Jedro

Golo dejstvo, da je revident, pred izplačilom sredstev, traktor uporabljal za uvajanje za delo v gozdu in ne za spravilo lesa, še ne utemeljuje zavrnitve izplačila že odobrenih nepovratnih sredstev iz naslova povečanja gospodarske vrednosti gozdov, saj se obveznosti upravičenca do nepovratnih sredstev glede načina uporabe sofinancirane naložbe nanašajo na čas po izplačilu sredstev.

Obveznosti, ki lahko nastopijo šele potem, ko so sredstva že izplačana, ne morejo biti razlog za zavrnitev izplačila odobrenih sredstev.

Dejanski način uporabe naložbe je predmet kontrolnih postopkov po izplačilu sredstev.

Izrek

I. Reviziji se ugodi, sodba Upravnega sodišča Republike Slovenije, Oddelka v Mariboru, II U 372/2013-9 z dne 14. 5. 2014 se spremeni tako, da se tožbi ugodi in se odločba Agencije Republike Slovenije za kmetijske trge in razvoj podeželja, št. 33113-121/2009-37 z dne 14. 8. 2013, odpravi.

II. Tožena stranka je dolžna v roku 15 dni od vročitve te sodbe tožeči stranki povrniti stroške upravnega spora na I. in II. stopnji v višini 2.416,82 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po poteku izpolnitvenega roka do plačila.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju: ZUS-1) zavrnilo tožbo tožeče stranke (v nadaljevanju: revident) zoper odločbo Republike Slovenije, Ministrstva za kmetijstvo in okolje, Agencije RS za kmetijske trge in razvoj podeželja (v nadaljevanju Agencija, tudi tožena stranka), št. 33113-121/2009-37 z dne 14. 8. 2013. S to odločbo je Agencija zavrnila revidentov zahtevek za izplačilo nepovratnih sredstev, odobrenih v odločbi o pravici do sredstev, št. 33113-121-2009/7 z dne 11. 8. 2009, programa razvoja podeželja, sofinanciranega iz Evropskega kmetijskega sklada za razvoj podeželja (EKSRP), vloženo na Javni razpis za ukrep 122: Povečanje gospodarske vrednosti gozdov iz PRP 2007- 2013 za leto 2009 (v nadaljevanju javni razpis), za namen (B) naložbe v nakup nove mehanizacije in nove opreme za sečnjo in spravilo lesa.

2. V obrazložitvi izpodbijane sodbe se sodišče prve stopnje sklicuje na določbe 53. in 56. člena Zakona o kmetijstvu (v nadaljevanju ZKme-1), navaja Uredbo Sveta št. 1698/2005 o podpori za razvoj podeželja iz EKSRP (v nadaljevanju Uredba Sveta št. 1698/2005), Uredbo Komisije (ES) št. 1975/2006 o določitvi podrobnih pravil za izvajanje Uredbe Sveta (ES) 1698/2005 glede izvajanja kontrolnih postopkov in navzkrižne skladnosti v zvezi z ukrepi podpore za razvoj podeželja (v nadaljevanju Uredba Komisije št. 1975/2006), Uredbo o ukrepih 1., 3. in 4. osi Programa razvoja podeželja Republike Slovenije za obdobje 2007-2013 (v nadaljevanju: Uredba PRP 2007-2013) in povzema 15. točko poglavja IV./1. Javnega razpisa, Splošni in podrobnejši pogoji za dodelitev sredstev (v nadaljevanju: splošni pogoji javnega razpisa) ter vsebino odločbe Agencije o pravici do sredstev z dne 11. 8. 2009. Sodišče prve stopnje je presodilo, da je namen podpore po javnem razpisu vezan izključno na naložbeno dejavnost v okviru gospodarjenja z gozdovi oziroma izboljšanju njihove gospodarske vrednosti, kar pomeni, da lahko revident naložbo (novo mehanizacijo in opremo za sečnjo in spravilo lesa) uporablja le za navedeni namen, kar ga zavezuje ves čas od odobritve sredstev do poteka petletnega obdobja po izplačilu sredstev. Zmotno je njegovo stališče, da lahko traktor uporablja tudi za druge namene, če izpolni pogoj spravila minimalne količine lesa na letni oziroma petletni ravni.

