Jedro

Dejstvo, da je pristojni organ iz invalidskega zavarovanja izdal odločbo o razvrstitvi tožnice v III. kategorijo invalidnosti s pravico do dela s krajšim delovnim časom od polnega, ki je postala dokončna in izvršljiva, na tožničino pravico do nadomestila zaradi začasne zadržanosti od dela ne vpliva. Tožnica bo s krajšim delovnim časom začela delati šele po koncu začasne zadržanosti od dela, šele od tedaj dalje bo upravičena do delne invalidske pokojnine. Do tedaj pa je za delo popolnoma nezmožna in ji pripada polno nadomestilo v breme tožene stranke (ZZZS).

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožeča stranka sama krije svoje stroške odgovora na pritožbo.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo ugodilo tožbenemu zahtevku tako, da je odpravilo dokončno odločbo tožene stranke št. ... z dne 7. 1. 2008 in odločbo št. ... z dne 26. 11. 2007 (1. točka izreka), ter da ima tožnica pravico do nadomestila plače zaradi začasne zadržanosti za dela zaradi posledic poškodbe izven dela za poln delovni čas od 28. 7. 2007 do 30. 11. 2007 (2. točka izreka). Toženi stranki je naložilo, da tožnici izplača zapadle mesečne zneske v višini razlike do polnega zneska nadomestila plače za obdobje od 28. 7. 2007 do 30. 11 .2007, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva zapadlosti izplačila posameznega mesečnega zneska razlike nadomestila plače do dejanskega izplačila, v 15 dneh (3. točka izreka) in da ji povrne stroške postopka v višini 196,63 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo po poteku 15-dnevnega izpolnitvenega roka dalje (4. točka izreka).

Zoper sodbo se iz vseh pritožbenih razlogov pritožuje tožena stranka s predlogom, da jo pritožbeno sodišče spremeni tako, da tožbeni zahtevek tožnice stroškovno zavrne. Navaja, da je potrebno ločiti med trajno nezmožnostjo za delo ter pravicami iz tega naslova po predpisih o pokojninskem zavarovanju in začasno zadržanostjo od dela po predpisih o zdravstvenem zavarovanju. Pravica do nadomestila plače ob ugotovljeni začasni nezmožnosti za delo je pogojena z delovno obveznostjo zavarovanca. Dejstvo, da je bila tožnica po dokončnosti odločbe Zavoda za pokojninsko in invalidsko zavarovanje (v nadaljevanju: Zavod) z dne 3. 7. 2007 v bolniškem staležu, še ne predstavlja podlage za prevalitev obveznosti plačila nadomestila na toženo stranko. Če zavarovanec z izvršljivo odločbo ZPIZ pridobi pravico do dela v skrajšanem delovnem času in je za ta del delovnega časa upokojen, je priznanje pravice do nadomestila plače z 8 urnim delovnim časom v nasprotju s konceptom invalidskega in zdravstvenega zavarovanja. Zakon o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Ur. l. RS, št. 106/99 s spremembami; v nadaljevanju: ZPIZ-1) ne vsebuje določbe, na podlagi katere bi bilo odloženo učinkovanje z odločbo priznanih pravic, če bi bil zavarovanec v trenutku njene dokončnosti in izvršljivosti začasno nezmožen za delo. Delovna obveznost tožnice od dokončnosti odločbe Zavoda dalje je znašala 4 ure, zato ji ob pravilni uporabi določb Zakona o zdravstvenem varstvu in zdravstvenem zavarovanju (Ur. l. RS, št. 9/92 s spremembami; v nadaljevanju: ZZVZZ) lahko pripada nadomestilo iz naslova začasne nezmožnosti za delo le za 4 ure. Po mnenju tožene stranke namen določbe 159. člena ZPIZ-1 ni v tem, da delavca sili k opravljanju dela, ki ga zaradi bolezni ni sposoben opravljati, temveč zavezuje delodajalca, da delovnemu invalidu zagotovi delo, ki ustreza delavčevi preostali delovni zmožnosti, sicer mora breme plačevanja nadomestila nositi sam. Opozarja tudi na določbo 158. člena ZPIZ-1, po kateri se zavarovancem, ki so vključeni v obvezno zavarovanje, delna invalidska pokojnina izplačuje tako za dneve dela, kot tudi za druge dneve, za katere imajo po posebnih predpisih pravico do nadomestila za čas odsotnosti z dela. Do te situacije pa je prišlo v konkretnem primeru, saj je Zavod dolžan plačevati nadomestilo, ko je bila tožnica v bolniškem staležu. Meni, da priznanje pravic iz obveznega zdravstvenega zavarovanja na podlagi argumentov, ki temeljijo izključno na predpisih pokojninskega in invalidskega zavarovanja, ni sprejemljivo. Ne strinja se niti z odločitvijo sodišča, ki je ugodilo obrestnemu zahtevku tožnice. Sprejeto stališče sodne prakse je, da vse dokler ni z upravno ali s sodno odločbo priznana pravica iz zavarovanja, ni konkretne podlage za njeno izvršitev in pred tem tožena stranka ne more priti v zamudo.

