Jedro

Nična je ponovna prodaja nepremičnine, ki jo je lastnik že prodal in tudi dejansko izročil prvemu kupcu, če je drugi nedobroveren. Pravno varstvo dobrovernemu posestniku nepremičnine nudi izbrisna tožba, v primeru večkratnih nedobrovernih prenosov lastninske pravice z namenom izigranja tožnika pa je še vedno mogoč zahtevek zoper nedobrovernega zemljiškoknjižnega lastnika na izstavitev zemljiškoknjižnega dovolila, ki bo odpravilo ovire za vknjižbo njegove lastninske pravice.

Kadar tožeča stranka tožbo spremeni s postavitvijo dodatnega zahtevka, spremeni obstoječi zahtevek, za nekatere zahtevke pa izjavi, da pri njih ne vztraja več, gre v tem primeru poleg spremembe tudi za delni umik tožbe, za katerega je potrebna privolitev nasprotne stranke.

Izrek

I. Pritožbi tožeče stranke (glede točke II. in I/3.) sodbe in delno pritožbi tožene stranke (glede točke I/3. sodbe) se ugodi in se sodba: - spremeni tako, da se ugodi tožbenemu zahtevku pod točko II., ki se glasi: "Tretji toženec M. N. M. je dolžan izstaviti tožnikoma B. S., in M. S. zemljiškoknjižno dovolilo, na podlagi katerega se bosta tožnika vknjižila kot lastnika vsak do 1/2 na nepremičnini identifikacijska številka 40E, vpisani pri podvložku 1714/40 k.o. P., v 15. dneh, sicer bo takšno dovolilo nadomestila ta sodba.", - razveljavi in zavrže tožbo v delu pod točko I/3., ki se glasi: "Ugotovi se, da je vknjižba lastninske pravice na ime drugega toženca S. S. na nepremičnini identifikacijska številka 40E, vpisani v podvložku 1714/40 k.o. P., izvršena s sklepom Okrajnega sodišča v Kamniku z dne 10.5.2005, Dn. št. 431/2005, neveljavna ter se Okrajnemu sodišču v Kamniku odredi izbris navedene vknjižbe ter vzpostavitev prejšnjega zemljiškoknjižnega stanja vpisov." Pritožba tožene stranke se v preostalem delu (točki I./1 in I./2) zavrne in se v nespremenjenem, a izpodbijanem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožena stranka mora v 15. dneh od vročitve te odločbe povrniti tožeči stranki njene pritožbene stroške v znesku 536,21 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega naslednjega dne po izteku roka za izpolnitev obveznosti, določenega v tej točki izreka, do plačila, sama pa krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo ugotovilo, da sta tožnika veljavno kupila stanovanje št. 40 in shrambo št. 40 na naslovu L. 33, K. v izmeri 183,20 m2, vpisano kot nepremičnino št. 40E pri podvložku 1714/40 k.o. P. vsak do 1/2 (I/1. točka izreka sodbe). Nadalje je ugotovilo, da sta prodajna pogodba, sklenjena med družbo V. d.o.o. kot prodajalcem ter drugim tožencem S. S. kot kupcem glede stanovanja št. 40 in shrambe št. 40 na naslovu Lj. 33, K., ter prodajna pogodba glede istega stanovanja in shrambe, sklenjena med drugim tožencem S. S. kot prodajalcem ter tretjim tožencem M. N. M. kot kupcem, nični (I/2. točka izreka sodbe). Ugodilo je tudi zahtevku, da se ugotovi neveljavnost vknjižbe lastninske pravice na ime drugega toženca S. S. ter Okrajnemu sodišču v Kamniku odredilo izbris neveljavne vknjižbe ter vzpostavitev prejšnjega zemljiškoknjižnega stanja vpisov (I./3. točka izreka). Sodišče je zavrnilo tožbeni zahtevek, s katerim sta tožnika zahtevala od tretjetoženca, da jima za stanovanje, ki je predmet te pravde, izstavi zemljiškoknjižno dovolilo, na podlagi katerega se bosta vknjižila kot lastnika vsak do 1/2 stanovanja (II. točka sodbe). Odločilo je še o stroških postopka. Sodišče je s sodbo odločilo tudi o delu zahtevka, ki ga je tožeča stranka umaknila, saj tožena stranka z umikom ni soglašala (zahtevek pod I/3. sodbe).