3. Revident izpodbija sodbo sodišča prve stopnje z revizijo, katere dovoljenost utemeljuje na 1., 2. in 3. točki drugega odstavka 83. člena ZUS-1, in uveljavlja revizijska razloga bistvenih kršitev določb postopka v upravnem sporu po 1. točki prvega odstavka 85. člena ZUS-1 v zvezi s 14. in 15. točko drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju: ZPP) ter zmotne uporabe materialnega prava po 2. točki prvega odstavka 85. člena ZUS-1. Trdi, da stališče sodišča prve stopnje nima materialne podlage, saj je izpolnjevanje pogojev glede uporabe predmeta investicije določeno le z minimalnim obsegom spravila lesa na letni ravni, nikjer pa ni določeno, da bi se lahko traktor, za katerega je sam prispeval 40 % kupnine, uporabljal zgolj in samo za dela v gozdu. Restriktivna razlaga sodišče pripelje do nerazumne situacije, ko bi se moral traktor po končanih delih parkirati v gozdu, saj bi sicer šlo za nenamensko uporabo mehanizacije. Določen minimalni obseg spravila lesa na letni ravni predstavlja le 5 % zmožnosti oziroma amortizacije traktorja. Tožbi je priložil strokovno mnenje Kmetijsko gozdarske zbornice Slovenije, iz katerega izhaja, da tožena stranka pred izplačilom sredstev sploh ni mogla ugotavljati uporabe naložbe in da lahko uporabnik mehanizacijo uporablja tudi za druge namene, dokler dokazuje izpolnjevanje edinega pogoja, minimalni obseg spravljenega lesa. Sodišče prve stopnje pa se do predloženega dokaza sploh ni opredelilo, niti ni pojasnilo razlogov za to (bistvena kršitev določb postopka v upravnem sporu). Poudarja, da bi bilo namenskost uporabe gozdarske mehanizacije mogoče presojati šele po izplačilu sredstev, kar nenazadnje ugotavlja tudi sodišče prve stopnje samo, ko navaja, da lahko Agencija v primeru ugotovljenih kršitev zahteva vračilo sredstev. Revidentu pa sredstva še sploh niso bila izplačana. Vrhovnemu sodišču zato predlaga, da reviziji ugodi in spremeni izpodbijano sodbo, oziroma podrejeno, da izpodbijano sodbo razveljavi ter zadevo vrne v ponovno odločanje sodišču prve stopnje, v vsakem primeru pa toženi stranki naloži povrnitev stroškov postopka.

4. Tožena stranka v odgovoru na revizijo prereka vse navedbe revidenta in vztraja pri navedbah, ki jih je podala v svojih aktih in vlogah v postopku, dodatno pa navaja, da je bilo na podlagi kontrole na kraju samem jasno, da je revident v zahtevku za podporo navajal lažne podatke in naložbe ni nameraval uporabljati za sečnjo in spravilo lesa. Predlaga, da se revizija zavrne, za primer, da Vrhovno sodišče ne bi sledilo njenih argumentom, pa predlaga, da Sodišču Evropske Unije (v nadaljevanju: Sodišče EU) postavi predhodno vprašanje „Ali pravo unije, in sicer zlasti 27. in 72. člen Uredbe Sveta (ES), št. 1698/2005, 18. člen Uredbe Komisije (ES) št. 1974/2006 in tretji odstavek 5. člena Uredbe Komisije (ES) št. 1975/2006 nasprotuje izplačilu sredstev EKSRP v okviru ukrepa iz člena 20(b)(ii) Uredbe Sveta (ES) št. 1698/2005 za naložbo, ki se v okoliščinah konkretnega primera (v pretežnem delu) uporablja tudi za druge namene kot so po pravu Unije in nacionalnem pravu določeni v okviru ukrepa iz člena 20 (b)(ii) Uredbe Sveta (ES) št.1698/2005?“.