V odgovoru na pritožbo tožnica vztraja, da je odločitev sodišča pravilna in zakonita in predlaga, da se pritožba kot neutemeljena zavrne. Uveljavlja povrnitev stroškov odgovora na pritožbo.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče v skladu z 2. odst. 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS št. 26/99 s spremembami) preizkusi zadevo v obsegu pritožbenih navedb, po uradni dolžnosti pa glede pravilne uporabe materialnega prava in absolutnih bistvenih kršitev določb iz 2. odst. 339. člena ZPP. Po preizkusu zadeve pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje ugotovilo vsa pravno odločilna dejstva. Na pravilno in popolno ugotovljeno dejansko stanje je pravilno uporabilo določbe materialnega prava. Prav tako ni zagrešilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti.

V obravnavani zadevi je med strankama sporna zakonitost dokončne odločbe tožene stranke z dne 7. 1. 2008, s katero je bila potrjena prvostopenjska odločba z dne 26. 11. 2007, da je tožnica upravičena do nadomestila za čas od 28. 7. 2007 dalje le za polovico polnega delovnega časa oz. za 4 ure dnevno in za to obdobje zavrnjen njen zahtevek za izplačilo nadomestila za poln delovni čas.

Pravico do nadomestila plače med začasno zadržanostjo od dela imajo na podlagi 1. alineje 28. člena ZZVZZ tudi zavarovanci, ki na območju Republike Slovenije samostojno opravljajo gospodarsko in poklicno dejavnost kot edini ali glavni poklic. Tem zavarovancem gre nadomestilo po določbi 29. člena ZZVZZ na podlagi mnenja osebnega zdravnika oziroma pristojne zdravniške komisije od prvega dne zadržanosti od dela zaradi presaditve živega tkiva in organov v korist druge osebe, posledic dajanja krvi, nege ožjega družinskega člana, izolacije in spremstva, ki ju odredi zdravnik, ter poškodb, nastalih v okoliščinah iz 18. člena tega zakona, ter od 31. dne zadržanosti od dela v vseh drugih primerih. Zavarovancu pripada nadomestilo za delovne dneve oziroma delovne ure, ko je zadržan od dela, kot tudi za praznične in druge dela proste dni, določene z zakonom. Pravico do nadomestila plače ter postopek uveljavljanja teh pravic na podlagi 100. člena ZZVZZ podrobneje urejajo Pravila obveznega zdravstvenega zavarovanja (prečiščeno besedilo, Ur. l. RS, št. 3/98 s spremembami- v nadaljevanju: POZZ). Skladno s 229. členom POZZ se nadomestila plač v času začasne zadržanosti od dela izplačujejo brez posebnih pisnih zahtevkov. Upravičenci jih uresničujejo z listinami, na podlagi katerih je možno obračunati in izplačati denarne prejemke. Obliko in vsebino listin določi zavod s splošnim aktom. Po 230. členu Pravil listino, s katero zavarovanec uveljavlja nadomestilo plače, izstavi zdravnik, ki je pristojen za ugotavljanje začasne zadržanosti od dela, na podlagi svoje ocene o upravičenosti zadržanosti oziroma na podlagi odločbe imenovanega zdravnika ali zdravstvene komisije.

