Jedro

Pritožbene navedbe ne vzbujajo dvoma o pravilnosti ugotovitve, da je tožnica v darilni pogodbi prepustila A. A. (predniku prvih dveh toženk) tako parcelo 17 kot tudi parcelo 18. Tak zaključek utemeljuje pogodbeni zapis "celoten vrt". S takim razumevanjem je skladen tudi dogovor o A. A. zavezi, da tožnici izdela dostop do tožnici pripadlega dela hiše po parceli 17 in da pred zaprtjem dotedanjega vhoda v tožničin del hiše s parcele 18 uredi nov vhod s parcele 17. Če A. A. s pogodbo ni pridobil tudi parcele 18, ni videti, v čem je bil njegov interes, da zapre tožničin dotedanji vhod v njej pripadli del hiše s te parcele. Ti dokazi so dovolj trdni, da ni pomembno, ali je bila tožničina izpovedba, da se je dogovor v darilni pogodbi nanašal na obe parceli, odraz njenega videnja stvari ali jo je pripisati napačnemu razumevanju vprašanja.

Neutemeljeno je tudi pritožbeno stališče, da sta se tožnica in A. A. v darilni pogodbi dogovorila le o načinu uživanja parcel 17 in 18 in ne o prenosu pravice uporabe.

Pravilna so tudi stališča v izpodbijani sodbi, - da je tožnica s prenosom pravice uporabe glede stavbišča pridobila tudi pravico uporabe na zemljišču, potrebnem za redno rabo na njem zgrajene stavbe, - da ta prenos ni bil pogojen s sklenitvijo pogodbe z občino in plačilom nadomestila, - da je tožnica smela razpolagati s svojimi upravičenji na funkcionalnem zemljišču tudi na način, da je pravico uporabe pridobil eden od solastnikov stavbe, drugi pa le dostop do svojega dela stavbe in - da je tak dogovor tretja toženka ob urejanju razmerij v zvezi s pravico uporabe na parcelah 17 in 18 smela upoštevati.

Izrek

Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba sodišča prve stopnje potrdi.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo zahtevke za ugotovitev, da je pogodba o oddaji stavbnega zemljišča z dne 15. 4. 1981, sklenjena med tretjo toženko in prednikom prvih dveh toženk, nična, kolikor se nanaša na oddajo zemljišča v uporabo okoli stavbišča parc. št. 322 k. o. X v deležu več kot ½, - za ugotovitev ničnosti 6. točke sodne poravnave Okrajnega sodišča v Škofji loki P 66/2010 z dne 14. 9. 2010, - za ugotovitev ničnosti prodajne pogodbe o prenosu lastninske pravice glede parcel 17 in 18 obe k. o. X, sklenjene med prednikom prvih dveh toženk in četrtim tožencem, v solastninskem deležu večjem od ½, - za izbris vknjižbe lastninske pravice glede ½ solastninskega deleža prednika prvih dveh toženk na navedenih parcelah in vknjižbo solastninske pravice v korist tožnice, - za ugotovitev ničnosti pogodbe o priznanju lastninske pravice z dne 17. 2. 2010, sklenjene med tretjo toženko in prednikom prvih dveh toženk, v deležu višjem od ½, - za izbris vknjižbe v korist prednika prvih dveh toženk in ponovno vknjižbo v korist tretje toženke v deležu do ½, - za ugotovitev, da je tožnica lastnica parcel 17 in 18 obe k. o. X, do ½.