K I. točki izreka

5. Revizija je utemeljena.

6. Revizija je izredno pravno sredstvo zoper pravnomočno sodbo sodišča prve stopnje (83. člen ZUS-1). Revizija se lahko vloži le zaradi bistvenih kršitev določb postopka v upravnem sporu iz drugega in tretjega odstavka 75. člena ZUS-1 (1. točka prvega odstavka 85. člena ZUS-1) in zaradi zmotne uporabe materialnega prava (2. točka prvega odstavka 85. člena ZUS-1). Revizijsko sodišče izpodbijano sodbo preizkusi samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni, pri čemer po uradni dolžnosti pazi na pravilno uporabo materialnega prava (86. člen ZUS-1). V tem obsegu je bil izveden sodni preizkus utemeljenosti revizije v obravnavani zadevi.

7. Revident sicer dovoljenost revizije utemeljuje po vseh točkah prvega odstavka 83. člena ZUS-1, vendar je po presoji Vrhovnega sodišča revizija dovoljena že na podlagi 1. točke drugega odstavka 83. člena ZUS-1, ki določa, da je revizija dovoljena, če vrednost izpodbijanega dela dokončnega upravnega akta oziroma pravnomočne sodbe, če je sodišče odločalo meritorno, v zadevah, v katerih je pravica ali obveznost stranke izražena v denarni vrednosti, presega 20.000,00 EUR. Z odločbo, ki je izpodbijana v tem upravnem sporu, je bil revidentu zavrnjen zahtevek za izplačilo sredstev v višini 87.617,38 EUR, tj. v višini, ki presega navedeni mejni znesek za dovoljenost revizije.

8. Agencija je revidentu z odločbo o pravici do sredstev, št. 33113-121/2009 z dne 11. 8. 2009, na podlagi prvega odstavka 86. člena Uredbe PRP 2007-2013 odobrila nepovratna sredstva iz naslova programa razvoja podeželja, ukrepa št. 122: Povečanje gospodarske vrednosti gozdov, za sofinanciranje naložbe v nakup nove mehanizacije in nove opreme za sečnjo in spravilo lesa, v višini 87. 617,38 EUR. Revident je dne 5. 9. 2011 vložil zahtevek za izplačilo odobrenih sredstev, vendar pa je bil ta z odločbo Agencije, št. 33113-121/2009 z dne 14. 8. 2013, zavrnjen z utemeljitvijo, da je Služba za kontrolo Agencije ob kontroli na kraju samem 9. 11. 2011 ugotovila, da je revident del naložbe, traktor, uporabljal v nasprotju z namenom dodeljenih sredstev, saj je do dneva kontrole opravil že 190 delovnih ur, po lastni izjavi za delo, ki ni bilo opravljeno v zvezi s sečnjo in spravilom lesa. Tožena stranka se sklicuje na 15. točko splošnih pogojev javnega razpisa, 7. točko 28. člena Uredbe PRP 2007-2013 ter 18. člen Uredbe Komisije (ES) št. 1974/2006 z dne 15. decembra 2006 o podrobnih pravilih glede uporabe Uredbe Sveta (ES) št. 1698/2005 o podpori za razvoj podeželja iz EKSRP (v nadaljevanju Uredba Komisije št. 1974/2006) in 27. člen Uredbe Sveta št. 1698/2005 ter navaja, da se aktivnosti za izboljšanje gospodarske vrednosti gozdov nanašajo na naložbe na ravni gozdnega gospodarstva in lahko vključujejo naložbe v opremo za sečnjo in da se podpora dodeli za gozdove v lasti zasebnikov oziroma njihovih združenj ali občin oziroma njihovih zvez. Naložbe temeljijo na načrtih za gospodarjenje z gozdovi. Ker je revident naložbo uporabljal za delo izven gozda, jo je po stališču tožene stranke uporabljal v nasprotju z namenom dodeljenih sredstev, s tem pa kršil zahteve javnega razpisa in Uredbe PRP 2007-2013 (četrti odstavek 56. člena ZKme-1). Revident pa je v postopku pred Agencijo pojasnjeval, da so delovne ure nastale pri upravljanju stroja izven gozda, ker se gozdna dela, ki so zaradi varstva narave in zagotavljanja primerne kvalitete lesa predvidena za zimski čas, še niso začela. Čas do pričetka del je izkoristil za uigravanje motorja traktorja oziroma učenja upravljanja novega, zahtevnega stroja.

