Jedro

Pravica do nadomestila plače za čas začasne zadržanosti od dela ni omejena le do dneva dokončne odločbe o ugotovljeni invalidnosti II. ali III. kategorije, temveč je odvisna in vezana na odločbo o ugotovljeni začasni nezmožnosti za delo zavarovanca, ki jo v primerih odsotnosti nad 30 dni in vseh drugih primerih, ko je izplačevalec nadomestila plače obvezno zdravstveno zavarovanje (razen izjem), izda imenovani zdravnik.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je odpravilo odločbi tožene stranke z dne 26. 11. 2007 in 7. 1. 2008, odločilo, da ima tožnica pravico do nadomestila plače zaradi začasne zadržanosti od dela od 28. 7. 2007 do 30. 11. 2007 in ji je tožena stranka dolžna izplačati zapadle mesečne zneske v višini razlike do polnega zneska nadomestila v tem obdobju, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi ter stroški postopka.

2. Sodišče je med drugim ugotovilo, da je bila tožnica po odločbah imenovanega zdravnika začasno nezmožna za delo od 5. 7. do 30. 11. 2007, in sicer v polnem delovnem času in ne samo štiri ure dnevno. Tožena stranka je nato tožnici dne 13. 11. 2007 priznala nadomestilo plače od 28. 7. 2007 dalje za polovico delovnega časa, z izpodbijano odločbo z dne 26. 11. 2007 pa je tožničino zahtevo za izplačilo nadomestila za drugo polovico delovnega časa zavrnila. Pri tem se je sklicevala na odločbo Zavoda za pokojninsko in invalidsko zavarovanje Slovenije z dne 3. 7. 2007, ki je postala dokončna dne 27. 7. 2007, in s katero je bila tožnica razvrščena v III. kategorijo invalidnosti zaradi posledic bolezni, priznana pa ji je bila tudi pravica do dela na delovnem mestu, na katero je razporejena, s polovico delovnega časa, od 5. 4. 2007 dalje. Sodišče je presodilo, da ta odločba Zavoda za pokojninsko in invalidsko zavarovanje ne vpliva na tožničino pravico do nadomestila plače zaradi začasne nezmožnosti za delo, saj v spornem obdobju od 28. 7. do 30. 11. 2007 ni imela pravice do delne invalidske pokojnine (ta ji je bila priznana šele z naknadno odločbo Zavoda za pokojninsko in invalidsko zavarovanje z dne 9. 1. 2008), in ker je bila v tem obdobju tudi začasno nezmožna za delo v polnem delovnem času. Zato je odklonitev pravice do nadomestila plače za polni delovni čas v nasprotju z določbami 229. in 230. člena Pravil obveznega zdravstvenega zavarovanja (POZZ, Ur. l. RS, št. 3/98 - prečiščeno besedilo in nadalj.).