Na podlagi navedene ureditve v ZVZZZ in POZZ ugotovljena začasna nezmožnost zavarovanca za delo predstavlja podlago za priznanje pravice do nadomestila plače. V obravnavani zadevi je bil z odločitvami imenovane zdravnice z dne 3. 9. 2007, 28. 9. 2007 in 13. 11. 2007 tožnici za sporno obdobje od 28. 7. 2007 do 30. 11. 2007 zaradi posledic poškodbe izven dela odobren bolniški stalež v polnem delovnem času. Citirane dokončne in pravnomočne odločbe pristojnega organa tožene stranke predstavljajo podlago za uresničitev pravice do nadomestila in so po določbi 244. člena POZZ obvezne tako za toženo stranko kot za tožnico, ki se je po njih dolžna ravnati, kar predvsem pomeni, da v obdobju odobrene začasne zadržanosti ne sme opravljati niti jo ni mogoče siliti k opravljanju dela. Če bi kljub ugotovljeni začasni nezmožnosti za delo tožnica opravljala delo, po določbi 35. člena ZZVZZ ne bi bila upravičena do nadomestila med začasno zadržanostjo od dela. V nasprotju s tem v določbah ZZVZZ in POZZ, med primeri, ko tožnica ni upravičena do nadomestila med začasno zadržanostjo od dela za poln delovni čas, ni dejanskega stanu, ko bi bila pri zavarovancu z odločbo pristojnega Zavoda po določbah ZPIZ-1 ugotovljena preostala delovna zmožnost zavarovanke le s polovico polnega delovnega časa. Odklonitev pravice do nadomestila za poln delovni čas od 31. dne zadržanosti dalje, kljub pravnomočnim odločbam imenovane zdravnice o priznanju začasne zadržanosti, je po povedanem v nasprotju z določbami 29. člena ZZVZZ in 229. ter 230. člena POZZ.

Samo dejstvo, da je pristojni organ iz invalidskega zavarovanja dne 3. 7. 2007 izdal odločbo o razvrstitvi tožnice v III. kategorijo invalidnosti s pravico do dela notarke s krajšim delovnim časom od polnega, ki je dne 27. 7. 2007 postala dokončna in izvršljiva, na tožničino pravico do nadomestila zaradi začasne zadržanosti ne vpliva. Pri tem ne gre za vprašanje hierarhije predpisov (ZPIZ-1 in ZZVZZ), kot to meni tožena stranka, temveč za uresničevanje in zagotavljanje pravice do nadomestila med začasno zadržanostjo z dela, ki je vezano na predhodne odločitve strokovnih organov tožene stranke, v spornem primeru imenovane zdravnice, ki je o tožničini delazmožnosti v polnem delovnem času odločala v skladu s ZZVZZ in POZZ. S citirano odločbo z dne 3. 7. 2007, s katero je bilo odločeno o pravicah iz invalidskega zavarovanja, tožnici ni bila priznana pravica do delne invalidske pokojnine. Pristojni Zavod je le odločil, da bo o pravici in višini delne invalidske pokojnine izdana posebna odločba, zato so nasprotne pritožbene navedbe protispisne.