2. Tožnica v pritožbi zoper navedeno sodbo uveljavlja pritožbene razloge nepopolno in zmotno ugotovljenega dejanskega stanja, zmotne uporabe materialnega prava in bistvene kršitve določb pravdnega postopka. Predlaga, naj pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni ter zahtevku v celoti ugodi, podrejeno pa, naj jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Ugotovitve o vsebini darilne pogodbe so zmotne. Tožnica je pokojnemu A. A. odstopila le zemljišče, ki je obrnjeno proti vhodu v njegovo stanovanje, ki je kasneje dobilo št. 17, ne pa tudi zemljišča s kasnejšo parc. št. 18. Vsi izvedeni dokazi potrjujejo tako vsebino. Sodišče je prezrlo, da z darilno pogodbo iz leta 1977 in sodno poravnavo iz leta 1979 ni šlo za stvarnopravno razpolaganje s spornima funkcionalnima zemljiščema, ampak le za obligacijsko razmerje, primerljivo z dogovorom o načinu uživanja solastnine. Že iz tega razloga nista mogli biti podlaga za sklenitev pogodbe o oddaji stavbnega zemljišča iz leta 1981. Pravica uporabe na stavbnem zemljišču se je pridobila originarno na podlagi kogentnih zakonskih določb, ki jih s pogodbo ali plačilom ni bilo mogoče izključiti. Priznanje te pravice le pokojnemu A. A. je bilo napačno. Četudi je pravico uporabe v celoti plačal, tožnica kot solastnica stavbe s tem ni mogla biti izključena iz imetništva pravice uporabe oziroma lastništva stavbnega zemljišča, ki pripada k stavbi. Pogodba iz leta 1981 ni mogla imeti stvarnopravnih, ampak le obligacijske posledice.

V postopku ni bilo sporno, da imata sporni zemljišči status funkcionalnega zemljišča k stavbi. Napačno je zato stališče, da lahko solastnika z njim razpolagata tako, da pripade zemljišče enemu, drugemu pa le dostop. Takšne pogodbe tretja toženka ne bi smela upoštevati, ker bi bila nična.

Sicer pa je uspela dokazati, da sta se s pokojnim A. A. glede uživanja dogovorila, da ji bo A. A. zasteklil verando, prek katere bo imela vhod. Logično je zato, da se dogovor o dostopu nanaša na parcelo 17. S tem bi imela krajšo pot do smetnjakov in do trgovine. Da so to pot uporabljali za dostop do njenega stanovanja, sta izpovedala tudi druga toženka in priča B. B. Na parceli 18 ni bilo ne poti ne vrta, ampak le parkirni prostor. Če bi bila predmet pogodbe tudi parcela 18, bi si gotovo izgovorila tudi pravico parkiranja. Kot vrt so imenovali le parcelo 17. Nekonsistentnost v tožničini izpovedbi je pripisati slabši zmožnosti sledenju vprašanj in slabšemu spominu zaradi starosti. Poleg tega sta ob sklenitvi darilne pogodbe že obstajali dve parceli in bi bila v pogodbi, če bi bili mišljeni obe, uporabljena beseda vrt v dvojini. Tudi priča C. C. je izpovedala, da ji je tak dogovor potrdil pokojni A. A. Tožnica bi sicer po dogovoru imela dva vhoda, a je bilo z darilno pogodbo in sodno poravnavo tudi dogovorjeno, da bo pokojni A. A. po izdelavi vhoda na parcelo 17 zaprl vhod s parcele 18, česar pa potem ni storil. Tako vsebino pogodbe pa potrjuje tudi način izvrševanja. Tako tožnica in druga toženka kot četrti toženec so povedali, da so od 1979 do 2010, ko je četrti toženec posegel na parcelo 18, zemljišče okoli hiše uživali tako, da je pokojni A. A. užival parcelo 17, tožnica pa parcelo 18. Iz navedenih razlogov je sodišče pri razlagi pogodbe napačno upoštevalo pravila Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ) o razlagi pogodbe.