9. Vrhovno sodišče je v zadevi X Ips 20/2014 z dne 18. 11. 2015 že pojasnilo, da se o pravici in izplačilu sredstev na podlagi javnega razpisa odloča v dvofaznem postopku. Sredstva se upravičencem odobrijo z odločbo o pravici do sredstev, ki pa ne pomeni tudi že pravice do njihovega izplačila. Upravičenci morajo namreč za njihovo izplačilo vložiti zahtevek, utemeljenost katerega Agencija presodi po opravljeni administrativni kontroli in pregledu na kraju samem (tretji odstavek 86. člena v zvezi s 114. členom Uredbe PRP 2007-2013 in 26. do 28. členom Uredbe Komisije št. 1975/2006(1) ). Bistveno je, da naložba ni zaključena pred izdajo odločbe o pravici do sredstev, mora pa biti pred vložitvijo zahtevka za izplačilo sredstev v roku, ki je določen v odločbi o pravici do sredstev (četrti in sedmi odstavek 26. člena Uredbe PRP 2007-2013).

10. V obravnavanem primeru je to pomenilo, da je moral revident najkasneje do 5. 9. 2011 (2. točka izreka odločbe o pravici do sredstev v zvezi z odločbo Agencije, št. 33113-121/2009/11 z dne 28. 9. 2009, o spremembi dinamike izplačila sredstev) dokončati naložbo, torej poravnati vse račune za kupljeno mehanizacijo ter opremo za sečnjo in spravilo lesa (traktor kolesnik za delo v gozdu, gozdarsko prikolico, motorno žago in osebna zaščitna sredstva) ter na Agencijo vložiti zahtevek za izplačilo odobrenih sredstev z računi in izvirnimi dokazili o njihovem plačilu (tretji odstavek 29. člena Uredbe PRP 2007-2013, 7. stran javnega razpisa in tretji odstavek na 2. strani odločbe o pravici do sredstev). Revident je Agenciji dne 5. 9. 2011 pravočasno posredoval zahtevek za izplačilo odobrenih sredstev z vsemi zahtevanimi dokazili (računi in dokazila o njihovem plačilu, ki se glasijo na njegovo ime, fotografijami traktorja kolesnika za delo v gozdu, gozdarske prikolice, motorne žage in osebnih zaščitnih sredstev, potrdila o skladnosti nabavljene opreme itd.). Po ugotovitvi Vrhovnega sodišča med strankama ni sporno, da je bila naložba pravočasno in pravilno realizirana ter glede tega ustreza pogojem predpisov, javnega razpisa in odločbe o pravici do sredstev.

11. Sporno ostaja, ali je za presojo utemeljenosti zahtevka za izplačilo odobrenih sredstev v obravnavanem primeru relevantna tudi uporaba naložbe v času od izdaje odločbe o odobritvi sredstev do presoje zahtevka za izplačilo teh sredstev.

12. Po presoji Vrhovnega sodišča daje z vidika faz postopka javnega razpisa že besedna razlaga relevantnih materialnopravnih predpisov, na katerih temelji izpodbijana odločba, podlago za zaključek, da se obveznosti revidenta do nepovratnih sredstev glede uporabe (so)financirane naložbe v okoliščinah obravnavane zadeve, nanašajo na čas po izplačilu sredstev, tj., ko je zgoraj omenjeni dvofazni postopek že zaključen in so sredstva že izplačana.

