Jedro

Tožnikova vloga se je nanašala na javni razpis, ki je izrecno kot cilj podpore določal izboljšanje učinkovitosti gospodarjenja z zasebnimi gozdovi. Iz opredelitve namena porabe sredstev, ki so bila tožniku odobrena z odločbo o pravici do sredstev, je treba izhajati tudi pri presoji, ali je tožnik ravnal v skladu z zahtevami predpisov, javnega razpisa in odločbo o pravici do sredstev.

Tožnik je na podlagi odločbe o pravici do sredstev kupil traktor za delo v gozdu, s katerim je do dneva kontrole opravil veliko delovnih ur, delo pa ni bilo opravljeno v zvezi s sečnjo in spravilom lesa. Zato je utemeljen zaključek tožene stranke, da je tožnik uporabljal mehanizacijo za delo izven gozdarske dejavnosti, kar pa je v nasprotju z namenom dodeljenih sredstev.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je Agencija Republike Slovenije za kmetijske trge in razvoj podeželja (v nadaljevanju: Agencija) zavrnila tožnikov zahtevek za izplačilo sredstev, določenih v odločbi o pravici do sredstev, št. 33113-121/2009/7 z dne 11. 8. 2009. V obrazložitvi odločbe navaja, da so bila tožniku na podlagi odločbe o pravici do sredstev odobrena nepovratna sredstva v višini do 87.617,38 EUR za sofinanciranje iz ukrepa 122: Povečanje gospodarske vrednosti gozdov iz PRP 2007-2013 za leto 2009, ki so bila razpisana z Javnim razpisom za povečanje gospodarske vrednosti gozdov iz PRP 2007-2013 za leto 2009 (Ur. list RS, št. 35/2009, v nadaljevanju: javni razpis) za namen B - Naložbe za nakup nove mehanizacije in nove opreme za sečnjo in spravilo lesa. V obravnavani zadevi je Agencija že odločila z odločbo z dne 20. 12. 2011, ki pa jo je Upravno sodišče s sodbo II U 47/2012 z dne 13. 5. 2013 odpravilo in zadevo vrnilo v ponovni postopek z napotkom, da se razjasni dejansko stanje. Tudi v ponovljenem postopku Agencija vztraja pri svoji odločitvi, da je tožnik naložbo uporabljal v nasprotju z namenom dodeljenih sredstev. Ob kontrolnem pregledu na kraju samem dne 9. 11. 2011 je namreč bilo ugotovljeno, da je traktor od nabave do dneva kontrole opravil že prvi servis in da ima opravljenih 190 delovnih ur, pri čemer je tožnik izjavil, da traktorja ni uporabljal za delo v gozdu. V zvezi z navedenimi ugotovitvami je tožnik v postopku podal pisno obrazložitev, v kateri je navedel, da je motor le uigraval. Na podlagi predložene dokumentacije ter ugotovitev kontrole je Agencija zaključila, da je tožnik uporabljal traktor za delo izven gozda, s tem pa je naložbo uporabljal v nasprotju z namenom dodeljevanja sredstev. S tem je kršil določbo 15. točke IV/1 Splošni in podrobnejši pogoji za dodelitev sredstev javnega razpisa in 7. točko 28. člena Uredbe o ukrepih 1., 3. in 4. osi Programa razvoja podeželja Republike Slovenije za obdobje 2007-2013 (v nadaljevanju: Uredba PRP).