Zoper sodbo sta se pritožili obe pravdni stranki.

Tožeča stranka sodbo izpodbija v delu pod točko I/3. in točko II. izreka sodbe iz vseh dopustnih pritožbenih razlogov. Navaja, da bi sodišče moralo celovito presojati njeno modifikacijo tožbe ter ugotoviti, da gre za pravo spremembo istovetnosti zahtevka in ne tudi za delni umik. Namesto primarnega in podrejenega zahtevka, obeh naperjenih zoper S. S., je tožeča stranka postavila le en zahtevek zoper M. M., kar predstavlja spremembo tožbenega predloga kot tudi subjektivno spremembo tožbe. Ob tem je logično, da prejšnjega izbrisnega zahtevka zoper S. ter z modifikacijo postavljenega zahtevka na izstavitev zemljiškoknjižnega dovolila zoper M. hkrati ni mogoče obravnavati, saj je bil s tožbo uveljavljani zahtevek na izstavitev dovolila postavljen le podrejeno izbrisnemu zahtevku. Tožeča stranka pa tudi ni imela več pravnega interesa vztrajati na zahtevku za izbris vknjižbe lastninske pravice na S. S., na katerega je bila lastninska pravica vpisana pred M., ko je postavila zahtevek na izstavitev zemljiškoknjižnega dovolila napram M. M. Sodišče bi zato moralo zahtevek pod točko I./3 zavreči ali pa o njem ne bi smelo odločati. Postavlja se tudi vprašanje, ali je tožeča stranka aktivno legitimirana za izbrisno tožbo, saj v zemljiško knjigo še ni bila vpisana. Predhodno veljavni Zakon o zemljiški knjigi je v 101. členu ustrezno aktivno legitimacijo dajal tistemu, ki je bil zaradi neveljavne vknjižbe oškodovan v svoji pravici, ki se vpisuje v zemljiško knjigo. Zdaj veljavni ZZK-1 je to jasno definicijo spreminjal, namen tega pa je lahko zgolj v spremembi oziroma bolje skrčitvi kroga upravičencev do vložitve izbrisne tožbe. Aktivno legitimiran je tako le prejšnji zemljiškoknjižni lastnik, kar pa tožeča stranka nikoli ni bila. Sodišče bi moralo ugoditi zahtevku na izstavitev zemljiškoknjižnega dovolila zoper M. M., saj zgolj izbris vpisov na S. in M. še ne bi omogočil tožnikoma, da se na podlagi kupoprodajnih pogodb V. d.o.o. - P. z dne 19.11.2000 in P. - S. z dne 15.1.2003 vknjižita, ker v nobeni od citiranih pogodb oziroma v njunih zemljiškoknjižnih dovolilih stanovanje ni označeno s sedaj veljavnimi zemljiškoknjižnimi podatki. Zahtevek za izstavitev zemljiškoknjižnega dovolila je bil torej utemeljen, potreben in tudi nujen, pri čemer je naslovljenec za izstavitev takšnega dovolila lahko le M. Vpis v zemljiško knjigo je namreč lahko dovoljen zgolj proti osebi, v korist katere je vknjižena pravica, če sodna odločba, na podlagi katere se zahteva vpis, učinkuje proti tej osebi. Sodna praksa tudi dopušča zahtevke na izstavitev zemljiškoknjižnega dovolila od kasnejšega nedobrovernega pridobitelja nepremičnine.