13. Po 7. točki prvega odstavka 28. člena in tretjega odstavka 89. člena Uredbe PRP 2007-2013 je vlagatelj upravičen do dodelitve sredstev za naložbo, če zagotovi, da bo izvajal naložbeno dejavnost vsaj v obsegu, opredeljenem z vlogo, za katero je prejel sredstva, še vsaj naslednjih pet let po izplačilu sredstev in v tem obdobju ne bo uvajal bistvenih sprememb oziroma odtujil naložbo ali jo uporabljal v nasprotju z namenom dodeljevanja sredstev. Uredba PRP 2007-2013 v tretjem odstavku 89. člena za primere, ko upravičenec naložbene dejavnosti, za katero je prejel sredstva, ne opravlja še vsaj naslednjih pet let po zadnjem izplačilu sredstev, v tem obdobju uvaja bistvene spremembe oziroma odtuji naložbo ali jo uporablja v nasprotju z namenom dodeljenih sredstev, predvideva sankcijo vračila izplačanih sredstev, skupaj z zamudnimi obrestmi. Vsebinsko identično je tudi besedilo 15. točke splošnih pogojev javnega razpisa, na katerega se sklicujeta tako Agencija kot sodišče prve stopnje v 10. točki obrazložitve svoje sodbe. Vendar sodišče prve stopnje, po presoji Vrhovnega sodišča, določbo povzema netočno, iztrgano iz konteksta, ko navaja, da je v skladu s 15. točko splošnih pogojev javnega razpisa vlagatelj upravičen do dodelitve sredstev, če naložbe ne bo uporabljal v nasprotju z namenom dodeljevanja sredstev. Glede na to, da sta v povzetih določbah Uredbe PRP 2007-2013 in javnega razpisa, ki sicer tudi predstavlja materialni okvir odločanja o dodeljevanju sredstev iz predmetnega ukrepa(2) , uporabljeni dikciji „prejel sredstva“ ter „po izplačilu sredstev“ ter kot sankcija predvideno „vračilo izplačanih sredstev“, se te določbe lahko nanašajo le na vlagatelja, kateremu so bila sredstva že izplačana. Zato v okoliščinah obravnavanega primera, ko revidentu priznana sredstva še niti niso bila izplačana, niso relevantne.

14. Tudi četrti odstavek 90. člena Uredbe PRP 2007-2013 in vsebinsko enako besedilo 18. točke splošnih pogojev javnega razpisa predvidevata, da Agencija izda odločbo, s katero zahteva vračilo dodeljenih sredstev, skupaj z zakonitimi zamudnimi obrestmi od dneva prejema, prejemniku sredstev, pri katerem se ugotovi, da sredstva uporablja v nasprotju z namenom, za katerega so mu bila dodeljena, ali ne izpolnjuje pogojev iz Uredbe in odločbe o dodelitvi sredstev, ali je sredstva pridobil na podlagi lažnih podatkov ali lažnih izjav.

15. Tudi iz sklicevanja sodišča prve stopnje v 10. točki obrazložitve izpodbijane odločbe na vsebino odločbe o pravici do sredstev, tj. da je bil revident z odločbo o pravici do sredstev opozorjen, da bo v primeru uporabe sredstev v nasprotju z namenom, za katerega so bila dodeljena, dolžan vrniti odobrena sredstva, torej jasno izhaja opozorilo, da bo moral sredstva vrniti, in ne, da mu odobrena sredstva v primeru nenamenske uporabe naložbe še pred izplačilom sredstev ne bodo izplačana.

16. Po stališču Vrhovnega sodišča se zato obveznosti, vezane na uporabo (so)financirane naložbe v okoliščinah obravnavane zadeve, tako nanašajo le na dejanskega prejemnika sredstev, tj. osebo, ki so ji bila sredstva na podlagi zahtevka za izplačilo že izplačana, saj je ravnanje v nasprotju z namenom uporabe naložbe sankcionirano z vrnitvijo sredstev na podlagi posebne odločbe Agencije. Obveznosti, ki lahko nastopijo šele potem, ko so sredstva že izplačana, torej ne morejo biti razlog za zavrnitev izplačila že odobrenih sredstev. Z drugimi besedami, da lahko prejemnik sredstva vrne, jih mora najprej dobiti.

