Jedro

Po določbi prvega odstavka 376. člena ZOR odškodninska terjatev za povzročeno škodo zastara v treh letih, odkar je oškodovanec zvedel za škodo in za tistega, ki jo je napravil. Zakonsko besedilo ne govori o višini škode. Sodna praksa zato določbo tolmači tako, da vedenje o škodo ne pomeni, da mora biti znan konkreten znesek, ampak zadostuje, da so oškodovancu znane okoliščine, na podlagi katerih lahko ugotovi obseg oziroma višino škode.

Z neizročitvijo poslovnih prostorov nastaja kupcu, ker jih ne more uporabljati, škoda. Nastaja zaporedno, postopno s potekom časa, ali z drugo besedo sukcesivno. Ko sodna praksa govori o sukcesivno nastajajoči škodi, ima v mislih prav tako škodo, ki naj bi nastajala revidentu (po njegovih trditvah) od tedaj, ko bi mu tožena stranka morala izročiti poslovne prostore, pa vse do njihove dejanske izročitve.

Izrek

Revizija se zavrne.

Revident sam trpi svoje revizijske stroške.

Obrazložitev

Dosedanji potek postopka

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbena zahtevka, s katerima je tožeča stranka zahtevala, da ji tožena stranka izroči v posest poslovni prostor in ji plača 181.802.000,00 SIT z zamudnimi obrestmi. Prvega je zavrnilo, ker je bil poslovni prostor že izročen tožeči stranki, drugega pa zato, ker je zastaran. Odločilo je še o stroških postopka.

2. Sodišče druge stopnje je pritožbo tožeče stranke zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje potrdilo.

3. Tožeča stranka z revizijo napada sodbo pritožbenega sodišča in sicer zaradi zmotne uporabe materialnega prava in bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Predlaga spremembo, podrejeno pa razveljavitev sodb sodišč nižjih stopenj in vrnitev zadeve v novo sojenje prvostopenjskemu sodišču. Razlogi za zavrnitev revizije a) bistvene kršitve določb ZPP

4. Revident ne pove konkretizirano, s kakšnim ravnanjem naj bi bila zagrešena kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Iz vsebine revizije je mogoče sklepati, da jo vidi v „protispisnosti“. Ta bi bila podana, če bi glede odločilnih dejstev obstajalo nasprotje med tem, kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini listin ali zapisnikov o izpovedbi v postopku, in med samimi temi listinami oziroma zapisniki. Takega nasprotja pa revident ne pokaže. Očitno je, da revident dejansko meri na dokazno presojo sodišč nižjih stopenj, s katero se ne strinja, kar pa ni upošteven revizijski razlog (tretji odstavek 370. člena ZPP).

b) zmotna uporaba materialnega prava

5. Revident navaja, da je uveljavljal škodo zaradi izgube možnosti trženja lokala, ki ji ga naj bi izročila tožena stranka z zamudo in ne plačila najemnine, kakor naj bi netočno prikazovalo drugostopenjsko sodišče. Revident se pri tem opira na en stavek iz obrazložitve drugostopenjske sodbe, spregleduje pa naslednjega, v katerem sodišče govori o „terjatvi za plačilo uporabnine oz. odškodnine za čas od dne, ko bi poslovni prostor po pogodbi moral biti izročen...“.