Tožena stranka vlaga pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov. Uvodoma opozarja, da sodišče ni navedlo razlogov glede obstoja pravnega interesa tožnikov za ugotovitveni zahtevek, da sta s kupoprodajno pogodbo z dne 15.1.2003 veljavno kupila stanovanje. Zato bi sodišče v tem delu zahtevek moralo zavreči. Pritožba nadalje ponavlja svoja stališča, da kupoprodajna pogodba med družb V. d.o.o. in A. P. ni bila sklenjena, saj med kupcem in prodajalcem ni bilo soglasja o bistvenih sestavinah pogodbe, to je o ceni in predmetu. P. je izpovedala, da pogodbe ni podpisala. Iz zaslišanja te priče tudi ne izhaja ničesar o njenem pooblastilu N., prav tako priča stanovanja ni podrobno opisala. Nelogično je tudi, da N. ni podpisal pogodbe v imenu A. P., če je bil njen pooblaščenec. Iz zaslišanja N. izhaja, da je stanovanje kupoval zase. Lastnik stanovanja je bila družba V. d.o.o. in ne B. Ž., zato je zmoten zaključek, da je B. Ž. veljavno sklenil in realiziral kupno pogodbo za predmetno stanovanje, predhodno dana posojila D. N. pa so konvertirala v del kupnine. Prodajalec V. d.o.o. ni imel nobenega namena skupno stanovanje prodati, P. pa ga ni kupila, saj pogodbe ni podpisala. N. ni govoril resnice, saj je zaslišan na obravnavi govoril drugače, kot izhaja iz uradnega zaznamka z dne 14.7.2005 glede izročitve notarsko overjenega potrdila o plačilu celotne kupnine za stanovanje. N. tudi ni navedel, da bi pogodbo sklepal z gospodarsko družbo. Sodišče ni verjelo navedbam T. in Ž., pri čemer ni pojasnilo, o čem naj bi Ž. spreminjal izpovedbe. Tudi N. je spreminjal svoje izpovedbe, pa mu je sodišče neupravičeno poklonilo vero. Pogodba o prenosu lastninske pravice na stanovanju mora biti pisna, pogodba z dne 19.11.2000 pa ni bila sklenjena v pravilni obliki, prav tako tudi ne pooblastilo. Sodišče se tudi napačno sklicuje na 73. člen ZOR, to je na realizacijo pogodbe, saj pooblastilo ni moglo biti realizirano, če je N. kupoval za sebe od Ž., lastnik pa je bila gospodarska družba V. Sodišče je zaključilo, da naj bi bila kupnina dana v drugačnem znesku, kot je navedeno v pogodbi, torej ta ne more biti realizirana. Gre za absolutno bistveno kršitev določb ZPP iz 15. točke 339. člena, ko je sodišče zapisalo glede potrdila o plačilu celotne kupnine s pripisom T., da kupnina še ni plačana, da tak zapis ni logičen. To je utemeljevalo s tem, da je Ž. potrdilo dal kasneje, kar izhaja iz tega, da ga je P. podpisala, pogodbe pa ne. P. potrdila ni podpisala, temveč ga je podpisal Ž. To potrdilo je bistvenega pomena, ker je tožena stranka trdila, da je bilo overjeno tik pred realizacijo. Obstoji tudi neskladje med tem, kar je N. povedal na policiji o tem, kdaj je prejel notarsko overjeno potrdilo. Sodišče je zmotno ugotovilo dejansko stanje glede potrdila o plačilu celotne kupnine, saj ni upoštevalo, da iz pripisa na potrdilu izhaja, da ta ni bila v celoti plačana. Napačne so tudi dejanske ugotovitve glede izročitve ključev. Sodišče je zmotno ugotovilo, naj bi S. in Ž. sklenila navidezno pogodbo, katere namen je bil onemogočiti tožnikovo pridobitev lastninske pravice. Strank ne obravnava enako, saj ne verjame S. glede plačila kupnine, ker za to ni predložil dokazila, verjame pa N. oziroma P., naj bi kupnino plačala, pa ravno tako dokaza nista predložila. Glede M. sodišče ugotavlja, naj bi bil ta seznanjen z lastniško posestjo tožnikov. Ne opredeli se do tega, da je M. izpovedal, da je stanovanje kupil in je bil prepričan, da ni bilo prodano. M. je preveril pri banki, ali je kupnina za stanovanje nakazana, Ž. pa mu je povedal, da stanovanje ni bilo plačano. Sodišče se ukvarja z izvorom denarja, pri čemer spregleda, da je S. vrhunski športnik in je povedal, da takšen znesek zasluži v dveh letih, M. pa je tudi povedal, da je že mnogo let zaposlen in da je podedoval določeno premoženje. Tožena stranka vztraja, da je sedanji lastnik dobroverni pridobitelj, saj je poznal zemljiškoknjižno stanje in izvenknjižno stanje, to je, da tožnika nista veljavno kupila sporne nepremičnine.

