Jedro

Za pogodbo o preužitku je značilno, da preužitkar za časa svojega življenja prenese lastninsko pravico na svojih nepremičninah v zameno za skrb oziroma dajatve prevzemnikov (gre za posel inter vivos), kar jo uvršča med pogodbe civilnega in ne dednega prava. 10. člen ZOR uzakonja načelo svobode urejanja obligacijskih razmerij, ki je omejeno (le) z ustavnimi načeli, prisilnimi predpisi in moralo. V skladu z omenjeno določbo so ravnali tudi pokojna mati pravdnih strank in toženka (ter njen mož) s tem, ko so formalno preoblikovali neodplačni pravni posel v odplačnega; vse to z namenom, da bi prilagodili pogodbo ex post facto dejanskim razmeram.

Izrek

Revizija se zavrne.

Tožnica je dolžna povrniti toženki 369,04 EUR stroškov odgovora na revizijo v petnajstih dneh od prejema te odločbe.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je s sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek, s katerim je tožnica zahtevala, da se v zapuščino po pok. materi A. P., umrli dne 20. 3. 2003, nazadnje stanujoči ..., vrne darilo, dano toženi stranki na podlagi darilne pogodbe z dne 10. 5. 1989, in sicer do ½ nepremičnin, vpisanih pri vl. št. 14, k.o. ..., zaradi dopolnitve njenega nujnega deleža do ¼, poleg tega pa še, da ji toženka izstavi za vpis v zemljiško knjigo sposobno listino na njeno ime.

2. Sodišče druge stopnje je pritožbo tožnice zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

3. Tožnica v reviziji proti drugostopenjski sodbi uveljavlja revizijska razloga bistvenih kršitev določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Poudarja, da je šlo pri darilni pogodbi iz leta 1989, na podlagi katere sta se obdarjenca (toženka in njen mož) vpisala v zemljiško knjigo kot lastnika, za čisti neodplačni pravni posel, saj ni vsebovala nikakršne obveznosti za obdarjenca. Pritožbeno sodišče je po njenem mnenju zmotno ugotovilo, da omenjena pogodba po vsebini ustreza pogodbi o preužitku, za katero je značilen takojšen prenos lastninske pravice na nepremičnini v zameno za nudenje določenih dajatev in storitev. Revidentka očita sodišču druge stopnje, da je zmotno uporabilo 10. člen Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR) glede načela svobodnega urejanja obligacijskih razmerij, ki ne smejo nasprotovati ustavnim načelom, prisilnim predpisom in morali. Z navajanjem, da je šlo dejansko za odplačen pravni posel, je toženka očitno hotela prikrajšati tožnico za njen nujni dedni delež. Tožnica očita pritožbenemu sodišču še, da je storilo bistveno kršitev določb postopka iz 15. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP), saj obstaja o odločilnih dejstvih nasprotje med tem, kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini listin ter med samimi listinami in zapisniki. Priglaša svoje stroške revizijskega postopka.

4. Sodišče je po 375. členu ZPP revizijo vročilo toženi stranki, ki je nanjo odgovorila in predlagala njeno zavrnitev, ter Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije.

5. Revizija ni utemeljena.

6. Ker je bila sodba sodišča prve stopnje izdana 4. 6. 2008 – torej pred uveljavitvijo Zakona o spremembah in dopolnitvah ZPP (novela ZPP-D), se postopek nadaljuje po tedanjem ZPP (drugi odstavek 130. člena ZPP-D).

7. Očitana kršitev določb postopka iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP je nekonkretizirana, zato se revizijsko sodišče do nje ni opredelilo.

8. Uvodoma revizijsko sodišče pojasnjuje, da je treba darilno pogodbo iz leta 1989 (v nadaljevanju prva pogodba) in pogodbo o dosmrtnem preživljanju iz leta 2000 (v nadaljevanju druga pogodba), za katero sta sodišči prve in druge stopnje pravilno ugotovili, da po svoji vsebini ustreza pogodbi o preužitku, obravnavati skupno. Vsaka zase kot taka je veljavna in bi lahko obstajala neodvisno od druge, vendar ju povezuje isti predmet pogodbe, poleg tega pa se druga pogodba v 1. d točki navezuje na prvo.

9. Za pogodbo o preužitku je značilno, da preužitkar za časa svojega življenja prenese lastninsko pravico na svojih nepremičninah v zameno za skrb oziroma dajatve prevzemnikov (gre za posel inter vivos), kar jo uvršča med pogodbe civilnega in ne dednega prava, zato za presojo veljavnosti v obravnavanem primeru pride v poštev ZOR. Slednji v 10. členu ureja načelo svobode urejanja obligacijskih razmerij, ki je omejeno (le) z ustavnimi načeli, prisilnimi predpisi in moralo, kar je pravilno zapisalo že sodišče druge stopnje. V skladu z omenjeno določbo so ravnali tudi pokojna mati pravdnih strank in toženka (ter njen mož) s tem, ko so formalno preoblikovali neodplačni pravni posel v odplačnega. Vse to z namenom, da bi prilagodili pogodbo ex post facto dejanskim razmeram.

10. V konkretni zadevi je bilo v okviru dejanskega stanja ugotovljeno, na kar je revizijsko sodišče vezano (tretji odstavek 370. člena ZPP), da sta se prevzemnika v času sklenitve darilne pogodbe preselila na kmetijo toženkinih staršev in vse do sklenitve druge pogodbe (torej enajst let) skrbela zanje, zato so stranke sklenile pogodbo, ki je ustrezala dejanskemu stanju. Pri tem ni odločilnega pomena, da prenos lastninske pravice na nepremičninah ni sovpadel z drugo pogodbo, ampak sta se obdarjenca vpisala v zemljiško knjigo že po sklenitvi prve (neodplačne) pogodbe, nato pa izpolnjevala z drugo pogodbo prevzete svoje obveznosti do materine smrti leta 2003. 11. V obravnavani zadevi stranke s sklenitvijo druge pogodbe niso imele namena prikrajšati toženko za njen nujni delež, kar skuša prikazati revizija in za kar ni nobene opore v dejanskih ugotovitvah sodišč prve in druge stopnje.

12. Vprašanje vsebine pogodbene volje stranke, ki ga načenja revidentka, je dejansko vprašanje, zato se revizijsko sodišče z njim ne sme ukvarjati.

13. Tako se izkaže, da uveljavljani revizijski razlogi niso podani - kar velja enako tudi za po uradni dolžnosti upošteven revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava. Zato je bilo treba revizijo kot neutemeljeno zavrniti (378. člen ZPP).

14. O stroških revizijskega odgovora toženca je revizijsko sodišče odločilo na podlagi prvega odstavka 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP ter določb Odvetniške tarife (3. točke tar. št. 21 v zvezi s 1. točko tar. št. 18). Ker tožnica z revizijo ni uspela, mora toženki povrniti stroške revizijskega postopka v višini 369,04 EUR (670 točk + 20% DDV).