6. Revident uveljavlja, da zastaranje pri odškodninskih terjatvah začne teči z dnem, ko je oškodovanec zvedel za storilca in za okoliščine, od katerih je odvisen obseg povzročene škode. Trdi, da je za vse elemente škode zvedel šele ob izročitvi lokala, kar naj bi se dogodilo šele v letu 2006. 7. Po določbi prvega odstavka 376. člena ZOR odškodninska terjatev za povzročeno škodo zastara v treh letih, odkar je oškodovanec zvedel za škodo in za tistega, ki jo je napravil. Zakonsko besedilo ne govori o višini škode. Sodna praksa zato določbo tolmači tako, da vedenje o škodo ne pomeni, da mora biti znan konkreten znesek, ampak zadostuje, da so oškodovancu znane okoliščine, na podlagi katerih lahko ugotovi obseg oziroma višino škode (tako npr. v sodbah Vrhovnega sodišča VIII Ips 286/2007 z dne 2. 12. 2008, II Ips 281/2007 z dne 26. 11. 2009, II Ips 1057/2007 z dne 15. 4. 2010). Pri tem se upošteva potrebna skrbnost oškodovanca (tako npr. sodba Vrhovnega sodišča II Ips 399/2005 z dne 10. 5. 2007). Revident je ob izteku roka za izročitev poslovnih prostorov vsekakor vedel tako za storilca (svojo pogodbeno stranko, ki se je zavezala, da mu izroči poslovne prostore) kakor tudi za okoliščine, na podlagi katerih bi lahko ocenil višino nastajajoče škode.

8. Revident graja stališče pritožbenega sodišča glede zastaranja sukcesivno nastajajočih odškodninskih terjatev. Meni, da vtoževana terjatev ni taka, napačno in osamljeno pa naj bi bilo tudi stališče, zavzeto v sodbi Vrhovnega sodišča II Ips 333/2005 z dne 26. 4. 2007, na katerega se sklicuje pritožbeno sodišče. 9. Z neizročitvijo poslovnih prostorov nastaja kupcu, ker jih ne more uporabljati, škoda. Nastaja zaporedno, postopno s potekom časa, ali z drugo besedo sukcesivno. Ko sodna praksa govori o sukcesivno nastajajoči škodi, ima v mislih prav tako škodo, ki naj bi nastajala revidentu (po njegovih trditvah) od tedaj, ko bi mu tožena stranka morala izročiti poslovne prostore, pa vse do njihove dejanske izročitve.

10. Sodna praksa je zavzela stališče, da zastaranje terjatve za povrnitev sukcesivno nastajajoče premoženjske škode začne teči, ko upnik (tožnik) zve za storilca in začetek nastanka take škode. Tako stališče je bilo zavzelo Vrhovno sodišče ne le v sodbi II Ips 333/2005 z dne 26. 4. 2007, pač pa tudi v drugih odločbah (npr. II Ips 570/2002 z dne 16. 12. 2003, II Ips 3/2004 z dne 3. 3. 2005, II Ips 721/2003 z dne 24. 2. 2005, II Ips 495/2007 z dne 14. 11. 2007). Gre torej za ustaljeno sodno prakso Vrhovnega sodišča. 11. V zvezi z zastaranjem terjatev za povrnitev sukcesivno nastajajoče premoženjske škode je določba tretjega odstavka 392. člena ZOR v sodnih odločbah (tudi v izpodbijani) omenjana le zato, da se pojasni, kako se uveljavlja povrnitev celotne sukcesivno nastajajoče škode. Pravočasno uveljavljanje povrnitve prve sukcesivno nastajajoče škode pretrga zastaranje in je zato mogoče uveljavljati tudi povrnitev nadaljnjih škod. Če pa oškodovanec zamudi zastaralni rok za uveljavljanje prvega zahtevka, je zastarana celotna terjatev.

12. Po povedanem se je izkazalo, da uveljavljani revizijski razlogi niso utemeljeni. Ker Vrhovno sodišče tudi ni našlo takih, ki jih mora upoštevati po uradni dolžnosti, je bilo treba revizijo zavrniti (378. člen ZPP).

13. Pri odločanju o reviziji je Vrhovno sodišče uporabilo določbe ZPP, veljavne pred uveljavitvijo ZPP-D, ker je bila prvostopenjska odločba izdana pred 1. 10. 2008. O stroških postopka

14. Izrek o revizijskih pravdnih stroških temelji na določbi prvega odstavka 165. člena in prvega odstavka 154. člena ZPP.