3. Sodišče druge stopnje je pritožbo tožene stranke zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

4. Zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje je tožena stranka vložila revizijo, v kateri se sklicuje na vse revizijske razloge. Navaja, da je treba ločiti med trajno nezmožnostjo za delo in pravicami iz tega naslova ter začasno zadržanostjo od dela, ki se presoja po predpisih o zdravstvenem varstvu in zdravstvenem zavarovanju. Pravica do nadomestila plače za čas začasne zadržanosti od dela je pogojena z dejstvom takšne zadržanosti, kar pomeni tudi, da zavarovancu pripada nadomestilo plače le z upoštevanjem njegove delovne obveznosti. Zato te pravice ni mogoče enačiti z ugotovljeno nezmožnostjo za delo. Zakon o zdravstvenem varstvu in zdravstvenem zavarovanju (ZZVZZ, Ur. l. RS, št. 9/92 in nadalj.), Zakon o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ-1, Ur. l. RS, št. 106/99 in nadalj.) in Zakon o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS, št. 42/2002 in nadalj.) imajo v hierarhiji pravnih aktov enako veljavo. ZPIZ-1 ne določa, kaj se šteje kot pričetek dela po 159. členu, zato je treba slediti tudi določbam ZDR v zvezi s situacijo, ko delavec na dan, ki je določen kot pričetek dela, tega dela ne nastopi zaradi razlogov, ki so v skladu z ZDR opravičljivi razlogi. Pravica do dela s krajšim delovnim časom in pravica do delne invalidske pokojnine pripadata zavarovanki po samem zakonu, v skladu s 93. členom ZPIZ-1. S posebno odločbo Zavod za pokojninsko in invalidsko zavarovanje odloči o pričetku izplačila že pridobljene pravice do delne invalidske pokojnine. To pravico je tožnica pridobila z dokončno odločbo ZPIZ, kar neposredno izhaja iz 262. člena ZPIZ-1. Ta zakon ne vsebuje določbe, po kateri bi bilo lahko odloženo učinkovanje odločbe Zavoda za pokojninsko in invalidsko zavarovanje v primeru, če bi bil zavarovanec na dan dokončnosti odločbe o ugotovljeni invalidnosti začasno nezmožen za delo po predpisih o zdravstvenem varstvu in zdravstvenem zavarovanju. Po določbi 158. člena ZPIZ-1 se delna invalidska pokojnina zavarovancem, ki so v delovnem razmerju oziroma zavarovancem, ki so vključeni v obvezno zavarovanje, izplačuje za dneve dela in za druge dneve, za katere imajo po posebnih predpisih pravico do nadomestila za čas odsotnosti z dela, torej tudi za čas „bolniškega staleža“. Dosedanjo prakso Zavoda za pokojninsko in invalidsko zavarovanje je Ministrstvo za delo, družino in socialne zadeve spremenilo v svojem navodilu z dne 22. 5. 2009, ki ga tožena stranka prilaga reviziji. Po tem navodilu je datum pričetka dela po 159. členu ZPIZ-1 treba razlagati v skladu z določbo četrtega odstavka 9. člena ZDR, kar pomeni, da je delavec upravičen do invalidske pokojnine tudi, če zaradi bolezni ni nastopil dela. Analogno to velja za tožnico, ki ni v odvisnem delovnem razmerju in v njenem primeru ni treba pogodbe o zaposlitvi. Tudi če bi bila tožnica zdrava in če bi delala, bi lahko delala štiri ure, to je za čas, kolikor po izvršljivi odločbi Zavoda za pokojninsko in invalidsko zavarovanje znaša njena delovna obveznost. Tožena stranka ne more nositi posledic, ker Zavod za pokojninsko in invalidsko zavarovanje svoje obveznosti do tožnice ni izpolnil. Predpisi tudi ne določajo, da imajo odločbe o ugotovljeni začasni nezmožnosti za delo večjo veljavo od dokončne in izvršljive odločbe Zavoda za pokojninsko in invalidsko zavarovanje, s katero je bila pri tožnici ugotovljena trajna nezmožnost za delo. Takrat odločba Zavoda za pokojninsko in invalidsko zavarovanje dejansko poseže v odločbo imenovanega zdravnika in jo v tem delu nadomesti, zavarovanec pa posledično pridobi pravice iz naslova pokojninskega in invalidskega zavarovanja, saj ni podlage, da bi obveznosti iz naslova invalidnosti prevalili na toženo stranko.

5. Revizija ni utemeljena.

6. Revizija je izredno pravno sredstvo zoper pravnomočno sodbo, izdano na drugi stopnji, oziroma zoper sklep sodišča druge stopnje, s katerim je bil postopek pravnomočno končan (prvi odstavek 367. člena Zakona o pravdnem postopku – ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nadalj. in prvi odstavek 384. člena ZPP, v povezavi z 19. členom Zakona o delovnih in socialnih sodiščih – ZDSS-1, Ur. l. RS, št. 2/2004). Revizijsko sodišče preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni (prvi odstavek 371. člena ZPP).

7. Revizija se uvodoma sklicuje na vse revizijske razloge, vendar v nadaljevanju konkretizira le revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava. Zato je revizijsko sodišče izpodbijano sodbo preizkusilo le v mejah tega razloga.

8. ZZVZZ in Pravila med drugim urejajo nadomestilo med začasno in ne trajno zadržanostjo od dela. S tem v zvezi iz drugega odstavka 29. člena ZZVZZ izhaja, da zavarovancu pripada nadomestilo za delovne dneve oziroma delovne ure, ko je zadržan od dela, itd., iz četrtega odstavka 31. člena istega zakona pa, da nadomestilo ne more biti manjše od zajamčene plače in ne višje od plače, ki bi jo zavarovanec dobil, če bi delal oziroma od osnove, po kateri je v času zadržanosti od dela zavarovan. To bi v primeru ugotovljene trajne delne nezmožnosti za delo lahko pomenilo, da po ugotovitvi takšne nezmožnosti zavarovancu nadomestilo ne pripada več, vendar pa takšno tolmačenje ni sprejemljivo.

