niti ne kršitve, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, je pritožbo prve tožnice kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo (353. člen ZPP).

Izrek o stroških temelji na določilu 1. odstavka 165. člena ZPP. Prvo tožeča stranka sama nosi svoje stroške postopka, ker s pritožbo ni uspela (1. odstavek 154. člena ZPP); drugo tožeča stranka zato, ker je pritožbo umaknila (158. člen ZPP); tožena stranka pa, ker z odgovorom na pritožbo ni upoštevno prispevala k reševanju zadeve na pritožbeni stopnji (155. člen ZPP).