Na pritožbo tožeče stranke je odgovorila tožena stranka in prerekala podane pritožbene navedbe.

Pritožba tožeče stranke je utemeljena, pritožba tožene stranke pa je delno utemeljena.

O pritožbi tožene stranke: Namen ugotovitvene tožbe je, da sodišče ugotovi obstoj oziroma neobstoj kakšne pravice ali pravnega razmerja ali pa pristnost oziroma nepristnost kakšne listine, če izkaže tožeča stranka pravno korist od vložitve takšne tožbe (181. člen Zakona o pravdnem postopku, ZPP), ta korist pa je lahko v preventivnem pomenu varstva oziroma rešitvi predhodnega vprašanja ob morebitni novi pravdi. Tožeča stranka je s tožbo (točka I/1) zahtevala ugotovitev obstoja pravnega razmerja, torej veljavnosti kupoprodajne pogodbe z dne 15.1.2003 glede nepremičnine, vpisane kot št. 40E pri podvložku 1714/40 k.o. P., svoj pravni interes pa je izkazovala s tem, da je nepremičnina v etažnem načrtu dobila sedaj drugačne oznake, kot jih ima v kupoprodajni pogodbi. Sodišče prve stopnje je zato ugotovitveno tožbo pravilno dopustilo in o njej meritorno odločalo ter so nasprotne pritožbene trditve tožene stranke neutemeljene.

V obravnavani zadevi gre za primer dvakratne odsvojitve iste nepremičnine s strani prvotožene stranke oziroma njenega pravnega prednika, pri čemer tožena stranka v pritožbi predvsem napada dejanske ugotovitve prvostopnega sodišča v zvezi z veljavnostjo kupoprodajne pogodbe z dne 19.11.2000 med družbo V. d.o.o., ki jo je zastopal kot edini družbenik in ustanovitelj prvotoženec, in A. P. ter posledično ugotovitve glede veljavnosti nadaljnje kupoprodajne pogodbe za isto stanovanje med P. in sedanjima tožnikoma z dne 15.1.2003. Pritožbeno sodišče nima pomislekov v s strani prvostopnega sodišča ugotovljeno dejansko stanje, saj njegovi zaključki temeljijo na skrbni dokazni oceni izvedenih dokazov ter njihovi primerjavi, pri čemer jih je sodišče dosledno in logično obrazložilo na 9. do 15. strani sodbe. Ob tem je bistvena ugotovitev, da je prvi toženec soglašal, da z izročitvijo overjene kupoprodajne pogodbe D. N. ter naknadno izročitvijo potrdila o plačilu celotne kupnine in ključev prenaša lastninsko pravico na stanovanju na A. P., veljavnosti te kupoprodajne pogodbe pa tudi ni nikoli izpodbijal. Pravilno je stališče sodišča prve stopnje, da omenjena pogodba ne more biti nična zgolj zato, ker jo je prvi toženec podpisal tudi namesto kupca nepremičnine, saj je takšno napako v obliki zakrivil sam in se nanjo sedaj ne more sklicevati. Namen obličnosti je namreč v varstvu pravnega prometa in strank, ki pogodbo sklepajo, ne pa v zaščiti nedobrovernih oseb, ki same zavestno zagrešijo napako, potem pa se skušajo nanjo sklicevati v svojo korist. Ne drži, da med kupcem in prodajalcem ni bilo soglasja o ceni in predmetu pogodbe, saj je bilo tako Ž. kot tudi P. in N. jasno, na katero stanovanje se pogodba nanaša, prav tako pa je prodajalec pristal na prodajo za določene zneske gotovine, ki jih je glede na prepričljivo dokazno oceno sodišča prve stopnje tudi prejel. Na to kaže izročitev potrdila o prejemu celotne kupnine, ki ga je izročila družba V. d.o.o., pri čemer pritožbeno sodišče sledi sodišču prve stopnje glede razlogov (stran 12 in 13 sodbe), da je do tega prišlo ob naknadnem srečanju Ž. in N., in sicer že po podpisu in izročitvi kupoprodajne pogodbe z dne 19.11.2000. Res je sicer, da je sodišče v tem delu kot argument za svojo odločitev navedlo tudi dejstvo, da je potrdilo z dne 19.11.2001 podpisala P., kar pa ne drži, saj je na potrdilu le Ž. podpis, vendar pa tudi iz ostalih izvedenih dokazov in njihove primerjave glede na prepričljivejšo izpovedbo N. izhaja, da je njegova verzija dogodka verjetnejša. Sicer pa je potrdilo nedvomno bilo zapisano s strani prodajalca nepremičnine in izročeno tožeči stranki, pri čemer je prvi toženec po izobrazbi ekonomist, bil pa je direktor družbe, ki je v stanovanjsko gradnjo investirala in prostore tržila, zato bi moral ravnati s profesionalno skrbnostjo ter potrdila v imenu družbe gotovo ne bi izdajal osebi, za katero bi štel, da kupnine ni poravnala. Prav tako potrdilo tudi ne bi bilo potrebno, če bi kupec kupnino poravnal na račun banke in ne v gotovini, kot je bil medsebojni dogovor med Ž. in N., ki je zastopal tudi interese P., za katero je sklepal pogodbo. Sam datum izročitve potrdila ob tem, da pogodba nikoli ni bila izpodbijana, zato niti ni bistven, saj tudi neplačilo kupnine ne predstavlja ničnostnega razloga, zaradi katerega pogodba ne bi imela pravnih učinkov.