Ni mogoče slediti izpovedbi četrtega toženca, da je mislil, da je z nakupom stanovanja kupil tudi zemljišče pred njim, kasneje pa izvedel, da ga ni kupil. Neživljenjsko je, da se kupec ne pozanima, kaj kupuje oziroma da je tako nepazljiv, da bi kupil zgolj stanovanje brez dostopa do njega. Njegova izpovedba kaže na neverodostojnost. Prav on je v največji meri zainteresiran za negativni izid pravde. Dejstvo, da je do 2010 posedoval le parcelo 17, kaže na to, da je bil ob nakupu seznanjen, da mu pripada le ta del zemljišča. Če bi pokojni A. A. s pogodbo dobil vse zemljišče okrog hiše, bi to četrtemu tožencu ob nakupu nedvomno povedal. Pogodba o oddaji stavbnega zemljišča v uporabo je bila sklenjena 1981, kupoprodajna pogodba s četrtim tožencem pa 1985. Četrti toženec je povedal, da je naknadno kupil le parcelo 17. Vse navedeno kaže, da je bila predmeta darila le uživanje parcele 17 in da sta se tega zavedala tako pokojni A. A. kot četrti toženec. Na njuno namero izigrati tožnico kaže tudi izpovedbe predstavnice tretje toženke, ki je povedala, da A. A. in četrti toženec po njenem opozorilu, da je treba v postopek vključiti tudi tožnico, tega nista želela.

Določba 6. točke sodne poravnave z dne 14. 9. 2010 ni ovira za utemeljenost zahtevka. Gre namreč za dostavek, ki ga je sodnica vpisala samoiniciativno in se nanaša zgolj na konkretni spor, ne pa na spore, ki bi izvirali iz drugih podlag.

3. Tretja toženka in četrti toženec v odgovorih na pritožbo predlagata njeno zavrnitev.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. V izpodbijani sodbi je ugotovljeno, - da sta tožnica in njen brat v letu 1966 pridobila pravico uporabe glede parcele 322 k. o. X v izmeri 66 m2 (sedaj parcela 14), da jima je bilo v istem letu izdano dovoljenje za gradnjo montažne stanovanjske hiše na tej parceli in da je tožnica po bratovi smrti v letu 1971 podedovala njegovo premoženje, - da sta tožnica in sedaj pokojni A. A., ki sta bila v zakonski zvezi od 16. 9. 1972 do 4. 4. 1977, dne 27. 2. 1977 sklenila (po sodniku overjeno) darilno pogodbo, s katero je tožnica A. A. podarila kletno stanovanje in dovolila vknjižbo lastninske pravice in pravice uporabe do ½, - da sta se z darilno pogodbo dogovorila, da mu tožnica "odstopa celoten vrt, za katerega parc. št. se še ne ve in vrt še ni plačan", A. A. pa se je zavezal izdelati pot za dostop do tožničinega stanovanja v širini 1,2 m, da sta se dogovorila tudi, da bosta imela vsak svoj vhod v hišo in da se je A. A. pred zaprtjem vhoda, ki je obstajal tedaj za tožnico, zavezal zgraditi oziroma zastekliti verando, ki bo predstavljala nov dostop v njeno stanovanje, - da sta tožnica in A. A. v postopku določitve imetnika stanovanje pravice dne 13. 9. 1979 sklenila sodno poravnavo, s katero je bilo ugotovljeno, da je tožnica izključna imetnica stanovanjske pravice na celotnem stanovanju v pritličju, A. A. pa na stanovanju v kleti; A. A. se je še zavezal, da bo do 1. 6. 1980 izpolnil obveznost iz darilne pogodbe glede zgraditve verande, na kar je upravičen zapreti dotedanji vhod v tožničino stanovanje, - da sta A. A. in tretja toženka 15. 4. 1981 sklenila pogodbo o oddaji stavbnega zemljišča v uporabo, s katero je bilo A. A. oddano v uporabo zemljišče okoli stavbe na parceli 322 v izmeri 215 m2 in določeno plačilo odškodnine, - da je A. A. 15. 12. 1985 s četrtim tožencem in njegovo ženo sklenil kupoprodajno pogodbo glede ½ solastninskega deleža na parceli 322, - da sta A. A. in tretja toženka 17. 2. 2010 sklenila pogodbo o priznanju lastninske pravice z vknjižbeno izjavo glede parcel 17 in 18, dne 6. 3. 2010 pa sta A. A. in četrti toženec sklenila kupoprodajno pogodbo glede navedenih parcel, - da sta tožnica in četrti toženec 14. 9. 2010 sklenila sodno poravnavo, s katero sta ustanovila služnostno pravico hoje do pritličnega stanovanja v hiši na parceli 14 po obstoječi zabetonirani poti, ki poteka po parceli 18 in služnostno pravico parkiranja na skrajnem JZ delu te parcele in se dogovorila, da sta s sklenitvijo sodne poravnave "uredila vsa sporna razmerja v zvezi z uporabo in lastništvom nepremičnine parc. št. 18 k. o. X tako, da se druga do druge v bodoče odpovedujeta uveljavljanju kakršnihkoli zahtevkov iz naslova varstva lastninske pravice in ugotavljanju obstoja lastninske pravice", - da tožnica ni dokazala, da bi se dogovor v zvezi z vrtom nanašal le na parcelo 17 in ne tudi na parcelo 18. 6. Izpodbijana sodba temelji na stališčih, - da iz razlogov, zaradi katerih je mogoče vložiti tožbo za izpodbijanje sodne poravnave ali zahtevo za varstvo zakonitosti, ni dopustna tožba za ugotovitev ničnosti sodne poravnave, - da sta se tožnica in A. A. z darilno pogodbo in sodno poravnavo veljavno dogovorila o razdelitvi skupnega premoženja, - da določbe teh dogovorov niso sporne in da se nanašajo na zemljišče na obeh straneh hiše (parceli 17 in 18), - da sta sporni parceli predstavljali funkcionalno zemljišče oziroma zemljišče, potrebno za redno rabo stavbe na parceli 322 k. o. X, - da dogovor v darilni pogodbi in sodni poravnavi o razdelitvi zemljišča na način, da je A. A. pridobil pravico uporabe glede obeh parcel, tožnica pa je ohranila pravico do dostopa do svojega dela stavbe, ni bil nedopusten, - da zato tudi kasnejši pravni posli glede teh nepremičnin niso bili nedopustni.