Tožnik v tožbi ugovarja, da so navedbe agencije neutemeljene in zmotne, prav tako odločbe ni mogoče preizkusiti, ker le pavšalno navaja kršitev. Očitek o nenamenski uporabi traktorja je splošen, zato se tožnik ne more seznaniti in preizkusiti razlogov, na katerih temelji izpodbijana odločba. Namen dodeljevanja sredstev po uredbi je treba interpretirati v smislu boljšega gospodarjenja z gozdovi. Izpolnjevanje navedenih ciljev pa se preverja na podlagi merljivih podatkov, ki so določeni v javnem razpisu in uredbi. Vztraja, da izpolnjuje vse pogoje po navedenih predpisih. Izpolnjevanje pogojev glede uporabe predmeta investicije je namreč lahko določeno zgolj z minimalnim obsegom spravila lesa, ki ga mora tožnik zagotavljati v obdobju 5 let po prejemu sredstev. Navedeni pogoj pa po uredbi in javnem razpisu določa, da mora posekati ali spraviti najmanj 150 m3 lesa na letni ravni. Kako pa bo tožnik uporabljal traktor izven predpisanega minimalnega obsega spravila lesa pa uredba ne določa, niti tega ne more omejevati. Uporaba traktorja izven gozda ni nikjer prepovedana. Namen podpore je med drugim tudi zagotavljanje večje varnosti pri delu v gozdu. V skladu s tem namenom je tožnik zgolj preventivno poskrbel za varno upravljanje z novim traktorjem, pri tem pa so tudi bile opravljene delovne ure. Traktor namreč kot delovne ure beleži ves čas, ko je motor v delovanju, ne glede na to, ali se traktor premika ali stoji na mestu. Tako opravljene delovne ure so nastale zaradi uigravanja motorja in privajanja tožnika na nov traktor. Sicer pa je traktor, ki je draga investicija, treba uporabljati koristno, zato ne more biti namen javnega razpisa, da bi traktor po izpolnitvi kvote (150 m3) stal in se sploh ne bi uporabljal. Tožnik zato meni, da lahko izven določenega minimalnega obsega del v gozdu prosto odloča, kaj in kje bo s traktorjem delal, saj je za nakup namenil tudi lastna sredstva. Obveznost, ki se nanaša na spravilo lesa, pa lahko tožena stranka preverja šele po prejemu finančnih sredstev. Ker do izdaje izpodbijane odločbe tožnik denarnih sredstev sploh še ni prejel, tudi ni mogel izpolniti določenega minimalnega obsega del v gozdu, zato zanj obveznost še sploh ni mogla nastati. Tudi iz strokovnega mnenja Kmetijsko gozdarske zbornice Slovenije izhaja, da tožena stranka pred izdajo izpodbijane odločbe sploh ni mogla ugotavljati uporabe naložbe, saj iz nobenih evidenc in dokazil ni mogla ugotoviti ali je tožnik izpolnil edini zahtevani pogoj v poglavju IV/3 javnega razpisa. Navedeno bi bilo mogoče ugotavljati šele ob koncu sečne sezone, ko bi tožnik traktor že imel v uporabi celo leto. Iz strokovnega mnenja izhaja tudi stališče, da lahko uporabnik mehanizacijo uporablja tudi za druge namene v okviru njegove kmetijske proizvodnje. Pojem „uporabe v nasprotju z namenom“ tako Agencija razlaga napačno in samovoljno. Predlaga, da sodišče izpodbijano odločbo odpravi in samo odloči tako, da se tožnikovemu zahtevku za izplačilo sredstev, določenih v odločbi o pravici do sredstev, ugodi, podredno pa, da sodišče izpodbijano odločbo odpravi ter zadevo vrne Agenciji v ponovni postopek. Zahteva tudi povrnitev stroškov sodnega postopka.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo navaja, da je zmotno stališče tožnika, da je izpolnjevanje pogojev glede uporabe predmeta lahko določeno zgolj z minimalnim obsegom spravila lesa, ki ga mora stranka zagotavljati v obdobju 5 let po prejemu sredstev. Iz določb 18. člena Uredbe Komisije (ES) št. 1974/2006 (v nadaljevanju Uredba 1974/2006) ter 27. člena Uredbe Sveta (ES) št. 1698/2005 (v nadaljevanju Uredba 1698/2005) namreč jasno izhaja, da so naložbe v okviru ukrepa 122 namenjene aktivnostim za izboljšanje gospodarske vrednosti gozdov. Navedeno logično pomeni, da je uporaba naložbe izven gozda in s tem brez kakršne koli povezave z aktivnostmi za izboljšanje gospodarske vrednosti gozdov v nasprotju z namenom dodeljevanja nepovratnih sredstev Evropskega kmetijskega sklada za razvoj podeželja (EKSRP) v okviru ukrepa 122. Navedeno je bilo jasno tudi tožniku, saj je v prijavnem obrazcu na strani 10 navedel, da bo s sofinancirano naložbo poleg dela v lastnem 2,43 ha velikem gozdu opravljal tudi storitev spravila lesa najmanj v obsegu 300 ur letno v okviru registrirane dejavnosti. Upoštevajoč Katalog stroškov kmetijske in gozdarske mehanizacije 2008, izdajatelja Zveze združenj za medsosedsko pomoč – strojnih krožkov Slovenije, obseg dela za traktor s karakteristikami kot jih ima tožnikov, znaša 500 ur/leto. To pomeni, da je tožnik z uigravanjem, ki je trajalo 190 ur, porabil cca 40 % možnega letnega obsega dela. Navedeno kaže, da to nedvomno presega zgolj priprave, privajanje, uigravanje in spoznavanje novega traktorja. Razen tega pa ob sedanji ceni pogonskega goriva noben razumen uporabnik traktorja ne bi uporabljal 190 ur zgolj zaradi uigravanja. Ali je tožnik traktor uporabljal v kmetijske namene za obdelavo 38 ha kmetijskih površin, ki jih ima v uporabi, ali za nekmetijske namene, pa z vidika ukrepa 122 ni relevantno. Država članica pa je po določbi 72. člena Uredbe 1698/2005 dolžna zagotoviti, da ohrani prispevek EKSRB za naložbeno dejavnost. Iz navedene določbe tudi jasno izhaja, da je prispevek eksplicitno vezan na samo naložbeno dejavnost, ki je v primeru ukrepa 122 izključno gozdarstvo. Tožena stranka zato zavrača stališča Upravnega sodišča v sodbi II U 47/2012, da uporaba traktorja pred začetkom del v gozdu ne pomeni nedopustne uporabe sredstev. Kolikor sodišče ne bo sledilo mnenju Agencije, predlaga, da sodišče postavi predhodno vprašanje pred Sodiščem EU v Luksemburgu glede razlage relevantnih določb Uredbe 1698/2005 in Uredbe 1974/2006 o dopustnosti uporabe s strani EKSRB sofinanciranih naložb izven okvirov naložbene dejavnosti. Sicer pa predlaga, da sodišče tožbo zavrne.

