Jedro

Tožena stranka je pravilno upoštevala, da tožnik ne more več uveljavljati razlogov preganjanja, ker v njegovem kraju organizacije Al-Shabaab, ki ga je preganjala, sedaj ni več. Al-Shabaab ne nadzoruje več mesta Mogadiš, tožnik pa je zatrjeval strah pred preganjanjem s strani navedene organizacije v mestu Mogadiš, zaradi česar ne more več utemeljeno uveljavljati strahu pred preganjanjem. Pravilno pa je tudi upoštevala, da tožnik izpolnjuje pogoje za priznanje subsidiarne zaščite iz razlogov, kot so navedeni v odločbi (tožnik je mladoletnik, razmere v Somaliji pa še niso v tolikšni meri primerne, da bi se tja lahko vrnilo mladoletnika).

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Tožena stranka je z izpodbijano odločbo ugodila prošnji tožnika za priznanje mednarodne zaščite in mu priznala status subsidiarne zaščite. Odločila je, da odločba z dnem vročitve velja kot dovoljenje za začasno prebivanje v Republiki Sloveniji za dobo treh let, s tem da lahko pristojni organ v skladu z zakonskimi določbami uvede postopek za odvzem oziroma prenehanje tega statusa. V obrazložitvi odločbe navaja, da je tožnik vložil prošnjo za priznanje mednarodne zaščite v Republiki Sloveniji. Ob vložitvi prošnje je povedal, da je iz Somalije, somalijski državljan, pripadnik plemena Duduble in Musliman. Izvorno državo je zapustil 1. 1. 2011. Iz Somalije je odšel zato, ker je tam vojna. V Somaliji je imel oče trgovino. Pomagal mu je pri nabavi živil za trgovino. Ko je nekega dne odšel po stvari, so ga ustavili zamaskirani moški in rekli, da ni dobro, da on in oče prodajata v trgovini, saj prodajata stvari predstavnikom somalijske vlade. Trgovino so imeli na območju, ki ga varuje somalijska vlada, po živila pa so hodili izven tega zaščitenega območja. Na tem območju so ga ustavili zamaskirani moški in mu grozili s puško. Rekli so, da če z očetom ne bosta nehala prodajati, ju bodo ubili. Kasneje so njemu in očetu grozili preko telefona. Nekega dne sta šla z očetom po nakupih v varovano območje, za njima pa sta prišla dva zamaskirana moška in začela streljati. Očeta je naboj zadel v vrat in je umrl, njega pa so ranili v roko. Mati se je odločila, da proda del hiše, kjer je trgovina, saj tudi sama ni smela prodajati v njej. Tudi v osebnem razgovoru je tožnik povedal, da je skupina Al-Shabaab ubila njegovega očeta, grozili pa so tudi njemu. Včasih so očetu grozili fizično, včasih po telefonu. Sam je bil poleg, ko so očeta klicali po telefonu in takrat mu je oče povedal, da mu grozi Al-Shabaab. Tudi tožniku je Al-Shabaab grozil na ulici z orožjem in so mu rekli, da njih boli, ko vidijo, da prodaja cigarete nevernikom. Tudi njemu osebno je Al-Shabaab grozil po telefonu. Po mnenju tožene stranke se odgovori tožnika na splošna vprašanja o Somaliji ujemajo z informacijami, ki jih je pridobila in preučila tožena stranka. Tožena stranka tožnikove izjave glede na to, da je svoje razloge za mednarodno zaščito podal tekoče in večinoma prepričljivo, sprejema za verodostojne. Iz njegovih izjav je mogoče povzeti, da svoj strah pred vrnitvijo v izvorno državo utemeljuje z dejstvom, da je z očetom delal v trgovini, v kateri sta prodajala cigarete in je bila le-ta na območju, ki so ga nadzorovale vladne sile, po mnenje Al-Shabaaba pa je s tem prodajal stvari nevernikom. S strani Al-Shabaaba je bil ubit njegov oče, sam pa je bil ranjen. Na podlagi pridobljenih informacij tožena stranka ugotavlja, da so navedbe, ki jih je tožnik podal glede razmer v Somaliji in Mogadišu skladne in se ujemajo s pridobljeni in preučenimi verodostojnimi informacijami. Ob tem pa je potrebno dodati, da so se razmere v Somaliji, predvsem pa v Mogadišu, od takrat, ko je tožnik zapustil izvorno državo, do danes bistveno spremenile, a so še vedno slabe in nepredvidljive. Tožnik kot razlog za preganjanje navaja grožnje s strani skupine Al-Shabaab zaradi prodaje cigaret predstavnikom vladnih sil. Iz preučenih informacij tožena stranka ugotavlja, da se navedbe tožnika glede Al-Shabaaba ujemajo z pridobljenimi