7. Pritožbene navedbe ne vzbujajo dvoma o pravilnosti ugotovitve, da je tožnica v darilni pogodbi prepustila A. A. (predniku prvih dveh toženk) tako parcelo 17 kot tudi parcelo 18. Tak zaključek utemeljuje pogodbeni zapis "celoten vrt". S takim razumevanjem je skladen tudi dogovor o A. A. zavezi, da tožnici izdela dostop do tožnici pripadlega dela hiše po parceli 17 in da pred zaprtjem dotedanjega vhoda v tožničin del hiše s parcele 18 uredi nov vhod s parcele 17. Če A. A. s pogodbo ni pridobil tudi parcele 18, ni videti, v čem je bil njegov interes, da zapre tožničin dotedanji vhod v njej pripadli del hiše s te parcele. Ti dokazi so dovolj trdni, da ni pomembno, ali je bila tožničina izpovedba, da se je dogovor v darilni pogodbi nanašal na obe parceli, odraz njenega videnja stvari ali jo je pripisati napačnemu razumevanju vprašanja. Tudi poimenovanje zemljišča v pogodbi ne kaže na to, da se je dogovor nanašal le na parcelo 17. Pomen besede vrt je tako širok, da lahko zajema vse zemljišče okrog hiše ne glede na to, kako je bilo urejeno in ali so bile na njem tudi dostopne poti. Obstoj dveh parcel ne izključuje razlage iz izpodbijane sodbe. Namesto z uporabo slovničnega števila sta pogodbeni stranki opisali parceli z izbiro izraza "celoten" (vrt). Način uživanja parcel od sklenitve darilne pogodbe do trenutka, ko je pokojni A. A. poskrbel za vknjižbo lastninske pravice in jo prenesel na četrtega toženca, prav tako ne more imeti večje teže od besedila pogodbe. A. A. dopuščanje uporabe parcele 18 tožnici je lahko posledica tega, da ni izpolnil svoje pogodbene obveznosti o izdelavi vhoda in dostopa s parcele 17. S tem skladno pa je nenazadnje tudi tožničino ravnanje v sporu zaradi motenja posesti, ki ga je sprožila zoper četrtega toženca potem, ko je ta začel izvrševati posest na parceli 18. Če je menila, da A. A. ni imel nobenih pravic na parceli 18 (ki bi jih lahko prenesel na četrtega toženca), ni logično, da se je v sodni poravnavi, sklenjeni v navedeni pravdi, dogovorila le za služnostno pot prek te parcele.