Neutemeljena je pritožbena navedba, da pogodba ni bila veljavno sklenjena, ker posojila, dana Ž., niso mogla konvertirati v kupnino, če je bil prodajalec gospodarska družba V. d.o.o.. Ker je bil Ž. zakoniti zastopnik te družbe, ki je denar očitno potreboval v zvezi z dejavnostjo družbe in je tudi prodajal premoženje družbe, je torej delal v njenem imenu tako glede pridobivanja posojil kot tudi glede prodaje stanovanja, za katerega je v imenu družbe tudi izstavljal potrdila o plačilu celotne kupnine.

Pritožba skuša neverodostojnost pričevanja D. N. prikazati z njegovo izpovedbo, da je Ž. N. izročil že overjeno potrdilo o plačilu celotne kupnine za stanovanje, pa to potrdilo ob izročitvi dejansko še ni bilo overjeno. Vendar pa je N. v tem postopku svoje navedbe v tej smeri spremenil, ko je navedel, da se ne spominja, ali je bilo potrdilo ob izročitvi dejansko že overjeno. Ne gre torej za bistveno neskladje v izpovedbi, ki bi vplivalo na siceršnjo oceno verodostojnosti priče. Sodišče prve stopnje je tudi dovolj pojasnilo, zakaj je štelo izpovedbo N. kateremu je glede njej znanih segmentov pritrdila tudi priča S., verjetnejšo od izpovedbe Ž. in T. (stran 10, 13, 14 sodbe), zato so nasprotne pavšalne pritožbene trditve neutemeljene. Prav tako je slediti sodišču prve stopnje, da je pripis na kopiji potrdila, s katero razpolaga tožena stranka, da kupnina za stanovanje še ni bila plačana, nelogičen, poleg tega pa T. kot zapisovalec tega pripisa tudi ni bil upravičena oseba za sprejem kupnine. Sodišče je utemeljeno sledilo N. tudi v delu, da mu je Ž. izročil ključe od stanovanja, saj je tudi S. potrdil, da je ključe imel N. Pritožbene navedbe v smeri ugotovitve neveljavnosti oziroma neobstoja kupoprodajne pogodbe med družbo V. d.o.o. in A. P. so glede na navedeno neutemeljene, pri čemer pa sodišče prve stopnje tudi ni zagrešilo očitane kršitve določb pravdnega postopka iz 15. točke 2. odst. 339. člena ZPP (pravilno 14. točke 2. odst. 339. člena ZPP glede na datum sodbe pred novelo ZPP-D), saj je o dejstvih, ki so odločilna, navedlo prepričljive in konsistentne razloge.