informacijami ter da je Al-Shabaab militantna teroristična skupina, ki je avgusta 2011 zapustila Mogadiš, a še vedno obvladuje in nadzoruje pretežni del osrednje in južne Somalije, medtem ko v Mogadišu in drugod po državi izvaja samomorilske napade. Tožena stranka na podlagi pridobljenih informacij tudi ugotavlja, da so razmere v Mogadišu negotove in nepredvidljive, vendar pa vojskovanja med vladnimi silami in Al-Shabaabom, ki je bilo prisotno še v začetku leta 2011, sedaj ni več, ker se je Al-Shabaab avgusta 2011 umaknil iz Mogadiša. Ker Al-Shabaab v Mogadišu izvaja samomorilske napade, je postala varnostna situacija nepredvidljiva. Iz poročil izhaja, da je Al-Shabaab na območjih, ki jih je nadzoroval, vpeljal stroga pravila obnašanja kot tudi vsakodnevnega delovanja posameznika. Dogodka, kot ga je opisal tožnik, tožena stranka v proučenih informacijah ni našla, lahko pa ugotavlja, da je bilo vsako delo, ki je imelo kakršnokoli povezavo z vladnimi predstavniki s strani Al-Shabaaba videno in razumljeno kot nasprotovanje njihovim pravilom. Kot subjekt zaščite bi v primeru tožnika morala nastopiti država Somalija, vendar pa proučene informacije kažejo na to, da ta država od leta 1991 ne obstaja več, vendar pa so se razmere v letu 2012 začele izboljševati. Avgusta 2011 je moral Al-Shabaab zapustiti Mogadiš in so nadzor nad mestom prevzele sile TFG. V Mogadišu je 20. avgusta 2012 zaprisegel tudi prvi formalni parlament. 10. 9. 2012 je somalijski parlament izvolil tudi predsednika Somalije, ta pa je oktobra 2012 imenoval predsednika vlade. Somalijske čete skupaj z vojaškimi enotami afriške unije izvajajo vojaške operacije v osrednji in južni Somaliji z namenom, da nad temi deli Somalije ponovno prevzamejo nadzor in preženejo Al-Shabaab. Torej so somalijske vladne sile v začetku avgusta 2011 prevzele nadzor nad mestom Mogadišem in iz njega pregnale Al-Shabaab. Glede na to, da Al-Shabaab ne nadzoruje več mesta Mogadiš, tožnik pa je zatrjeval strah pred preganjanjem s strani Al-Shabaaba v mestu Mogadiš, tožena stranka ugotavlja, da tožnik ne more več utemeljeno uveljavljati strahu pred preganjanjem s strani Al-Shabaaba. Ker je v Somaliji pomembno, kateremu klanu pripadaš, je tožena stranka preverjala, kateri klan prevladuje v mesu Mogadiš. Tožnik je navedel, da pripada plemenu Duduble. Tožnikovo pleme je del enega od štirih glavnih klanov v Somaliji in sicer Hawiye. Tožena stranka ugotavlja, da tožnik ne more utemeljeno uveljavljati strahu pred preganjanjem zaradi svoje pripadnosti plemenu Duduble. Tožnik ne izpolnjuje pogojev za priznanje statusa begunca, saj glede na njegove izjave v povezavi s proučenimi verodostojnimi informacijami ni mogoče ugotoviti povezave in strahu pred preganjanjem zaradi rase, vere, narodnosti, političnega prepričanja ali pripadnosti določeni družbeni skupini. Ker so se razmere od odhoda tožnika iz izvorne države leta 2011 bistveno spremenile in Al-Shabaab postopoma izgublja nadzor nad osrednjim in južnim delom Somalije, mesto Mogadiš pa že od avgusta 2011 dalje nadzorujejo vladne sile, je po mnenju tožene stranke mogoče utemeljeno zaključiti, da tožnik ne more uspešno uveljavljati utemeljenega tveganja za resno škodo, kot jo določa 1. alineja 28. člena zakona o mednarodni zaščiti (v nadaljevanju ZMZ), to je smrtna kazen ali usmrtitev. Tožena stranka je upoštevala, da je tožnik mladoletnik, star le 16 let in da v njegovi izvorni državi živi le njegova mati, ki po smrti moža skupaj z ostalimi otroci živi v posebnem begunskem kampu v Mogadišu ter je odvisna od pomoči drugih. Tožena stranka je upoštevala, da gre v primeru tožnika za mladoletnika, še vedno so razmere v Somaliji nepredvidljive in nestabilne in bi tožnikova sedanja vrnitev v izvorno državo predstavljala utemeljeno tveganje za resno škodo mučenja ali nečloveškega ali ponižujočega ravnanja. Razmere še niso v Somaliji v tolikšni meri primerne, da bi se tja lahko vrnilo mladoletnega tožnika. Tožena stranka je zaradi tega tožniku priznala status subsidiarne oblike zaščite.