17. Vrhovno sodišče dodaja, da je postopek presoje utemeljenosti zahtevka za izplačilo priznane podpore razvoja podeželja tudi po določbah tretjega in četrtega odstavka 26. člena t. i. kontrolne uredbe (Uredbe Komisije št. 1975/2006) namenjen presoji resničnosti v zahtevku navedenih izdatkov, v okviru te, sicer administrativne kontrole naložbenih dejavnosti (kot je tudi obravnavana), pa je predviden tudi obisk dejavnosti z namenom, da se preveri realizacija naložbe. Razen ponovne presoje pogojev za odobritev sredstev v okoliščinah obravnavanega primera to pomeni ugotovitev, ali karakteristike kupljenega traktorja kolesnika ustrezajo pogojem v IV/3. poglavju javnega razpisa, Splošni in podrobnejši pogoji za dodelitev sredstev za namen B (da ima traktor, ki ga je kupil revident najmanj 40 KW moči, pogon na vsa štiri kolesa, kabino ojačano z varnostnim lokom, zaščiteno podvozje in fiksni gozdarski vitel), ter da je revident za nabavljeno mehanizacijo in opremo plačal vse račune. Dejanski način uporabe naložbe pa je predmet kontrolnih postopkov po izplačilu sredstev in tudi preko izpolnjevanja pogoja minimalne sečnje in spravila, vezan na presojo, ali uporaba naložbe prispeva k razvoju podeželja glede povečevanja gospodarske učinkovitosti gozdov z uvajanjem proizvodnih izboljšav pri sečnji in spravilu, večji varnosti pri delu v gozdu ali večji izrabi proizvodnega potenciala gozdov (1. točka prvega odstavka 28. člena Uredbe PRP 2007-2013).

18. Po presoji Vrhovnega sodišča zato revident s tem, ko je po lastni izjavi traktor, sicer popolno realizirano naložbo, za katero so mu bila odobrena sredstva ukrepa št. 122 Povečevanje gospodarske vrednosti gozdov, še preden so mu bila izplačana sredstva, uporabljal za uvajanje na delo, ni kršil zahtev iz predpisov, javnega razpisa oziroma odločbe o pravici do sredstev v smislu četrtega odstavka 56. člena ZKme-1 in tretjega odstavka 86. člena Uredbe PRP 2007-2013, kar bi narekovalo zavrnitev zahtevka za izplačilo odobrenih sredstev. Ali drugače, golo dejstvo, da je traktor pred izplačilom sredstev uporabljal za uvajanje za delo v gozdu, ne pomeni, da z naložbo, potem ko bi dejansko prejel sredstva, ne bi prispeval k povečanju produktivnosti dela v gozdarstvu skladno s cilji nacionalne in unijske gozdarske strategije (tudi v smislu 18. člena Uredbe Komisije št. 1974/2006 in 27. člen Uredbe Sveta št. 1698/2005, ki ju izpostavlja tožena stranka).

19. Tožena stranka v odgovoru na revizijo dodatno navaja, da ugotovljene okoliščine kažejo, da je revident v zahtevku za podporo oziroma zahtevku za izplačilu navedel lažne podatke ter naložbe, kljub temu, da se je k temu zavezal, ne bi nameraval uporabljati za delo v gozdu, kar glede na določbo tretjega odstavka 5. člena Uredbe Komisije št. 1975/2006 narekuje zavrnitev zahtevka za izplačilo sredstev. Vendar Vrhovno sodišče teh, sicer tudi povsem pavšalnih navedb, ne more presojati, ker je tožena stranka to prvič izpostavila šele v tej fazi postopka, ob tem pa izhaja tudi iz nove materialnopravne podlage za svojo odločitev, na katero se doslej ni sklicevala. Glede na vse pojasnjeno pa tudi vprašanje, za katerega tožena stranka v odgovoru na revizijo predlaga, da se postavi Sodišču EU, ni pomembno po vsebini obravnavane zadeve.

20. Ob ugotovitvi, da je v obravnavani zadevi sporna uporaba naložbe v času med odobritvijo in izplačilom sredstev (11. točka obrazložitve te sodbe), se Vrhovno sodišče do navedb strank v reviziji in odgovoru na revizijo, povezanih z načinom uporabe naložbe po izplačilu sredstev, ni opredeljevalo.