Tožba ni utemeljena.

Obravnavani spor se nanaša na zahtevek tožnika za izplačilo sredstev, ki so mu bila odobrena z odločbo o pravici do sredstev v višini do 87.617,38 EUR in sicer za ukrep Povečanje gospodarske vrednosti gozdov iz PRP 2007-2013 za leto 2009 za namen B - Naložbe v nakup nove mehanizacije in nove opreme za sečnjo in spravilo lesa.

Zakon o kmetijstvu (ZKme-1) v 53. členu določa, da pristojni organ strankam, katerih vloge izpolnjujejo predpisane pogoje iz predpisov in javnega razpisa in so za ta namen zagotovljena sredstva, izda odločbo o pravici do sredstev. Postopek za izplačilo teh sredstev pa ureja 56. člen ZKme-1. V skladu z navedeno določbo stranke za izplačilo sredstev vlagajo zahtevke. Zahtevek, ki izpolnjuje pogoje iz predpisov, javnega razpisa in odločbe o pravici do sredstev, organ odobri in sredstva izplača na strankin transakcijski račun. Nakazilo na račun stranke šteje, da je bilo zahtevku za izplačilo v celoti ugodeno. Če zahtevku stranke ni v celoti ugodeno, pristojni organ o zahtevku odloči z odločbo. Pri tem zahtevek, ki je v nasprotju z zahtevami predpisov, javnega razpisa ali odločbe o pravici do sredstev, z odločbo zavrne (četrti odstavek).

Tožnikova vloga se je nanašala na javni razpis, ki je izrecno kot cilj podpore (I. Predmet javnega razpisa) določal izboljšanje učinkovitosti gospodarjenja z zasebnimi gozdovi, in sicer preko večje izrabe proizvodnega potenciala gozdov, uvajanja proizvodnih izboljšav pri sečnji in spravilu lesa ter večje varnosti pri delu v gozdu in s tem prispevati k povečanju produktivnosti dela v gozdarstvu skladno s cilji nacionalne in EU gozdarske strategije. Pravno podlago javnega razpisa predstavljajo Uredba PRP, Uredba 1698/2005 in Uredba 1974/2006. Tudi iz navedenih predpisov jasno izhaja namen navedene podpore, ki je izključno namenjena naložbam na ravni gozdarskega gospodarstva. Tako Uredba PRP v VII. poglavju ureja podpore, ki so namenjene povečanju gospodarske vrednosti gozdov. Kot predmet podpore določa tudi nakup nove mehanizacije in nove opreme za sečnjo in spravilo lesa (namen B). Uredba 1698/2005 med ukrepi za izboljšanje konkurenčnosti kmetijskega in gozdarskega sektorja ločeno ureja ukrepe, ki se nanašajo na kmetijski in gozdarski sektor. V okviru slednjega predvideva ukrepe za izboljševanje gospodarske vrednosti gozdov, pri čemer morajo naložbe temeljiti na načrtih za gospodarjenje z gozdovi. Prav tako Uredba 1974/2006 določa, da se aktivnosti za izboljšanje gospodarske vrednosti gozdov nanašajo na naložbe na ravni gozdarskega gospodarstva.

Iz navedenih opredelitev namena porabe sredstev, ki so bila tožniku odobrena z odločbo o pravici do sredstev z dne 11. 8. 2009, je treba izhajati tudi pri presoji, ali je tožnik ravnal v skladu z zahtevami predpisov, javnega razpisa in odločbo o pravici do sredstev. Pri tem se sodišče strinja s toženo stranko, da je namen podpore po obravnavanem javnem razpisu vezan izključno na naložbeno dejavnost v okviru gospodarjenja z gozdovi. Tožnikova vloga se je nanašala na namen B: Naložbe v nakup nove mehanizacije in nove opreme za sečnjo in spravilo lesa, kar pomeni, da lahko tožnik uporablja traktor le za navedeni namen. Takšna namenska raba pa tožnika obvezuje ves čas od odobritve pravice do sredstev do poteka petletnega obdobja po izplačilu sredstev, glede na pogoje javnega razpisa.

V obravnavanem primeru ni sporno, da je tožnik na podlagi odločbe o pravici do sredstev kupil traktor kolesnik za delo v gozdu, da je do dneva kontrole s traktorjem opravil 190 delovnih ur ter da delo ni bilo opravljeno v zvezi s sečnjo in spravilom lesa. Na podlagi navedenih dejstev je tudi po mnenju sodišča utemeljen zaključek tožene stranke, da je tožnik uporabljal mehanizacijo za delo izven gozdarske dejavnosti, kar pa je v nasprotju z namenom dodeljenih sredstev.

S sankcijami v primeru nenamenske uporabe sredstev je bil tožnik seznanjen v javnem razpisu in v odločbi o pravici do sredstev. V točki 15. poglavja IV/1. Splošni in podrobnejši pogoji za dodelitev sredstev javnega razpisa je določeno, da je vlagatelj upravičen do dodelitve sredstev, če naložbe ne bo uporabljal v nasprotju z namenom dodeljevanja sredstev. Prav tako je bil v odločbi o pravici do sredstev opozorjen, da bo v primeru uporabe sredstev v nasprotju z namenom, za katerega so bila dodeljena, dolžan vrniti odobrena sredstva. Glede na ugotovitev, da je tožnik uporabljal traktor za namen, ki ni bil predmet razpisa, torej izven namena gozdarskega gospodarstva, kar predstavlja kršitev obveznosti, je Agencija tudi po stališču sodišča upravičeno navedeno ravnanje sankcionirala z zavrnitvijo zahtevka za izplačilo sredstev.

Glede na obrazloženo sodišče zavrača tožnikov tožbeni ugovor, da je izpolnjevanje pogojev vezanih na predmetno investicijo (nakup traktorja) odvisno le od doseganja predpisane minimalne količine spravljenega lesa na letni ravni (150 m3), kar mora tožnik zagotavljati v obdobju 5 let po prejemu sredstev. Že iz navedenega besedila izhaja, da gre pri tem za pogoj, ki se nanaša na čas po prejemu sredstev, torej je logičen zaključek, da v času odločanja o izplačilu sredstev, ki časovno sovpada z zaključkom investicije, navedenega pogoja ne more kršiti, saj navedena obveznost še ni nastala. Razen navedenega pogoja pa javni razpis, kakor tudi predpisi, ki predstavljajo pravno podlago javnega razpisa, določajo še druge pogoje, ki jih morajo vlagatelji izpolnjevati v različnih fazah postopka in sicer od vložitve vloge, odločitve o pravici do sredstev, vložitve vloge za izplačilo sredstev ter v obdobju petih let po izplačilu sredstev. Agencija namreč lahko kadar koli v tem časovnem obdobju ugotavlja dejansko stanje glede izpolnjevanja pogojev ter v primeru ugotovljenih kršitev zahteva vračilo sredstev. Eden izmed bistvenih pogojev, ki ga mora vlagatelj izpolnjevati ves čas, pa je prav uporaba naložbe v skladu z namenom, za katerega so bila sredstva dodeljena. Tožnik zato zmotno meni, da lahko traktor uporablja tudi za druge namene, če izpolni pogoj določenega obsega spravila lesa (navedeni pogoj pa v tej fazi postopka niti ni relevanten). Da ni šlo za nenamensko rabo traktorja, pa tožnik tudi sodišča ni uspel prepričati z navedbo, da je 190 delovnih ur opravil za privajanje na novi traktor in uigravanje motorja.

Po presoji sodišča je tožena stranka v ponovljenem postopku v zvezi s sodbo tega sodišča II U 47/2012 ustrezno obrazložila svojo odločitev glede kršitev določb javnega razpisa in Uredbe PRP, s tem pa je odpravila ugotovljeno kršitev pravil postopka. Z razlogi za zavrnitev zahtevka se strinja tudi sodišče, zato se nanje v izogib ponavljanju sklicuje v tej sodbi (drugi odstavek 71. člena Zakona o upravnem sporu – ZUS-1).

Glede na navedeno je sodišče zaključilo, da je izpodbijana odločba pravilna in zakonita, zato je tožbo kot neutemeljeno zavrnilo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1. Zavrnitev tožbe se nanaša tudi na zavrnitev zahtevka za povračilo stroškov postopka. Navedena odločitev temelji na določbi četrtega odstavka 25. člena ZUS-1, ki določa, da v primeru, ko sodišče tožbo zavrne, vsaka stranka sama trpi stroške postopka.