Tožnik v tožbi navaja, da je tožena stranka banalno zaključila, da v proučenih informacijah ni našla dogodka, da bi bila prodaja cigaret vladnim silam lahko povod za nasilje. Prav iz vseh omenjenih virov izhaja, da je bilo vsako neprimerno ravnanje lahko povod za nepredvidljivo teroristično nasilje. Tožena stranka zaključuje, da so se z vzpostavitvijo parlamenta leta 2012 razmere v Somaliji tako izboljšale, da ni več realno pričakovati strahu pred preganjanjem. Tožnik pa meni nasprotno, da je situacija tako grozna in nepredvidljiva, da ni mogoče reči, da je v njegovem mestu dejansko konec prisotnosti teroristične organizacije, saj se lahko razmere čez noč povsem obrnejo. Nadalje navaja, da je odločitev toliko manj razumljiva ob primerjavi z razlogi odločbe o priznanju statusa begunca v drugem sorodnem primeru, kjer gre tudi za mladoletnega prosilca in je bila odločba izdana le nekaj dni pred izpodbijano. Tožena stranka navaja vrsto preučenih informacij v smeri, da so varnostne razmere v Mogadišu še vedno negotove in nepredvidljive in varnost ne more biti zagotovljena. Te ugotovitve bi morale biti upoštevane tudi v predmetnem primeru. Oba prosilca sta bila preganjana iz enakih vzrokov, čeprav z različno posledico. Tožnik se sklicuje tudi na sodbo ESČP Sufi & Elmi v. United Kingdom, kjer sodišče ugotavlja, da je v Mogadišu vsesplošno nasilje tako intenzivno, da bi bil vsakdo, ki bi bil tja vrnjen, v realni nevarnosti, da bi prišlo do kršitve 3. člena EKČP zgolj zaradi njegove prisotnosti na tem območju. Oba prosilca sta torej zatrjevala strah pred preganjanjem zaradi teroristične organizacije in ne v povezavi s pripadnostjo določenemu klanu, ki pripadnikom nudi notranjo zaščito. O tem ni bilo govora pri podaji prošnje, tožena stranka pa je obliko priznane zaščite utemeljila le na pripadnosti klanu. Tožena stranka pripisuje različno težo osebnim posledicam preganjanja, čeprav sta obe enako travmatični in v tem smislu neprimerljivi, edino upoštevno pa je, da je preganjanje povzročila ista teroristična organizacija. Tožnik predlaga, naj sodišče odločbo spremeni tako, da tožniku prizna status begunca ali pa odločbo odpravi in vrne zadevo v ponovno odločanje.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo ne more sprejeti očitka tožnika, da je v izpodbijani odločbi banalno zaključila, da v proučenih informacijah ni našla dogodka, da bi prodaja cigaret vladnim silam lahko bila povod za nasilje. Tožena stranka je obširno obrazložila in upoštevala, da je bil tožnik v preteklosti zaradi tega, ker sta z očetom v trgovini prodajala cigarete predstavnikom vladnih sil, izpostavljena nehumanemu ravnanju s strani nedržavnega subjekta. Po mnenju tožene stranke je mogoče iz zaključka, ki ga je naredila v odločbi, v zadostni meri razbrati in razumeti, da v celoti sprejema navedbe tožnika glede preganjanja zaradi prodaje cigaret predstavnikom vladnih sil. V zvezi s tožbeno trditvijo, da je situacija v Somaliji tako grozna in nepredvidljiva, da ni mogoče reči, da je v Mogadišu dejansko konec prisotnosti teroristične organizacije, pa tožena stranka navaja, da se s tem ne more strinjati. Tako Združeni narodi kot mednarodna skupnost pozdravljajo vzpostavitev parlamenta, izvolitev predsednika in vlade, ki pomenijo dobro podlago za nadaljnjo vzpostavljanje vladnega nadzora v državi. Tožena stranka nikjer v odločbi ne trdi, da je sedaj država Somalija zmožna v celoti zaščiti svoje prebivalce, je pa vsekakor pomembno to, da se je Al-Shabaab umaknil iz Mogadiša kot tudi iz drugih predelov osrednje in južne Somalije, saj tožnik v svoji prošnji za mednarodno zaščito kot razlog za preganjanje navaja probleme z Al-Shabaabom zaradi tega, ker sta z očetom v trgovini prodajala cigarete predstavnikom vladnih sil. Tožnik tudi navaja, da obstaja tveganje, da bo ob vrnitvi ponovno preganjan. S tem se tožena stranka ne more strinjati. Glede na to, da je tožena stranka tožniku priznala subsidiarno zaščito in tožnika vsaj za obdobje treh let ne bo vračala nazaj v Somalijo, je po mnenju tožene stranke neutemeljeno navajanje tožnika, da bi bil ob vrnitvi v Somalijo ponovno preganjan. Glede tožbenih navedb, kjer tožnik primerja razloge odločbe o priznanju statusa begunca v drugem sorodnem primeru pa se tožena stranka sklicuje na prvi odstavek 7. člena ZMZ, ki določa, da pristojni organ v enotnem postopku ugotavlja pogoje za priznanje, prenehanje in odvzem mednarodne zaščite, v primeru subsidiarne oblike zaščite pa tudi možnost podaljšanja, v vsakem primeru posebej. Prošnje obravnava na objektiven in nepristranski način. Popolnoma neutemeljeno je navajanje tožnika, da je šlo v drugem primeru za identičen primer in da bi morala tožena stranka postopati enako. Individualna obravnava vsakega posameznega primera pomeni, da pristojni organ za vsakega posameznega prosilca za mednarodno zaščito izpelje individualni postopek in v tem posameznem primeru ugotavlja upravičenost za priznanje mednarodne zaščite. Tožena stranka zato meni, da je neutemeljen predlog tožnika, naj pristojno sodišče vpogleda v odločbo v domnevno primerljivi azilni zadevi. Tožnik se sklicuje tudi na sodbo Evropskega sodišča za človekove pravice. Tožena stranka je seznanjena s to sodbo, vendar izpostavlja, da gre za sodbo, ki je bila izdana junija 2011, torej še pred umikom Al-Shabaaba iz Mogadiša avgusta 2011 in se nanaša izključno na razmere v Mogadišu in ne upošteva, da so se razmere v Mogadišu kot tudi na območju osrednje in južne Somalije bistveno spremenile. Po mnenju tožene stranke ni utemeljen očitek, da o pripadnosti določenemu klanu ni bilo govora pri podaji prošnje, saj iz obrazca prošnje za mednarodno zaščito izhaja, da je pripadnost etnični ali plemenski skupini eno od vprašanj, na katero prosilec mora odgovoriti. Sam tožnik je navedel, da je pripadnik Duduble. Tožena stranka je v izpodbijani odločbi navedla, da je v Somaliji pomembno, kateremu klanu pripadaš, saj je od tega odvisna posameznikova zaščita. Zaradi tega je v svoji odločbi preverjala tudi to pomembno okoliščino. Tožena stranka predlaga, naj sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrne.

Tožba ni utemeljena.

ZMZ v prvem odstavku 2. člena določa, da mednarodna zaščita v Republiki Sloveniji pomeni status begunca in status subsidiarne zaščite. Po oceni sodišča je tožena stranka pravilno ugotovila, da tožnik ne izpolnjuje pogojev za priznanje statusa begunca, pač pa izpolnjuje pogoje za priznanje subsidiarne zaščite. Tožena stranka je po oceni sodišča pravilno upoštevala, da tožnik ne more več uveljavljati razlogov preganjanja, ker v njegovem kraju organizacije Al-Shabaab, ki ga je preganjala, sedaj ni več, pravilno pa je tudi upoštevala, da tožnik izpolnjuje pogoje za priznanje subsidiarne zaščite iz razlogov, kot so navedeni v odločbi. Pri tem sodišče sledi utemeljitvi izpodbijani odločbe, zato skladno z določilom drugega odstavka 71. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) ne bo ponavljalo razlogov za odločitev, ampak se v celoti sklicuje na utemeljitev tožene stranke. Sodišče zgolj poudarja, da je tožena stranka pravilno ugotovila, da Al-Shabaab ne nadzoruje več mesta Mogadiš, tožnik pa je zatrjeval strah pred preganjanjem s strani Al-Shabaaba v mestu Mogadiš, zaradi česar ne more več utemeljeno uveljavljati strahu pred preganjanjem s strani Al-Shabaaba. Tožena stranka pa je tudi pravilno upoštevala, da je tožnik mladoletnik, razmere v Somaliji pa še niso v tolikšni meri primerne, da bi se tja lahko vrnilo mladoletnega tožnika.

V zvezi s tožbenimi navedbami, da naj bi tožena stranka banalno zaključila, da v preučenih informacijah ni našla dogodka, da bi bila prodaja cigaret vladnim silam lahko povod za nasilje, tudi sodišče meni, da iz izpodbijane odločbe izhaja, da je tožena stranka tožniku verjela, da se je nad njim izvajalo nasilje iz razloga, kot ga je sam navedel, vendar pa mu statusa begunca ni mogla podeliti zato, ker so se razmere medtem spremenile in je Al-Shabaab zapustil Mogadiš. Tudi sodišče meni, da so se v letu 2012 razmere v Somaliji izboljšale, vendar pa daje tudi tožniku prav, ko zatrjuje, da je situacija še vedno do neke mere nestabilna ter se lahko razmere tudi obrnejo. Vendar pa je po mnenju sodišča zelo majhna verjetnost, da bi se Al-Shabaab lahko v kratkem času ponovno vrnil. Sicer pa je tožena stranka to, da so razmere še vedno slabe, nestabilne in nestanovitne upoštevala s tem, ko je tožniku priznala subsidiarno zaščito. Glede primerjave z drugo odločbo tožene stranke, kjer je tožena stranka prosilcu priznala status begunca, pa se sodišče pridružuje stališču tožene stranke, ki meni, da je potrebna individualna obravnava vsakega posameznega primera in da se za vsakega posameznega prosilca za mednarodno zaščito izpelje individualni postopek in v vsakem posameznem primeru ugotavlja upravičenost za priznanje mednarodne zaščite. Tudi sodišče se strinja s tem, da odločba, ki jo tožnik citira, ni stvar tega upravnega spora. Glede sodbe Evropskega sodišča za človekove pravice pa se sodišče tudi strinja s toženo stranko, da izhaja še iz tistega časa, ko so bile razmere še drugačne. Sodišče se tudi ne more strinjati s tožbenimi trditvami, da je odločanje tožene stranke nekonsistentno, ker sta oba prosilca zatrjevala strah pred preganjanjem zaradi teroristične organizacije in ne v povezavi s pripadnostjo določenemu klanu. Kot je bilo že rečeno, je v tem konkretnem upravnem sporu pomembna le presoja odločbe, ki se v tem sporu izpodbija. V tej zadevi pa je tožena stranka upoštevala tako preganjanje zaradi teroristične organizacije kot tudi pomen tega, kateremu plemenu tožnik pripada, saj je od tega odvisna posameznikova zaščita in somalijska družba, kot navaja tožena stranka v odgovoru na tožbo, je povezana s klansko pripadnostjo. Iz navedenega razloga je tožena stranka v svoji odločbi upravičeno preverjala tudi to pomembno okoliščino.

Ker je iz zgoraj navedenih razlogov odločitev tožene stranke pravilna, je sodišče tožbo zavrnilo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1. Tožnik je s predlogom za lastno zaslišanje smiselno predlagal, naj se v tej zadevi opravi tudi glavna obravnava. Sodišče temu predlogu ni sledilo, saj bi moral tožnik navesti, v čem bi njegovo zaslišanje lahko vplivalo na drugačno dejansko stanje, kot ga je ugotovila tožena stranka. Predlog za razpis glavne obravnave mora biti utemeljen in obrazložen.