21. Ker je bilo v obravnavani zadevi zmotno uporabljeno materialno pravo, je Vrhovno sodišče na podlagi prvega odstavka 94. člena ZUS-1 reviziji ugodilo in spremenilo izpodbijano sodbo tako, da je na podlagi 4. točke prvega odstavka 64. člena ZUS-1 tožbi ugodilo in odpravilo odločbo Agencije Republike Slovenije za kmetijske trge in razvoj podeželja, št. 33113-121/2009-37 z dne 14. 8. 2013. Po določbi tretjega odstavka 56. člena ZKme-1 se namreč odločba, kot je izpodbijana, izda le v primeru, če zahtevku stranke za izplačilo odobrenih sredstev ni (v celoti) ugodeno. Zahtevek, ki izpolnjuje pogoje iz predpisov, javnega razpisa in odločbe o pravici do sredstev, Agencija odobri in sredstva izplača na strankin transakcijski račun. Nakazilo na račun stranki šteje, da je bilo zahtevku za izplačilo v celoti ugodeno.

K II. točki izreka:

22. Ker je revident z revizijo uspel, je bilo treba odločiti tudi o njegovi zahtevi za povračilo stroškov upravnega spora. Glede na podatke upravnega spisa je tožena stranka dolžna že na podlagi sodbe sodišča prve stopnje II U 47/2012-17 z dne 15. 5. 2013 revidentu povrniti 420,00 EUR stroškov upravnega spora za tožbo zoper odločbo Agencije z dne 20. 12. 2011. Zato Vrhovno sodišče tega dela revidentovega zahtevka ni ponovno presojalo. Je pa tožena stranki dolžna revidentu povrniti stroške za postopek pred sodiščem prve stopnje v zvezi s tožbo zoper odločbo Agencije z dne 14. 8. 2013, ki se glede na tretji odstavek 25. člena ZUS-1 priznajo skladno s Pravilnikom o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu, in sicer v višini 285,00 EUR, kot določa drugi odstavek 3. člena pravilnika. Na ta znesek se prizna še 22 % DDV v višini 62,70 EUR, torej skupno 347,70 EUR. Po določbah drugega odstavka 165. člena in prvega odstavka 154. člena Zakona o pravdnem postopku v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1 je dolžna tožena stranka revidentu povrniti stroške revizijskega postopka v skupnem znesku 2.069,12 EUR (1.676,00 EUR po tar. št. 3300, 20,00 EUR za poštne in telekomunikacijske storitve po tar. št. 6002 in 22 % DDV), ki jih je Vrhovno sodišče v skladu s prehodno določbo drugega odstavka 20. člena Odvetniške tarife odmerilo na podlagi drugega odstavka 25. člena Zakona o odvetniški tarifi. Skupaj je tako priznanih 2.416, 82 EUR stroškov, ki jih mora tožena stranka tožeči stranki povrniti v 15 dneh od vročitve te sodbe. Za odločanje o zahtevku za vračilo sodnih taks pa je pristojno sodišče prve stopnje (prvi odstavek 37. člena Zakona o sodnih taksah v zvezi s točko c. opombe 6. 1. Taksne tarife).

(1) Veljavna 9. 11. 2009, ko se je izvajala kontrola v obravnavani zadevi. Sicer pa tako tudi v 23. do 27. členu kasnejše uredbe, Uredbe Komisije (EU) št. 65/2011 z dne 27. januarja 2011 o določitvi podrobnih pravil za izvajanje Uredbe sveta (ES) št. 1698/2005 glede izvajanja kontrolnih postopkov in navzkrižne skladnosti v zvezi z ukrepi podpore za razvoj podeželja, ki je razveljavila in nadomestila Uredbo Komisije št. 1975/2006. (2)

Tako tudi glede odločbe o pravici do sredstev sodba Vrhovnega sodišča v zadevi I Up 33/2013 z dne 13. 6. 2013.