Jedro

če so se razmere spremenile tako, da ni več preganjanja, razmere pa so še vedno nestabilne, je pravilna odločitev, da mladoletni prosilec dobi status subsidiarne zaščite.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) zavrnilo tožbo tožnika zoper odločbo tožene stranke, št. 2142-26/2012/15 (1312-04) z dne 6. 11. 2012. Tožena stranka je v navedeni odločbi najprej ugotovila, da tožnik ne izpolnjuje pogojev za priznanje statusa begunca in o prošnji tožnika za priznanje mednarodne zaščite z dne 1. 2. 2012 odločila tako, da je na podlagi prve alineje prvega odstavka 52. člena v zvezi s tretjim odstavkom 3. člena in v zvezi z drugo alinejo 28. člena Zakona o mednarodni zaščiti (ZMZ) tožniku priznala status subsidiarne zaščite (1. točka izreka) in odločila, da odločba z dnem vročitve velja kot dovoljenje za začasno prebivanje v Republiki Sloveniji za dobo treh let (2. točka izreka).

2. V obrazložitvi izpodbijane sodbe sodišče prve stopnje povzema vsebino tožnikove prošnje, razloge odločbe tožene stranke, vsebino tožbe in odgovora na tožbo. Pritrjuje odločitvi in razlogom tožene stranke tako glede priznanja subsidiarne zaščite kot razlogom glede statusa begunca. Zavrača tožbene ugovore o tem, da je teroristična organizacija še vedno prisotna in da je bilo v podobnem primeru drugače odločeno.

3. Tožnik vlaga pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov. Navaja, da je odločitev o priznanju le subsidiarne zaščite, ne pa statusa begunca neobjektivna in pristranska. Sodišče ni upoštevalo podoben primer, v katerem gre za iste objektivne okoliščine. Teroristična organizacija je še vedno prisotna. Spremenila je samo način svojega delovanja. Sedaj deluje z metodo „udari in pobegni“. Še vedno gre za eno izmed najnevarnejših držav. Ni bilo pojasnjeno v čem je pomen individualnosti. Individualna obravnava primera ni bila izvedena dosledno. Predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču v nov postopek.

4. Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

5. Pritožba ni utemeljena.

6. V zadevi je sporno, ali tožnik izpolnjuje pogoje za priznanje statusa begunca ali le pogoje za priznanje subsidiarne zaščite. Iz ugotovljenega dejanskega stanja izhaja, da je tožnik odšel iz Somalije 1. 1. 2011, da je Somalijski državljan in pripadnik plemena Duduble in musliman. V Somaliji je imel oče trgovino. Zamaskirani moški so njemu in očetu grozili, ker sta prodajala stvari .... Očeta so ubili. Gre za skupino Al-Shabaab.

7. Tožena stranka je pri ugotavljanju pogojev za priznanje statusa begunca preverila, kateri klan prevladuje v mestu Mogadiš in ugotovila, da tožnik pripada plemenu Duduble, to je enemu od štirih klanov v Somaliji, ki obvladujejo mesto Mogadiš. Tožnik ne more uveljavljati strahu pred preganjanjem zaradi svoje pripadnosti navedenemu plemenu. Zato ne izpolnjuje pogojev za priznanje statusa begunca. Glede na njegove izjave v povezavi s proučenimi verodostojnimi informacijami ni mogoče ugotoviti povezave in strahu pred preganjanjem zaradi rase, vere, narodnosti, političnega prepričanja ali pripadnosti določeni družbeni skupini. Razmere od odhoda tožnika iz izvorne države so se bistveno spremenile. Navedena teroristična organizacija izgublja nadzor nad osrednjim in južnim delom Somalije. Mesto Mogadiš že od avgusta 2011 nadzorujejo vladne sile.

8. Tožena stranka je tudi ugotovila, da je tožnik mladoleten in v njegovi izvorni državi živi le njegova mati, ki po smrti njegovega očeta z ostalimi otroki živi v posebnem begunskem kampu v Mogadišu ter je odvisna od pomoči drugih. Zato so po presoji tožene stranke razmere v Somaliji še vedno nepredvidljive in nestabilne. Tožnikova sedanja vrnitev v izvorno državo predstavlja utemeljeno tveganje za resno škodo mučenja ali nečloveškega ali ponižujočega ravnanja. Razmere še niso v tolikšni meri primerne, da bi se tja lahko vrnil mladoletni tožnik.

9. Glede na ugotovljeno dejansko stanje se tudi pritožbeno sodišča strinja s presojo tožene stranke in sodišča prve stopnje, da pogoji za priznanje statusa begunca (drugi odstavek 2. člena ZMZ) v tožnikovem primeru niso izpolnjeni in da mu je bil v skladu z določbami ZMZ in upoštevaje Priporočila UHCR glede mednarodne zaščite za otroke pravilno priznan „le“ status subsidiarne zaščite (tretji odstavek 2. člena ZMZ).

10. Pritožbeni ugovori ne morejo vplivati na drugačno odločitev pritožbenega sodišča. Tožena stranka je pravilno upoštevala spremenjen varnostni položaj v Mogadišu in sedanji položaj teroristične organizacije, zaradi katere je tožnik uveljavljal status begunca. Že sodišče prve stopnje je pravilno zavrnilo v pritožbi ponovljen ugovor o pristranskosti: potrebna je individualna obravnava vsakega posameznega primera; v vsakem posameznem primeru se ugotavlja upravičenost za priznanje mednarodne zaščite; tožena stranka je pravilno upoštevala okoliščino, kateremu plemenu tožnik pripada.

11. Glede na navedeno je bilo dejansko stanje popolno in pravilno ugotovljeno, postopek v upravnem sporu ni bil kršen, materialno pravo pa je bilo pravilno uporabljeno, zato je Vrhovno sodišče kot pritožbeno sodišče na podlagi 76. člena ZUS-1 pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.