Tožena stranka nadalje izpodbija dokazno oceno sodišča prve stopnje glede nedobrovernosti drugega in tretjega toženca, ki sta obravnavano stanovanje kupila s pogodbama z dne 5.7.2004 in 24.12.2004 in navaja, da se sodišče ni dovolj opredelilo do navedb tretjetoženca, da je preveril, ali je bila kupnina dejansko plačana V. Glede na to, da tudi S. kot pravni prednik M. kupnine ni plačal V., samo dejstvo, da tega ni storila tudi pravna prednica tožnikov za M. ni moglo pomeniti, da stanovanje še ni bilo prodano. Glede na dejanske ugotovitve sodišča prve stopnje, ki jih pritožba niti ne izpodbija, torej da je M. vedel za obstoj pogodb med tožniki in P. ter P. in družbo V. d.o.o., da sta tožnika vseljena v stanovanje, pa tudi, da tako M. kot S. nista predložila dokazov, ki bi potrjevali, da sta dejansko razpolagala z večjo vsoto denarja v gotovini za plačilo kupnine (dvig z bančnih knjižic, sklep o dedovanju), pritožbeno sodišče ne dvomi v dokazni zaključek sodišča prve stopnje, da je šlo zgolj za navidezne pogodbe z namenom izigranja tožnikov. Sodišče je svoje stališče obširno obrazložilo na strani 15 do 20 sodbe, v izogib ponavljanju pa se pritožbeno sodišče na prepričljivo ter logično dokazno oceno, ki je zgolj pavšalne pritožbene navedbe ne morejo izpodbiti, tudi sklicuje.

Pritožbene navedbe tožene stranke glede na navedeno niso utemeljene, ker pa je sodišče prve stopnje v točki I/3. razveljavilo sodbo sodišča prve stopnje in zavrglo tožbo, kar bo pojasnjeno v nadaljevanju v zvezi s pritožbo tožeče stranke, ta odločitev pa je v korist toženih strank, je v tem delu ugodilo tudi njeni pritožbi.

O pritožbi tožeče stranke: Tožeča stranka v pritožbi napada odločitev sodišča prve stopnje v delu, ko je to ugodilo njenemu zahtevku pod točko I/3. tožbena ugotovitev neveljavnosti vknjižbe lastninske pravice na ime drugega toženca in vzpostavitev prejšnjega zemljiškoknjižnega stanja vpisov ter v delu, s katerim je sodišče zavrnilo njen zahtevek na izstavitev zemljiškoknjižne listine s strani tretjega toženca za vpis nepremičnine v zemljiško knjigo (II. točka). Pritožbeno sodišče ne soglaša s stališčem pritožnikov, da sodišče v zahtevku pod točko I/3 sploh ne bi smelo odločati, ker sta v tem delu spremenila tožbo. Sprememba tožbe je sprememba istovetnosti zahtevka, povečanje obstoječega zahtevka ali uveljavljanje drugega zahtevka poleg obstoječega (2. odst. 184. člena ZPP), ne pa sprememba pravne podlage ali zmanjšanje tožbenega zahtevka. Tožeča stranka je s tožbo najprej zahtevala ugotovitev ničnosti pogodbe med pravnim prednikom prvega toženca ter drugim tožencem in nadaljnje pogodbe med drugim in tretjim tožencem, ugotovitev neveljavnosti vknjižbe, izbris vknjižbe na drugega toženca ter vzpostavitev prejšnjega zemljiškoknjižnega stanja vpisov (izbrisna tožba), podrejeno pa izstavitev zemljiškoknjižne listine s strani drugega toženca na tožnika. Z vlogo z dne 12.10.2007 pa je postavila nov ugotovitveni zahtevek, da je sklenila veljavno pogodbo, vztrajala je pri zahtevku na ugotovitev ničnosti pogodb med toženci, umaknila pa je tudi zahtevek na ugotovitev neveljavnosti zemljiškoknjižnega vpisa in vzpostavitev prejšnjega zemljiškoknjižnega stanja ter dodala nov zahtevek na izstavitev listine s strani tretjega toženca na tožnika. Gre torej za zmanjšanje zahtevka v zvezi z izbrisno tožbo, za katerega pa je potrebna privolitev toženca, ker se je ta že spustil v obravnavanje glavne stvari (1. odst. 188. člena ZPP). Sodišče je obravnavanje zahtevka torej moralo dopustiti, vendar pa imata pritožnika prav, da za tak zahtevek glede na dejstvo, da je bila nepremičnina že odsvojena s strani S. na tretjega toženca, ob postavljenem dajatvenem zahtevku na izstavitev zemljiškoknjižne listine s strani tretjega toženca nista imela več pravnega interesa. Zato je pritožbeno sodišče v tem delu pritožbama pravdnih strank ugodilo in sodbo v izpodbijani I/3 točki izreka razveljavilo in tožbo zavrglo.