Delna invalidska pokojnina se po prvem odstavku 159. člena ZPIZ-1 izplačuje delovnemu invalidu III. kategorije invalidnosti od dneva pričetka dela s krajšim delovnim časom od polnega. Iz dejanske ugotovitve sodišča prve stopnje, ki jo pritožba ne izpodbija, izhaja, da je tožnica pričela z delom notarke v polovičnem delovnem času s 1. 12. 2008. Do takrat pa tožnica zaradi ugotovljene začasne nezmožnosti za delo ni bila sposobna za pridobitno delo, kljub temu da je imela z izvršljivo odločbo pristojnega nosilca pokojninskega in invalidskega zavarovanja priznano pravico do dela s krajšim delovnim časom od polnega. Uresničitev slednje je namreč odvisna od tožničine delovne zmožnosti. Zaradi zdravstvenega stanja v posledici poškodbe izven dela tožnica kot samozaposlena oseba vse do nastopa dela v krajšem delovnem času ni bila v stanju organizirati dejavnosti v skladu s priznano pravico iz invalidskega zavarovanja, saj je bila po pravnomočni strokovni ugotovitvi pristojnega organa tožene stranke sicer začasno, toda v polnem delovnem času za delo notarke popolnoma nezmožna. Priznane pravice iz invalidskega zavarovanja vse do dejanskega nastopa dela v krajšem delovnem času tožnica iz objektivnih zdravstvenih razlogov ni mogla uresničiti, zato ji v spornem obdobju pripada polno nadomestilo v breme tožene stranke.

Pritožbeno sodišče glede na pritožbene navedbe še pojasnjuje, da v predmetnem sporu ne gre za dejanski stan iz 158. člena ZPIZ-1. Po tej določbi se delna invalidska pokojnina zavarovancem, ki so vključeni v obvezno zavarovanje, izplačuje za dneve dela in druge dneve, za katere imajo po posebnih predpisih pravico do nadomestila za čas odsotnosti z dela. S citirano določbo je urejeno izplačevanje delne invalidske pokojnine potem, ko zavarovanec nastopi delo v krajšem delovnem času v skladu s preostalo delovno zmožnostjo in mu je na podlagi odločbe pristojnega organa pokojninskega in invalidskega zavarovanja priznana pravica do delne invalidske pokojnine. V obravnavani zadevi pa ne gre za tak primer in je pritožbeno sklicevanje na omenjeno določbo neutemeljeno.

Neutemeljene so tudi pritožbene navedbe, da pripadajo tožnici zamudne obresti le od trenutka priznanja pravice do nadomestila z upravno ali sodno odločbo. Glede začetka teka zamudnih obresti je potrebno izhajati iz datuma zapadlosti nadomestila, kot je določen v 5. odstavku 229. člena POZZ. Po tej določbi samozaposlenim zavarovancem izplača nadomestilo zavod, to je tožena stranka, po predložitvi listin ali najpozneje v 15 dneh. Kot je razvidno iz dokumentacije v upravnem spisu je tožena stranka izplačala nadomestilo plače za 4 urno delovno obveznost, zahtevek za refundacijo (povrnitev) izplačila polnega nadomestila pa je zavrnila, kljub temu da je bila tožnica na podlagi odločb imenovane zdravnice nezmožna za delo v polnem delovnem času in so se že takrat stekli pogoji za izplačilo preostalega zneska nadomestila. Ker tožena stranka ob zapadlosti polnega nadomestila tožnici ni izplačala, je prišla v zamudo in je dolžna plačati tudi zakonske zamudne obresti od zapadlosti posameznih mesečnih zneskov razlik nadomestila plače (5. odstavek 229. člena POZZ).

Glede na vse obrazloženo je pritožbeno sodišče zavrnilo pritožbo tožene stranke kot neutemeljeno zavrnilo in na podlagi 353. člena ZPP potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Pritožbeno sodišče je še odločilo, da tožnica sama krije stroške odgovora na pritožbo iz razloga, ker le-ta ni pripomogel k njeni rešitvi (1. odst. 155. člena ZPP).