9. ZPIZ-1 v prvem odstavku 159. člena določa, da se delna invalidska pokojnina izplačuje šele od dneva pričetka dela s krajšim delovnim časom od polnega, vse dokler zavarovanec opravlja delo z delovnim časom, ki ustreza njegovi delovni zmožnosti. ZZVZZ je v prvotnem besedilu 34. člena sicer urejal tudi podobno situacijo, saj je v drugem odstavku določal, da ima v primeru ugotovljene invalidnosti zavarovanca, ki je zadržan od dela zaradi začasne nezmožnosti za delo, zavarovanec pravico do nadomestila do dneva, ko postane odločba o njegovi invalidnosti I. kategorije pravnomočna, ali do dneva, ko postane odločba o ugotovitvi invalidnosti II. ali III. kategorije dokončna. Določba tega odstavka je bila kasneje črtana z drugim členom ZZVZZ-E (Ur. l. RS, št. 99/2001). Od takrat dalje pravica do nadomestila ni omejena le do dneva dokončne odločbe o ugotovljeni invalidnosti II. ali III. kategorije, temveč je odvisna in vezana na odločbo o ugotovljeni začasni nezmožnosti za delo zavarovanca, ki jo v primerih odsotnosti nad 30 dni in vseh drugih primerih, ko je izplačevalec nadomestila plače obvezno zdravstveno zavarovanje (razen izjem), izda imenovani zdravnik (drugi odstavek 81. člena ZZVZZ). Ker iz odločb imenovane zdravnice za sporno obdobje izhaja odobritev bolniškega staleža v polnem delovnem času, ni bilo pravne podlage za to, da je tožena stranka tožnici zavrnila priznanje pravice do izplačila nadomestila plače za polni delovni čas.

10. Drugačno tolmačenje tožene stranke bi pomenilo, da bi bila tožnica od dokončne odločbe Zavoda za pokojninsko in invalidsko zavarovanje o ugotovljeni invalidnosti in pravici do dela s polovico polnega delovnega časa upravičena le do nadomestila plače iz sredstev obveznega zavarovanja za tak delovni čas, obenem pa v tem obdobju (glede na določbo 159. člena ZPIZ-1) še ne bi bila upravičena do delne invalidske pokojnine – kot pravice iz naslova obveznega pokojninskega in invalidskega zavarovanja. Takšna razlaga ni sprejemljiva, saj bi takšnega delavca – zavarovanca postavila v slabši položaj v primerjavi z delavcem, ki v času dokončne odločbe zavoda o ugotovljeni invalidnosti opravlja delo pri delodajalcu in ni v bolniškem staležu. Tolmačenje tožene stranke tudi ni v skladu z pokojninsko zakonodajo, ki loči med pridobitvijo pravic iz obveznega zavarovanja in izplačevanjem teh pravic, med drugim delne invalidske pokojnine (peti odstavek 156. člena ZPIZ-1 in prvi odstavek 159. člena ZPIZ-1).

11. V zvezi z odločitvijo v tej zadevi revizijsko sodišče opozarja tudi na enotno sodno prakso (npr. sodbe VIII Ips 251/2006 z dne 4. 12. 2007, VIII Ips 444/2007 z dne 25. 5. 2009 in VIII Ips 551/2007 z dne 8. 9. 2009). Obenem ugotavlja, da se dopis Ministrstva za delo, družino in socialne zadeve z dne 22. 5. 2009 (na katerega se sklicuje tožena stranka) glede izvajanja 159. člena ZPIZ-1 nanaša na primere delavcev, ki po odločbi Zavoda za pokojninsko in invalidsko zavarovanje sklenejo z delodajalcem novo pogodbo o zaposlitvi, vendar zaradi bolniške odsotnosti še ne nastopijo dela po novi pogodbi. Tukaj ne gre za isti primer, torej tolmačenje Ministrstva že iz tega razloga ni pomembno.

12. Glede na navedeno in v skladu s 378. členom ZPP je revizijsko sodišče revizijo kot neutemeljeno zavrnilo.