Pritožbeno sodišče nadalje tudi ne soglaša z navedbami pritožnika, da nimata aktivne legitimacije za izbrisno tožbo. To namreč glede na zakonsko določilo 243. člena Zakona o zemljiški knjigi (ZZK-1) sodna praksa (sklep VSK Cp 566/2007) dopušča vsem, ki so jim zaradi vknjižbe kršene pravice na nepremičnini in ne zgolj osebam, ki so bile predhodno že zemljiškoknjižni lastniki nepremičnin, pa so jim bile nato kršene pravice zaradi naknadnih neveljavnih vpisov drugih oseb. Stališče sodišča prve stopnje, da imata tožnika pravno varstvo tudi z izbrisno tožbo, če bi le-to pravilno uperila tako zoper drugega kot zoper tretjega toženca, je zato pravilno. Vendar pa pritožbeno sodišče ocenjuje, da je njuno pravno varstvo v dani situaciji mogoče realizirati tudi z direktno tožbo zoper tretjega toženca na izstavitev za zemljiškoknjižni vpis primerne listine. Še vedno namreč sodna praksa upošteva pravno mnenje Vrhovnega sodišča RS (poročilo VSS 1/87), po katerem ima prvi kupec nepremičnine zoper nedobrovernega drugega kupca zahtevek, da mu ta izroči zemljiškoknjižno listino, ki mu bo omogočila vknjižbo lastninske pravice, namreč listino, ki bo odpravila oviro za vknjižbo njegove lastninske pravice (I Cp 4919/2008). V dani situaciji, ko je izkazana veriga veljavnih kupoprodajnih pogodb do tožnikov, po drugi strani pa nedobrovernost vseh treh tožencev, ki so s svojim ravnanjem tožnike skušali izigrati in jim preprečiti vknjižbo lastninske pravice v zemljiško knjigo, je zato utemeljen tudi tožbeni zahtevek tožeče stranke, s katerim zahteva direktno izstavitev zemljiškoknjižne listine od tretjega toženca. V tej smeri je zato pritožbeno sodišče pritožbi tožeče stranke ugodilo in izpodbijano sodbo v II. točki izreka spremenilo (na podlagi 4. točke 358. člena ZPP) tako, da je ugodilo tožbenemu zahtevku tožnikov do tretjetožene stranke, ki jim je dolžna izstaviti zemljiškoknjižno dovolilo za vpis lastninske pravice na stanovanju, ki je predmet te pravde. S tem bodo odpravljene njune ovire za vknjižbo.

Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na določilu 1. in 3. odst. 154. v zvezi z 2. odst. 165. člena ZPP. Ker je sodišče prve stopnje tožeči stranki že priznalo stroške tako, kot da bi z zahtevkom v celoti uspela, ji je pritožbeno sodišče dodatno prisodilo le njene pritožbene stroške. Te je odmerilo po priglasitvi v skladu z Zakonom o sodnih taksah in Odvetniško tarifo ter predstavljajo stroške za sestavo pritožbe, povečane za davek na dodano vrednost in sodno takso za pritožbo. Tožena stranka pa sama krije svoje pritožbene stroške, saj je s pritožbo uspela le v neznatnem delu, z odgovorom na pritožbo pa ni v ničemer pripomogla k odločitvi pritožbenega sodišča (2. odst. 154. in 155. člen ZPP).