8. Neutemeljeno je tudi pritožbeno stališče, da sta se tožnica in A. A. v darilni pogodbi dogovorila le o načinu uživanja parcel 17 in 18 in ne o prenosu pravice uporabe. Take trditve v postopku pred sodiščem prve stopnje tožnica ni podala in (niti v pritožbi) utemeljila, glede na zapis v pogodbi – "odstopa … celoten vrt" – pa sodišče ni imelo podlage, da bi podvomilo, da gre za prenos stvarnopravnih upravičenj.

9. Pravilna so tudi stališča v izpodbijani sodbi, - da je tožnica s prenosom pravice uporabe glede stavbišča pridobila tudi pravico uporabe na zemljišču, potrebnem za redno rabo na njem zgrajene stavbe, - da ta prenos ni bil pogojen s sklenitvijo pogodbe z občino in plačilom nadomestila, - da je tožnica smela razpolagati s svojimi upravičenji na funkcionalnem zemljišču tudi na način, da je pravico uporabe pridobil eden od solastnikov stavbe, drugi pa le dostop do svojega dela stavbe in - da je tak dogovor tretja toženka ob urejanju razmerij v zvezi s pravico uporabe na parcelah 17 in 18 smela upoštevati. Sodišče jih je utemeljilo z relevantnimi zakonskimi določbami. Ker pritožba s temi razlogi obrazloženo ne polemizira, zadostuje sklicevanje nanje.

10. Ker je A. A. v pogodbi, sklenjeni s četrtim tožencem, razpolagal le s svojimi lastninskimi upravičenji, za odločitev niso pomembne pritožničine navedbe o slabi veri četrtega toženca.

11. Odločitev o zavrnitvi zahtevkov v delu, v katerem se nanašajo na parcelo 18, je pravilna tudi iz razloga, ker se je tožnica v sodni poravnavi z dne 14. 9. 2010 odpovedala uveljavljanju lastninskih upravičenj glede te parcele. Glede na to, da je zapis sestavni del sodne poravnave, trditev, da ga je sodnica vpisala samoiniciativno, ne zadostuje za njegovo neupoštevanje. Tudi pritožbeno stališče, da se je nanašal le na konkretni spor in ne na spore, ki bi izvirali iz drugih podlag (in zato tudi ne na obravnavani spor), nima opore v zapisu v sodni poravnavi. Navedeno je namreč: "Pravdni stranki sporazumno ugotavljata, da sta s sklenitvijo te sodne poravnave medsebojno uredili vsa sporna razmerja v zvezi z uporabo in lastništvom nepremičnine parc. št. 18 k. o. X, tako da se druga do druge v bodoče odpovedujeta uveljavljanju kakršnihkoli zahtevkov iz naslova varstva lastninske pravice in ugotavljanja obstoja lastninske pravice." Zapis torej jasno izključuje bodoče uveljavljanje lastninskih upravičenj glede sporne parcele.

12. Po navedenem in po preizkusu izpodbijane sodbe z vidika kršitev materialnega procesnega prava, ki se upoštevajo po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), je pritožbeno sodišče tožničino pritožbo zavrnilo in izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje potrdilo (353. člen ZPP). Odločitev o zavrnitvi tožničinega predloga za povrnitev stroškov pritožbenega postopka je vključen v odločitvi o zavrnitvi pritožbe (prvi odstavek 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP).